Sedemdeset

Četrtek.
Pri nas mama praznuje okroglo. Kar je pomenilo, da že drugi dan zapored nisem prišla do muslija za zajtrk, ker smo na veliko vdrli v kuhinjo in ji voščili z najboljšimi željami za rojstni dan. Pa smo ostali na zajtrku.
Malo podelam, potem pa vse skupaj napakiram in se napotim v center. Mislim najprej sem skočila do Kranja, potem pa v Ljubljano.
Dostava KONOČZASPI podlog za miške. Da Smile Concept store osveži svojo zalogo. Pa še posebne Valentinove podloge za miške sem dostavila. V omejeni količini.

Dobile smo se na kavi, po dolgem, dolgem času.
In zabavno ter zanimivo je bilo slišati vse trače in vse dogodke, ki so se zgodili v razponu zadnjih nekaj mesecev do pol leta. Saj sploh ne vem kdaj smo se nazadnje videli. Mora biti že zelo, zelo dolgo. Enkrat se meniš, pa ne gre skupaj. Drugič se meniš, pa ne gre skupaj. In potem tu minevajo meseci. Dobesedno.
Ampak je dobro biti spet tako na kavi v dobri družbi.
Ko smo podaljšale mojo parkirnino, sva se pa najavili še pri gospodični sedaj-Ljubljančanki doma. Zanimivo in luštno stanovanjce na pol v kleti z zelo visokimi stropi. Res ti dajo občutek ogromnega prostora. Simpatično urejeno.
Po še enem čaju, sem videla, da je tudi drugemu parkirnemu listku potekel čas in sem se napotila v drugi dom. Tistega skoraj v Ljubljani.
V Hofer sem skočila dobesedno za minuto, ker sem vse samo pograbila, šla na blagajno, bila takoj na vrsti in šla naprej. Dobro mi gre.

Kosilo. Da se cvetača ni hotela skuhati. En Mentalist in potem brainstorming na veliko. Na mizi sem v trenutku ustvarila ustvarjalni nered.

Zelenje v kuhinji.

Petek.
Razlagala sem o Tiffany. Pa sploh ne vem kako je prišlo na to, ampak kar naenkrat sem bila pri Audrey Hepburn, tistih ličnih turkiznih škatlicah in zajtrku. Ustvarijo pravljico, vsaj tako se zdi.
Pri sosedi sem bila na čaju. Dopoldne, da sva bili še sveži in polni idej.
Ta dan sem si vzela za risanje.
Same luštne živalice so mi delale družbo.
Sicer pa sem se pretvarjala, da je že sobota in na vrsto pridejo tista opravila, ki vsebujejo pralni in sušilni stroj pa mehčalec. Saj ni bilo dolgo, ko sta bili košari za perilo čisto prazni.
Potem pa sem kar nekaj začela drgniti, ko je bila vsa zelenjava že skuhana in štedilnik prazen, ker sem vse dala v pečico. V rumenih rokavičkah sem napadla vse kar ni bilo belo. Da se je svetilo.
Nekaj včerajšnjih ostankov in današnjih jedi, pa je nastala prava pojedina.
Cvetača, brokoli, korenje, riž z omako, pomfri in meso. Pa rečte, da ni pojedina.
Abba za spremljavo.

Sobota.
Pokonci sva bila že, ko so bili skoki zjutraj na sporedu. Tistih iz Sapora.
Pa sva držala pesti in komentirala komentatorja, ugibala dolžine in se šla te klasične stvari, ki jih ponavadi ugotavljaš med prenosi tekem.

Po skokih pa sva odrinila proti meni. Spotoma sva naredila še ovinek in pobrala bratovo punco in smo se vsi skupaj parkirali direktno v prvo vrsto, kjer smo imeli kot tiste strice na letališču, ki usmerjajo avion, samo da je bilo tukaj pol žlahte, ki je mahala, kje imam še prostor.
Mama praznuje okroglo. Letos je kar nekaj okroglih pri nas. Tako, da s to smo otvorili.
Gostilna Lakner za katero sedaj skrbi tisti Andrej, ki je zmagal enkrat na Gostilna išče šefa.
Seveda smo bili zadnji in zasedli še ostala prosta mesta, ko so bili drugi že nekje v globokih debatah.
Mama je imela kar neke govore in šale. Ko začne trkati ob kozarec in potem začne o tem, da je vesela, da smo se vsi zbrali.
Domači sokovi. Goveje roladice in pražen krompir. Sicer z zelo izrazitim oziroma močnim okusom, ampak je bilo dobro. Mislim končale so tako, da je ostal krožnik prazen, vendar ne samo po moji zaslugi.
Ko so tamali otroci šli, smo se malo večji otroci že spravili v kot ob peč in se kartali. In potem smo se zopet zamenjali. Vendar, da smo se poslovili, ker je bilo ob tisti peči tako toplo, da smo vsi končali v tistem zaspanem položaju, ko samo še na veliko zehaš.

Odpeketala sva domov.

Rada prebiram bloge. Mislim na seznamu jih imam toliko, da se kar začnejo nabirati. Ampak sem pa tja se najde še kakšen, ki ga tako mimogrede začnem prebirati in v naslednjem trenutku se zavem, da že pol ure berem objave, in da se številka poklikanih objav kar veča.
Ta dan je bilo tako z Anino kuhinjo. Kar nisem mogla zapreti. Pa ne zaradi receptov, začela sem brati tisti segment o vlogi mamice. Pa mi je bilo tako zanimivo, da kar nisem mogla nehati. Moj me je pa samo gledal, češ, kaj to berem.

Na veliko sem se lotila dela. Na kar je najbolje kazala tudi zelo razmetana miza.

Nedelja.
Včerajšnji skoki so me čisto izčrpali. Pride tisti del, ko se tekme odvijajo v Saporo in so zjutraj ali pa pozno zvečer ali zelo zgodaj zjutrja. No, tisto ob dveh sva počakala in gledala. Jaz sem samo gledala, brez pretiranih reakcij, ali reakcij na splošno, ker je bilo vse kar sem zmogla, gledati.
Pod toplo dekco, na kavču in držala pesti za vse naše skakalce. Dovolj dobro, da je Prevc zasedel še ene stopničke. Tiste bronaste.
Potem sem lahko samo spala do poznega dopoldneva. Pa vseeno še nisem povrnila vse energije, ker me je kar zmanjkovalo čez dan.
En zelo hiter skok do trgovine, ker sva imela nekaj zmenjenih stvari. Kosilo pri njegovih.
Bučna juha. Piščanec, krompir in grah. In popečena jabolka. Sem se kar dobro najedla.
Med kosilom smo ujeli še zmago brkatega Flisarja, ki je postal svetovni prvak.
Ampak sva se hitro poslovila, ker sem bila že nekaj dni prej dogovorjena, da greva pogledati s sosedo na poročni sejem. Ker sva dva velika firbca, se nobena ne moži. Jaz sem srečala bivšega sošolca, ki je poročni fotograf v timu That happy day. Res mi je všeč njun stil fotografije in lično dodelan album. Potem pa sva klepetali še z njeno kolegico, ki pa ustvarja Kjut dizajn. Sama luštna vabila. Vse vmes so naju pa ustavljali in ponujali vse mogoče, midve pa sva bili samo malo radovedni, brez datumov in obveznosti.

In sem se vrnila nazaj po hitrem obhodu. V objem.
Pa malo ustvarjat. Tisto mizo z ustvarjalnim neredom se pospravila in pisarno prenesla na zajtrk mizico kar na kavč. Malo ustvarjanja dobro dene.

Abba - Fernando