Trebušni pakt

Petek.
Nimam še tistega občutka, da se je letnica na koncu zamenjala. Že tako ali pa tako sem bila nekaj časa na to pripravljena, zaradi rokovnikov in vsega podobnega.
Predvsem pa smo imeli tako pestro te zadnje dni, da potem kar izgubiš občutek, predvsem, če komaj ujameš tisto odštevanje in se loviš. Ampak saj je bilo luštno. V dvoje ob risankah.

Iskala sva rastlino za v kuhinjo. Ko je sedaj tako luštna kuhinja s steklom in vzorcem, da je potrebovala še dodatno življenje. Pa sva našla začimbo med vsemi rastlinami. Po ugotovitvah in obupavanju, da ničesar pametnega nimajo, sva posvojila en lovor. Sedaj pa kraljuje v kuhinji.

Te novoletne zaobljube. In pakti. Sklenila sva nekaj o tridnevnem potovanju v neznano.
Včeraj smo imeli debato o načrtih za 2015 in rezervirano imava že Turčijo za začetek marca.
Moram izkoristiti še to leto, leto absolventa.

Morala sem malo domov. Po dolgih dnevih in še tem, da nisem že najdlje videla psa in še nove dnevne ne. Pa še pripravil si je novoletne plane, pa sem se poslovila. Mislim sva se nekaj časa poslavljala. Da ne bi bila otožna.
Končno mu je postalo jasno, koliko prtljage ves čas prenašam sem ter tja. Da imam še vedno zasnežen avto. Mojega novega Ljubljančana.

Preizkusili smo nov sistem za igranje Enke. In deluje. Mislim na splošno, samo brat je imel takšno srečo, da je slavil štiri igre od petih.

Sobota.
Lahko se samo še skrijem v vzglavnik, ko ugotovim, da ura na telefonu kaže pol enajstih. Spet sem predolgo spala. Začuda pa me nič ni zbudilo pred tem. Sem spala kot top.
Je že mami prišla pogledat, če sem budna, ker sem slišala samo butanje pasjega repa ob omaro.

Že dolgo nisva šli po nakupih hrane, ker me skoraj dva tedna, z izjemo kakšnega dneva, ni bilo doma. Meni je to ljubo opravilo, oziroma priložnost za druženje.
Turneja od trgovine do trgovine. Pred vsem tem, pa sva skočili še malo naokoli. Kot muhe na limance s temi popusti pa se razprodaje še niti začele niso, čeprav trajajo že vse leto.

Končno sem prišla do male črne torbice. Tigraste male črne torbice.
S prejšnjo nisem imela pretirane sreče, ker se je zadrga zataknila in sem ugotovila, da je težko najti neko manjšo torbico, v katero gre moja velika denarnica.
S časom in potrpljenjem se sčasoma nekaj najde.
En nakupovalni krog. Klasičen.
Pa še taki mali bonasai drevo, ki sicer v resnici to ni, sem našla. Včeraj sva obupovala, ker niso imeli nič simpatičnega, danes pa sem ga našla čisto mimogrede.

Ko sva prišli domov pa je po tortilijah za kosilo, sledila maratonska Upss Enka.
To pravim zato, ker smo začeli po kosilu, končali pa enkrat do pozne noči. Enajste zvečer.
Je res, da sem med tem naredila en zimski sprehod z Ronom, ki ga že dolgo nisem videla. Da sva se sprehajala po snegu, kjer še ni bilo poti, samo sledi srn.

Maratonsko igranje. Deset iger še z bratovo punco in mi smo že dve pred tem naredili. Z nekaj novimi pravili glede seštevanja.
Samo eno biftek pavzo smo si vzeli.
V minusu, ampak je kar izčrpajoče takole celo popoldne biti na preži.

Zimsko veselje.

Nedelja.
Imela sem dilemo.
Povabljena sva bila na kosilo, ker je njegova babica praznovala 80 let.
Nekako sem se že za predolgo naselila na obisk, pa sem skočila domov in se mi res ni dalo hoditi nazaj v Ljubljano. Sploh ne, ker sem bila po maratonski igri včeraj čisto izčrpana.
Pa še iz postelje nisem ravno skočila.

Me je pa prepričal lep sončen dan, ki se je zunaj naredil. Je kar dodobra pripomogel, da sem se malo nagibala, da bi šla. Pa tudi žlahto sem nekako želela spoznati.
Pa sem si rekla, da bom poizkusila s tem, da spečem piškote in če uspejo in uspejo pravočasno, se odpravim.
Čokoladno-kapljične piškote sem pekla. Celo škatlo le-teh.

Skratka namenila sem se proti Ljubljani, s pikčasto košarico in s škatlo piškotov.
Nasmejana, z dalmatinskimi pesmim in soncem za spremljavo.

Ni, kaj. Ko sva pobrala še njegovo sestro in njenega fanta smo se odpravili proti občini Horjul. V kraj za katerega sicer nisem slišala, dokler ga nisem spoznala.
K njegovi babici na rojstni dan. Na praznovanje za katerega sploh ni vedela, da se bo prikazalo en kup ljudi.

Spoznala sem vse sorodnike, bratrance, sestrične, tete in strice. Skratka bilo je veselo, polno voščil še ob novem letu in novih spoznanj.
Ko sem si poskušala zapomniti vsa imena in obraze, smo "uleteli" še k babi. Popolnoma šokirana nad množico ljudi, ki se je prikazala v njenem prostoru. Z znanimi in manj znanimi obrazi.
Sem se predstavila in ji voščila, ona me je pa kar potegnila v objem vsa vesela in mi povedala, da sem res simpatična. In še dvakrat potem. Res je bila čisto navdušena.
Kot priženjene tete, ki so me povabile v svojo skupino, da me navadijo in naučijo vseh trikov in pasti.
Res sem se zabavala. In najedla slaščic. In naigrala Activitija.
Res simpatičen dan. Pa še lisičko smo srečali nazaj grede.

In Triglav v ozadju.

Ponedeljek.
Delavni ponedeljek. Če že nisem sedela za računalnikom, sem se vozila gor in dol.
Zjutraj vidiš sms, zapreš oči in zvoni telefon. Oh.
Se spraviš k sebi, pripraviš nekaj za pod zob pa še enkrat zvoni telefon.
Ja, vem. Na različne konce moram. Tako, da sem naredila en velik krog po Ljubljani, da sem pobrala vse, kar so mi naročili.
ko pa se vrnem domov, obrnem in se spravim še na pol poti do Ljubljane nazaj.
Na cesti med Šenčurjem in Kranjem pa nesreča. In ravno takrat, ko se odpravljam proti Komendi. Pa sem šla na Šenčur okoli, kamor je bil očitno preusmerjen tudi ves preostali promet. Nazaj grede pa je bila še na avtocesti v nasprotni smeri nesreča. Kakšen dan je danes?
Super je, ko dobim instanten in pozitiven odziv na moja sporočila. Za sprehod.
Sprehod po kosilu dobro dene. Da prideva na tekoče, da greva skozi vse, kar se nama je zgodilo in da skoraj ujameva sončni zahod s Triglavom v ozadju.
Kar čez polje sva jo mahnili.
Nikoli ne smeš začet gledati slike pasjih mladičkov. Ker se potem ne konča.

Passion Pit - It's Not My Fault, I'm Happy