Sprašujem se, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo. Ali boljše, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo, ki je tvoje avtorsko delo? Zanima me, kje je meja?
Ker večkrat kot sem jo videla, manj verjetno se mi zdi, da sem bila sposobna ubesediti določene trenutke. Nekje se pač že skoraj ne more zgrešiti, drugje pa sploh ne vem kako je to lahko iz mene prišlo.
Ampak sem bila tista, ki se je naslanjala na rob sedežne in se tresla od smeha. Torej, ste že sedeli na kavču v gledališču? Sem že malo VIP in to.
V soboto dopoldne sem bila že zgodaj v knjižnici. Pri iskanju parkirišča sem hotela obupati po četrtem krogu, pa se je ravno takrat en umaknil in sem ugotovila, da tako mali avto ne rabi bočnega parkiranja, ampak lahko samo zapelje v parkirni prostor. Prednost mestnih malčkov.
Skratka odločena, da nekaj naredim sem se lotila slovenskih pregovorov in rekov. Takšnih, ki smo jih lahko slišali od Danice Lovenjak in takšnih, ki jih poznamo, vse do takšnih, ki sem jih prebirala prvič. Izpisala sem si cele štiri strani teh pregovorov.
Vse poučne, vse zanimive.
Tisti dve sobotni predstavi nista bili dovolj, sem šla še na nedeljsko. Dopoldansko matinejo, da sem bila pridna in sem dan začela s kulturnim udejstvovanjem. To pa je nekaj.
Tokrat sem bila tu, ker sem dobila obisk in sem ju z veseljem peljala na predstavo in en "šnel tur" skozi Kranj. V en glas pa smo se strinjali s tem, da je Layerjeva hiša, eden izmed lokalov, kamor že skoraj moraš iti na kavo. Res je luštna lokacija.
Nisem še videla nenavdušenja nad predstavo. Ali pa sem mižala. Nekaj bo.
Še sošolca sem srečala. No, kolega s faksa, če želite.
Vsi so navdušeni. Vsakega se malo dotakne. Same fine stvari slišim kot povratne informacije. In morala sem z vsakim kakšno reči, da sem korak ali dva zaostala za svojo druščino. Z velikim Dinozavrom na majici. Kar je moja posebna vstopnica, kateri lahko prištejem plus ena. Moj plus en.
Pa smo se spravili na toplo in čajček. No, predvsem kavico za ostale. Ali kakav.
Toliko, da smo še poklepetali in določili kam se gre na kosilo. Dobro, da je internet tako dosegljiv in ogromno pripomorejo razne stvar, kot so Tripadvisor. Sama poznam precej slabo gostinsko ponudbo.
Moj mali avto pa je ravno prav velik, da nas popelje za naslednji ovinek in da sledimo navigaciji. Vem kje bi se lahko nahajala gostilna, ampak včasih pač nisi čisto čisto prepričan. Zato pride prav navigacija. Malo sem se razvadila. Čeprav ji še vedno ne zaupam sto odstotno.
Gostilna Krištof je bila tista, ki smo jo iskali. In prava izbira je bila.
Že ko smo vsi premraženi vstopili v prostor, nas je pogrela toplina peči. Tako domače.
Z zanimanjem smo obračali tisti velik meni, ki smo ga prejeli v roke in se odločali. Vse stvari so se zdele tako fine. Lažje odločanje smo sprejeli še ob pozdravu iz kuhinje. Me prav zanima katera kranjska je potem letos prva, če je bila Arvajeva druga.
Predjed sem kar izpustila, saj se mi je zdelo, da vsega ne bom morala pojesti in ta odločitev je bil še kako prava. Je za sladico ostal prostor.
Skratka ostali so dobili prav prikupno postrežene juhice. V kompletih.
Za glavno jed smo šli vsak v svojo smer. Od lazanje, svinjine, race do perutnine. Jaz sem imela take prikupne perutninske roladice. Bučni pire in kostanjevo omako. Zelo sezonsko. Vse izjemno okusno.
Za sladico pa smo šli v en glas. Tisto stvar s pomarančnim narastkom, čokoladnim mousseom in grozdnim sladoledom.
Videz lahko vara, ker so bile vse tako fino majhne, ampak precej nasitne. Samo najboljša je bila kombinacija moussa in sladoleda, sorbeta, kakorkoli. Same fine stvari.
In ne. To še ni bilo vse. Po sladici smo dobili še eno. Z zelo polnimi želodci smo komaj pospravili dodatno sladico iz malih kozarčkov in piškotke.
Dobro, da kdo pride iz Ljubljane v Kranj, da vidim kakšne fine stvari imam takoj za vogalom.
Nedeljsko popoldne ni bilo tako zelo ležerno. Začela sva sicer na kavču ob gledanju začetka sezone smučarskih skokov. Tekma je bila čista zmešnjava. Nič jasno. Ampak naš je bil tretji. Meni ni bilo nič jasno, kaj se je ravnokar zgodilo, ampak je šlo mimo. Skratka po stiskanju na kavču, sva se namenila vsak v svoj "kot" in pridno delala. Jaz moram pripravljati par različnih stvari. Potem pa pridejo na vrsto serije, ki jih pustim, da jih lahko skupaj gledava.
Ker večkrat kot sem jo videla, manj verjetno se mi zdi, da sem bila sposobna ubesediti določene trenutke. Nekje se pač že skoraj ne more zgrešiti, drugje pa sploh ne vem kako je to lahko iz mene prišlo.
Ampak sem bila tista, ki se je naslanjala na rob sedežne in se tresla od smeha. Torej, ste že sedeli na kavču v gledališču? Sem že malo VIP in to.
V soboto dopoldne sem bila že zgodaj v knjižnici. Pri iskanju parkirišča sem hotela obupati po četrtem krogu, pa se je ravno takrat en umaknil in sem ugotovila, da tako mali avto ne rabi bočnega parkiranja, ampak lahko samo zapelje v parkirni prostor. Prednost mestnih malčkov.
Skratka odločena, da nekaj naredim sem se lotila slovenskih pregovorov in rekov. Takšnih, ki smo jih lahko slišali od Danice Lovenjak in takšnih, ki jih poznamo, vse do takšnih, ki sem jih prebirala prvič. Izpisala sem si cele štiri strani teh pregovorov.
Vse poučne, vse zanimive.
Življenje je kot basen, ni važno kako je dolga, ampak kakšen je nauk.
 |
| In priklon. |
Tisti dve sobotni predstavi nista bili dovolj, sem šla še na nedeljsko. Dopoldansko matinejo, da sem bila pridna in sem dan začela s kulturnim udejstvovanjem. To pa je nekaj.
Tokrat sem bila tu, ker sem dobila obisk in sem ju z veseljem peljala na predstavo in en "šnel tur" skozi Kranj. V en glas pa smo se strinjali s tem, da je Layerjeva hiša, eden izmed lokalov, kamor že skoraj moraš iti na kavo. Res je luštna lokacija.
Nisem še videla nenavdušenja nad predstavo. Ali pa sem mižala. Nekaj bo.
Še sošolca sem srečala. No, kolega s faksa, če želite.
Vsi so navdušeni. Vsakega se malo dotakne. Same fine stvari slišim kot povratne informacije. In morala sem z vsakim kakšno reči, da sem korak ali dva zaostala za svojo druščino. Z velikim Dinozavrom na majici. Kar je moja posebna vstopnica, kateri lahko prištejem plus ena. Moj plus en.
Pa smo se spravili na toplo in čajček. No, predvsem kavico za ostale. Ali kakav.
Toliko, da smo še poklepetali in določili kam se gre na kosilo. Dobro, da je internet tako dosegljiv in ogromno pripomorejo razne stvar, kot so Tripadvisor. Sama poznam precej slabo gostinsko ponudbo.
Moj mali avto pa je ravno prav velik, da nas popelje za naslednji ovinek in da sledimo navigaciji. Vem kje bi se lahko nahajala gostilna, ampak včasih pač nisi čisto čisto prepričan. Zato pride prav navigacija. Malo sem se razvadila. Čeprav ji še vedno ne zaupam sto odstotno.
Gostilna Krištof je bila tista, ki smo jo iskali. In prava izbira je bila.
Že ko smo vsi premraženi vstopili v prostor, nas je pogrela toplina peči. Tako domače.
Z zanimanjem smo obračali tisti velik meni, ki smo ga prejeli v roke in se odločali. Vse stvari so se zdele tako fine. Lažje odločanje smo sprejeli še ob pozdravu iz kuhinje. Me prav zanima katera kranjska je potem letos prva, če je bila Arvajeva druga.
Predjed sem kar izpustila, saj se mi je zdelo, da vsega ne bom morala pojesti in ta odločitev je bil še kako prava. Je za sladico ostal prostor.
Skratka ostali so dobili prav prikupno postrežene juhice. V kompletih.
Za glavno jed smo šli vsak v svojo smer. Od lazanje, svinjine, race do perutnine. Jaz sem imela take prikupne perutninske roladice. Bučni pire in kostanjevo omako. Zelo sezonsko. Vse izjemno okusno.
 |
| Iz kokošnjaka. |
Za sladico pa smo šli v en glas. Tisto stvar s pomarančnim narastkom, čokoladnim mousseom in grozdnim sladoledom.
Videz lahko vara, ker so bile vse tako fino majhne, ampak precej nasitne. Samo najboljša je bila kombinacija moussa in sladoleda, sorbeta, kakorkoli. Same fine stvari.
In ne. To še ni bilo vse. Po sladici smo dobili še eno. Z zelo polnimi želodci smo komaj pospravili dodatno sladico iz malih kozarčkov in piškotke.
Dobro, da kdo pride iz Ljubljane v Kranj, da vidim kakšne fine stvari imam takoj za vogalom.
Nedeljsko popoldne ni bilo tako zelo ležerno. Začela sva sicer na kavču ob gledanju začetka sezone smučarskih skokov. Tekma je bila čista zmešnjava. Nič jasno. Ampak naš je bil tretji. Meni ni bilo nič jasno, kaj se je ravnokar zgodilo, ampak je šlo mimo. Skratka po stiskanju na kavču, sva se namenila vsak v svoj "kot" in pridno delala. Jaz moram pripravljati par različnih stvari. Potem pa pridejo na vrsto serije, ki jih pustim, da jih lahko skupaj gledava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar