Predvsem kremšnite so zaznamovale včerajšnji dan.
Mati je kupila nov pladenj, ki ima snemljiv rob, kar pomeni samo eno - kremšnite!
In prav prikupno, prisrčno mali je. Ravno toliko, da gre polovična količina recepta in ven dobim osem primerno velikih kremšnit.
Da smo si na jasnem. Obožujem domače kremne rezine. Sploh, če so narejene po najboljšem receptu. In nič nimam proti dodatni želatini. In vem, da niso bile vrhunske, snedli pa smo jih kljub vsemu.
Vaja dela mojstra, ko mojster dela vajo. Preizkuševalcev pa nikoli za res ne zmanjka.
Nekje pa je potrebno začeti. In sem izdala že prvo povabilo, ki je bilo seveda izkoriščeno. Kdo lahko reče ne kremšniti?
Poleg tega pa so bili pri nas še obiski. Sva smuknila čez druga vrata v hišo in se potem prišla pokazat z pladnjom kremšnit in se hitro izmuznila. Družinska srečanja in to. Ko se ljudi nabere za celo hišo in se delamo vsaj malenkost vljudne. Ravno toliko, da na hitro pozdravim vse, ko me ata pokliče na mobitel. Ups.
Poskusi kar se da najbolje izkoristiti dani čas. In najinih pet minut se podaljša v pol ure. In nikoli se ne ustavi pri eni pesmi. Če pa čas še enkrat hitreje teče, kot bi moral. Čeprav se minute zdijo kot ure in se čas ustavi, v resnici ure minejo v minutah.
Vse se je precej dobro izšlo ta dan.
Zjutraj sem imela prevoz do Ljubljane. Prehodila sem samo pol običjane poti, ker je imela mati v bližini nekaj. Sicer uro prezgodnja, ampak najbolj srečna, da mi ni bilo potrebno iti na avtobus.
Popoldne pa sem se tudi izognila vsem javnim prevozom in imela najboljšo družbo, ki je vključevala prevoz, ker sem se ponudila za že prej omenjene kremšnite.
Vmes med enim in drugim pa sem bila na faksu. Zgolj za številko in toliko, da sem dobila novo študentsko. Še malo bolj grozna kot lansko leto, če je to sploh mogoče. In ja, mi smo neka šola za dizajn. Naredila tako ali pa tako nisem prav veliko koristnega. Poslušala sem kot ponavadi z enim ušesom in te podatke preklopila, da so se pošiljali nekam v ozadje.
Potem pa sem se sprehodila kar do centra in naprej do bivšega faksa in čakala pri Aškerčevi.
Še vedno se rajši sprehodim, kot da se ukvarjam z vsemi trolami. In tako vsaj kaj koristnega zase naredim. Če že nisem najbolj športen tip človeka.
Kosilo pri La Stroiji. Bil je dan za tipično izbiro - piščanec v smetanovi omaki z rižem. In izbrano ni razočaralo. Kot je bila dobra tudi korenčkova juha in košček nekaj podobnega marmornemu kolaču. Skratka eno dobro študentsko kosilo s sošolko iz bivšega faksa, s katero nama gredo srečanja in druženje na kosilo letos precej, mnogo boljše kot lansko leto, ko sva se celo leto lovili in se nisva in nisva mogli najti na istih časovnih luknjah.
Da slišim kaj je novega. Da ona sliši kaj je novega. Kako so stvari na mojem "starem" faksu. Ubistvu, da slišim, kaj bi morala drugače početi. Ampak se lahko samo nasmehnem in mi je prav všeč da sem menjala. Za to pa mi ni bilo nikoli žal.
Torej, ker sem čakala, se je zopet zgodilo, da sem jo pospremila skoraj do avtomobila. Pri tem pa naletela še na drugo sošolko, kolegico, ki se je znašla na isti poti. Z njo moram tudi še na kakšno kosilo. Bi bilo fino, ja.
Ampak zadnje čase sem tako zaposlena, da težko najdem še kaj "odvečnega" časa. No, morda nisem toliko "zaposlena", kot to, da si vedno najdem nekaj za delati. Dela preprosto ne zmanjka. In zaenkrat tudi s časom še nimam problemov. Na nek način mi je všeč, da se toliko dogaja in da sem cel čas v pogonu. Ni trenutka, ko ne bi nekaj počela.
Ali uživam v dobri družbi. Ali se s kom dobim med prostimi trenutki. Večinoma sem na faksu. Doma pridno ustvarjam. Kar pomeni, da ali rišem ali skupaj sestavljam podobe na računalniku. Če čas nanese poskušam še kaj napisati. Za sprostitev pogledam še kakšno serijo, ali pa to počnem kar med risanjem. Med vsem tem najdem še trenutek, da se kaj skuha ali speče. In tako gredo dnevi mimo.
Zaenkrat mi je prav fino.
Še proste petke izkoriščam, da se delam pridno in ustvarjam za faks. In komaj čakam, da vikend prinese kaj čudovitega.
Tudi mama je precej ustvarjalna, ko odkrije svet ustvarjanja in posnetkov na Youtubu ter poskuša kaj izdelati. Tokrat je šlo za šal, cunjo, ogrinjalo. Skratka zanimiv izdelek. Tako preprosto enostaven, da ni kaj.
Mati je kupila nov pladenj, ki ima snemljiv rob, kar pomeni samo eno - kremšnite!
In prav prikupno, prisrčno mali je. Ravno toliko, da gre polovična količina recepta in ven dobim osem primerno velikih kremšnit.
Da smo si na jasnem. Obožujem domače kremne rezine. Sploh, če so narejene po najboljšem receptu. In nič nimam proti dodatni želatini. In vem, da niso bile vrhunske, snedli pa smo jih kljub vsemu.
Vaja dela mojstra, ko mojster dela vajo. Preizkuševalcev pa nikoli za res ne zmanjka.
Nekje pa je potrebno začeti. In sem izdala že prvo povabilo, ki je bilo seveda izkoriščeno. Kdo lahko reče ne kremšniti?
Poleg tega pa so bili pri nas še obiski. Sva smuknila čez druga vrata v hišo in se potem prišla pokazat z pladnjom kremšnit in se hitro izmuznila. Družinska srečanja in to. Ko se ljudi nabere za celo hišo in se delamo vsaj malenkost vljudne. Ravno toliko, da na hitro pozdravim vse, ko me ata pokliče na mobitel. Ups.
Poskusi kar se da najbolje izkoristiti dani čas. In najinih pet minut se podaljša v pol ure. In nikoli se ne ustavi pri eni pesmi. Če pa čas še enkrat hitreje teče, kot bi moral. Čeprav se minute zdijo kot ure in se čas ustavi, v resnici ure minejo v minutah.
Vse se je precej dobro izšlo ta dan.
Zjutraj sem imela prevoz do Ljubljane. Prehodila sem samo pol običjane poti, ker je imela mati v bližini nekaj. Sicer uro prezgodnja, ampak najbolj srečna, da mi ni bilo potrebno iti na avtobus.
Popoldne pa sem se tudi izognila vsem javnim prevozom in imela najboljšo družbo, ki je vključevala prevoz, ker sem se ponudila za že prej omenjene kremšnite.
Vmes med enim in drugim pa sem bila na faksu. Zgolj za številko in toliko, da sem dobila novo študentsko. Še malo bolj grozna kot lansko leto, če je to sploh mogoče. In ja, mi smo neka šola za dizajn. Naredila tako ali pa tako nisem prav veliko koristnega. Poslušala sem kot ponavadi z enim ušesom in te podatke preklopila, da so se pošiljali nekam v ozadje.
Potem pa sem se sprehodila kar do centra in naprej do bivšega faksa in čakala pri Aškerčevi.
Še vedno se rajši sprehodim, kot da se ukvarjam z vsemi trolami. In tako vsaj kaj koristnega zase naredim. Če že nisem najbolj športen tip človeka.
Kosilo pri La Stroiji. Bil je dan za tipično izbiro - piščanec v smetanovi omaki z rižem. In izbrano ni razočaralo. Kot je bila dobra tudi korenčkova juha in košček nekaj podobnega marmornemu kolaču. Skratka eno dobro študentsko kosilo s sošolko iz bivšega faksa, s katero nama gredo srečanja in druženje na kosilo letos precej, mnogo boljše kot lansko leto, ko sva se celo leto lovili in se nisva in nisva mogli najti na istih časovnih luknjah.
Da slišim kaj je novega. Da ona sliši kaj je novega. Kako so stvari na mojem "starem" faksu. Ubistvu, da slišim, kaj bi morala drugače početi. Ampak se lahko samo nasmehnem in mi je prav všeč da sem menjala. Za to pa mi ni bilo nikoli žal.
Torej, ker sem čakala, se je zopet zgodilo, da sem jo pospremila skoraj do avtomobila. Pri tem pa naletela še na drugo sošolko, kolegico, ki se je znašla na isti poti. Z njo moram tudi še na kakšno kosilo. Bi bilo fino, ja.
Ampak zadnje čase sem tako zaposlena, da težko najdem še kaj "odvečnega" časa. No, morda nisem toliko "zaposlena", kot to, da si vedno najdem nekaj za delati. Dela preprosto ne zmanjka. In zaenkrat tudi s časom še nimam problemov. Na nek način mi je všeč, da se toliko dogaja in da sem cel čas v pogonu. Ni trenutka, ko ne bi nekaj počela.
Ali uživam v dobri družbi. Ali se s kom dobim med prostimi trenutki. Večinoma sem na faksu. Doma pridno ustvarjam. Kar pomeni, da ali rišem ali skupaj sestavljam podobe na računalniku. Če čas nanese poskušam še kaj napisati. Za sprostitev pogledam še kakšno serijo, ali pa to počnem kar med risanjem. Med vsem tem najdem še trenutek, da se kaj skuha ali speče. In tako gredo dnevi mimo.
Zaenkrat mi je prav fino.
Še proste petke izkoriščam, da se delam pridno in ustvarjam za faks. In komaj čakam, da vikend prinese kaj čudovitega.
Tudi mama je precej ustvarjalna, ko odkrije svet ustvarjanja in posnetkov na Youtubu ter poskuša kaj izdelati. Tokrat je šlo za šal, cunjo, ogrinjalo. Skratka zanimiv izdelek. Tako preprosto enostaven, da ni kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar