Nedelja.
Vstala sva ravno v času za skoke. Mislim, jaz sem se zbudila malenkost prej in šla še do trgovine po čudovitem sončku, po malico.
In potem sem se z zajtrkom vkampirala pred televizijo, da bi spremljala naše najboljše skakalce. Če smo jih imeli pravljično število tistih, ki so se uvrstili na tekmo.
Izteklo se je tako, da so nam stopničke ušle, da je slavil domači Stoch in je množica čisto ponorela.
Nekje med prenosom odbojke sva en na drugem zaspala. Midva imava en vzglavnik več kot dovolj. Vsak svoj konec in je več kot dovolj.
Potem naju je oba nekje naenkrat premamilo, da bi gledala Gordona Ramsaya, ki pomaga hotelom, no po tistem, ko nahruli vse po vrsti. Hotel Hell. Maraton. Čeprav bi bilo v določenih trenutkih bolje, da bi preskakovala in prestavljala naprej, ker se vse že ponavlja, le ljudje se menjajo.
Jaz sem gledala še Transcendence, on pa mi je delal družbo poleg, ni pa ravno gledal filma.
In kaj lahko povem o filmu? Hm… malo grozljivo se je zavedati, da bi se kaj takšnega zgodilo. Pač, da bi svet okupirala z nanodelci. Kako daleč od tega smo? In če opisujemo vzdušje, je kar malo temačen film. Tak, ki ti da misliti.
Ponedeljek.
Ob ponedeljku se vračam domov. Seveda preden grem pripravim še darilca, ki so ostala od božiča, da jih ne bo pozabil. Mogoče bo tokrat dovolj očitno.
Točno ob enajsti sem se vrnila, ampak je zabavno spremljati reakcije, ker nikoli ne vedno kdaj se vrnem.
Nekaj časa pred televizijo, da vidim kako Tina odpelje svojo vožnjo in šele potem se zglasim na delo. Nekaj tiste ustvarjalne energije se je zopet pojavilo v meni.
Merkur je retrograden. Luna je v praznem teku pa še mlaj bo.
Pravijo, da moramo v teh dneh počivati. Pa še nasveti za energijsko čiščenje prostora so bili Ob kavi.
Prezračimo. Sol. Sveča. Kadilo. Blagoslovljena voda. Daritev.
Sol v školjko. Počistimo za sabo. Zapremo prostor.
Tako povedano, zelo na grobo.
Torek.
Delo. Nekaj dela, veliko elektronske pošte.
En krajši sprehod z Ronom po kosilu. Ravno toliko, da sva šla gor in dol. Za slabe pol urce, ker nisem več mogla gledati tistih velikih prosečih oči, da bi počakala, da se primaje gospodična slaščičarka. Oh, te velike očke, kako prepričljive.
No, ko sva bila nazaj sem imela čisto malo časa, da sem se samo obrnila in šla na en sprehod. Da prideva na tekoče, da se malo sprehodiva, zbistriva glavo, pojamrava in se nasmejeva.
No, pogovori se niso končali s tem, ko se je odpeljala proč.
Eno uro sem ždela na stopnicah in govorila po telefonu. Izgledalo je kot pogovor za nekaj minut, končalo se je tako, da sem pogledala na uro in videla nekaj pod šestdesetimi minutami.
Še en telefon. Da mu razložim, da sem šla na dva sprehoda in mi je uho odpadlo, ko sem tako dolgo govorila.
Enka. Pa še enkrat zadnji del Prijateljev, ki so bili po televiziji.
Sreda.
Težko vstajanje. Saj ne vem ali je težje vstati zato, ker si na zgornjem pogradu ali pač tako na splošno. Kako narediti primerjavo?
Deveturni delovnik. Naredila sem tudi nov produkt. Tako je dejansko šlo od ideje do izvedbe. Podloge za miško. Srčkaste. Z vzorci vrtnic in romantičnim prelivom. Skratka takšne za prihajajoče romantične praznike. Za obdariti najdražjo osebo, ki se bo ob vsakem pogledu na podlogo spomnila nate. Ali nekaj takšnega.
"Kjer je veliko ljubezni, je malo besed."
Studio in slike. Z drugega konca sveta je zapakiran v čisto "zaselotejpano" škatlo prišel mini transporten studio. In tukaj je nastala priložnost da stestiram. Moje srčke, ki so na voljo vsem, ki bi jih želeli.
Dvakrat na hranjenju. Tolikokrat mi je pa le uspelo. Drugače sem bila čisto pri stvari.
Ob poročilih na kavču. Nekaj počitka. Pred akcijo.
Enka. Trikrat tri zaporedne. Ob kavi za zvečer in spanje.
Vstala sva ravno v času za skoke. Mislim, jaz sem se zbudila malenkost prej in šla še do trgovine po čudovitem sončku, po malico.
In potem sem se z zajtrkom vkampirala pred televizijo, da bi spremljala naše najboljše skakalce. Če smo jih imeli pravljično število tistih, ki so se uvrstili na tekmo.
Izteklo se je tako, da so nam stopničke ušle, da je slavil domači Stoch in je množica čisto ponorela.
Nekje med prenosom odbojke sva en na drugem zaspala. Midva imava en vzglavnik več kot dovolj. Vsak svoj konec in je več kot dovolj.
Potem naju je oba nekje naenkrat premamilo, da bi gledala Gordona Ramsaya, ki pomaga hotelom, no po tistem, ko nahruli vse po vrsti. Hotel Hell. Maraton. Čeprav bi bilo v določenih trenutkih bolje, da bi preskakovala in prestavljala naprej, ker se vse že ponavlja, le ljudje se menjajo.
Jaz sem gledala še Transcendence, on pa mi je delal družbo poleg, ni pa ravno gledal filma.
In kaj lahko povem o filmu? Hm… malo grozljivo se je zavedati, da bi se kaj takšnega zgodilo. Pač, da bi svet okupirala z nanodelci. Kako daleč od tega smo? In če opisujemo vzdušje, je kar malo temačen film. Tak, ki ti da misliti.
Ponedeljek.
Ob ponedeljku se vračam domov. Seveda preden grem pripravim še darilca, ki so ostala od božiča, da jih ne bo pozabil. Mogoče bo tokrat dovolj očitno.
Točno ob enajsti sem se vrnila, ampak je zabavno spremljati reakcije, ker nikoli ne vedno kdaj se vrnem.
Nekaj časa pred televizijo, da vidim kako Tina odpelje svojo vožnjo in šele potem se zglasim na delo. Nekaj tiste ustvarjalne energije se je zopet pojavilo v meni.
Merkur je retrograden. Luna je v praznem teku pa še mlaj bo.
Pravijo, da moramo v teh dneh počivati. Pa še nasveti za energijsko čiščenje prostora so bili Ob kavi.
Prezračimo. Sol. Sveča. Kadilo. Blagoslovljena voda. Daritev.
Sol v školjko. Počistimo za sabo. Zapremo prostor.
Tako povedano, zelo na grobo.
Torek.
Delo. Nekaj dela, veliko elektronske pošte.
En krajši sprehod z Ronom po kosilu. Ravno toliko, da sva šla gor in dol. Za slabe pol urce, ker nisem več mogla gledati tistih velikih prosečih oči, da bi počakala, da se primaje gospodična slaščičarka. Oh, te velike očke, kako prepričljive.
No, ko sva bila nazaj sem imela čisto malo časa, da sem se samo obrnila in šla na en sprehod. Da prideva na tekoče, da se malo sprehodiva, zbistriva glavo, pojamrava in se nasmejeva.
No, pogovori se niso končali s tem, ko se je odpeljala proč.
Eno uro sem ždela na stopnicah in govorila po telefonu. Izgledalo je kot pogovor za nekaj minut, končalo se je tako, da sem pogledala na uro in videla nekaj pod šestdesetimi minutami.
Še en telefon. Da mu razložim, da sem šla na dva sprehoda in mi je uho odpadlo, ko sem tako dolgo govorila.
Enka. Pa še enkrat zadnji del Prijateljev, ki so bili po televiziji.
 |
| Uganeš kaj je to? |
Sreda.
Težko vstajanje. Saj ne vem ali je težje vstati zato, ker si na zgornjem pogradu ali pač tako na splošno. Kako narediti primerjavo?
Deveturni delovnik. Naredila sem tudi nov produkt. Tako je dejansko šlo od ideje do izvedbe. Podloge za miško. Srčkaste. Z vzorci vrtnic in romantičnim prelivom. Skratka takšne za prihajajoče romantične praznike. Za obdariti najdražjo osebo, ki se bo ob vsakem pogledu na podlogo spomnila nate. Ali nekaj takšnega.
"Kjer je veliko ljubezni, je malo besed."
Studio in slike. Z drugega konca sveta je zapakiran v čisto "zaselotejpano" škatlo prišel mini transporten studio. In tukaj je nastala priložnost da stestiram. Moje srčke, ki so na voljo vsem, ki bi jih želeli.
Dvakrat na hranjenju. Tolikokrat mi je pa le uspelo. Drugače sem bila čisto pri stvari.
Ob poročilih na kavču. Nekaj počitka. Pred akcijo.
Enka. Trikrat tri zaporedne. Ob kavi za zvečer in spanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar