Padel balon

Ena misel za mimogrede iz knjige, ki jo prebiram.

"Vsevednost obstaja mogoče v nebesih ali v peklu, ne pa na tem našem človeškem svetu. Če nimate pred gospodično Onda nobenih skrivnosti, pomeni to samo, da vas sploh ni, da ne živite svojega lastnega življenja. Bodite čisto pošteni do sebe in premislite o mojih besedah."
(Yasunari Kawabata: Jezero; str. 25)

Nekaj mi ni čisto jasno pri današnjemu dnevu. Torej ne vem, ali kaj narobe delam ali so to kakšni znaki. Res. Čisto za res sem se opekla z vsako posodo v kateri sem danes kuhala. Čudežno se ne pozna nikjer.
Zaletela sem se v vsako kljuko na vratih. Če sploh bodo modrice - bo vidno šele čez čas. Zaletela sem se v odprte omare. Odprte predale. Enkrat še celo v vrata.
Zbodla sem se, ko sem stopila na trn. Zbodla sem se z bucko. Še z vrelo vodo sem se skoraj polila. Na srečo je samo nekaj kapljic končalo na meni.
Najhuje pa je, da se zaletim v improvizoriš mizo sredi sobe, vsakič ko grem mimo. Pa še podrgnila sem se. Porezala s paprijem.
Resno? Kaj je s tem danes?
Začelo se je pa nekje po tistem, ko me je neurje zbudilo in dež spodil iz okna.
Ampak čudežno se nobena od naštetih stvari ne pozna. Oziroma se ne pozna več.
Kakšno opozorilo ali znak sem spregledala? Kdo ve? Prosim? Kdorkoli?

Zdi se pa en zelo dolg dan. Malo se že pozna, da se preveša v naslednjega. Predvsem po tem, ko zjutraj precej na hitro vstaneš, da greš pogledati, če je vse pospravljeno pred neurjem, ki se je kazal.
Kakšen naliv. Še vse avtomobile so iz čiste preventive spakirali pod strehe ali nastavke proti toči. Samo moj je stal sredi vsega. Osamljeno. Pa ga ni doletelo nič drugega kot eno samo pranje.
In potem se je pokazalo sonce in v uri ali dveh nikjer ni bilo sledu o dežju. Vse je bilo precej suho, kljub temu, da je zemljo dodobra namočilo.
Senčni predel in pot po gozdu sta ob koncu dneva izdajala jutranji naliv.

Imela pa sem še filmski maraton. Zdi se mi, da sem v zadnjem času pogledala precej filmov. No, saj sem si malček izpisala vse. Za drugič. Za danes samo današnji.

Salmon Fishing in the Yemen. Presenečeno sem odkrila, da je ta film precej dober. Moje skromno mnenje. Prav z veseljem sem ga pogledala. Tako nenavadno je sedel v jutranje razpoloženje. In pustil dober končni vtis. Ko sem se skrila pod dekico in je hlad po dežju udaril v sobo. Zgodba gre o tem, da se en šejk odloči, da bo on upeljal lovlenje lososa kar v Jemen. In iz projekta se razvije zgodba. Plus točke dobi že samo zato, ker je angleški, britanski. Izogibam se ameriških zadev. No, dokaj neuspešno.

Tower Heist sem pogledala samo zato, ker se je zdel najbolj beden na seznamu. V mapi med filmi. Da bi potem lahko še pospravljala poleg in z enim učem spremljala dogajanje. No, saj je kar uspevalo. Bolj sem na koncu z enim učem pospravljala. Sam film - nič posebnega. Samo neka imena iz sveta komedij in sodobni Robin Hood. Za pospravlanje zraven je v redu.

Ponosno sem pa našla strgan obroč za lase in ga prenovila. Zagnala sem celo še šivalni stroj in dejansko zašila končni izdelek. Nobenemu povedati. Sedaj pa imam nov plan. Ena oblekica bi lahko postala krilo. Ampak ne vem, če ni to že malo preveč kompleksno. Jaz sem se zakoreninila pri šivanju povšterčkov. Ko sem bila še majhna.
Joj. Kar za mašino so me že spustili takrat. Sedaj pa le hodim mimo njih, vsakodnevno.

Demetra Malalan - Poišči me srečno