Mislim, da sem danes dobila popolnoma novo perspektivo na določene stvari. Trenutek izgube, trenutek žalovanja, ti kljub solzam v očeh na nek način odpre oči.
Saj vem, da je življenje minljivo. Se zavedam, da je izguba del cikla.
Vendar sem se morda zavedala - kako samoumevno vzemamo to, da je nekdo ob nas. Da bo kljub vsemu tukaj, vedno.
Tisto osebo, ki dopolnjuje vse skupaj, ki gre z nami skozi življenje in ko eno ime tako samoumevno povežeš z drugim. Nista več posameznika, ampak sta celota. In potem se ta celota razdre in zopet ostaneš sam. Kot nekje na začetku, s praznino in veliko luknjo v srcu in njegovim prstanom na verižici okoli vratu.
Tu, ko na pokopališču v deževnem vremenu pod dežnikom stojiš, opazuješ obraze žalujočih, prav tu prideš do takšnih zaključkov. Niti predstavljati si ne znam. Po pravici, si nočem.
In robec pridržim k licu.
Saj vem, da je življenje minljivo. Se zavedam, da je izguba del cikla.
Vendar sem se morda zavedala - kako samoumevno vzemamo to, da je nekdo ob nas. Da bo kljub vsemu tukaj, vedno.
Tisto osebo, ki dopolnjuje vse skupaj, ki gre z nami skozi življenje in ko eno ime tako samoumevno povežeš z drugim. Nista več posameznika, ampak sta celota. In potem se ta celota razdre in zopet ostaneš sam. Kot nekje na začetku, s praznino in veliko luknjo v srcu in njegovim prstanom na verižici okoli vratu.
Tu, ko na pokopališču v deževnem vremenu pod dežnikom stojiš, opazuješ obraze žalujočih, prav tu prideš do takšnih zaključkov. Niti predstavljati si ne znam. Po pravici, si nočem.
In robec pridržim k licu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar