Po tolikem času morja pa potem že moraš kaj koristnega narediti, ker te tako ali pa tako vsi že rabijo.
A poznate tisti občutek, ko se nekaj da printati in preprosto nek element manjka. No, jaz ga. Definitivno ga poznam. Še sedaj mi ni jasno, zakaj je to nastalo. Ne glede na to koliko sem se trudila. Ampak imela sem malo sreče, da je bil drug podoben element takšen, ki se je prikazal po tisku in sem potem tistega prilagodila, preoblikovala in konec dober, vse je bilo natisnjeno.
Po takšnih zapletih si potem kar oddahneš.
Sem pa spotoma izdelovala podlage za miške. Tako, "za zabavo", za vmes. Eno je bilo za prijatelja za rojstni dan, drugo pa za fanta. Ampak obe sta super izpadli. Res. Sploh glede na to, da sem jih izvedla od oblikovanja, priprave do izvedbe. No, vsaj eno čisto celo.
In potem sem se že znašla v Ljubljani. Da smo klepetali ob kanapejčkih in cheesecake torti z jagodami. Imeli smo tudi nekaj opraviti z trajektom, ki je bil najbolj zanimiva uganka. Oziroma povabilo v obliki uganke, predvsem, ko pošiljatelja nimaš shranjenega. Druga zabava pa je bila žoga iz nogometnega prvenstva, ki smo si jo podajali naokoli medtem, ko se je gledal nogomet.
In tako je šel večer mimo in sem pripeljala domov.
In potem pridejo dnevi, ko preprosto ne moreš iz postelje. Dan gre mimo, ampak je vseeno, ker imaš ob sebi najboljšo družbo, kar si jo lahko zamisliš. Te trenutki ti pričarajo nasmeh na obraz. To so trenutki, ki bi jih še malo raztegnil. In potem pride še en tak dan. Ker veš, da ti je luštno. Da se po jutru dan pozna. Ampak veš, da se moraš vrniti.
Čez dan delo. Zvečer gledališče. Kaj bi lepšega.
Za rojstni dan me je peljal na predstavo. Samba Lantana. Ker sem si tako zaželela, ker imam rada gledališče in sem želela ujeti še zadnjo predstavo v sezoni. In nama je uspelo. Dobiti karte in iti.
Predstava je zanimiva. Način kako ga igrajo, ko dobivaš preveč informacij naenkrat. Ko se zgodbe podvajajo in prepletajo. S kančki sambe. Z veliko drame in še več, ko pride drugi del po pavzi. Ampak prvi je bil boljši. In Cavazza je prekosil vse ostale. Za stopnjo ali dve.
Potem pa je padel še sladoled v Cacau. Ni ga čez njihov sladoled. Predvsem, če vsebuje čokolado in gozdne jagode. Pa še vanilijo za povrhu, da izpade kot Planica. Toliko sladoleda že dolgo nisem pojedla, ker me je zavedel in mi zatrdil, da mi bo pomagal. Pa ni bilo kaj dosti od te pomoči. Ampak tistega sladoleda bi bilo škoda pustiti in sem ga zmazala.
In to romantično vzdušje ob svečkah, ob Ljubljanici. Ob sladoledu. Ob tem, da me je ravno peljal v gledališče. Čudovit večer, kaj naj sploh rečem drugega.
Naslednji dan je šlo v precej podobnem ritmu. Delo čez dan. Zvečer pa kino.
Ampak to samo zato, ker sem vztrajala, da hočem biti poleg, ko bo izbiral okvir, ki mu bo ostril pogled na svet. Pa sva potem sklenila tak kompromis, da ne bom samo zato hodila v Ljubljano, ampak jaz bi tudi samo za to prišla, da sva šla še v kino. Ker je bil to najin plan B, če ne bi dobila kart v gledališču. Pa so bile. In plan B je nastal plan A naslednji dan.
Angelino Jolie v 3D sva gledala. V filmu Maleficent. V tistem, ki govori drugo plat Trnuljčice. V tistem, ki je kombinacije fantazije, akcije in Disneyjevega filma. Ampak meni se je zdel film čisto dober. Edino Elle Fanning ne doseže svoje sestre. Tako umetno zaigrana je. In ta njen nadležen nasmeh. Ampak saj ima potem človek Angelino in je vse že bolje. In ko prideš ven iz kina samo sanjaš kako bi bilo imeti krila.
A poznate tisti občutek, ko se nekaj da printati in preprosto nek element manjka. No, jaz ga. Definitivno ga poznam. Še sedaj mi ni jasno, zakaj je to nastalo. Ne glede na to koliko sem se trudila. Ampak imela sem malo sreče, da je bil drug podoben element takšen, ki se je prikazal po tisku in sem potem tistega prilagodila, preoblikovala in konec dober, vse je bilo natisnjeno.
Po takšnih zapletih si potem kar oddahneš.
Sem pa spotoma izdelovala podlage za miške. Tako, "za zabavo", za vmes. Eno je bilo za prijatelja za rojstni dan, drugo pa za fanta. Ampak obe sta super izpadli. Res. Sploh glede na to, da sem jih izvedla od oblikovanja, priprave do izvedbe. No, vsaj eno čisto celo.
 |
| Čudovito. |
In potem sem se že znašla v Ljubljani. Da smo klepetali ob kanapejčkih in cheesecake torti z jagodami. Imeli smo tudi nekaj opraviti z trajektom, ki je bil najbolj zanimiva uganka. Oziroma povabilo v obliki uganke, predvsem, ko pošiljatelja nimaš shranjenega. Druga zabava pa je bila žoga iz nogometnega prvenstva, ki smo si jo podajali naokoli medtem, ko se je gledal nogomet.
In tako je šel večer mimo in sem pripeljala domov.
In potem pridejo dnevi, ko preprosto ne moreš iz postelje. Dan gre mimo, ampak je vseeno, ker imaš ob sebi najboljšo družbo, kar si jo lahko zamisliš. Te trenutki ti pričarajo nasmeh na obraz. To so trenutki, ki bi jih še malo raztegnil. In potem pride še en tak dan. Ker veš, da ti je luštno. Da se po jutru dan pozna. Ampak veš, da se moraš vrniti.
Čez dan delo. Zvečer gledališče. Kaj bi lepšega.
Za rojstni dan me je peljal na predstavo. Samba Lantana. Ker sem si tako zaželela, ker imam rada gledališče in sem želela ujeti še zadnjo predstavo v sezoni. In nama je uspelo. Dobiti karte in iti.
Predstava je zanimiva. Način kako ga igrajo, ko dobivaš preveč informacij naenkrat. Ko se zgodbe podvajajo in prepletajo. S kančki sambe. Z veliko drame in še več, ko pride drugi del po pavzi. Ampak prvi je bil boljši. In Cavazza je prekosil vse ostale. Za stopnjo ali dve.
Potem pa je padel še sladoled v Cacau. Ni ga čez njihov sladoled. Predvsem, če vsebuje čokolado in gozdne jagode. Pa še vanilijo za povrhu, da izpade kot Planica. Toliko sladoleda že dolgo nisem pojedla, ker me je zavedel in mi zatrdil, da mi bo pomagal. Pa ni bilo kaj dosti od te pomoči. Ampak tistega sladoleda bi bilo škoda pustiti in sem ga zmazala.
In to romantično vzdušje ob svečkah, ob Ljubljanici. Ob sladoledu. Ob tem, da me je ravno peljal v gledališče. Čudovit večer, kaj naj sploh rečem drugega.
 |
| Prečudovit večer. |
Naslednji dan je šlo v precej podobnem ritmu. Delo čez dan. Zvečer pa kino.
Ampak to samo zato, ker sem vztrajala, da hočem biti poleg, ko bo izbiral okvir, ki mu bo ostril pogled na svet. Pa sva potem sklenila tak kompromis, da ne bom samo zato hodila v Ljubljano, ampak jaz bi tudi samo za to prišla, da sva šla še v kino. Ker je bil to najin plan B, če ne bi dobila kart v gledališču. Pa so bile. In plan B je nastal plan A naslednji dan.
Angelino Jolie v 3D sva gledala. V filmu Maleficent. V tistem, ki govori drugo plat Trnuljčice. V tistem, ki je kombinacije fantazije, akcije in Disneyjevega filma. Ampak meni se je zdel film čisto dober. Edino Elle Fanning ne doseže svoje sestre. Tako umetno zaigrana je. In ta njen nadležen nasmeh. Ampak saj ima potem človek Angelino in je vse že bolje. In ko prideš ven iz kina samo sanjaš kako bi bilo imeti krila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar