V štiridesetih minutah opazovanja nočnega neba sem videla 24 utrinkov.
Toliko o uradnih podatkih, sedaj pa k bolj prijetnim temam.
Že dolgo nisem ležala zunaj in zrla v nočno, zvezdnato nebo. Že precej dolgo.
Zanimivo me je danes po vseh teh opazovanjih, ki sem jih v preteklosti preležala, spreletelo dejstvo, da so se stvari spremenile, ampak še vedno ostajam isto dekle, ki sama ob večeru leži in šteje utrinke.
Čeprav sem jih preklinjala in bila razočarana nad instant neizpolnjenimi željami, sem sedaj prišla do sklepa, da so se sčasoma uresničile. Ali pa so se želje preprosto spremenile. Tako, da sem namenila eno zahvalo celotnemu vesolju. In eno malenkostno opravičilo, za vsakič, ko sem ga preklela.
Želje se izpolnijo, samo včasih je potrebno malce več časa. Ravno toliko, da pozabiš na njih. Da se potem lahko aktivirajo in niti ne veš, kdaj se je vse to zgodilo. Čisto neopazno in potihem.
Prvi utrinek je bil že tisti, ki me je pustil brez besed. Ravno sem se usedla na stopnice pred hišo, se naslonila na kuža, ki je ležal pod mano in se zazrla v nebo. In tam je bil. Tisti droben trenutek, je preletel celotno nebo. Žareče. Za seboj pustil še sled in potem izginil natanko tako hitro, kot se je pojavil. Jaz pa sem ostala pod njim, očarana nad predstavo, ki jo je odigral.
Veselo sem povedala to vsem zbranim, ampak so se zaman ozirali v nebo in čakali na novo točko.
Ko kaj takšnega zamudiš, je mimo. In še nekaj časa ne bo samo za nas zaigrane takšne predstave. Takšne, ki te osupne. Ti utrinki so prav čudoviti.
Potem pa sem se namestila na moder ležalnik. Z vzglavnikom in dekco in štela naprej.
Še fotoaparat sem za vsak slučaj nastavila, ker mogoče, mogoče se pa le zgodi, da kaj ujamem. Kot bi sanjala. Pa nisem.
Sedmi utrinek je bil ponovno tisti, ki me je osupnil. Zažarel je tako močno, da je pritegnil mojo pozornost. Stran od štetja satelitov in letal, ki so švigala po nebu.
Potem sem ravno odpisovala na sms in dvignila pogled pa sta bila žareč deveti in deseti utrinek. En za drugim. Presenetljiv duet, ki je prehitro izginil z neba.
Potem je šel trinajsti čisto nizko nad obzorjem, ki je bil še v mojem vidnem polju.
Naslednji, ki je bil tak, ki sem si ga zapomnila je bil še štiriindvajseti. Zadnji v mojem sklopu. Popolnoma čudovit je preletel nebo. Ta je bil samo zame. Za zaključno točko današnje večerne predstave.
Morda jim namenim še pet minut, ampak zaenkrat je bilo vse skupaj kar občudovanja vredno. Kratko in sladko ter predvsem čudovito preletavanje nočnega neba.
Blog ima novo podobo. Čisto svežo. Mintasto.
Pa novo Facebook stran. Ja! Facebook stran imam. Sedaj se bomo še všečkali.
Poleg tega, da imam vse novo imam še staro novo vozno kolo. Tisto, ki je kar nekaj časa v garaži počivalo, se je danes vrnilo med vozne.
Jaz na kolesu! Šala dneva. Ampak sem se peljala po ulici gor in dol. Ter srečala ježa. Verjetno tistega, ki se je pred časom potikal po našem vrtu. Ali pa vsaj njegovega prijatelja.
Toliko o uradnih podatkih, sedaj pa k bolj prijetnim temam.
Že dolgo nisem ležala zunaj in zrla v nočno, zvezdnato nebo. Že precej dolgo.
Zanimivo me je danes po vseh teh opazovanjih, ki sem jih v preteklosti preležala, spreletelo dejstvo, da so se stvari spremenile, ampak še vedno ostajam isto dekle, ki sama ob večeru leži in šteje utrinke.
Čeprav sem jih preklinjala in bila razočarana nad instant neizpolnjenimi željami, sem sedaj prišla do sklepa, da so se sčasoma uresničile. Ali pa so se želje preprosto spremenile. Tako, da sem namenila eno zahvalo celotnemu vesolju. In eno malenkostno opravičilo, za vsakič, ko sem ga preklela.
Želje se izpolnijo, samo včasih je potrebno malce več časa. Ravno toliko, da pozabiš na njih. Da se potem lahko aktivirajo in niti ne veš, kdaj se je vse to zgodilo. Čisto neopazno in potihem.
 |
| In utrinek. Malo posvetljeno, da se bolje vidi. |
Prvi utrinek je bil že tisti, ki me je pustil brez besed. Ravno sem se usedla na stopnice pred hišo, se naslonila na kuža, ki je ležal pod mano in se zazrla v nebo. In tam je bil. Tisti droben trenutek, je preletel celotno nebo. Žareče. Za seboj pustil še sled in potem izginil natanko tako hitro, kot se je pojavil. Jaz pa sem ostala pod njim, očarana nad predstavo, ki jo je odigral.
Veselo sem povedala to vsem zbranim, ampak so se zaman ozirali v nebo in čakali na novo točko.
Ko kaj takšnega zamudiš, je mimo. In še nekaj časa ne bo samo za nas zaigrane takšne predstave. Takšne, ki te osupne. Ti utrinki so prav čudoviti.
Še fotoaparat sem za vsak slučaj nastavila, ker mogoče, mogoče se pa le zgodi, da kaj ujamem. Kot bi sanjala. Pa nisem.
Sedmi utrinek je bil ponovno tisti, ki me je osupnil. Zažarel je tako močno, da je pritegnil mojo pozornost. Stran od štetja satelitov in letal, ki so švigala po nebu.
Potem sem ravno odpisovala na sms in dvignila pogled pa sta bila žareč deveti in deseti utrinek. En za drugim. Presenetljiv duet, ki je prehitro izginil z neba.
Potem je šel trinajsti čisto nizko nad obzorjem, ki je bil še v mojem vidnem polju.
Naslednji, ki je bil tak, ki sem si ga zapomnila je bil še štiriindvajseti. Zadnji v mojem sklopu. Popolnoma čudovit je preletel nebo. Ta je bil samo zame. Za zaključno točko današnje večerne predstave.
Morda jim namenim še pet minut, ampak zaenkrat je bilo vse skupaj kar občudovanja vredno. Kratko in sladko ter predvsem čudovito preletavanje nočnega neba.
Blog ima novo podobo. Čisto svežo. Mintasto.
Pa novo Facebook stran. Ja! Facebook stran imam. Sedaj se bomo še všečkali.
Poleg tega, da imam vse novo imam še staro novo vozno kolo. Tisto, ki je kar nekaj časa v garaži počivalo, se je danes vrnilo med vozne.
Jaz na kolesu! Šala dneva. Ampak sem se peljala po ulici gor in dol. Ter srečala ježa. Verjetno tistega, ki se je pred časom potikal po našem vrtu. Ali pa vsaj njegovega prijatelja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar