Osemdeset tisoč

Danes me je nekje sredi dneva ob odpiranju strani presenetila res okrogla številka. Kazala je 80000 in prav toliko ogledov je zbral ta moj blog v nekaj letih delovanja. In preseneča me, da sem ravno tako okroglo številko sploh ujela. Mi je že bila namenjena, da sem jo videla.

Skratka. Pestri dnevi okoli mene.
Danes sem se peljala do Trzina in nazaj. Naredila sem cel krog. En del po "stari" cesti mimo Brnika in Mengša prav do industrijske cone Trzin. Potem pa drugi del domov na severno obvoznico in po avtocesti proti Kranju.
Tam v industrijski coni sem se pa malo vozila naokoli, ker nisem točno vedela v katero ulico moram zaviti, samo vedela sem kako zgleda stavba. Kričeče rdeče in rumeno. Takšna McDonalds kombinacija. Malo sem krožila, ker sem jo zagledala prepozno, ampak se je zopet pojavila na drugi strani.
Če povem po pravici, se mi vse skupaj zdi precej antipatično. Prvi vtis, ki sem ga dobila je bil zelo slab. Niti ne vem, kaj naj izrazim z besedami, ker bo potem eno samo jamranje. In v tem smo tako ali pa tako prvaki.
Navadit se bo treba. Preživet. In iti dalje.
Tako bo šlo to leto.

Majčke. Carsko!

Sem bila pa toliko bolj vesela, ko sem prišla domov in sta me na mizi čakali majčki, ki sem jih še dve uri pred odhodom sestavljala skupaj in natisnila. Moje majčke imam. Sedaj pa lahko počasi začnem z realizacijo projekta.
Majčke brez rokav oziroma zumba majčke z ilustracijami in vzorčki pripravljam.
Vse skupaj me je še malo prehitelo, tako da o vsem skupaj še obvestim. Ampak bodite v pripravljenosti. Same luštne stvari bodo.

Rabim še en kup malenkosti. In verjetno bom vse naslednje dni preživela v realiziranju projekta. Tako počasi. Korak za korakom. Z vsemi idejami. Z vsemi možnostmi za izvedbo.

Alicia Keys - Tears Always Win

Zumba

Vsa sem premražena. Kaj je s tem?
Odeta v toplo jopico s štumfki na nogah.
Ti letni časi so me popolnoma zmedli. Čeprav toplo je fino. Blazno fino.

Danes sem bila na zumbi. Tako za res. Ker nazadnje sem našla posnetke na youtubu in se po tistem raztegovala.
Kar je zanimivo je, da delaš povsem osnovne korake in sploh ne veš kdaj tako zakuhaš, da vse teče s tebe.
Šele jutri bom videla pravi učinek. Predvidevam, da se bom komaj dvignila iz postelje. Kaj šele priplezala dol.
Smo pa imele kul zumba majčke, ki so bile narejene iz na vrat na nos. Včeraj ideja, danes izvedba.

Ljudje na vlaku so vedno bolj glasni in vedno bolj klepetavi.
Včeraj so se štiri dekleta dobesedno drla čez cel vlak. Ko so sestopile z njega na postaji Litostroj je bilo takoj jasno kam spadajo. Potem je bilo glasno in živahno med čakanjem na predavanje. Pa še na poti nazaj z vlakom. Pa danes zjutraj so me predramili zvoki ljudi zatopljenih v pogovore.
Poleg tega si človek ne more kaj, da ne bi malo vlekel na ušesa.
Sploh se ne da izognit, ko glasnost prekaša mejo normale.

Mislim, da sem šla iz enega ekstrema v drugega. Pet dni v tednu sedaj samo rišem.
Saj to ni mišljeno kot, da bi se prav pritoževala, ampak samo tako hecno-čudno mi je.
Kdo bi pričakoval kaj takšnega.
Mogoče se sedaj vsaj počutim kot, da dajem nekaj od sebe.

Jutra so mrzla. Popoldnevi so jesensko topli.
Vreme na današnji dan je bilo fino. Že jutro je bilo prelepo.

Elvis Crespo - Suavemente