Čudovito. Važno, da mi je uspelo.
Mislim za opcijo, ko se ti tipkovnica na ekranu pokaže vem. Le na qwerty tipkovnici nisem uspela pogruntati. Mogoče sem samo sumila.
Včeraj.
Vpis na faks, ki se podaljša v kosilo. To kosilo v šoping. Ta šoping v neuspešno videno kino predstavo. Ta v film, ki je bil v načrtu ze nekaj tednov nazaj. Ni kaj, precej zanimiv razplet dogodkov.
Lepo po vrsti. Ha, drugi letnik. Kaj takšnega. Uspešno sem oddala vse liste v zvezi z vpisom v višji letnik. Sedaj lahko samo še čakam, na tisto položnico za vpisnino in se dvakrat pokrižam. Ker smo dobili, da so se stroškom vpisnine cene še dodatno dvignile.
Uspešno porabljen študentski bon v obdobju po začasni ukinitvi oziroma vmesni luknji. Ker če tehtaš odločitev med pico in lazanjo - problem rešiš z bolonjsko pico. Pa še v slast je šla. Takšna je bila modrost dneva.
Naletela sem na zlato črnilo. Zlat tuš. Kako nenavadna stvar za katero se nisem zavedala, da mi lahko povzroči tolikšno veselje. Takšna mala steklenička nenavadne tekočine. Še vedno jo nisem odprla in preizksuila, ampak že samo pretakanje me neznansko zabava. Samo še ustvarjat!
In hecno je, ker sploh nisem takšen ljubitelj zlate barve. Dolgo sem se jo otepala, ampak sedaj sem se pač sprijaznila z njo. Mislim, odkar sem ugotovila, da sem obdana z zlatimi srčki, so mi takšni mali detajli všeč. Kot sposojanje zlatega akrila za svetleče detajle na slikah. To mi je bilo v neizmerno veselje drug semester.
Torej nevede, sem začela zbirati zlata srca, ampak to je morda zgodba za kakšen drug dan s kakšno fotografijo. Torej, o tem morda drugič.
Načrt je bil, da se izkoristi tušov dan z v kino, ampak si malce šokiran, ko prilezeš do blagajne slabih sedem minut pred začetkom predvajanja in ti povejo, da je dvorana razprodana. Nezaslišano!
Morda je problem, ker je prvi torek po začetku predvajanja in ker ima samo en čas predvajanja na ta dan. Presneto! Pa te kinematografi...
Ampak sem slučajno naletela na del moje morske druščine in bila neznansko vesela, tega srečanja. Luštno jih je videti.
Torej prvi načrt propadel. Odkrili sva novega.
Načrt, ki je nastal kot tudi propradel že pred časom, je bil, da si na velikem platnu ogledava film Vroči Mike. Ker pač, mogoče se splača to gledati v velikih dimenzijah. Pa sem rekla, da bova rjuho napeli in projektor naštimali, če ne bo šlo drugače.
Ampak, glej ga zlomka. V našem De Luxe kinu so to vrteli, po tem ko se je vsepovsod drugod že odvrtelo. Naključje ali usoda, bi rekla gospodična.
To ni za zavrnit, tako sva pristali pri gledanju na pol golih moških na velikem platnu.
Magic Mike. Presenetljivo pusti najbolj pust vtis na koncu. Saj si malo z veseljem ogleduješ vse scene, ki se dogajajo v tistem nočnem klubu, ampak zgodba, ki teče poleg je tako pričakovano zbledela. Prav pokvari vse. Čeprav sem bila šokirana, ko je tisti Mali, pravzaprav blondinec iz Divjakinje. Jaz pa sem se tako presneto poglabljala kater model se je to sedaj dobro znašel v elementu. Mali je zrasel. Nič proti. Nič proti.
Ker če že Step Up skenslamo, oziroma naju skensla, potem naj nama ostane vsaj Channing. Saj vem, da ni več del teh plesnih filmov, pa vseeno.
Tako torej. Čeprav so bili najini zmedeni pogledi na poti iz kinodvorane precej neprecenljivi.
Danes.
Za zajtrk sem spekla cel kup palačink. Včasih pač količina kupa na videz vara, saj izgleda kakor, da jo pet članov ne bi moglo zmazati, ampak ena za drugo izginjajo, ko jih prinesem na mizo. Skupaj z domačimi marmeladami. Jaz z veseljem snedem tiste z marelično in jagodno marmelado. Potem pa je tu še obvezna z Nutello ali sladko smetano in kakavom. Za nameček pa še kakšen mandelj ali lešnik.
Hranjenje s palačinkami je cel proces. Cel obred. Ugotovljeno. Vsaj pri nas doma. Čeprav se je včasih peklo sproti in kradlo s krožnika - kdor prvi pride, prvi melje - se sedaj obnašamo bolj civilizirano, odraslo in počakamo, da so vse spečene. No, saj nimajo pretirane izbire. Red mora bit.
Od tu naprej gre. Računalnik. Pomivanje. Glasba. Računalnik. Zlaganje. Računalnik. Izlet v trgovine.
Da se pripraviš na vse je včasih potrebno zaviti k mami na obisk, ker veš, da hrani vse reklamne časopise. In po taktičnem pregledu, sva prišli do ugotovitve, da so sedaj najcenejše postrvi v Šparovih trgovinah. Dobro, da imamo te reklamne časopise. Res.
Nekaj s stvari s seznama. Vreča rib in mince za rezalnik. Pa smo.
Ter z vožnjo gor in dol po Kranju že dva dni zapored.
Ribe za kosilo in obvezen počitek po njem. Potem se je pa že mudilo.
Na eno pijačo v Ljubljano. Da se malo vidimo in pridemo z dogajanjem na tekoče.
Ampak še pred tem pa četrtič v H&M trgovino. Obredli sva prav vse možne v Ljubljani in bližnji gorenjski okolici. Torej Kranju.
Zavijanje darila kar na poti.
Še vedno ne vem zakaj je MTV-jev logo tako zelo popularen motiv letošnje leto. Že v vsaj treh različnih trgovinah sem ga zasledila. Morda še celo v štirih. Ker se na pulovarjih pojavlja poleg Disney-jevih motivov. Čeprav te puloverji na hitro zgledajo prav "kjutiš".
Sedenje na 'kongrescu'. Darilo. Odpiranje. Presnečenje. Pogled. Razglablanje.
Pijača pr' Skelet. Pehtin žmoht. In skeletov punč. Tja se gre vedno zaradi koktejlov in njihove izjemno pestre izbire.
Tako, da smo se zaklepetale. Ampak kaj, ko si na koncu vezan na vozni red in smo bile en-dva-tri na glavni postaji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar