Po enem tednu morja je sledil še drug teden morja. Oziroma še enkrat počitnikovanje za štiri dni.
Tokrat je bil na sporedu izlet s kolegicami iz faksa. Malo absolventski.
Na zadnjih predavanjih smo se zelo hitro in spontano odločile, da se ob koncu še enkrat skupaj odpravimo nekam. In naša destinacija je bil otok Pag.
Ko se pet punc spravi na morje, to pomeni avto poln prtljage in pričakovanja.
Do Paga ni tako daleč, blizu pa spet ne. Ampak saj je šlo. Vmes smo imele postanek tam, kjer se magistrala spusti ob morje. Novi Vinodolski.
Fino je, ko se kar tako ustaviš, ni nič preveč planiranega, ampak greš po občutku.
Sicer nas je ta občutek stal toliko, da smo videle trajekt, kako je odpeljal ravno, ko smo kupile karte zanj. Za tisto dobro minuto smo bile prepozno. Šment.
Saj je minil čas skupaj s sladoledom.
Prvi na trajekt. Prvi s trajekta. Tudi to ima svoje prednosti. Dokupovanje hrane, ki bi morala biti na hladnem, pa nismo vzele skrinje.
S ceste se zavije na neko stransko pot, ki vodi do makedama. Po tem makedamu pa slabih petnajst minut do hiše, ki ima čudovit pogled. Nekaj časa smo samo strmele. Upravičeno.
Odnesi stvari. Vklopi hladilnik. Razpakiraj. Obleci se v kopalke in zasedi plažo.
Plaža pa po stopnicah. Zasebna. Čudovita. S kristalno čistim morjem. Raj.
In tako se je nadaljevalo v naslednjih dneh. Popoln odklop. No, skoraj. Z izjemo knjig za zadnji izpit.
Ko je ena začela in povzročila malo slabe vesti ostalim, smo kmalu imele v rokah izpitno gradivo in brale na plaži. Če že moraš nekje brati, a ni lepše, da ko zapreš knjigo ozreš čudovit razgled. Popravi vse skupaj. Sploh, če se med vrsticami pomikaš po precej neberljivi knjigi.
Po tem, ko sem že preživela nekaj dni na morju, en teden prej, ga nisem videla od blizu, kopala se še nisem. Tukaj pa se je skupaj z vročinskim valom še kako prilegla hladna morska voda. In ko je tako mamljiva, je še posebej fino. Drugače me precej odbije, ko vidim polno naplavljenih klobučarjev na plaži. Tako je bilo v Valkaneli. In potem se ji niti približala nisem. Tukaj na Pagu, pa čisto druga zgodba.
Če prvi večer nismo nobenega taksista uspele prepričati, da nas pride iskat bogu za hrbtom, smo naslednji dan usodo vzele v svoje roke in se same odpeljale na potep. Do Paga, ki smo ga sicer lahko opazovala čez morje, predvsem ko so se zvečer prižgale luči, ga je bilo moč še dodatno opaziti. Iz Paga pa proti Zrčam.
V eno smer smo čakale čredi ovac, da sta se nam umaknili z makedamske poti. V drugo smer pa sem zvesto ustavljala žabam, ki so sredi noči skakale naokoli. Pet žab sem čakal, da so priskakljale iz ene na drugo stran. In to vsako posebej, vsako na drugem odseku.
Mesto Pag je bilo precej prazno. V Zrčah so bili samo Nemci. Izgledalo je bolj, kot da so bili na maturancu ali nekem organiziranem izletu. In poleg njih smo bile edine. Nič še ni dogajalo tam. Samo mali Nemci.
Zato smo imele naslednji dan na naši privatni plaži tudi privatni beach party. Pijača, glasba in dobra družba. Pa veliko fotografiranja. Res veliko.
Naslednji dan se je vse bleščalo. Razen zaprašenega avtomobila. Pospravile smo. Pustile zahvalno sporočilo in odrinile na pot. Seveda smo v čas štarta zavzele tudi vse zamude, ampak ni bilo nobene tako, da smo zopet čakale trajekt. Ampak saj hitro mine.
In ovinkaste poti so izginjale za nami pred nami pa se je kazalo nevihtno nebo. Še predno smo se zapeljale v to ozračje, smo se ustavile v mestu Sinj. Na sladoled. Ampak ga ni bilo nikjer, da smo morale prav do Mercatorja. In nazaj na pot.
Kjer so nas čakale kratke plohe. Mokra cesta. Ovinki in veliko prepevanja.
Za okrepčilo pa pica tam na letališču preden se zavije na avtocesto pri Postojni. Tako hitro še nikoli nisem dobila pice. In je izginila. Še hitreje.
V Ljubljani smo bile en dva tri in potem, ko sem oddala vsako, sem doma čutila, kako je utrujenost prišla s tem, ko se je spustil mrak. Samo še v posteljo sem padla.
Tokrat je bil na sporedu izlet s kolegicami iz faksa. Malo absolventski.
Na zadnjih predavanjih smo se zelo hitro in spontano odločile, da se ob koncu še enkrat skupaj odpravimo nekam. In naša destinacija je bil otok Pag.
Ko se pet punc spravi na morje, to pomeni avto poln prtljage in pričakovanja.
Do Paga ni tako daleč, blizu pa spet ne. Ampak saj je šlo. Vmes smo imele postanek tam, kjer se magistrala spusti ob morje. Novi Vinodolski.
Fino je, ko se kar tako ustaviš, ni nič preveč planiranega, ampak greš po občutku.
Sicer nas je ta občutek stal toliko, da smo videle trajekt, kako je odpeljal ravno, ko smo kupile karte zanj. Za tisto dobro minuto smo bile prepozno. Šment.
Saj je minil čas skupaj s sladoledom.
 |
| Kje bi rekli, da se potepam? |
Prvi na trajekt. Prvi s trajekta. Tudi to ima svoje prednosti. Dokupovanje hrane, ki bi morala biti na hladnem, pa nismo vzele skrinje.
S ceste se zavije na neko stransko pot, ki vodi do makedama. Po tem makedamu pa slabih petnajst minut do hiše, ki ima čudovit pogled. Nekaj časa smo samo strmele. Upravičeno.
Odnesi stvari. Vklopi hladilnik. Razpakiraj. Obleci se v kopalke in zasedi plažo.
Plaža pa po stopnicah. Zasebna. Čudovita. S kristalno čistim morjem. Raj.
In tako se je nadaljevalo v naslednjih dneh. Popoln odklop. No, skoraj. Z izjemo knjig za zadnji izpit.
Ko je ena začela in povzročila malo slabe vesti ostalim, smo kmalu imele v rokah izpitno gradivo in brale na plaži. Če že moraš nekje brati, a ni lepše, da ko zapreš knjigo ozreš čudovit razgled. Popravi vse skupaj. Sploh, če se med vrsticami pomikaš po precej neberljivi knjigi.
 |
| Čakajoč na sonce. |
Po tem, ko sem že preživela nekaj dni na morju, en teden prej, ga nisem videla od blizu, kopala se še nisem. Tukaj pa se je skupaj z vročinskim valom še kako prilegla hladna morska voda. In ko je tako mamljiva, je še posebej fino. Drugače me precej odbije, ko vidim polno naplavljenih klobučarjev na plaži. Tako je bilo v Valkaneli. In potem se ji niti približala nisem. Tukaj na Pagu, pa čisto druga zgodba.
Če prvi večer nismo nobenega taksista uspele prepričati, da nas pride iskat bogu za hrbtom, smo naslednji dan usodo vzele v svoje roke in se same odpeljale na potep. Do Paga, ki smo ga sicer lahko opazovala čez morje, predvsem ko so se zvečer prižgale luči, ga je bilo moč še dodatno opaziti. Iz Paga pa proti Zrčam.
V eno smer smo čakale čredi ovac, da sta se nam umaknili z makedamske poti. V drugo smer pa sem zvesto ustavljala žabam, ki so sredi noči skakale naokoli. Pet žab sem čakal, da so priskakljale iz ene na drugo stran. In to vsako posebej, vsako na drugem odseku.
Mesto Pag je bilo precej prazno. V Zrčah so bili samo Nemci. Izgledalo je bolj, kot da so bili na maturancu ali nekem organiziranem izletu. In poleg njih smo bile edine. Nič še ni dogajalo tam. Samo mali Nemci.
Zato smo imele naslednji dan na naši privatni plaži tudi privatni beach party. Pijača, glasba in dobra družba. Pa veliko fotografiranja. Res veliko.
 |
| Ko pade mrak, se zasveti. |
Naslednji dan se je vse bleščalo. Razen zaprašenega avtomobila. Pospravile smo. Pustile zahvalno sporočilo in odrinile na pot. Seveda smo v čas štarta zavzele tudi vse zamude, ampak ni bilo nobene tako, da smo zopet čakale trajekt. Ampak saj hitro mine.
In ovinkaste poti so izginjale za nami pred nami pa se je kazalo nevihtno nebo. Še predno smo se zapeljale v to ozračje, smo se ustavile v mestu Sinj. Na sladoled. Ampak ga ni bilo nikjer, da smo morale prav do Mercatorja. In nazaj na pot.
Kjer so nas čakale kratke plohe. Mokra cesta. Ovinki in veliko prepevanja.
Za okrepčilo pa pica tam na letališču preden se zavije na avtocesto pri Postojni. Tako hitro še nikoli nisem dobila pice. In je izginila. Še hitreje.
V Ljubljani smo bile en dva tri in potem, ko sem oddala vsako, sem doma čutila, kako je utrujenost prišla s tem, ko se je spustil mrak. Samo še v posteljo sem padla.
1 komentar:
Ojej, pojma nimaš kakšne "lušte" si mi naredila medtem ko požiram špehovko, ki jo je treba predelati za izpit. Ampak takoj po izpitih grem via morje! S šotorjem in spalko!
LP Gregi
Objavite komentar