Potem je pesem dneva - Bob Marley: Three Little Birds oziroma Don't worry about a thing, cause every little thing gonna be all right.
Včeraj je bila zmaga in zlata olimpijska medalja Urške Žolnir najbolj kul stvar, ki nas je doletela. Danes je bilo kritiziranje pred domačim zaslonom zopet nacionalni šport, ko so vsi na koncu popustili. Pa tako dobro nam je šlo.
Raje poslušam Eurosport kot naše komentatorje. Čeprav še vedno ne vem za kater naglas gre. Škotski? Irski? Ampak je zabavno poslušati.
Ne morem ne pisati. Ker je sedaj tako zelo spontana obveza, da manjkam sama sebi. Ravno v trenutku, ko se imam čez glavo dovolj. In še dlje.
Če me je komar preganajal celo noč in sem bila z lučko na mobitelu vsako uro na straži, potem se je jutro zavleklo v dopoldan in vstati iz postelje, predvsem splezati iz nje, je bila najtežja stvar na svetu. Predvsem to jutro.
Če se kdo veseli dneva in pozdravlja sonce, jaz nisem med njimi. Raje sem se zakopala med vse vzglavnike, pod odejo in rjuho. Dokler vročina ni postala nevzdržna. Takrat je nastopil prelomni trenutek, da sem zapustila, ne preveč varno zavetje. Nikoli ne veš, kdaj sledi nov pik komarja.
Danes bom ponovno na straži in zopet bo petnajst čez eno kritična ura, ko bom sanjarila. Če poleg tega držim telefon v rokah, potem sem lahko zjutraj zaprepadena sama nad seboj. Ampak, kaj de.
Dejansko na profilni fotografiji držim v roki veliko uro, katere kazalci kažejo ravno ta čas. Naključje?
Presneta pesem. Saj vsi poznamo besedilo, refren.
It's a quarter after one, I'm all alone and I need you now Said I wouldn't call but I lost all control and I need you now And I don't know how I can do without I just need you now (Lady Antebellum - Need You Now)Presneto.
Waiting for Forever. Am... kaj? Ta film funkcionira precej zmedeno. In na nek način pomiluješ glavnega junaka, ko še vedno ostaja v očeh desetletnega otroka, katerega življenje od takrat ni dosti napredovalo. Samo zrastel je. Ampak potem pa pride zaključek filma in vse zasuka tako, da se izplete čisto pričakovano pa vseeno pride mali moment navdušenja, potem pa se ravnodušnost nadaljuje naprej. Vse skupaj ima zgolj zavozlano nit.
Sem postala zvesti navijač. Na tekočem z vsemi dogodki. In s sproščanjem duha pred televizijskim ekranom. Ni boljšega od preentuziastičnega navijanja za naše. V tem smislu, da na koncu preklinjaš vse naše, vesolje in cel svet. Tako. Točno tako.
Pa da ne pozabim na vso računalniško tehnologijo. Ampak ob pol enajstih lahko v rokah držim osnutek v končni obliki.
Upam na miren spanec.
August je. Bolj meni v vednost, kot kaj drugega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar