Trebušni pakt

Petek.
Nimam še tistega občutka, da se je letnica na koncu zamenjala. Že tako ali pa tako sem bila nekaj časa na to pripravljena, zaradi rokovnikov in vsega podobnega.
Predvsem pa smo imeli tako pestro te zadnje dni, da potem kar izgubiš občutek, predvsem, če komaj ujameš tisto odštevanje in se loviš. Ampak saj je bilo luštno. V dvoje ob risankah.

Iskala sva rastlino za v kuhinjo. Ko je sedaj tako luštna kuhinja s steklom in vzorcem, da je potrebovala še dodatno življenje. Pa sva našla začimbo med vsemi rastlinami. Po ugotovitvah in obupavanju, da ničesar pametnega nimajo, sva posvojila en lovor. Sedaj pa kraljuje v kuhinji.

Te novoletne zaobljube. In pakti. Sklenila sva nekaj o tridnevnem potovanju v neznano.
Včeraj smo imeli debato o načrtih za 2015 in rezervirano imava že Turčijo za začetek marca.
Moram izkoristiti še to leto, leto absolventa.

Morala sem malo domov. Po dolgih dnevih in še tem, da nisem že najdlje videla psa in še nove dnevne ne. Pa še pripravil si je novoletne plane, pa sem se poslovila. Mislim sva se nekaj časa poslavljala. Da ne bi bila otožna.
Končno mu je postalo jasno, koliko prtljage ves čas prenašam sem ter tja. Da imam še vedno zasnežen avto. Mojega novega Ljubljančana.

Preizkusili smo nov sistem za igranje Enke. In deluje. Mislim na splošno, samo brat je imel takšno srečo, da je slavil štiri igre od petih.

Sobota.
Lahko se samo še skrijem v vzglavnik, ko ugotovim, da ura na telefonu kaže pol enajstih. Spet sem predolgo spala. Začuda pa me nič ni zbudilo pred tem. Sem spala kot top.
Je že mami prišla pogledat, če sem budna, ker sem slišala samo butanje pasjega repa ob omaro.

Že dolgo nisva šli po nakupih hrane, ker me skoraj dva tedna, z izjemo kakšnega dneva, ni bilo doma. Meni je to ljubo opravilo, oziroma priložnost za druženje.
Turneja od trgovine do trgovine. Pred vsem tem, pa sva skočili še malo naokoli. Kot muhe na limance s temi popusti pa se razprodaje še niti začele niso, čeprav trajajo že vse leto.

Končno sem prišla do male črne torbice. Tigraste male črne torbice.
S prejšnjo nisem imela pretirane sreče, ker se je zadrga zataknila in sem ugotovila, da je težko najti neko manjšo torbico, v katero gre moja velika denarnica.
S časom in potrpljenjem se sčasoma nekaj najde.
En nakupovalni krog. Klasičen.
Pa še taki mali bonasai drevo, ki sicer v resnici to ni, sem našla. Včeraj sva obupovala, ker niso imeli nič simpatičnega, danes pa sem ga našla čisto mimogrede.

Ko sva prišli domov pa je po tortilijah za kosilo, sledila maratonska Upss Enka.
To pravim zato, ker smo začeli po kosilu, končali pa enkrat do pozne noči. Enajste zvečer.
Je res, da sem med tem naredila en zimski sprehod z Ronom, ki ga že dolgo nisem videla. Da sva se sprehajala po snegu, kjer še ni bilo poti, samo sledi srn.

Maratonsko igranje. Deset iger še z bratovo punco in mi smo že dve pred tem naredili. Z nekaj novimi pravili glede seštevanja.
Samo eno biftek pavzo smo si vzeli.
V minusu, ampak je kar izčrpajoče takole celo popoldne biti na preži.

Zimsko veselje.

Nedelja.
Imela sem dilemo.
Povabljena sva bila na kosilo, ker je njegova babica praznovala 80 let.
Nekako sem se že za predolgo naselila na obisk, pa sem skočila domov in se mi res ni dalo hoditi nazaj v Ljubljano. Sploh ne, ker sem bila po maratonski igri včeraj čisto izčrpana.
Pa še iz postelje nisem ravno skočila.

Me je pa prepričal lep sončen dan, ki se je zunaj naredil. Je kar dodobra pripomogel, da sem se malo nagibala, da bi šla. Pa tudi žlahto sem nekako želela spoznati.
Pa sem si rekla, da bom poizkusila s tem, da spečem piškote in če uspejo in uspejo pravočasno, se odpravim.
Čokoladno-kapljične piškote sem pekla. Celo škatlo le-teh.

Skratka namenila sem se proti Ljubljani, s pikčasto košarico in s škatlo piškotov.
Nasmejana, z dalmatinskimi pesmim in soncem za spremljavo.

Ni, kaj. Ko sva pobrala še njegovo sestro in njenega fanta smo se odpravili proti občini Horjul. V kraj za katerega sicer nisem slišala, dokler ga nisem spoznala.
K njegovi babici na rojstni dan. Na praznovanje za katerega sploh ni vedela, da se bo prikazalo en kup ljudi.

Spoznala sem vse sorodnike, bratrance, sestrične, tete in strice. Skratka bilo je veselo, polno voščil še ob novem letu in novih spoznanj.
Ko sem si poskušala zapomniti vsa imena in obraze, smo "uleteli" še k babi. Popolnoma šokirana nad množico ljudi, ki se je prikazala v njenem prostoru. Z znanimi in manj znanimi obrazi.
Sem se predstavila in ji voščila, ona me je pa kar potegnila v objem vsa vesela in mi povedala, da sem res simpatična. In še dvakrat potem. Res je bila čisto navdušena.
Kot priženjene tete, ki so me povabile v svojo skupino, da me navadijo in naučijo vseh trikov in pasti.
Res sem se zabavala. In najedla slaščic. In naigrala Activitija.
Res simpatičen dan. Pa še lisičko smo srečali nazaj grede.

In Triglav v ozadju.

Ponedeljek.
Delavni ponedeljek. Če že nisem sedela za računalnikom, sem se vozila gor in dol.
Zjutraj vidiš sms, zapreš oči in zvoni telefon. Oh.
Se spraviš k sebi, pripraviš nekaj za pod zob pa še enkrat zvoni telefon.
Ja, vem. Na različne konce moram. Tako, da sem naredila en velik krog po Ljubljani, da sem pobrala vse, kar so mi naročili.
ko pa se vrnem domov, obrnem in se spravim še na pol poti do Ljubljane nazaj.
Na cesti med Šenčurjem in Kranjem pa nesreča. In ravno takrat, ko se odpravljam proti Komendi. Pa sem šla na Šenčur okoli, kamor je bil očitno preusmerjen tudi ves preostali promet. Nazaj grede pa je bila še na avtocesti v nasprotni smeri nesreča. Kakšen dan je danes?
Super je, ko dobim instanten in pozitiven odziv na moja sporočila. Za sprehod.
Sprehod po kosilu dobro dene. Da prideva na tekoče, da greva skozi vse, kar se nama je zgodilo in da skoraj ujameva sončni zahod s Triglavom v ozadju.
Kar čez polje sva jo mahnili.
Nikoli ne smeš začet gledati slike pasjih mladičkov. Ker se potem ne konča.

Passion Pit - It's Not My Fault, I'm Happy

Lubenica

Lubenica nam je zrasla na vrtu. Pravzaprav ena še vedno raste.
Neizmerno okusna je.

Ironično sem se včeraj prenaspala in vseeno šla spat čisto prezgodaj. Potem sem se zbudila dve ure po tistem, ko sem zaspala, gledala v luft. Premočno sem se trudila zaspat nazaj. Začela sem gledati film Adore o dveh prijateljicah, katerih sinova kar naenkrat odrasteta in tu se zgodi zaplet.
Pa ga vendar nisem uspela pogledati do konca. Potem sem se vdala in šla spat. Šele po nekaj popisanih straneh sem zaspala.

Današnje popoldne sem preživela v knjižnici. Ugotovitev dneva je, da knjiga, ki ima v naslovu besedo "teorija" in katere vsebina so suhoparni podatki, te v trenutku pripravi do zehanja. Res sem že malo dremala, ko sem jo brala. Mala literarna teorija je njen naslov in verjetno jo noben pri zdravi pameti ne bi bral iz radovednosti, zdi se mi, da je ta knjiga bolj kakšno "neugodno" branje, ki spada v kakšno slovenistiko. To sedaj zgleda, kot da sem se čisto resno lotila projekta. Saj je po eni strani res.
Naštudirala bom vse simbolne pomene, ki se skrivajo v "ozadju". Do potankosti, kot kaže. Zadržujem sem tam, kjer imajo leksikone in slovarje in knjige s simboli. Po drugi strani pa sem svoj svet našla med slikanicami.

Je zrasla na našem vrtu.

Včeraj me je zrušilo dejstvo, da za svoj avtomobil preprosto ne najdem parkirnega prostora. Po petem krogu sem se preprosto vdala, sesula in se mi je uspelo šele danes postaviti skupaj. Dopoldne za silo. Potem sem "prebolela" in šla naprej. Ker za kolo se vedno najde prostor in sem se tega mota danes držala. Z vetrom v laseh, torbo v košarici in z zadaj pripasanimi knjigami.
Prejšnji dan pa sem se tako ali pa tako malo potepala. Avto me je odpeljal do Ljubljane, kjer sem večer preživljala v dvoje in se je zjutraj ležalo do opoldneva. Pa še kuža "spidigonzales miška" je prišel na obisk.
Na mizi sem pustila kuverto z njegovim imenom in odšla domov. Šele kasneje sem dobila klic, ki je po glasu sicer zvenel precej resno, da sem se malo ustrašila, a je bila situacija vse prej kot takšna. Čisto navdušenje. Te "drobne" malenkosti so res posrečene, sploh če slišiš: "Saj še nimam rojstnega dneva."
Pa kaj.

Carrie Underwood - Inside Your Heaven

Pikčast kolesarski izlet

Bil je popoln dan, za pikčast kolesarski izlet, v finih oblekicah, do Kranja.

Ponoči sem slišala grmenje, ampak me ni dolgo motilo, ker sem do jutra čisto mirno spala. Zjutraj pa je bila cesta že skoraj suha. Ko pa sva se odpravili od doma pa že ni bilo nikjer več sledu, da je ponoči deževalo.

Skratka sedaj se nekaj prevažam s kolesom in je potrebno izkoristiti priložnost. Takoj. Tako, da sva se zapeljali do Kranja. Malo vandrat naokoli.

Kolesa sva priklenili. Fotoaparat sem potegnila iz torbice. In v pikčastih oblekicah sva se sprehodili naokoli. Če je kdo srečal ti dve dekleti, lahko rečem, da sva bili midve.
Končno sem šla na "prenovljeno" točko na koncu pri Pungertu. Presenetljivo ni tako impresivno, kot sem imela v mislih. Ampak sem bila zato v stolpu in se potikala naokoli po otroških kotičkih.
Ena vzgojiteljica in ena, ki se je v zadnjih dneh zapodila v slikanice. Seveda, da sva se imeli fino.

Prehodili sva vse ulice in uličice mestnega jedra. Mimo našega "gradu" do Layerjeve hiše in tam naprej nazaj po "ta uscan" do tržnice, še pozdravit Prešerna in čez "promendo" nazaj proti knjižnici.
Tudi sem sva se zatekli. Ta knjižnica je res postala impresiven del Kranja. Čeprav imam love-hate odnos z njo. Všeč mi je, ampak večinoma jo preklinjam, ker nikoli nimajo tistega, kar hočem. Z vsakim obiskom se navajam, da mi je že malo vseeno.
Poslušali sva Killerse. Brskali za slikanicami in prebrali vse od Patricije Peršolja. Vse o nonah in nonotih ter Martah. Luštne slikanice.
Tista o Nontu je že za zjokat, kot tudi o Noni, te ne pusti ravno ravnodušnega. Kvečjemu brez besed.

Od tam nazaj domov. Kjer sva se ustavili sredi polja in skakali okoli drevesa. Takšnega, da lahko roke tako široko raztegneva, da ga objameva.
Lenobno popoldne nama je ostalo. We're the Millers sploh ni vreden gledanja. Tako zelo. Res.

Na vidiku se je v zadnjem času znašlo nekaj plakatov, ki so mi padli v oči in jih še nisem uspela omenit. So jih že verjetno vsi ostali. Eden je za letošnji Jazz Kamp, ki je imel ravno danes zaključek ali vsaj nekaj podobnega, saj jih je bilo povsod dovolj pa še klinčki so bili obešeni nad ulico skupaj z napisom Jazz Kamp Kranj. Drugi je za letošnje Boršnikovo srečanje. Jaz poznam samo tistega z roko, ostala dva sta tudi zanimiv, čeprav mi je tretji še vedno najbolj grafično privlačen. Ilustracija je zelo sporočilna, ampak skupaj s tipografijo tvori nekakšno celoto. Tretji pa je za Kino pod zvezdami, ki se je odvijal na Ljubljanskem gradu. Kinodvor lahko precej učinkovito kombinira te svoje črno bele in rdeče barve s fotografijami v ozadju, da se še vedno skladajo s celotno in celostno podobo.

Izletniško-lenobno-študijozno za danes.
Tako, da niti ne veš kaj lahko dan prinese.

TLC - Waterfalls

Snikers mafin in nerodna tajnica

Sem se namenila nekaj narediti. Včeraj zvečer je padel načrt, da se gre zjutraj oziroma dopoldne v knjižnico. S kolesom.
V glavi sem obnovila pot po kateri sem se nekoč vozila in se dokončno odločila, da bo to to. Da je sedaj čas, da grem malo na kolo.
Verjeli ali ne, sem res šla. Ob tem sem šokirala vse prisotne v hiši, vključno s seboj. Še brat me je vprašal, če sem v redu, napol v spanju, ko sem prišla domov.
No, saj ne vem kaj odgovoriti na to, še sama nisem več prepričana.

Res ni bilo tako grozno, ko je bila prazna cesta in sem lahko zavirala po klancu navzdol brez, da bi kdo za menoj vpil: "Dej, spust!"
Izognila sem se prometu in sem bila en dva tri pred knjižnico, kjer mi ni bilo potrebno narediti tri kroge, da bi našla parkirno mesto. Dosežek in pol.
Priklenila sem kolo in s seboj vzela košarico.

Polna košarica slikanic.

Zapodila sem se na otroški oddelek, se usedala pred računalnik in pregledala, če so imeli vse, kar sem si napisala na seznam. Kar nekaj časa sem sedela tam in si izpisovala vse potrebno gradivo, da sem ga potem hitreje našla. Nerada se sučem okoli knjižničark. To uporabim samo v primeru, da se vdam in ničesar ne najdem. Rada sama iščem stvari in poskušam toliko časa vztrajati, da jih najdem ali pa se predam z mislijo, da jih preprosto ni.
Od tam sem odšla s polno košaro slikanic. Tako dobesedno. V zgornje nadstropje, da sem si naredila "krajšo" študijo in sem preiskala nekaj knjig s simbolnimi pomeni in razlagami. Zadržala sem se pri Veliki stari sanjski knjigi. Zaradi horoskopa. Dinozavra pa ni bilo med sanjskimi razlagami, pa sem jo raje vrnila na knjižno polico in se posvetila angleški literaturi.

Čisto počasi sem se peljala. Nikamor se mi ni mudilo. Nihče me ni priganjal. Še obcestni znak se mi je zahvalil za zmerno vožnjo, ker mi vedno tuli s tisto enainštirideset. Hudiča, če pa narobe kaže.
Še klanec sem prevozila. Oba, ubistvu. Malo sem ponosna.
Potem pa sem se izgubila v drgnjenju kopalnice in pečenju hrenovk v testu. To smo imeli za kosilo.

Prigrizek.

Danes je mednarodni dan za na kolo. Če pa še ni razglašen, pa še bo.
Jaz sem bila na kolesu. Ata je prišel na obisk s kolesom. Popoldne pa se je pripeljala še gospodična vzgojiteljica. Res, dan za na kolo!

Hrenovka v testu za večerjo. Sangrija. Snikers mafin za posladek. Ker lačen si ful drugače. Prav tak mafin z arašidovim maslom. Peanut Butter-Chocolate Chip Muffin. Uradni naziv. Fini so in čisto enostavni za naredit.

Populaire. Nerodna tajnica. Naš prevod bo kar ustrezal temu zabavnemu francoskemu filmu.
Najboljši komentar je: "Ta glavni igralec je bil kot tak čuden petelin, no."
Saj je večino časa res deloval tako precej antipatično. Čeprav je bila vsaka scena tako zelo predvidljiva, da sem jo še sama napovedala, ker se ponavadi ne grem ugibanja in razmišljanja kaj se bo zgodilo v naslednji sceni ampak se prepustim toku filma.
Film je za pogledat. Čeprav sva zamudili del o tem, zakaj pravzaprav mora iti na to "tipkarsko" tekmovanje.

Jacqueline Boyer - Le Tango des Illusions

Zvezdnato nebo z utrinki

V štiridesetih minutah opazovanja nočnega neba sem videla 24 utrinkov.
Toliko o uradnih podatkih, sedaj pa k bolj prijetnim temam.

Že dolgo nisem ležala zunaj in zrla v nočno, zvezdnato nebo. Že precej dolgo.
Zanimivo me je danes po vseh teh opazovanjih, ki sem jih v preteklosti preležala, spreletelo dejstvo, da so se stvari spremenile, ampak še vedno ostajam isto dekle, ki sama ob večeru leži in šteje utrinke.
Čeprav sem jih preklinjala in bila razočarana nad instant neizpolnjenimi željami, sem sedaj prišla do sklepa, da so se sčasoma uresničile. Ali pa so se želje preprosto spremenile. Tako, da sem namenila eno zahvalo celotnemu vesolju. In eno malenkostno opravičilo, za vsakič, ko sem ga preklela.
Želje se izpolnijo, samo včasih je potrebno malce več časa. Ravno toliko, da pozabiš na njih. Da se potem lahko aktivirajo in niti ne veš, kdaj se je vse to zgodilo. Čisto neopazno in potihem.

In utrinek. Malo posvetljeno, da se bolje vidi.

Prvi utrinek je bil že tisti, ki me je pustil brez besed. Ravno sem se usedla na stopnice pred hišo, se naslonila na kuža, ki je ležal pod mano in se zazrla v nebo. In tam je bil. Tisti droben trenutek, je preletel celotno nebo. Žareče. Za seboj pustil še sled in potem izginil natanko tako hitro, kot se je pojavil. Jaz pa sem ostala pod njim, očarana nad predstavo, ki jo je odigral.
Veselo sem povedala to vsem zbranim, ampak so se zaman ozirali v nebo in čakali na novo točko.
Ko kaj takšnega zamudiš, je mimo. In še nekaj časa ne bo samo za nas zaigrane takšne predstave. Takšne, ki te osupne. Ti utrinki so prav čudoviti.

Potem pa sem se namestila na moder ležalnik. Z vzglavnikom in dekco in štela naprej.
Še fotoaparat sem za vsak slučaj nastavila, ker mogoče, mogoče se pa le zgodi, da kaj ujamem. Kot bi sanjala. Pa nisem.
Sedmi utrinek je bil ponovno tisti, ki me je osupnil. Zažarel je tako močno, da je pritegnil mojo pozornost. Stran od štetja satelitov in letal, ki so švigala po nebu.
Potem sem ravno odpisovala na sms in dvignila pogled pa sta bila žareč deveti in deseti utrinek. En za drugim. Presenetljiv duet, ki je prehitro izginil z neba.
Potem je šel trinajsti čisto nizko nad obzorjem, ki je bil še v mojem vidnem polju.
Naslednji, ki je bil tak, ki sem si ga zapomnila je bil še štiriindvajseti. Zadnji v mojem sklopu. Popolnoma čudovit je preletel nebo. Ta je bil samo zame. Za zaključno točko današnje večerne predstave.
Morda jim namenim še pet minut, ampak zaenkrat je bilo vse skupaj kar občudovanja vredno. Kratko in sladko ter predvsem čudovito preletavanje nočnega neba.

Blog ima novo podobo. Čisto svežo. Mintasto.
Pa novo Facebook stran. Ja! Facebook stran imam. Sedaj se bomo še všečkali.

Poleg tega, da imam vse novo imam še staro novo vozno kolo. Tisto, ki je kar nekaj časa v garaži počivalo, se je danes vrnilo med vozne.
Jaz na kolesu! Šala dneva. Ampak sem se peljala po ulici gor in dol. Ter srečala ježa. Verjetno tistega, ki se je pred časom potikal po našem vrtu. Ali pa vsaj njegovega prijatelja.

Kodaline - Brand New Day