Misli so prazne. Dogodki čez dan se zdijo nesmiselni ali pa se zlijejo v eno samo bledo zmes, ki jo je težko definirati.
Vročina nikakor ne pojenja in svetlost zaslona je edina motnja v temni sobi.
Tako zelo sem se zabavala z bloganjem zadnje tedne. Ampak potem pa pride trenutek, ko vse postane enolično in se moje misli zvečer preprosto izklopijo. Prazno. Ali pa mi gredno po glavi same "neumnosti", ki bolje, da si jih ne bi mislila. Kaj šele omenjala.
Čez vikend, oziroma za konec tedna sem se začuda pojavila na Kranjski noči. Tradicionalna in trideseta po vrsti to leto.
Ujeli smo malo Zlatkota, prepevali uspešnice Queenov z tribute skupino in poplesavali na ritme skupine Prljavo kazalište. Mi pijemo...
To z delom zasedbe, ki gre konec tega tedna na hrvaško obalo. Teoretično na otok. Predpriprave.
Črtice za "jebi se".
Naslednji večer pa sem prišla do kremšnit, ki sem jih videla pred seboj vse odkar sem izvedela, da jih dobim. Jani hvala.
Potem pa še lignji. Tisti iz ribarnice, ki niso kar tako. Na kranfestu pa nas je na sobotno noč domov pospremila Siddharta. Vse do avtomobila.
Nedelja. Olimpijska. Mešano meso z žara. Sprehod pred dežjem.
In ni bilo bolj vnetega spremljanja olimpijskega dogajanja kot je bilo gledanje kolesarske dirke v soboto. Tako vneto še ničesar nisem spremljala. In bilo je blazno napeto - čista akcija cel čas. V mojih očeh.
Pač jaz sem se blazno zabavala s spremljanjem, ko so vsi naokoli pospali ali pa so preprosto odšli. In spremljala sem vse od juda, plavanja, badmintona do veslanja. Navijala kot zmešana. Plavaj! Veslaj! Udar! Gon!
Haha. Tele olimpijske.
Izgubila sem veselje in založila sem upanje. Prav tako pa iščem optimizem.
Preprosto ne vem kdo sem, razen bitje, ki čaka, da mine čas in predihava zrak. Izgubila sem se v neskončnosti vesolja in obupala.
Mogoče po malem čakam, da me kdo reši, ker sama preprosto nimam več moči.
Rada bi samo nasmeh na obraz. Občutila srečo.
To je to. Tu končujem. Dokler česa ne najdem.
Zlato srce na zapestnici je premalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar