Včeraj sem se z rahlo težavo pobrala iz postelje. Še preden sem prišla k sebi, je bila soba že polepljena in zaščitena. Vsa v foliji. Skratka ravno za kakšen prizor iz serije Dexter. Preveč tega gledam, sploh ne vem zakaj sem začela.
Začasno sem se prestavila k mami na obisk. Na zajtrk in kosilo.
Med enim in drugim pa sem se spravila v knjižnico. Dejansko je fino vzdušje tam, ko najdeš kakšno stvar. Ko te vedno čaka "prosto parkirno mesto" za kolo pred njo. Potem je vse lažje, bolj pozitivno. Sprejemljivo.
Skratka v zadnjih dneh je postala zatočišče vseh pridnih študijoznih študentov, ki se pripravljajo na izpite. Jaz se samo poskušam zliti z okolico in se pretvarjam, da tudi sama to počnem.
Saj "študiram", vendar ne ravno za izpite. Študiram ozadje zgodbe, živalske lastnosti, živalsko obnašanje. Da vse skupaj izgleda, kot da sem se čisto resno lotila vsega skupaj.
Potem pa se zgubim na otroškem oddelku, ko s seznamom v roki iščem knjige.
Trenutno sem odkrila nekaj slikanic, ki so mi res všeč. Vsaka v kombinaciji zgodbe z ilustracijami.
Okno v sobi je kar naenkrat belo. Videla sem ga za moment, ko sem šla nekaj iskat. Čudno je izgledalo. Se bom morala še navadit.
Raje sem šla v Ljubljano. Na pijačo in sladoled.
Dekleta so se vsa znašla v Ljubljani in je bil čas za eno klepetanje na nabrežju Ljubljanice. Vendar se je vsem grozno mudilo. Tako, da smo šle še do Cacao-ta na sladoled. Mmmmm.
Temna čokolada z malinami in okus gozdnih jagod. Da bi še angelčki jedli.
Ta sladoled je že skoraj preveč dober.
Po starem mestnem jedru sem se sprehodila proti Trnovem, oziroma mislim, da so tam bolj Prule. Skratka po svoj avto, da jo "mahnem" nekaj kilometrov naprej.
Sedela sem pred vhodom na klopci in brala Dedkovega angela, ko so otroci radovedno pogledovali proti meni, ko sem brala slikanico. Čez nekaj trenutkov pa se je prikazal še en precej hiter in raizgran pes. In prepoznala sem tisto "miško", ki se je zadnjič podila po stanovanju.
Naslednji trenutek so se znašli vsi na kupu.
Hunger Games sem pogledala po vsem tem času. Ne razumem evforije, film je na nek način zanimiv. Sama filozofija ne, oziroma ta obsedenost z gledanostjo, ampak če mi bo čas dopuščal bi pa rada prebrala tudi knjige. Da dobim še drugo perspektivo vsega. Film je samo za vizualno predstavo.
Začasno sem se prestavila k mami na obisk. Na zajtrk in kosilo.
Med enim in drugim pa sem se spravila v knjižnico. Dejansko je fino vzdušje tam, ko najdeš kakšno stvar. Ko te vedno čaka "prosto parkirno mesto" za kolo pred njo. Potem je vse lažje, bolj pozitivno. Sprejemljivo.
Skratka v zadnjih dneh je postala zatočišče vseh pridnih študijoznih študentov, ki se pripravljajo na izpite. Jaz se samo poskušam zliti z okolico in se pretvarjam, da tudi sama to počnem.
Saj "študiram", vendar ne ravno za izpite. Študiram ozadje zgodbe, živalske lastnosti, živalsko obnašanje. Da vse skupaj izgleda, kot da sem se čisto resno lotila vsega skupaj.
Potem pa se zgubim na otroškem oddelku, ko s seznamom v roki iščem knjige.
Trenutno sem odkrila nekaj slikanic, ki so mi res všeč. Vsaka v kombinaciji zgodbe z ilustracijami.
- Jutta Bauer: Dedkov angel
- Patricija Peršolja: Moja nona
- Patricija Peršolja: Moj nono
- Desa Muck: Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli
- Peter Carnavas: Sarino veliko srce
- Justin Richardson in Peter Parnell: In s Tango smo trije
Okno v sobi je kar naenkrat belo. Videla sem ga za moment, ko sem šla nekaj iskat. Čudno je izgledalo. Se bom morala še navadit.
Raje sem šla v Ljubljano. Na pijačo in sladoled.
Dekleta so se vsa znašla v Ljubljani in je bil čas za eno klepetanje na nabrežju Ljubljanice. Vendar se je vsem grozno mudilo. Tako, da smo šle še do Cacao-ta na sladoled. Mmmmm.
Temna čokolada z malinami in okus gozdnih jagod. Da bi še angelčki jedli.
Ta sladoled je že skoraj preveč dober.
Po starem mestnem jedru sem se sprehodila proti Trnovem, oziroma mislim, da so tam bolj Prule. Skratka po svoj avto, da jo "mahnem" nekaj kilometrov naprej.
Sedela sem pred vhodom na klopci in brala Dedkovega angela, ko so otroci radovedno pogledovali proti meni, ko sem brala slikanico. Čez nekaj trenutkov pa se je prikazal še en precej hiter in raizgran pes. In prepoznala sem tisto "miško", ki se je zadnjič podila po stanovanju.
Naslednji trenutek so se znašli vsi na kupu.
Hunger Games sem pogledala po vsem tem času. Ne razumem evforije, film je na nek način zanimiv. Sama filozofija ne, oziroma ta obsedenost z gledanostjo, ampak če mi bo čas dopuščal bi pa rada prebrala tudi knjige. Da dobim še drugo perspektivo vsega. Film je samo za vizualno predstavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar