Morala sem priti na tekoče. Bila je na Metalcampu in na Poljskem, ko sem se jaz potikala na morju. Seveda sem se prikazala tam, s svojim psom, da sva šli na sprehod in lepo poklepetali o vsem.
Končali pri njej v senci, ko je moj pes vse najalal naokoli. Najprej njihovega mačka. Še svojo pasjo prijateljico v določenem trenutku. Imel dolg pogovor z nekim sosedovim psom in najalal soseda.
Pa sva šla po največji vročini domov.
Toliko za zadnji julijski dan.
Potem se vprašaš kaj je smisel vstajanja dvajset čez peto, da si na Jesenicah pred sedmo, ča ata pride na vrsto šele petnajst pred eno.
In ja, imel je uro ob sedmi zjutraj.
Mislim, da sem se načakala za vsa leta, ko me zdravniki in bolnišnice niso videli. Saj bolje, da me še vedno ne. Močno upam pa da to predolgo čakanje zadostuje še za nekaj let. Kako sploh lahko ravnajo s svojimi pacienti na ta način, da jih pustijo čakati 6 ur?
Saj mi je bilo na koncu že tako vseeno, da sem bila popolnoma nedovzetna na stanje, ki se je odvijalo. Če je bilo potrebno, sem se s pomočjo knjige potopila v popolnoma drug svet. Samo besede so bile dovolj in že nisem sedela v čakalnici, ampak bila nekje v središču zgodbe. Opazovala glavne junake, dve luni in njihove pripovedi. Murakami mi je z romanom 1Q84, krajšal dolge ure. In na koncu sem skoraj prebrala prvi dve knjigi, dokončala sem tistih še nekaj strani doma. Situacija se je zapletla, da se že veselim nadaljnjega branja. Samo je knjiga odšla na dopust.
Sicer pa je bilo tudi samo dogajanje v čakalnici in v kafiču kar pestro. Ko sem prvih nekaj ur sedela ob čaju, toastu in deci deci soka, se je okoli mene odvijalo nekaj pestrega dogajanja. Prišla je gruča treh ljudi. Dve dekleti in en fant. Mislim, da so mi delovali precej mlajše, kot tisto, kar sem potem razbrala iz pogovorov. Mogoče res ni lepo "vleči na ušesa", izveš pa kakšne zanimive zgodbe. Saj včasih kakšni znajo biti tako glasni, da jih je težko prezreti. No, skratka, ko sem se res zelo močno trudila brati, sem vseeno z levim ušesom poslušala kaj se dogaja. Situacija, ko ena rojeva in gredo lepo vsi trije vmes na kavo. Kot da se ni nič zgodilo oziroma, da se nič ne dogaja. Razen popadki vsakih deset minut. Skratka iz pogovora sem razbrala, da je to drugi otrok in da ima prijateljica tudi že dva. Pestro. Pa res nista izgledali tako.
Me prav zanima, če je rodila predno sva prišla na vrsto.
Druga situacija pa je bila v čakalnici. Starejši par. Mogoče sta bila res malo čudna. Gospa je imela že zjutraj pregled pa je zagnala celo paniko, ker ni bil pravi zdravnik in potem je morala cel dan čakat. Skratka na vsake toliko so sledili njeni izbruhu v smislu: "Kaj naj, saj nič ne morem?" in "Kaj naj naredim?" in podobno. Skratka njen mož poleg nje, zanj se mi je zdelo, da je bil cel čas tiho ali pa je res potihem govoril, ona pa je imela ves čas glasne izpade in ga je nekam pošiljala. Dobesedno ga je dobro uro nekam pošiljala. In njeno potrpljenje je popolnoma izginilo.
Mislim, da sta imela kar pestro preizkušnjo, ampak po drugi strani pa ni bilo videti kot da bi se prvič zgodilo.
No, po tistem, ko sem čisto zen presedela pol dneva. Sem dobila kosilo. Zabavala mojega malega bratranca. Prišla sem na obisk, ko je še spal. In ko se je zbudil, se je dobesedno privil name. Tri leta in pol šteje. In je nekaj časa ždel v mojem objemu. Potem sva imela fotošuting, smo se smejali, skrivali in jedli sladoled.
Skratka domov sem prišla skuhat kosilo. Dobila sem ponudbo, da gremo ven v center zvečer in sem skuhala še za naslednji dan kosilo, da doma ne bodo lačni, ko me ne bo.
Cela mami. Naredila sem jim omako za tortilje, da jih lahko lepo samo pogrejejo naslednji dan, kot tudi za naju kosilo. Dve muhi na en mah.
Ljubljana. Center. Četrtek zvečer. Prvi avgust.
Ja, zamujala sem. Preveč pridna sem bila in sem se malo vštela glede časa, ker sem bila eno malenkost pozna. Ampak sem kot osebno zmago dneva štela dejstvo, da se mi je audi umaknil s prehitevalnega pasa. Tega ne doživiš vsak dan. Prava dobro se mi je zdelo.
Skratka. Pod Skalco do Guinessa preko Frksa do Disco bara, ki je ob tisti uri že nehal delovat in naprej do nazaj domov. Pa sem Ibizo krotila in jo peljala domov.
Nasmejala sem se tako od srca, da so me rebra bolela. Baje gremo na morje, izvedela tako mimogrede. Fino.
Ampak bil je zabaven večer. Ki se je na terasi končal ob kozarcu vina. Ampak sva bila že malo glasna za tisto pozno uro pa sva se pomaknila nazaj notri, ker večera še ni bilo konec.
Po celem tednu, ki sva ga preživela skupaj in tistih treh oziroma dveh dneh, ko se nisva videla, se je zdela kot cela večnost. Res se mi je zdelo natanko tako.
Ampak so mi všeč dnevi, ko se počasi prebujam v postelji. Ko imam družbo. Ko imava pikčaste prtičke in kosilo zunaj na terasi.
Vedno pa se najde trenutek, ko se usedem v avto in odpeljem proti domu. V prazno hišo. No, skoraj prazno. Vsi so nekje. Še kuža.
Končali pri njej v senci, ko je moj pes vse najalal naokoli. Najprej njihovega mačka. Še svojo pasjo prijateljico v določenem trenutku. Imel dolg pogovor z nekim sosedovim psom in najalal soseda.
Pa sva šla po največji vročini domov.
Toliko za zadnji julijski dan.
 |
| Piškotki. |
Potem se vprašaš kaj je smisel vstajanja dvajset čez peto, da si na Jesenicah pred sedmo, ča ata pride na vrsto šele petnajst pred eno.
In ja, imel je uro ob sedmi zjutraj.
Mislim, da sem se načakala za vsa leta, ko me zdravniki in bolnišnice niso videli. Saj bolje, da me še vedno ne. Močno upam pa da to predolgo čakanje zadostuje še za nekaj let. Kako sploh lahko ravnajo s svojimi pacienti na ta način, da jih pustijo čakati 6 ur?
Saj mi je bilo na koncu že tako vseeno, da sem bila popolnoma nedovzetna na stanje, ki se je odvijalo. Če je bilo potrebno, sem se s pomočjo knjige potopila v popolnoma drug svet. Samo besede so bile dovolj in že nisem sedela v čakalnici, ampak bila nekje v središču zgodbe. Opazovala glavne junake, dve luni in njihove pripovedi. Murakami mi je z romanom 1Q84, krajšal dolge ure. In na koncu sem skoraj prebrala prvi dve knjigi, dokončala sem tistih še nekaj strani doma. Situacija se je zapletla, da se že veselim nadaljnjega branja. Samo je knjiga odšla na dopust.
Sicer pa je bilo tudi samo dogajanje v čakalnici in v kafiču kar pestro. Ko sem prvih nekaj ur sedela ob čaju, toastu in deci deci soka, se je okoli mene odvijalo nekaj pestrega dogajanja. Prišla je gruča treh ljudi. Dve dekleti in en fant. Mislim, da so mi delovali precej mlajše, kot tisto, kar sem potem razbrala iz pogovorov. Mogoče res ni lepo "vleči na ušesa", izveš pa kakšne zanimive zgodbe. Saj včasih kakšni znajo biti tako glasni, da jih je težko prezreti. No, skratka, ko sem se res zelo močno trudila brati, sem vseeno z levim ušesom poslušala kaj se dogaja. Situacija, ko ena rojeva in gredo lepo vsi trije vmes na kavo. Kot da se ni nič zgodilo oziroma, da se nič ne dogaja. Razen popadki vsakih deset minut. Skratka iz pogovora sem razbrala, da je to drugi otrok in da ima prijateljica tudi že dva. Pestro. Pa res nista izgledali tako.
Me prav zanima, če je rodila predno sva prišla na vrsto.
Druga situacija pa je bila v čakalnici. Starejši par. Mogoče sta bila res malo čudna. Gospa je imela že zjutraj pregled pa je zagnala celo paniko, ker ni bil pravi zdravnik in potem je morala cel dan čakat. Skratka na vsake toliko so sledili njeni izbruhu v smislu: "Kaj naj, saj nič ne morem?" in "Kaj naj naredim?" in podobno. Skratka njen mož poleg nje, zanj se mi je zdelo, da je bil cel čas tiho ali pa je res potihem govoril, ona pa je imela ves čas glasne izpade in ga je nekam pošiljala. Dobesedno ga je dobro uro nekam pošiljala. In njeno potrpljenje je popolnoma izginilo.
Mislim, da sta imela kar pestro preizkušnjo, ampak po drugi strani pa ni bilo videti kot da bi se prvič zgodilo.
 |
| Na avtocesti ob šesti zjutraj. |
Skratka domov sem prišla skuhat kosilo. Dobila sem ponudbo, da gremo ven v center zvečer in sem skuhala še za naslednji dan kosilo, da doma ne bodo lačni, ko me ne bo.
Cela mami. Naredila sem jim omako za tortilje, da jih lahko lepo samo pogrejejo naslednji dan, kot tudi za naju kosilo. Dve muhi na en mah.
Ljubljana. Center. Četrtek zvečer. Prvi avgust.
Ja, zamujala sem. Preveč pridna sem bila in sem se malo vštela glede časa, ker sem bila eno malenkost pozna. Ampak sem kot osebno zmago dneva štela dejstvo, da se mi je audi umaknil s prehitevalnega pasa. Tega ne doživiš vsak dan. Prava dobro se mi je zdelo.
Skratka. Pod Skalco do Guinessa preko Frksa do Disco bara, ki je ob tisti uri že nehal delovat in naprej do nazaj domov. Pa sem Ibizo krotila in jo peljala domov.
Nasmejala sem se tako od srca, da so me rebra bolela. Baje gremo na morje, izvedela tako mimogrede. Fino.
Ampak bil je zabaven večer. Ki se je na terasi končal ob kozarcu vina. Ampak sva bila že malo glasna za tisto pozno uro pa sva se pomaknila nazaj notri, ker večera še ni bilo konec.
Po celem tednu, ki sva ga preživela skupaj in tistih treh oziroma dveh dneh, ko se nisva videla, se je zdela kot cela večnost. Res se mi je zdelo natanko tako.
Ampak so mi všeč dnevi, ko se počasi prebujam v postelji. Ko imam družbo. Ko imava pikčaste prtičke in kosilo zunaj na terasi.
Vedno pa se najde trenutek, ko se usedem v avto in odpeljem proti domu. V prazno hišo. No, skoraj prazno. Vsi so nekje. Še kuža.
Ni komentarjev:
Objavite komentar