Kako veš, da je nekaj grozno narobe, ko te niti sončni žarki v ponedeljkovem jutru ne spravijo skupaj. Ni nasmeha. Ni navdušenja. Ni nič. Čisto nič.
Če že nisem, pa postajam. Deloholik.
Ker kolikor se zadnje čase posvečam stvarem in delam, je že čudno. Kot, da se ta zagon ne konča. Kot, da sem čisto notri. Ko sem pa zunaj pa tako, da te niti sončni žarek ne spravi več v dobro voljo. Se pa zato sošolka toliko bolj potrudi. Hvala.
Polno glavo imam. Tega kar je treba postorit. In dodajam eno misel na drugo, dokler se potem jaz ne poderem. Saj potem pa gre vse samo še navzgor, ko se sestavljaš.
To je ta optimizem.
Skratka, saj se je ponedeljek izkazal. Mislim, za ponedeljek.
Res je bilo luštno zjutraj zunaj. Vsaj mali del, skrit globoko in zakopan, je to opazil. In stotinko sekunde, toliko, da očem ni bilo vidno, se je pričaral tudi takrat nasmeh. Nekje je vedno zakopano upanje.
Pokazala sem vse kar sem imela. Razložila sem vse kar sem si zamislila. Tako zagnano, da izgleda, kot da sem začela delati serijo plakatov, namesto enega. Kaj bo še z mene?
Skratka na koncu sem profesorici razlagala, kje se v današnjih dneh najde navdih. Kam gledati in kje objavljati. Spotoma pa sem pokazala še projekt, ki ni šolski. Ni kaj, letos sem kar malo navdušena nad tem predmetom. Morda zato zagon…
Včasih tudi za mali mestni avtomobilčič ni parkirnega prostora. No, je. Samo kar nekaj metrov, kilometrov se naredi okoli Ljubljane. Dejansko sem se čudila sistemu parkiranja. Hecna reč. Ampak za pol ure je tudi sam malo počil, da sva se midve naklepetali. Dokler jaz z mislimi nisem bila že dva koraka naprej. Grozna sem.
Dobila sem fotoaparat v paketku. Z zalogo čokoladice. Hvala.
Saj pravim, da tale ponedeljek sploh ni slab. Pa še mini zelen fotoaprat se je našel. Hvala vsem dobrim ljudem danes, ki so se tako močno potrudili in mi naredili dan.
Skratka zgodba z zelenim je takšna, da sem ga pogrešala doma in v nobenem skritem kotičku ga ni bilo. Pa sem se predala in rekla, da bom vprašala še na faksu. Seveda sem pozabila na to, dokler ni prišel mail in sem se iz nenada namenila v referat. Še našo gospo tam sem uspela nasmejat, ko sem vsa zmedena razlagala, da pogrešam zelen fotoaparat v zeleni srajčki. Pri vsem tem že ni mogla drugega kot, da se nasmehne in iz omare privleče nekaj podobnega moji razlagi. Kamen se mi je odvalil od srca, ampak obenem pa nisem bila čisto prepričana kaj se je ravnokar zgodilo.
No, saj bo vse dobro. Tudi takšni dnevi imajo vedno kakšno svetlo točko. Vedno se najde vsaj nekdo, ki ti poskuša polepšati dan, kar na žalost ne vidimo ali to premalokrat cenimo.
Če že nisem, pa postajam. Deloholik.
Ker kolikor se zadnje čase posvečam stvarem in delam, je že čudno. Kot, da se ta zagon ne konča. Kot, da sem čisto notri. Ko sem pa zunaj pa tako, da te niti sončni žarek ne spravi več v dobro voljo. Se pa zato sošolka toliko bolj potrudi. Hvala.
Polno glavo imam. Tega kar je treba postorit. In dodajam eno misel na drugo, dokler se potem jaz ne poderem. Saj potem pa gre vse samo še navzgor, ko se sestavljaš.
To je ta optimizem.
Skratka, saj se je ponedeljek izkazal. Mislim, za ponedeljek.
Res je bilo luštno zjutraj zunaj. Vsaj mali del, skrit globoko in zakopan, je to opazil. In stotinko sekunde, toliko, da očem ni bilo vidno, se je pričaral tudi takrat nasmeh. Nekje je vedno zakopano upanje.
Pokazala sem vse kar sem imela. Razložila sem vse kar sem si zamislila. Tako zagnano, da izgleda, kot da sem začela delati serijo plakatov, namesto enega. Kaj bo še z mene?
Skratka na koncu sem profesorici razlagala, kje se v današnjih dneh najde navdih. Kam gledati in kje objavljati. Spotoma pa sem pokazala še projekt, ki ni šolski. Ni kaj, letos sem kar malo navdušena nad tem predmetom. Morda zato zagon…
Včasih tudi za mali mestni avtomobilčič ni parkirnega prostora. No, je. Samo kar nekaj metrov, kilometrov se naredi okoli Ljubljane. Dejansko sem se čudila sistemu parkiranja. Hecna reč. Ampak za pol ure je tudi sam malo počil, da sva se midve naklepetali. Dokler jaz z mislimi nisem bila že dva koraka naprej. Grozna sem.
Dobila sem fotoaparat v paketku. Z zalogo čokoladice. Hvala.
Saj pravim, da tale ponedeljek sploh ni slab. Pa še mini zelen fotoaprat se je našel. Hvala vsem dobrim ljudem danes, ki so se tako močno potrudili in mi naredili dan.
Skratka zgodba z zelenim je takšna, da sem ga pogrešala doma in v nobenem skritem kotičku ga ni bilo. Pa sem se predala in rekla, da bom vprašala še na faksu. Seveda sem pozabila na to, dokler ni prišel mail in sem se iz nenada namenila v referat. Še našo gospo tam sem uspela nasmejat, ko sem vsa zmedena razlagala, da pogrešam zelen fotoaparat v zeleni srajčki. Pri vsem tem že ni mogla drugega kot, da se nasmehne in iz omare privleče nekaj podobnega moji razlagi. Kamen se mi je odvalil od srca, ampak obenem pa nisem bila čisto prepričana kaj se je ravnokar zgodilo.
No, saj bo vse dobro. Tudi takšni dnevi imajo vedno kakšno svetlo točko. Vedno se najde vsaj nekdo, ki ti poskuša polepšati dan, kar na žalost ne vidimo ali to premalokrat cenimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar