Tradicionalno sem se ga ne udeželila. Čeprav mi je letos šlo še najbolj prepričljivo v tej smeri. V tej smeri, da se pojavim tam. Ker dejansko sem bila v Ljubljani ta večer. S tem namenom. Ampak se po naključju dogodkov in s časom malo ni sešlo. Mogoče smo bili malo pozni, ker se je zgodaj zaključil.
Ampak tradicijo je potrebno spštovati. In se ne udeležiti.
Saj smo preživele čisto kul večer. Malo tu, malo tam. Tudi pod konjeniškim kipom. Z izgubljeno baterijo iz enega fotoaparata in izgubljeno spominsko kartico iz drugega. Preveč naključno, da bi bilo res.
Skratka konec dober, vse se je našlo. Baterija nekje na tleh. Spominska kartica pa presenetljivo - doma. Kjer je tudi čakala celo noč, še od prejšnjega dneva.
Bolj kot karkoli pa me je to ponočevanje tako zmatralo, da sem cel naslednji dan deloma prespala, deloma prepočivala. Takšna lena nedelja je bila. In lazanjo sem si zamislila za kosilo, ampak žal ni šlo.
Največ kar sem naredila, je da sem si skuhala juho in peljala psa na sprehod. Tako nepriročno so vsi izginili. Starša sta kolesarila. Mali se je odpravil na Dolenjsko. Mama pa na Bled. In tu je bil le še en pes za družbo, ki je potrpežljivo čakal, da zberem moči in se odpravim na en sprehod v dežju.
Upala pa sem na več produktivnosti v prihodnosti. Ker imam sedaj energijsko zapestnico. Medinmleko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar