Torek.
Zna se zgoditi, da sem prebrskala cel splet, da bi našla določeno črkovno vrsto, ki bi bila podobna tisti, ko so jo predlagali. Nekaj, kar je podobno tistim hokejskim številkam na dresih, da so bolj oglate. Nekaj kar ima črto naokoli in nekaj, kar je malo razžrto. Pa srečno, bi človek rekel.
Liter juhe. Juha za kosilo, juha za večerjo. Ups.
Sreda.
Tukaj sem imela pa vsega skupaj dovolj. To ni res, ko ima že spet toliko sreče, da me v zadnji igri prehiti, čeprav sem se cel čas najbolj trudila in se borila. In potem ostanem popolnoma zmedena med kupovanjem preveč kart, ki prinesejo previsok seštevek. Super! Res odlično!
Dejansko mi je zavrelo. Karte so letele na mizo, stol je skoraj padel na tla in jezno sem odvihrala iz sobe. Ko je enkrat preveč, je pa preveč.
Prvo igro sem še zmagala, ampak očitno je bilo to v trenutku pozabljeno. Zanimivo.
Ko te preseneti tudi lastna reakcija.
Saj je imel že sam dan tak čisto povprečen začetek. Nekaj v povezavi z darilom. Nekaj brskanja med kolesi. Ampak očitno se to išče v napačnem letnem času, ker nikjer nimajo tistega, kar bi želela na zalogi. Več sreče prihodnji. Bomo nekaj novega stuhtali.
Četrtek.
Obsedeno sem brskala za podatki v zvezi s Tomorrowlandom. Kakšne so cene in možnosti in podobno. Jutri prodajajo karte in moraš imeti verjetno več sreče kot pameti in dovolj velik limit na kartici.
Nekaj je v zraku v povezavi z Eurotripom in postankom v Belgiji. Ampak bomo videli kako bodo šle stvari jutri. V vsakem primeru pa je v igri potepanje po Evropi.
Letos bom in bomo vse počitnice načrtovali v naprej.
Najprej Turčija. Potem London. Potem Evropa na dlani. Luštno.
Do takrat pa moram biti kot mravljica pridna.
Na Ikeini strani sem si sestavila kar nakupovalni seznam. Mogoče bi mi stvari prav prišle, ampak je prav luštno malo brskati, še boljše pa bi se bilo sprehajati po trgovini. Enkrat se bo našel čas.
Sva pa imeli z mami dvodnevni ogled enega filma. Začeli sva, ko se je začel film, ampak potem sva se vsaka po svoje zamotili in naslednje popoldne nadaljevali, zaključili pa zvečer. Jaz sem, mami je malo podkožno razmislil in se zbudila s stavkom: "A je že konec?"
The Guilt Trip. Potovanje z mamo. Ni čudno, da sva sanjali o Ikei. In potepanju naokoli. Samo še o potepanju razmišljam. Očitno.
Petek.
Malo čez osem čisto budna, ampak ne toliko, da bi se lahko spravila iz postelje. Ne vem kaj se me je polotelo v zadnjem času, da nimam prav nobenega veselja vstati iz postelje. In kmalu ugotovim, da že res predolgo strmim v strop, ker se številke neprestano spreminjajo. Tiste na uri.
Ko končno splezam z zgornjega nadstropja pograda na trdna tla, se pač spravim k jutranji rutini. Tisto, da se zbudiš. Čaj mi je ostal še od prejšnjega dne in sem ga popila skupaj z umešanimi jajci. Switched at Birth po dolgem času. Saj so se šli enake "fore" kot že v mnogih filmih ali serijah, ko si predstavljaš kako bi bilo, če bi bilo.
Odmrznjen avto sem peljala malo na sprehod do trgovine po malico. Ampak, kaj ko je tisto parkirišče za družinske avtomobile samo na pol "skidano" in potem moj malček ravno prav sede notri in še ker ima široka in velika vrata tudi širina parkirišča pride prav. Čudno, da nimajo parkirišč za vse avtomobile z velikimi vrati.
Malo dela, potem pa Ljubljana za vikend.
Ostali počnejo ravno obratno. Jaz pa imam še en postanek. Stegne.
Seveda sem zopet zavila v napačno ulico, oziroma me je garmin zavedel, pa sem šla lepo naokoli. Kot, da me bo kdaj izučilo.
Imeli smo pripravljen računalnik in stran je odštevala sekunde in mlela pred prijave. Ampak očitno so bile le pred prijave na prijave, ki bodo čez slab mesec. Zaman smo se zbrali, ampak mogoče je malenkost pripomoglo k tem, da bomo poleti prepotovali del Evrope. Poletje je še daleč, ampak za začetek planiranja pa ni prezgodaj.
Ena pica. Ena serija in vsak po svoje.
Zna se zgoditi, da sem prebrskala cel splet, da bi našla določeno črkovno vrsto, ki bi bila podobna tisti, ko so jo predlagali. Nekaj, kar je podobno tistim hokejskim številkam na dresih, da so bolj oglate. Nekaj kar ima črto naokoli in nekaj, kar je malo razžrto. Pa srečno, bi človek rekel.
Liter juhe. Juha za kosilo, juha za večerjo. Ups.
Sreda.
Tukaj sem imela pa vsega skupaj dovolj. To ni res, ko ima že spet toliko sreče, da me v zadnji igri prehiti, čeprav sem se cel čas najbolj trudila in se borila. In potem ostanem popolnoma zmedena med kupovanjem preveč kart, ki prinesejo previsok seštevek. Super! Res odlično!
Dejansko mi je zavrelo. Karte so letele na mizo, stol je skoraj padel na tla in jezno sem odvihrala iz sobe. Ko je enkrat preveč, je pa preveč.
Prvo igro sem še zmagala, ampak očitno je bilo to v trenutku pozabljeno. Zanimivo.
Ko te preseneti tudi lastna reakcija.
Saj je imel že sam dan tak čisto povprečen začetek. Nekaj v povezavi z darilom. Nekaj brskanja med kolesi. Ampak očitno se to išče v napačnem letnem času, ker nikjer nimajo tistega, kar bi želela na zalogi. Več sreče prihodnji. Bomo nekaj novega stuhtali.
Četrtek.
Obsedeno sem brskala za podatki v zvezi s Tomorrowlandom. Kakšne so cene in možnosti in podobno. Jutri prodajajo karte in moraš imeti verjetno več sreče kot pameti in dovolj velik limit na kartici.
Nekaj je v zraku v povezavi z Eurotripom in postankom v Belgiji. Ampak bomo videli kako bodo šle stvari jutri. V vsakem primeru pa je v igri potepanje po Evropi.
Letos bom in bomo vse počitnice načrtovali v naprej.
Najprej Turčija. Potem London. Potem Evropa na dlani. Luštno.
Do takrat pa moram biti kot mravljica pridna.
Na Ikeini strani sem si sestavila kar nakupovalni seznam. Mogoče bi mi stvari prav prišle, ampak je prav luštno malo brskati, še boljše pa bi se bilo sprehajati po trgovini. Enkrat se bo našel čas.
Sva pa imeli z mami dvodnevni ogled enega filma. Začeli sva, ko se je začel film, ampak potem sva se vsaka po svoje zamotili in naslednje popoldne nadaljevali, zaključili pa zvečer. Jaz sem, mami je malo podkožno razmislil in se zbudila s stavkom: "A je že konec?"
The Guilt Trip. Potovanje z mamo. Ni čudno, da sva sanjali o Ikei. In potepanju naokoli. Samo še o potepanju razmišljam. Očitno.
Petek.
Malo čez osem čisto budna, ampak ne toliko, da bi se lahko spravila iz postelje. Ne vem kaj se me je polotelo v zadnjem času, da nimam prav nobenega veselja vstati iz postelje. In kmalu ugotovim, da že res predolgo strmim v strop, ker se številke neprestano spreminjajo. Tiste na uri.
Ko končno splezam z zgornjega nadstropja pograda na trdna tla, se pač spravim k jutranji rutini. Tisto, da se zbudiš. Čaj mi je ostal še od prejšnjega dne in sem ga popila skupaj z umešanimi jajci. Switched at Birth po dolgem času. Saj so se šli enake "fore" kot že v mnogih filmih ali serijah, ko si predstavljaš kako bi bilo, če bi bilo.
Odmrznjen avto sem peljala malo na sprehod do trgovine po malico. Ampak, kaj ko je tisto parkirišče za družinske avtomobile samo na pol "skidano" in potem moj malček ravno prav sede notri in še ker ima široka in velika vrata tudi širina parkirišča pride prav. Čudno, da nimajo parkirišč za vse avtomobile z velikimi vrati.
Malo dela, potem pa Ljubljana za vikend.
Ostali počnejo ravno obratno. Jaz pa imam še en postanek. Stegne.
Seveda sem zopet zavila v napačno ulico, oziroma me je garmin zavedel, pa sem šla lepo naokoli. Kot, da me bo kdaj izučilo.
Imeli smo pripravljen računalnik in stran je odštevala sekunde in mlela pred prijave. Ampak očitno so bile le pred prijave na prijave, ki bodo čez slab mesec. Zaman smo se zbrali, ampak mogoče je malenkost pripomoglo k tem, da bomo poleti prepotovali del Evrope. Poletje je še daleč, ampak za začetek planiranja pa ni prezgodaj.
Ena pica. Ena serija in vsak po svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar