Če se zbujam pet do osmih, to nekako pomeni, da se enkrat od devete do pol desete skobacam iz postelje. Ker vstajanje je vedno najbolj naporen del. Sploh če imaš do trdih tal še štiri letve.
Bila sem varuška tistemu malemu fifiju, ki je spal na nečem, kar bi naš kuža uporabil za "povšter". In poskušala ugotoviti zakaj za vraga je v Media Centru izginila celotna vrstica za televizijo. Tistega, ko piše TV kar ni več. In na spletu kljub različnim taktikam iskanja nisem zasledila nič pametnega. Še ponovna naložitev ni nič pomagala.
Daljši sprehod s psom. In materjo. Ubistvu je ona mene vlekla na daljši sprehod, ker pač psu ni bila po godu ideja, da bi šel sam z menoj ven. Prostestno je ležal in se ni premaknil niti za makaron.
Ampak sem prišla do vode in nazaj in pot z družbo je izgledala krajša.
Kar je kljub vsemu pomenilo, da nisem bila od dogovorjenem času v Ljubljani. Včasih se to tudi meni zgodi. Mogoče sem počasi le naveličana iskanja.
Konec dober, vse dobro. Oziroma prej začetek. Da je bil konec dober.
Namen srečanja je bil piknik ob glasbi iz paviljona na Kongresnem trgu. In tako je tudi bilo.
Vključeno z obiskom starega mestnega jedra, antikvarjatov in vintage trgovin na poti. Vsega, kar je bilo še odprto. Ker za vse ostalo je sledil "window shopping".
Pica skoraj da na dvoru in posedanje na travnati površini med drevesi.
Končale smo s pritiskanjem na zaslon mobitela, ki je imel igrico v malo drugačni verziji resnice ali izziva. Nikoli nisem bila navdušena nad to igro in moj odnos se tudi ni spremenil.
Pa kljub vsemu.
Ker je bil dan za turistično navdihnjene fotografije in potepanje po malih stranskih uličicah.
V banki nasprotu ljubljanskega dvora pa imajo znak - prepovedana pištola.
Ni komentarjev:
Objavite komentar