Hočem pisat, ampak se ne morem pripraviti do tega. Raje izberem pol ure spanca več.
Ker kljub temu, če imam že vse pripravljeno za "zapisnik", mi vse skupaj vedno vzame ravno en kanček preveč časa.
Grozna sem. November je obupen.
In ne, ne bom vsake objave začenjala tako. Samo sama sebe opomnim in v mislih naderem, ker mi preprosto zmanjka energije. Resnično se preveč, ali pa vsaj veliko več dogaja kot se je. To je to.
Objavo o Bienalu imam še nekje na pol spisano.
Ker to je daleč naokoli moja najljubša razstava, ki se pojavlja vsake dve leti.
Daleč, daleč naokoli.
Lahko povem, da sem končno prišla do kart za Sugar v MGL-ju. Tako, končno po nekaj letih.
Dejansko se že tri leta menim za to predstavo. Tam nekje od četrtega letnika naprej.
Pa včasih datum ni ustrezal, včasih je družba odpovedala, včasih pa so bile vstopnice preprosto razprodane. Kot za predstavo v sredo, ko sem čisto razočarano odšla ven iz tam, kjer prodajajo karte, ker mi je teta na blagajni povedala, da jih ni več. Ampak, da bo spored za december čez dva dni objavljen.
Kar je tudi bilo in sem se takoj naslednji dan lotila nakupa, nakar sem ugotovila, da je bilo v tistem času, ko sem jaz prišla po vstopnice že tri četrt dvorane razprodane oziroma rezervirane. Šment.
Ampak sedaj grem na Sugar. Jeej.
Mogoče bi mogla iti v London na kakšen mjuzikal. West End in te scene.
Nekoč. Nekdaj.
Razmisliti sem morala tudi o petih predmetih, ki bi predstavljali mene. Ali predmetom podobnim zadevščinam.
Po tehtnem razmisleku in analiziranju same sebe. No, saj ni tako kot se sliši. Čisto naključno so se mi pri eni izmed voženj z vlakom pojavili v glavi in sem jih hitro zapisala. Četala enega ali dva. In petega še zamenjala po enem izmed življenskih tuhtanj pod tušom.
Torej tukaj imamo seznam 5 predmetov, ki bi opisali mene. Definirali mene?
Ok, dodam poleg vsakega pet ključnih besed.
Leva. Left is right. Sem levičarka.
Blog. Združuje navdušenje nad pisanjem, fotografijo.
Zlato srce. Ker sem en velik srček.
Nihalo. Nihanje razpoloženja in dejansko nihalo.
Čaj. Ker čaj je preprosto zakon.
Prvi petek, ko smo bili po dolgem času na faksu. Že kar malo čudno. In ker sem imela predno sem se odpravila proti Bežigradu še malo preveč časa, sem se ustavila v prikupni trgovinici, kjer bivša sošolka dela. Presneto, ko sem pozabila ime, samo vem, da ime takšna vijolična vrata in je nekaj na P. Se mi zdi.
Malo sva prišli na tekočem z vsemi trači preteklih let. Zabavno.
Ker to je daleč naokoli moja najljubša razstava, ki se pojavlja vsake dve leti.
Daleč, daleč naokoli.
Lahko povem, da sem končno prišla do kart za Sugar v MGL-ju. Tako, končno po nekaj letih.
Dejansko se že tri leta menim za to predstavo. Tam nekje od četrtega letnika naprej.
Pa včasih datum ni ustrezal, včasih je družba odpovedala, včasih pa so bile vstopnice preprosto razprodane. Kot za predstavo v sredo, ko sem čisto razočarano odšla ven iz tam, kjer prodajajo karte, ker mi je teta na blagajni povedala, da jih ni več. Ampak, da bo spored za december čez dva dni objavljen.
Kar je tudi bilo in sem se takoj naslednji dan lotila nakupa, nakar sem ugotovila, da je bilo v tistem času, ko sem jaz prišla po vstopnice že tri četrt dvorane razprodane oziroma rezervirane. Šment.
Ampak sedaj grem na Sugar. Jeej.
Mogoče bi mogla iti v London na kakšen mjuzikal. West End in te scene.
Nekoč. Nekdaj.
Razmisliti sem morala tudi o petih predmetih, ki bi predstavljali mene. Ali predmetom podobnim zadevščinam.
Po tehtnem razmisleku in analiziranju same sebe. No, saj ni tako kot se sliši. Čisto naključno so se mi pri eni izmed voženj z vlakom pojavili v glavi in sem jih hitro zapisala. Četala enega ali dva. In petega še zamenjala po enem izmed življenskih tuhtanj pod tušom.
Torej tukaj imamo seznam 5 predmetov, ki bi opisali mene. Definirali mene?
Ok, dodam poleg vsakega pet ključnih besed.
Leva. Left is right. Sem levičarka.
Blog. Združuje navdušenje nad pisanjem, fotografijo.
Zlato srce. Ker sem en velik srček.
Nihalo. Nihanje razpoloženja in dejansko nihalo.
Čaj. Ker čaj je preprosto zakon.
Prvi petek, ko smo bili po dolgem času na faksu. Že kar malo čudno. In ker sem imela predno sem se odpravila proti Bežigradu še malo preveč časa, sem se ustavila v prikupni trgovinici, kjer bivša sošolka dela. Presneto, ko sem pozabila ime, samo vem, da ime takšna vijolična vrata in je nekaj na P. Se mi zdi.
Malo sva prišli na tekočem z vsemi trači preteklih let. Zabavno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar