Lahko sem tako neumna, da napišem že celotno objavo za blog in jo čisto ponesreči pobrišem. In ostanem s prazno stranjo. Povoženim linkom, ki je pokopal celotno besedilo. In se vse sesuje v trenutku. Saj ni bilo veliko napisanega, samo besede, ki so se sestavile so mi bile všeč. In ne znam jih več ponoviti. Nikoli ne znam narediti natanko tistega, kar enkrat že sem. Nikoli ne bom.
Vsaka stvar bo zgodba zase. Vsaka beseda bo imela drugačno družbo ob sebi, nič ne bo ostalo enako. Nič ne bo isto. Samo jaz in prazna stran.
Vdih. Izdih. Globok vdih. Izdih in ponovno od začetka.
Ritem, ki se ponavlja. Dnevi v istih zaporednih trenutkih. In trenutki, ki so že tako podobni, da se spajajo en v drugega. Izgubljam se realnost. Izgublja se občutek za čas. Izgubljam se sama.
Vračam se domov, ampak nisem prisotna. Rabim čas, da se navadim. Vsakič malenkost več časa.
Ostajam ujeta v svet, ki ni resničen, ki je le iluzija. Ampak, kaj potem, če je vse ena velika iluzija in resničnosti preprosto ni?
Kosilo vzeto iz zamrzovalnika in pogreto. Sladica narejena v mikrovalovki. Niti toliko energije nimam, da bi kaj spacala skupaj. Samo srečna sem, da je nekaj ostalo zamrznjeno za čas, ko se nam ne bo dalo kuhati - kot danes. Filane paprike so sicer dobre, ampak sem jih vedno hitreje naveličana. Dobra sem za nekaj časa.
Po kosilu pa sprehod. Dva usekana psa. Vsak po svoje, ampak še vedno sta kljub vsemu prisrčna. Čeprav sva bili obe čisto pošpricani, ko sta se vračala iz vode nazaj na breg in se pred nama otresala, sva še vedno skupaj spravili smeh, ki se je vil iz grla. Smejali sva se njima in ena drugi, ko nisva bili na tapeti pred njima. Ampak bolj ko je pes vesel, huje je in bolj si moker.
Rounders. Film o pokru. Obkrožena sem z njim in paše mi to gledati.
Vsaka stvar bo zgodba zase. Vsaka beseda bo imela drugačno družbo ob sebi, nič ne bo ostalo enako. Nič ne bo isto. Samo jaz in prazna stran.
Vdih. Izdih. Globok vdih. Izdih in ponovno od začetka.
 |
| Plezanje po skalah izsušene struge. |
Ritem, ki se ponavlja. Dnevi v istih zaporednih trenutkih. In trenutki, ki so že tako podobni, da se spajajo en v drugega. Izgubljam se realnost. Izgublja se občutek za čas. Izgubljam se sama.
Vračam se domov, ampak nisem prisotna. Rabim čas, da se navadim. Vsakič malenkost več časa.
Ostajam ujeta v svet, ki ni resničen, ki je le iluzija. Ampak, kaj potem, če je vse ena velika iluzija in resničnosti preprosto ni?
Kosilo vzeto iz zamrzovalnika in pogreto. Sladica narejena v mikrovalovki. Niti toliko energije nimam, da bi kaj spacala skupaj. Samo srečna sem, da je nekaj ostalo zamrznjeno za čas, ko se nam ne bo dalo kuhati - kot danes. Filane paprike so sicer dobre, ampak sem jih vedno hitreje naveličana. Dobra sem za nekaj časa.
Po kosilu pa sprehod. Dva usekana psa. Vsak po svoje, ampak še vedno sta kljub vsemu prisrčna. Čeprav sva bili obe čisto pošpricani, ko sta se vračala iz vode nazaj na breg in se pred nama otresala, sva še vedno skupaj spravili smeh, ki se je vil iz grla. Smejali sva se njima in ena drugi, ko nisva bili na tapeti pred njima. Ampak bolj ko je pes vesel, huje je in bolj si moker.
Rounders. Film o pokru. Obkrožena sem z njim in paše mi to gledati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar