Žakeljček

Sobota.

Pa mi je uspelo pogledati Boyhood. Z vsemi "reklamnimi" pavzami. Ampak je res simpatičen film. Dejansko v dveh urah in pol vidiš nekoga odrasti in mu slediš na prelomnicah v življenju.
Malo drugače kot vse tiste že malo vsiljive stvari, ki jih gledaš dan za dnem. En tak svež vetrič med poplavo filmov. Sploh ker veš, da ni bilo posneto čez noč, ampak načrtovano, z vizijo.
Pa tista pesem, ko se odpravi na pot, na univerzo, mi je izredno simpatična.

Drugače pa so bili na sporedu končno poleti. Sicer v bolj slabih razmerah, ampak nekaj tistih čez poletov čez dvestotico pa smo le videli.
Sicer sem jaz bolj zmedeno med vsem tem kuhala kosilo in menjala cunje tako, da ni šlo nič od tega najbolje.
Ups. Pojedla pa sva.

Dopoldne je vedno odličen izkoristek za trgovino.
Včasih malo precenim svoj seznam za peš pot. Natovorjena sem odšla z dvema polnima vrečkama iz Hoferja. V košarici ni izgledalo tako veliko stvari, pa nisem se znala ustavit. Ampak sem preživela. S tem, da potem nekaj minut nisem čutila rok. Tudi kaj takšnega se zgodi.

Najboljše, domače.

Nedelja.
Dopoldne smo preživeli pri njegovem kolegu, ki se mu je v življenju zgodilo kar nekaj stvari, odkar smo se nazadnje videli.
Praznovanje rojstnega dne, novo leto, poroka, otrok, vse naenkrat. Da so se voščila kar vsula. Mali žakeljček.

Mami me je klicala naj se oglasiva na najboljših domačih kremšnitah, ki jih je naredila njena sestrična. Ponudba, da se ji človek ne more upreti.
Odpravila sva se k nam tudi z namenom, da pogledava polete, polna upanja in navdušenja za dobra mesta naših skakalcev, pa sva razočarano ugotovila, da tekme pač ne bo. Obisk pa ni odpadel.

Smo odigrali Enko, pred tem pa napeto gledali Beauty & Geek oddajo, ki je imela ravno preobrazbo piflarjev. To je bilo nekih komentarjev in opazk vseh sodelujočih na sedežni garnituri in za mizo.
Enka z vsemi premori in pavzami za hranjenje. Pa še nekako sva se čisto spontano strinjala, da greva z mojim bratom in njegovo v kino.

Into the Woods. Nekako smo se znašli ob ogledu filma za katerega smo vsi presenečeno ugotovili, da je pravzaprav muzikal.
Jaz sem uživala. V igralski zasedbi. V kostumografiji. V scenografiji. Ob prepevanem besedilu. Edino malo skeptično sem pogledovala proti moji levi, ker mi je bilo jasno, da pa on ne uživa toliko. Predvsem pa je bil mnenja, da sem mu zamolčala dejstvo, da je to muzikal. Ups, še jaz nisem vedela.

Same uporabne stvari.

Ponedeljek.
Jutranji sprehod do trgovine. Kar rada grem vsak dan po kakšno malenkost, da se malo sprehodim naokoli.
Ko se sem se vračala s polno vrečko, sta me soseda ustavila z balkona in sem šla težo nesti domov in sem ju počakala pred vhodom. Da smo naredili en sprehod, ugotavljali, da je maj še daleč in naredili še en obhod skozi trgovino. Načrtujemo izlet na otok pa smo malo razgovarjali o nastanitvi.
Kosilo. Nekaj na hitro, ker sem rekla, da grem v mesto med odpiranjem in zapiranjem določenih blagajn, katere sem nameravala obiskati.
Center. Enourni sprehod in nakupovanje darila. Od gledališča do gledališča pa s postanki vmes. Šla sem izkoristiti bon v L'Occitane, ker sem se zadnjič tako navdušila nad divjimi češnjami. Pa še v H&M sem malo morala pogledati. Če sem v prvi trgovini izkoristila bon, sem ga v drugi dobila. Pa še prav mi bo prišel, ker sem že zadnjič načrtovala en nakup teh njihovih "basic" majčk, ki so res fine, samo številke ni bilo prave.
Eno raztezanje. Preizkusila sem Piyo.
Tiltanje.

Torek.
Vsak po svoje sva preživela dan.
On je šel dopoldne, še kosila nisva jedla skupaj, zaradi treningov, in potem sem šla jaz. Ko sem bila nazaj je imel počitek. In potem sva bila vsak na svojem delovnem mestu. Ali pa zgolj vsak v svojem prostoru pri različnih dejavnostih.
Pečena polenta je res odlična. Prvič sem jo naredila in sva jo oba z navdušenjem odobrila. Skuhaš. Razporediš po pekaču, prekriješ s sirom in zapečeš. Res dobro, ni kaj.
Jaz sem šla s sosedo malo v BTC. Da sem bila asistent in družba. Da sva združili prijetno s koristnim, sva šli še v Citypark. In sem bila v dveh dneh dvakrat v H&M-u in dvakrat nekaj kupovala. Našla sem še žabice z zimskim vzorcem, katere sem si že enkrat ogledovala. In še eno bon.
Chef. Res je dober film. Navdušena sem. Imela sem tako nizka pričakovanja oziroma se mi je zdelo, da me zna razočarati, pa je bilo ravno nasprotno.
Všeč mi je kako je zgodba potekala. Brez tistih delov, ki so ponavadi preveč poudarjeni. Popotovanje s sinom in iskanje svojega glasu, okusa ali karkoli potem to že je v kuharskem smislu. Res simpatičen film z "velikimi" imeni. Pa še pete te zasrbijo ob glasbi.

Family of the Year - Hero