Zadnji izpit in skok na morje

Sreda, še tista tam nekje v sredini junija, poteka tako, da moram biti zjutraj, čisto prezgodaj zjutraj, že budna, da lahko svetim s fotoaparatom naokoli.
Če je kdo že slišal za BNI, lahko rečem, da sem tu skakala naokoli. No, v resnici sem se bolj potihem in neopazno potikala. Imeli so dan za obiskovalce in jaz sem bila ravno pri roki, da sem malo pofotografirala vse. Pa še naslednji teden sem bila zamenjava in sem se tako predhodno spoznala z vsemi. In pa opazovala kako je potekalo.
Nisem si ustvarila kakšnega posebnega mnenja.

Razen, da sem samo najnujnejše sprintala. Nekaj skupaj spravila in brala. Brala in brala.
Imela sem nekaj dni za požreti še preostale tri knjige. Izpitno gradivo.
Dejansko sem za zadnji izpit morala predelati toliko knjig, kot sem jih v preostalih treh letih skupaj.
Imela sem rok, ne samo do izpita ampak tudi do sobote, ker bi me potem čakala zamudnina v knjižnici in to pri meni preprosto ne gre. Čeprav bom trikrat podaljšala, ne bom zamudila roka. Razen, če se zgodi res kaj čudnega.

Gradivo za še zadnji izpit.

No, v glavnem. Požrla sem knjige. Tista od Junga se mi je zdela še najbolj zanimiva. O sanjah. O podobah v sanjah in njenih simbolih. Ostale pa niti ne tako. Teorija od Butine je bila preprosto neprebavljiva. Sprehodi z Ecom so še nekako šli, ampak je problem, ko ne poznaš knjige o kateri cel čas govori. Potem pa je bila še tista v angleščini o kateri niti ne vem zakaj se je šlo. Resno.
No, starša sta šla na morje. In potem smo se mi štirje naselili v hiši. Z vso računalniško opremo vred.
Bujenje sredi noči. Rojstni dan od brata. Pečenka za kosilo. Še moj se je oglasil in je bilo veselje.

V ponedeljke sem skočila na izpit vmes. In se potem vrnila, da sem delala družbo. Vsak dan smo imeli drugačen razpored spanja po sobah. Ko imaš kar nekaj možnosti, se lahko igraš. Ampak vedno se je zgodilo, da sem končala na kavču, ko sta bila še pozno v noč na računalniku. Potem pa smo se prestavljali sem ter tja.
Smešen občutek, ko odgovoriš vprašanja za zadnji izpit, predložiš mapo in potem nasmejan odideš iz učilnice. Pogovor o knjigah je tekel tako, da smo povedali svoje, ampak je ona potem vse skritizirala, nam povedala, da nimajo pojma in smo samo debelo gledali. Ampak konec dober, vse dobro, saj smo vsi naredili.

V torek sva skočila na morje. Jaz sem pred tem skočila še na sestanek. Ki naj bi sicer bil v sredo, ampak ker je bil naslednji dan praznik, so ga predstavili, čeprav ga teoretično niti ne bi smeli. Povedala sem svoje. Pobrala listke. In po zajtrku kjer smo se zaklepetali o hišnih ljubljenčkih in paličnjakih, skočila hitro domov, da sva potem krenila na morje. Pobrala sva še njegovega kolega. Seveda smo imeli kot običajno polno težav s ključi, zanimivo, da se to niti ni zgodilo prvič in ne zadnjič. Ko so bile dvojne težave s ključi rešene, je bila naša destinacija Poreč. Natančneje Zelena laguna in Skilift.

Poletna sezona turnirjev.

Zasedli smo strateški položaj. Kavica za fante za ogrevanje pred vožnjo. No, ne samo kavica, kar cela nenavadna kombinacija. Še nazdravili smo. Na uspehe vseh.
In je bil en super, sončen dan. Uradno smo otvorili tudi sezono ročnega nogometa. Predvsem zato, ker mi je uspelo tudi zmagati. Trikrat zapored. Vem, uspeh, vem.
In je šel dan mimo. In ob koncu dneva se je tudi prilegla rižota z morskimi sadeži, ki sem jo čakala cel dan. Sicer sem morda naredila napako, da sem jedla ravno pred potjo, ker mi je bilo celo pot potem slabo. Zame ni ravno dobro, če sedim zadaj. Je pa res, da sem čez različne faze poti sedela na skoraj vseh sedežih. Še na voznikovega sem se usedla, ko sva ga odložila, ker nisem mogla več. In mi je precej lažje, če se koncentriram na vožnjo, da potem slabost oblaži ali pa mine.

Naslednji dan je bil dan državnosti. Nekaj takšnega, ko so trgovine zaprte. Ko vsi hočejo na morje, vendar je bilo vreme obupno. Je dan, ko se lahko začne vse bolj počasi. In luštno. Ko sprehodim psa, se vrnem nazaj v posteljo. Da je luštno. Vsaj dokler ne pride trenutek, ko neseva vse ekrane v avto in vidim, kako je spet šel.

Mene pa je do vikenda še čakalo delo in potem sem se lahko šla potepat.

George Ezra - Budapest

Dramatično nebo

Nič kaj prijeten ni bil tale petek.
Začel se je popolnoma klavrno.

A veš tisti občutek, ko tretjega januarja, na petek prideš na faks ob 9h zjutraj. A veš tisti občutek, ko si tako zgodaj v začetku leta in koncu tedna na faksu in profesorice preprosto ni. A veš tisti občutek, ko se moraš še pri vsem tem pripeljati v Trzin!
No, jaz poznam ta občutek in je vse prej kot prijeten. Res da nas je bilo pet, ampak prišle pa smo. Na korekture, ampak pred profesoričino hišo se je očitno valila gosta megla. V referatu nobenega. Prav tako ni bilo nobenega na katerega se človek lahko obrne.
In kaj naj naredimo? Ja, gremo domov.

Seveda bi bilo to čisto veselje, če bi bili v osnovni ali srednji šoli. Ampak, ko se moraš pripeljati z avtomobilom iz drugega konca Slovenije, to pomeni samo nepotreben strošek. In nezadovoljstvo. Veliko nezadovoljstvo.
Očitno niti to, da prideš na faks, danes čisto nič več ni vredno. Kurc pa faksi.

Dramatično.

In tako gre potem razpoloženje celotnega dne navzdol. Nobene volje. Nobene želje. Vse mi je padlo dol in sedaj samo še čakam, da bo morda vsaj jutri kaj boljše.
Sicer pa dobrodošli v najbolj depresiven mesec!

A veste kaj je žalostno?
Da vsi otroci v knjižnici okupirajo vse možne računalnike in igrajo igrice.
V stavbi, kjer se skriva zakladnica znanja. Kjer je toliko zgodb in domišljije. Kjer je toliko dogodivščin opisanih na papirju.
Ja, tam otroci igrajo igrice na računalniku in se ne menijo za ta čudovit svet.
Samo jaz se potikam med knjižnimi policami in iz knjižnice prinesem celo naročje knjig.

Rihanna - What Now

Sonce med pranjem avtomobila

Petek je tu. Uradno to sedaj lahko že prištevam v počitniški čas.
Mislim, da rabim sedaj kakšen dan pavze. Samo malo. Samo za odtenek, za okus.
Bojim se, da če preveč "padem ven" se bom prehitro polenila in izgubila svoj ritem. Zato mi bo kakšen dan vseeno prav prišel. Za globok vdih, za zbiranje moči in za nov začetek.

Dan pa kot vsi do sedaj. Do konca delavno zapolnjen.
Zjutraj sem še v postelji visela na računalniku. Da pridem na tekoče. Ker sem lahko potegnila spanec za malenkost, saj smo ob petkih začenjali malenkost pozneje.
Potem sem se šla pofočkat na faks. Dobesedno to, ker sem pobrala šila in kopita takoj, ko sem lahko in šla v moj počitniški čas. Vsem sem zaželela lepe praznike in izginila. No, pokazala sem projekt, dobila informativno oceno in nato izginila. Tale pridnost se mi je izpalačala, saj me vse skupaj ni stalo živcev zadnji dan in sestavljanja skupaj zadnji trenutek na faksu. Počela sem druge stvari ta čas, ko sem čakala, da se profesor prikaže in da pridem na vrsto.

Za pojest.

Ko se voziš vsak dan gor in dol, opaziš kako blazno svinjsko je vse. Ob cesti je vse črno. Avtomobili so eni bolj umazani kot drugi. Samo za vožnjo od Kranja do Trzina moram vsaj trikrat očistiti vetrobransko steklo, da imam pretežno normalno vidljivost. Sploh ne vem od kje se je vsa ta umazanija vzela v zimskem času ali pa je sedaj to tako grozno opazno in vidno.
Najbolj pa se pozna na avtomobilu. Trikrat se pelješ in se spremeni iz belega v temno sivega.
Zato je danes spet prišlo na vrsto mojo ekonomično čiščenje - dve čudežni krpici in lavor vode. To je vse kar rabim, da se avto blešči v soncu.
A veste, ko vsi pravijo, da vedno dežuje potem, ko operejo avto. No, meni se je sedaj že štirikrat zgodilo, tolikokrat sem tudi prala avto odkar ga imam, da je začelo sonce svetiti.
Danes so se čez dan nekaj vlekli oblaki naokoli, ampak ko sem jaz strašila z vedrom vode in drgnila umazanijo dol z avtomobila, se je kar naenkrat prikazalo sonce.
Mislim, da je vidno kako sem zelo srečna in zadovoljna z malčkom od avtomobila. Še sonce se prikaže, ko ga perem. Vožnja ni stresna, ampak uživam v popotovanju od točke A do točke B. Čisto zen.

Skratka moj bivši avto pa še vedno deluje. Ampak kot sem ga danes poimenovala, žal a resnično, je ena velika "drvarnca". Avto je še vedno zakon po svoje, ampak obupen in trd in nekrotljiv, tak malo svojeglav. Komaj sem speljala. In pošteno sem nasmejala samo sebe. Kako hitro sem se navadila na novo.
Že takrat, ko sem šla s takšnim Up-om samo na testno vožnjo, sem svojega komaj znala pripeljati domov. Katera razlika. Ni čudno, da sedaj uživam.

Sicer pa po pečenju kosila, sprehajanju Rona in srečevanju srcnic, še nisem rekla dnevu konec, ampak sem se spravila v knjižnico. V temi. Čeprav je šele pol šesto ura odbila.
Za inspiracijo. Za navdih. Po material za delo.
Živjo, sem Kaja in sem v zadnjem času pravi deloholik.

James Arthur - Impossible

Že dva dni Dinozaver

Sprašujem se, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo. Ali boljše, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo, ki je tvoje avtorsko delo? Zanima me, kje je meja?
Ker večkrat kot sem jo videla, manj verjetno se mi zdi, da sem bila sposobna ubesediti določene trenutke. Nekje se pač že skoraj ne more zgrešiti, drugje pa sploh ne vem kako je to lahko iz mene prišlo.
Ampak sem bila tista, ki se je naslanjala na rob sedežne in se tresla od smeha. Torej, ste že sedeli na kavču v gledališču? Sem že malo VIP in to.

V soboto dopoldne sem bila že zgodaj v knjižnici. Pri iskanju parkirišča sem hotela obupati po četrtem krogu, pa se je ravno takrat en umaknil in sem ugotovila, da tako mali avto ne rabi bočnega parkiranja, ampak lahko samo zapelje v parkirni prostor. Prednost mestnih malčkov.
Skratka odločena, da nekaj naredim sem se lotila slovenskih pregovorov in rekov. Takšnih, ki smo jih lahko slišali od Danice Lovenjak in takšnih, ki jih poznamo, vse do takšnih, ki sem jih prebirala prvič. Izpisala sem si cele štiri strani teh pregovorov.
Vse poučne, vse zanimive.

Življenje je kot basen, ni važno kako je dolga, ampak kakšen je nauk.

In priklon.

Tisti dve sobotni predstavi nista bili dovolj, sem šla še na nedeljsko. Dopoldansko matinejo, da sem bila pridna in sem dan začela s kulturnim udejstvovanjem. To pa je nekaj.
Tokrat sem bila tu, ker sem dobila obisk in sem ju z veseljem peljala na predstavo in en "šnel tur" skozi Kranj. V en glas pa smo se strinjali s tem, da je Layerjeva hiša, eden izmed lokalov, kamor že skoraj moraš iti na kavo. Res je luštna lokacija.
Nisem še videla nenavdušenja nad predstavo. Ali pa sem mižala. Nekaj bo.
Še sošolca sem srečala. No, kolega s faksa, če želite.
Vsi so navdušeni. Vsakega se malo dotakne. Same fine stvari slišim kot povratne informacije. In morala sem z vsakim kakšno reči, da sem korak ali dva zaostala za svojo druščino. Z velikim Dinozavrom na majici. Kar je moja posebna vstopnica, kateri lahko prištejem plus ena. Moj plus en.
Pa smo se spravili na toplo in čajček. No, predvsem kavico za ostale. Ali kakav.
Toliko, da smo še poklepetali in določili kam se gre na kosilo. Dobro, da je internet tako dosegljiv in ogromno pripomorejo razne stvar, kot so Tripadvisor. Sama poznam precej slabo gostinsko ponudbo.
Moj mali avto pa je ravno prav velik, da nas popelje za naslednji ovinek in da sledimo navigaciji. Vem kje bi se lahko nahajala gostilna, ampak včasih pač nisi čisto čisto prepričan. Zato pride prav navigacija. Malo sem se razvadila. Čeprav ji še vedno ne zaupam sto odstotno.

Gostilna Krištof je bila tista, ki smo jo iskali. In prava izbira je bila.
Že ko smo vsi premraženi vstopili v prostor, nas je pogrela toplina peči. Tako domače.
Z zanimanjem smo obračali tisti velik meni, ki smo ga prejeli v roke in se odločali. Vse stvari so se zdele tako fine. Lažje odločanje smo sprejeli še ob pozdravu iz kuhinje. Me prav zanima katera kranjska je potem letos prva, če je bila Arvajeva druga.
Predjed sem kar izpustila, saj se mi je zdelo, da vsega ne bom morala pojesti in ta odločitev je bil še kako prava. Je za sladico ostal prostor.
Skratka ostali so dobili prav prikupno postrežene juhice. V kompletih.
Za glavno jed smo šli vsak v svojo smer. Od lazanje, svinjine, race do perutnine. Jaz sem imela take prikupne perutninske roladice. Bučni pire in kostanjevo omako. Zelo sezonsko. Vse izjemno okusno.

Iz kokošnjaka.

Za sladico pa smo šli v en glas. Tisto stvar s pomarančnim narastkom, čokoladnim mousseom in grozdnim sladoledom.
Videz lahko vara, ker so bile vse tako fino majhne, ampak precej nasitne. Samo najboljša je bila kombinacija moussa in sladoleda, sorbeta, kakorkoli. Same fine stvari.
In ne. To še ni bilo vse. Po sladici smo dobili še eno. Z zelo polnimi želodci smo komaj pospravili dodatno sladico iz malih kozarčkov in piškotke.
Dobro, da kdo pride iz Ljubljane v Kranj, da vidim kakšne fine stvari imam takoj za vogalom.

Nedeljsko popoldne ni bilo tako zelo ležerno. Začela sva sicer na kavču ob gledanju začetka sezone smučarskih skokov. Tekma je bila čista zmešnjava. Nič jasno. Ampak naš je bil tretji. Meni ni bilo nič jasno, kaj se je ravnokar zgodilo, ampak je šlo mimo. Skratka po stiskanju na kavču, sva se namenila vsak v svoj "kot" in pridno delala. Jaz moram pripravljati par različnih stvari. Potem pa pridejo na vrsto serije, ki jih pustim, da jih lahko skupaj gledava.

Madonna - Take A Bow

Belina v sobi

Včeraj sem se z rahlo težavo pobrala iz postelje. Še preden sem prišla k sebi, je bila soba že polepljena in zaščitena. Vsa v foliji. Skratka ravno za kakšen prizor iz serije Dexter. Preveč tega gledam, sploh ne vem zakaj sem začela.

Začasno sem se prestavila k mami na obisk. Na zajtrk in kosilo.
Med enim in drugim pa sem se spravila v knjižnico. Dejansko je fino vzdušje tam, ko najdeš kakšno stvar. Ko te vedno čaka "prosto parkirno mesto" za kolo pred njo. Potem je vse lažje, bolj pozitivno. Sprejemljivo.
Skratka v zadnjih dneh je postala zatočišče vseh pridnih študijoznih študentov, ki se pripravljajo na izpite. Jaz se samo poskušam zliti z okolico in se pretvarjam, da tudi sama to počnem.
Saj "študiram", vendar ne ravno za izpite. Študiram ozadje zgodbe, živalske lastnosti, živalsko obnašanje. Da vse skupaj izgleda, kot da sem se čisto resno lotila vsega skupaj.
Potem pa se zgubim na otroškem oddelku, ko s seznamom v roki iščem knjige.

Trenutno sem odkrila nekaj slikanic, ki so mi res všeč. Vsaka v kombinaciji zgodbe z ilustracijami.

• Jutta Bauer: Dedkov angel
• Patricija Peršolja: Moja nona
• Patricija Peršolja: Moj nono
• Desa Muck: Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli
• Peter Carnavas: Sarino veliko srce
• Justin Richardson in Peter Parnell: In s Tango smo trije

Okno v sobi je kar naenkrat belo. Videla sem ga za moment, ko sem šla nekaj iskat. Čudno je izgledalo. Se bom morala še navadit.

Raje sem šla v Ljubljano. Na pijačo in sladoled.
Dekleta so se vsa znašla v Ljubljani in je bil čas za eno klepetanje na nabrežju Ljubljanice. Vendar se je vsem grozno mudilo. Tako, da smo šle še do Cacao-ta na sladoled. Mmmmm.
Temna čokolada z malinami in okus gozdnih jagod. Da bi še angelčki jedli.
Ta sladoled je že skoraj preveč dober.

Po starem mestnem jedru sem se sprehodila proti Trnovem, oziroma mislim, da so tam bolj Prule. Skratka po svoj avto, da jo "mahnem" nekaj kilometrov naprej.
Sedela sem pred vhodom na klopci in brala Dedkovega angela, ko so otroci radovedno pogledovali proti meni, ko sem brala slikanico. Čez nekaj trenutkov pa se je prikazal še en precej hiter in raizgran pes. In prepoznala sem tisto "miško", ki se je zadnjič podila po stanovanju.
Naslednji trenutek so se znašli vsi na kupu.

Hunger Games sem pogledala po vsem tem času. Ne razumem evforije, film je na nek način zanimiv. Sama filozofija ne, oziroma ta obsedenost z gledanostjo, ampak če mi bo čas dopuščal bi pa rada prebrala tudi knjige. Da dobim še drugo perspektivo vsega. Film je samo za vizualno predstavo.

Maroon 5 feat. Rozzi Crane - Come Away To The Water