Mareda: vejtam

Drugi del.
Novo jutro. Nov dan. Sobota je bila. Vstati sva morala pred vsemi, ker smo se z njegovimi dobili v Poreču. Pravzaprav sva čisto prehitro vstala.
Ampak kmalu je bila v avtu glasba, veter v laseh in pot, ki je vmes vodila direktno nad gladino, do Poreča. Sobota se je poznala. Gneča tudi.
Na Skiliftu so imeli še poseben dogodke, ki je obeleževal sedemdeseta in osemdeseta, ko so začeli s tem športom. Italijani znajo precej učinkovito zavzeti prostor s tem, ko so presneto glasni in čisto preblizu. Sploh, če sedijo pri sosednji mizi, ki je premalo stran.

Koliko telefonskih klicev je bilo, sploh nisem več štela. Samo čakala sem, vedno bolj živčna. Dokler trenutek ni bil direktno pred menoj. Ampak sem preživela. Sem klepetala in razlagala o svojem šolanju. O umetnostno zgodovinskih in likovnih področjih. Ni bilo zasliševanje. Klepetali smo, ko je šel naredit par krogov in nam pokazal prav vse, kar zna. Meni se je zdelo fino, ostali pa so bili tudi malo presenečeni, pozitivno. Veliki brat in mentor se je odmaknil. Ostali pa tudi počasi. Ostala sem sama s knjigo pod senco borovcev in opazovala spektakel, ki se je odvijal.
Ni slabo sedeti na plaži in gledati kako se vozijo v krogih ter izvajajo trike. Sploh, če imajo kaj za pokazat. Ali če obesijo tri vrvi s smučarji na eno in ti naredijo šov. Za čakajoče ni bilo kaj prijetno, je bilo pa za gledalce toliko bolj zanimivo.

Če so bili za zajtrk sendviči s kruhom od hamburgerjev, se je kosilo nadaljevalo v tem smislu. Tako neumesno. Saj je bilo čisto luštno. In je šel cel dan mimo. Jaz sem ga večino kar presedela na plaži in se premikala s senco.
Zvečer sva se vrnila nazaj in smo šli pogledat, če kaj dogaja. Ni kaj dosti. Bilo je precej prazno, ampak je bila vsaj muska. Dobesedno smo zavzeli plesišče in se sami zabavali. Popolnoma razživeli in razvneli. Bilo je super dokler je trajalo, a kaj, ko nas je čakal hladen tuš in je glasbe zmanjkalo že ob 2h, ko je DJ ugasnil vse skupaj. Mi pa smo ravno padli v element in bi bili tam lahko kar še krepko uro ali dve. Res je bil hladen tuš. Sedenje na plaži ni za dolgo zadoščalo. Postelja je bila hitro bolj mamljiva opcija.

Serpentinška smo se naposlušali. "Kvaj dj babe zoprne. Kvaj dj poj?"Igrali smo se "Kaj bi bilo, če bi…" družabno igro. Dejansko je zanimiva igra. Ker moraš razmišljati, kaj bi bil nekdo, če bi bil naprimer avto. Kakšen avto bi bil? In potem moraš imeti odgovor takšen kot večina. Torej moraš razmišljati kot večina. Nekaj je bilo kar zanimivih.
Ko že misliš, da bo ta dan tako bolj na izi, brez voženj, sem se motila. Zopet sem bila v Poreču. Ampak tokrat za res. V mestu. Na kosilu. Na cedeviti. Na sprehodu. Na romantičnem večernem sprehodu ob sončnem zahodu, kjer je manjkal tisti, s katerim bi se šla "zganjat romantiko". Ampak saj mi ni bilo tako zelo hudega. Še Hello Kitty se je znašla na hrbtu. Sicer ne mojem.
Zaupani so mi bili še ključi od avta in sem Ibizo zapeljala do "doma". Naslednjič jo bom dala iz prve v vzvratno. Tokrat mi je ročna preprečila gladek potek. Ampak sem jo pripeljala domov. Da se še zadnjič naspimo.

Vejtam.

Jutro se je začelo že prezgodaj. Prvič, ko sem se zavedala časa, je bila ura 5.05. Potem, ko je bila ura pol devetih pa je bil že skrajni čas, da se pobereva iz postelje in se spraviva po klančku do wc-jev. To je cel podvig za zjutraj in je potrebno kar nekaj psihičnih priprav, ker veš, da ni takoj za vogalom ampak je še dva vogala naprej. Končala sem z ritjo na tleh, ker je turbomaksimus po štirih dneh že malo spustil. Še eno in zadnje jutranje kopanje, zaenkrat, je sledilo. Za stopinjo ali malenkost hladnejša voda, kar mi je precej bolje ustrezalo. Toliko, da sem nekajkrat zamahnila in potem sem šla počasi ven.
Vse se je prebujalo počasi. Za zajtrk do pekarne. Šotor je bil pospravljen veliko hitreje, kot smo ga sestavljali. En dva tri, smo bili napakirani v treh avtomobilih. Ter na poti do Poreča. Še zadnjič.

Tokrat je šla cela druščina tja, le dva sta na koncu wakeboardala. No, en in pol. Drugi je bolj plaval. Vmes se je vse ustavilo tako, da se je našel trenutek za igranje Upss enke. Ni tako preprosto zmagati. Ko že misliš, da ti gre dobro, se najde nekdo, ki ti prepreči zmago. Ali pa ti jo preprosto vzame. Ležanje pod borovci in sem spet nabrala nekaj barve. Že pri prejšnjem ležanju pod borovci sem jo. Tudi ta senca ni nikakor zanesljiva. Pa sem se vseeno cel čas nekaj mazala.
Skratka. Luštno nam je bilo. Nič hujšega. Jaz sem s tihim ponosom opazovala in se mi je malo nasmihalo in fino zdelo, kako uživa tam na vodi.

Sonce je počasi zahajalo, mi pa smo šli domov.
No, jaz nisem prišla domov domov.

PSY - Gentelman