Sreda, še tista tam nekje v sredini junija, poteka tako, da moram biti zjutraj, čisto prezgodaj zjutraj, že budna, da lahko svetim s fotoaparatom naokoli.
Če je kdo že slišal za BNI, lahko rečem, da sem tu skakala naokoli. No, v resnici sem se bolj potihem in neopazno potikala. Imeli so dan za obiskovalce in jaz sem bila ravno pri roki, da sem malo pofotografirala vse. Pa še naslednji teden sem bila zamenjava in sem se tako predhodno spoznala z vsemi. In pa opazovala kako je potekalo.
Nisem si ustvarila kakšnega posebnega mnenja.
Razen, da sem samo najnujnejše sprintala. Nekaj skupaj spravila in brala. Brala in brala.
Imela sem nekaj dni za požreti še preostale tri knjige. Izpitno gradivo.
Dejansko sem za zadnji izpit morala predelati toliko knjig, kot sem jih v preostalih treh letih skupaj.
Imela sem rok, ne samo do izpita ampak tudi do sobote, ker bi me potem čakala zamudnina v knjižnici in to pri meni preprosto ne gre. Čeprav bom trikrat podaljšala, ne bom zamudila roka. Razen, če se zgodi res kaj čudnega.
No, v glavnem. Požrla sem knjige. Tista od Junga se mi je zdela še najbolj zanimiva. O sanjah. O podobah v sanjah in njenih simbolih. Ostale pa niti ne tako. Teorija od Butine je bila preprosto neprebavljiva. Sprehodi z Ecom so še nekako šli, ampak je problem, ko ne poznaš knjige o kateri cel čas govori. Potem pa je bila še tista v angleščini o kateri niti ne vem zakaj se je šlo. Resno.
No, starša sta šla na morje. In potem smo se mi štirje naselili v hiši. Z vso računalniško opremo vred.
Bujenje sredi noči. Rojstni dan od brata. Pečenka za kosilo. Še moj se je oglasil in je bilo veselje.
V ponedeljke sem skočila na izpit vmes. In se potem vrnila, da sem delala družbo. Vsak dan smo imeli drugačen razpored spanja po sobah. Ko imaš kar nekaj možnosti, se lahko igraš. Ampak vedno se je zgodilo, da sem končala na kavču, ko sta bila še pozno v noč na računalniku. Potem pa smo se prestavljali sem ter tja.
Smešen občutek, ko odgovoriš vprašanja za zadnji izpit, predložiš mapo in potem nasmejan odideš iz učilnice. Pogovor o knjigah je tekel tako, da smo povedali svoje, ampak je ona potem vse skritizirala, nam povedala, da nimajo pojma in smo samo debelo gledali. Ampak konec dober, vse dobro, saj smo vsi naredili.
V torek sva skočila na morje. Jaz sem pred tem skočila še na sestanek. Ki naj bi sicer bil v sredo, ampak ker je bil naslednji dan praznik, so ga predstavili, čeprav ga teoretično niti ne bi smeli. Povedala sem svoje. Pobrala listke. In po zajtrku kjer smo se zaklepetali o hišnih ljubljenčkih in paličnjakih, skočila hitro domov, da sva potem krenila na morje. Pobrala sva še njegovega kolega. Seveda smo imeli kot običajno polno težav s ključi, zanimivo, da se to niti ni zgodilo prvič in ne zadnjič. Ko so bile dvojne težave s ključi rešene, je bila naša destinacija Poreč. Natančneje Zelena laguna in Skilift.
Zasedli smo strateški položaj. Kavica za fante za ogrevanje pred vožnjo. No, ne samo kavica, kar cela nenavadna kombinacija. Še nazdravili smo. Na uspehe vseh.
In je bil en super, sončen dan. Uradno smo otvorili tudi sezono ročnega nogometa. Predvsem zato, ker mi je uspelo tudi zmagati. Trikrat zapored. Vem, uspeh, vem.
In je šel dan mimo. In ob koncu dneva se je tudi prilegla rižota z morskimi sadeži, ki sem jo čakala cel dan. Sicer sem morda naredila napako, da sem jedla ravno pred potjo, ker mi je bilo celo pot potem slabo. Zame ni ravno dobro, če sedim zadaj. Je pa res, da sem čez različne faze poti sedela na skoraj vseh sedežih. Še na voznikovega sem se usedla, ko sva ga odložila, ker nisem mogla več. In mi je precej lažje, če se koncentriram na vožnjo, da potem slabost oblaži ali pa mine.
Naslednji dan je bil dan državnosti. Nekaj takšnega, ko so trgovine zaprte. Ko vsi hočejo na morje, vendar je bilo vreme obupno. Je dan, ko se lahko začne vse bolj počasi. In luštno. Ko sprehodim psa, se vrnem nazaj v posteljo. Da je luštno. Vsaj dokler ne pride trenutek, ko neseva vse ekrane v avto in vidim, kako je spet šel.
Mene pa je do vikenda še čakalo delo in potem sem se lahko šla potepat.
Če je kdo že slišal za BNI, lahko rečem, da sem tu skakala naokoli. No, v resnici sem se bolj potihem in neopazno potikala. Imeli so dan za obiskovalce in jaz sem bila ravno pri roki, da sem malo pofotografirala vse. Pa še naslednji teden sem bila zamenjava in sem se tako predhodno spoznala z vsemi. In pa opazovala kako je potekalo.
Nisem si ustvarila kakšnega posebnega mnenja.
Razen, da sem samo najnujnejše sprintala. Nekaj skupaj spravila in brala. Brala in brala.
Imela sem nekaj dni za požreti še preostale tri knjige. Izpitno gradivo.
Dejansko sem za zadnji izpit morala predelati toliko knjig, kot sem jih v preostalih treh letih skupaj.
Imela sem rok, ne samo do izpita ampak tudi do sobote, ker bi me potem čakala zamudnina v knjižnici in to pri meni preprosto ne gre. Čeprav bom trikrat podaljšala, ne bom zamudila roka. Razen, če se zgodi res kaj čudnega.
 |
| Gradivo za še zadnji izpit. |
No, v glavnem. Požrla sem knjige. Tista od Junga se mi je zdela še najbolj zanimiva. O sanjah. O podobah v sanjah in njenih simbolih. Ostale pa niti ne tako. Teorija od Butine je bila preprosto neprebavljiva. Sprehodi z Ecom so še nekako šli, ampak je problem, ko ne poznaš knjige o kateri cel čas govori. Potem pa je bila še tista v angleščini o kateri niti ne vem zakaj se je šlo. Resno.
No, starša sta šla na morje. In potem smo se mi štirje naselili v hiši. Z vso računalniško opremo vred.
Bujenje sredi noči. Rojstni dan od brata. Pečenka za kosilo. Še moj se je oglasil in je bilo veselje.
V ponedeljke sem skočila na izpit vmes. In se potem vrnila, da sem delala družbo. Vsak dan smo imeli drugačen razpored spanja po sobah. Ko imaš kar nekaj možnosti, se lahko igraš. Ampak vedno se je zgodilo, da sem končala na kavču, ko sta bila še pozno v noč na računalniku. Potem pa smo se prestavljali sem ter tja.
Smešen občutek, ko odgovoriš vprašanja za zadnji izpit, predložiš mapo in potem nasmejan odideš iz učilnice. Pogovor o knjigah je tekel tako, da smo povedali svoje, ampak je ona potem vse skritizirala, nam povedala, da nimajo pojma in smo samo debelo gledali. Ampak konec dober, vse dobro, saj smo vsi naredili.
V torek sva skočila na morje. Jaz sem pred tem skočila še na sestanek. Ki naj bi sicer bil v sredo, ampak ker je bil naslednji dan praznik, so ga predstavili, čeprav ga teoretično niti ne bi smeli. Povedala sem svoje. Pobrala listke. In po zajtrku kjer smo se zaklepetali o hišnih ljubljenčkih in paličnjakih, skočila hitro domov, da sva potem krenila na morje. Pobrala sva še njegovega kolega. Seveda smo imeli kot običajno polno težav s ključi, zanimivo, da se to niti ni zgodilo prvič in ne zadnjič. Ko so bile dvojne težave s ključi rešene, je bila naša destinacija Poreč. Natančneje Zelena laguna in Skilift.
 |
| Poletna sezona turnirjev. |
Zasedli smo strateški položaj. Kavica za fante za ogrevanje pred vožnjo. No, ne samo kavica, kar cela nenavadna kombinacija. Še nazdravili smo. Na uspehe vseh.
In je bil en super, sončen dan. Uradno smo otvorili tudi sezono ročnega nogometa. Predvsem zato, ker mi je uspelo tudi zmagati. Trikrat zapored. Vem, uspeh, vem.
In je šel dan mimo. In ob koncu dneva se je tudi prilegla rižota z morskimi sadeži, ki sem jo čakala cel dan. Sicer sem morda naredila napako, da sem jedla ravno pred potjo, ker mi je bilo celo pot potem slabo. Zame ni ravno dobro, če sedim zadaj. Je pa res, da sem čez različne faze poti sedela na skoraj vseh sedežih. Še na voznikovega sem se usedla, ko sva ga odložila, ker nisem mogla več. In mi je precej lažje, če se koncentriram na vožnjo, da potem slabost oblaži ali pa mine.
Naslednji dan je bil dan državnosti. Nekaj takšnega, ko so trgovine zaprte. Ko vsi hočejo na morje, vendar je bilo vreme obupno. Je dan, ko se lahko začne vse bolj počasi. In luštno. Ko sprehodim psa, se vrnem nazaj v posteljo. Da je luštno. Vsaj dokler ne pride trenutek, ko neseva vse ekrane v avto in vidim, kako je spet šel.
Mene pa je do vikenda še čakalo delo in potem sem se lahko šla potepat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar