Mizo mi je zatreslo. V čisti tišini, se je zgodil zvok. Drugače sploh ne bi ne opazila, ne vedela.
Po zadnjih informacijah pa je bil sicer epicenter nekje blizu Vrhnike. Nič hujšega.
Piknik se je dogodil na našem vrtu. Tiramisu piknik ali piknik s tiramisujem.
Ljudi se je kar trlo. Še Ron je imel pasjo družbo, ampak sta si našla vsak svoj prostor in pridno ležala.
Potem sem "otroke" peljala do vode. Pet sprehajalcev za dva psa.
Malo sem prigriznila, malo sem sladkala. Malo sem bila tam. Malo sem izginila v hišo.
Važno, da so se imeli fino.
Adore mi je uspelo pogledati do konca.
Malo je grotesken. Malo precej. Začaran krog, ki se zavrti še en krog okoli in zopet se znajdeš tam, kjer se je prej vse skupaj začelo. Zadnji prizor je prav posrečen. Je kot tista Ionescova drama Plešasta pevka, le da se vloge na nek način ne zamenjajo. Malo absurdnosti in precej grotesknosti. Prizori preskakujejo skozi čas, dogajanje pa vsemu skupaj sledi. A na koncu so važni le odnosi, takšni in drugačni. Materi in sinova.
Film je precej umirjeno narejen. Nikomur se nikamor ne mudi, prav sklada se s tem ritmom življenja. Ampak je res, da ga je že malo čudno gledati in bi ga najraje kar malo preganjal naprej. Ampak, ko se še sama umirim ob večeru, ga je precej lažje gledati. Čez dan preprosto ne morem, ker se mi nikakor ni ujel z ritmom, ali kako bi to povedala.
Včasih se malo zadržim na IMDB-ju in ne znam nehat gledati trailerjev za filme. Danes sem odkrila ta monolog imenovan "Mother-Daugther Time" iz filma Stoker. Dobro napisano. In odigrano.
Po zadnjih informacijah pa je bil sicer epicenter nekje blizu Vrhnike. Nič hujšega.
 |
| Celotna druščina gre do vode. |
Piknik se je dogodil na našem vrtu. Tiramisu piknik ali piknik s tiramisujem.
Ljudi se je kar trlo. Še Ron je imel pasjo družbo, ampak sta si našla vsak svoj prostor in pridno ležala.
Potem sem "otroke" peljala do vode. Pet sprehajalcev za dva psa.
Malo sem prigriznila, malo sem sladkala. Malo sem bila tam. Malo sem izginila v hišo.
Važno, da so se imeli fino.
 |
| Sence nageljev. |
Adore mi je uspelo pogledati do konca.
Malo je grotesken. Malo precej. Začaran krog, ki se zavrti še en krog okoli in zopet se znajdeš tam, kjer se je prej vse skupaj začelo. Zadnji prizor je prav posrečen. Je kot tista Ionescova drama Plešasta pevka, le da se vloge na nek način ne zamenjajo. Malo absurdnosti in precej grotesknosti. Prizori preskakujejo skozi čas, dogajanje pa vsemu skupaj sledi. A na koncu so važni le odnosi, takšni in drugačni. Materi in sinova.
Film je precej umirjeno narejen. Nikomur se nikamor ne mudi, prav sklada se s tem ritmom življenja. Ampak je res, da ga je že malo čudno gledati in bi ga najraje kar malo preganjal naprej. Ampak, ko se še sama umirim ob večeru, ga je precej lažje gledati. Čez dan preprosto ne morem, ker se mi nikakor ni ujel z ritmom, ali kako bi to povedala.
Včasih se malo zadržim na IMDB-ju in ne znam nehat gledati trailerjev za filme. Danes sem odkrila ta monolog imenovan "Mother-Daugther Time" iz filma Stoker. Dobro napisano. In odigrano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar