Kaj, ko po pol leta na odru zopet uzreš Dinozavra?
Kaj takrat?
Zdelo se mi je, kot da lovim zadnje sekunde, ko sem se s hitrimi koraki in premočenimi čevlji sprehodila čez polovico mestnega jedra. Malo zasopla z dežnikom v rokah. Tempirala sem sama sebe. Noben me niti ustaviti ne bi mogel.
In naenkrat sem vstopila v stolp. In se je čas ustavil.
Prišla sem do sape in pred seboj zagledala tri rumene postave. Kot bi vstopila v sanje. V tiste, ki sem jih sama spisala. Bil je tako nadrealističen trenutek.
Potem sem padla nazaj v realnost, ko sem iz torbe vlekla majčke in jih raztalala. Za Dinozavra in njegovega statista.
Bila sem v dvorani, kjer se je predstava pripravljala. Ponavadi sem stopila v gledališče takrat, skupaj z vso množico ljudi, ko smo čakali, da se zastor dvigne in predstava začne. Tu še niso bile čisto zares moje Postave, tu so bili le mladi igralci, ki se pripravljajo na naslednjo predstavo.
"Dinozaver" pa me je zabaval medtem, ko se je tlačil v svoj kostum.
Naslonjena na ograjo sem gledala igro z druge perspektive. Zgolj opazovalca, ki bdi nad vsem dogajanjem in gledalci.
In so se zatemnile luči. Mene pa je malo stisnilo. Ne zato, ker sem vedela, da bo začel rjoveti poleg mojega desnega ušesa, ampak zato, ker je ponovno napočil trenutek, ko se je besedilo z lista preneslo v gibajočo se, govorečo in barvno obliko. Ko je besedilo zaživelo.
Ja, ne poznam svojega besedila. Sploh ne. Mislim ne vem katero stvar bo izrekel naslednjo, kaj točno se mora še zgoditi. Ko pa govori, takrat se ob nekaterih delih prav zabavam, ker to zgodbo dopolni še tista ob kateri se je vse skupaj pisalo. In se zlije v eno.
Napak, ki so jih razlagali na koncu sploh nisem opazila, bolj sem se privajala na dejstvo, da se mi zdi prav čudno vse skupaj gledati. Mislim tako, nenavadno. Kot velika neznanka je bilo vse skupaj. Skoraj kot bi prvič gledala.
Sem. Po nekem času. Kot, da se moram vživeti v ta svet. Kot, da moram ponovno slišati svoje "nasvete" in svoje besede. Rabim jih slišati. Večkrat.
In opazovala sem gledalce, ko so odhajali. Bili so zadovoljnih obrazov. Kot, da so morda nekaj novega spoznali. Kot, da jim je bilo v redu, kar so videli. Čeprav se je tisti otrok spredaj malo bal rjovečega dinozavra.
Potem se je odvalil kamen od srca in sem se udobno namestila na kavč za naslednjo predstavo.
Obe sta bili precej v skladu z mojim razpoloženjem. Ker pri drugi sem bila bolj sproščena in tudi sama predstava je bila. Živahnejša. Ampak z istim sporočilom, enako smešna. In vsi so navdušeno ploskali. Jaz pa sem se ozirala naokoli.
Zopet pri tem trenutku, da nisem verjela sama sebi, da sem to resnično napisala.
Absurd.
Z rumenim balonom in pikčastim dežnikom po zapuščenih ulicah Kranja.
Kaj takrat?
Zdelo se mi je, kot da lovim zadnje sekunde, ko sem se s hitrimi koraki in premočenimi čevlji sprehodila čez polovico mestnega jedra. Malo zasopla z dežnikom v rokah. Tempirala sem sama sebe. Noben me niti ustaviti ne bi mogel.
In naenkrat sem vstopila v stolp. In se je čas ustavil.
Prišla sem do sape in pred seboj zagledala tri rumene postave. Kot bi vstopila v sanje. V tiste, ki sem jih sama spisala. Bil je tako nadrealističen trenutek.
Potem sem padla nazaj v realnost, ko sem iz torbe vlekla majčke in jih raztalala. Za Dinozavra in njegovega statista.
Bila sem v dvorani, kjer se je predstava pripravljala. Ponavadi sem stopila v gledališče takrat, skupaj z vso množico ljudi, ko smo čakali, da se zastor dvigne in predstava začne. Tu še niso bile čisto zares moje Postave, tu so bili le mladi igralci, ki se pripravljajo na naslednjo predstavo.
"Dinozaver" pa me je zabaval medtem, ko se je tlačil v svoj kostum.
Naslonjena na ograjo sem gledala igro z druge perspektive. Zgolj opazovalca, ki bdi nad vsem dogajanjem in gledalci.
 |
| Gremo še enkrat. |
In so se zatemnile luči. Mene pa je malo stisnilo. Ne zato, ker sem vedela, da bo začel rjoveti poleg mojega desnega ušesa, ampak zato, ker je ponovno napočil trenutek, ko se je besedilo z lista preneslo v gibajočo se, govorečo in barvno obliko. Ko je besedilo zaživelo.
Ja, ne poznam svojega besedila. Sploh ne. Mislim ne vem katero stvar bo izrekel naslednjo, kaj točno se mora še zgoditi. Ko pa govori, takrat se ob nekaterih delih prav zabavam, ker to zgodbo dopolni še tista ob kateri se je vse skupaj pisalo. In se zlije v eno.
Napak, ki so jih razlagali na koncu sploh nisem opazila, bolj sem se privajala na dejstvo, da se mi zdi prav čudno vse skupaj gledati. Mislim tako, nenavadno. Kot velika neznanka je bilo vse skupaj. Skoraj kot bi prvič gledala.
Sem. Po nekem času. Kot, da se moram vživeti v ta svet. Kot, da moram ponovno slišati svoje "nasvete" in svoje besede. Rabim jih slišati. Večkrat.
In opazovala sem gledalce, ko so odhajali. Bili so zadovoljnih obrazov. Kot, da so morda nekaj novega spoznali. Kot, da jim je bilo v redu, kar so videli. Čeprav se je tisti otrok spredaj malo bal rjovečega dinozavra.
Potem se je odvalil kamen od srca in sem se udobno namestila na kavč za naslednjo predstavo.
Obe sta bili precej v skladu z mojim razpoloženjem. Ker pri drugi sem bila bolj sproščena in tudi sama predstava je bila. Živahnejša. Ampak z istim sporočilom, enako smešna. In vsi so navdušeno ploskali. Jaz pa sem se ozirala naokoli.
Zopet pri tem trenutku, da nisem verjela sama sebi, da sem to resnično napisala.
Absurd.
Z rumenim balonom in pikčastim dežnikom po zapuščenih ulicah Kranja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar