Guganje v noči

mood: pa še vedno super

Film je bil super. Wanted.

Obisk je bil zakon. Treba bo ponoviti. Obožujem njene "povštrčke" v obliki srčka. Moje začasno zaplenjene :D


Guganje. Ležanje v travi. Utrinek. Mamma Mia. Gossip Girl.
Palačinke. Poležavanje. Pogovori. Smeh...

Dejansko zadnje čase sploh nisem več sposobna napisat "normalne" objave. Bo drugič bolje.

Rod Stewart - Reason to Believe

Levo levo levo

mood: sedaj nasmejano

Danes bom bolj redkobesedna.

Načrti (Krško). Kremšnite. Poležavanje. Borovnice. Garmin. Smeh.

A si predstavlate navigacijo v avtu, ki se dere - npr.
"Zavij levo, še 50 m maš pol pa levo, levo morš, levo morš, levo, levo, LEVO!!! Pa a sm ti reku d morš it levo... pa halo zj morš it pa 2km naprej pol morš pa tm desno zavit pa it nazaj, zj pa maš..."
Vi tako že čist na koncu z živci in potem bi vas še ta živciral ali pa spravil v smeh.

Važno, da grem jutri v Ljubljano, v kino in nato v Škofjo Loko na obisk :D

Kid Rock - All Summer Long

Lojtra na strehi

mood: plesno in super

Ne vem zakaj je pametno imeti lestev na strehi?



Mamma Mia! je zakon. Abba je zakon. Pesmi so zakon. Konec je hud in nekako nepričakovan.
Sedaj čakam na boljšo grafiko. Ker kdo ve kdaj bo to v kinu, če sploh bo...

Abba - I Have A Dream

Jutranja noč

mood: budno

Ura je 2:22 in jaz pišem blog.
Zdajle bi lahko bila že v svetu sanj. A kaj, ko tudi če bi se trudila zaspati verjetno to ne bi ratalo še naslednih 20 min, ker ima nekdo namen prežagati posteljo s smrčanjem.
Ravno nekaj trenutkov nazaj sem se spomnila, da je treba še cunje nest v sušilca, zato hitro pot pod noge in sem šla. Ampak kaj, ko ta ni bil prazen...

Včasih je lepo, če nekoga samo slišiš in se ti oglasi na telefon. In važno, da imam 6 ali 7 čut, da vem kdaj je kdo kje v bližini :D...

Ustvarjam vodiče za photoshop in predelujem slikce...
Dolgčas in preveč budnosti za pol 3h...

Hočem gledati Wanted... moram iti v kino... in Mamma Mia! ... samo kaj, ko pride v kino šele ne vem kdaj...

V Brunarici imajo žurko ali pa tam nekje... poslušajo pa Dan D - Lep dan za smrt...
posnetek:

Abba - Mama Mia

Opraljivka

mood: neopredeljeno, brez besed

Končala sem Gossip Girl. Super serija. Komaj čakam naslednjo sezono.

Sicer sem se med gledanjem nekajkrat od srca nasmejala. Samo potem je nekako prišlo vse za mano. Še vedno ne vem, kaj točno.

Poslušam Uspavanko (Tabu) pomojem res že 17ič...


Videz vara. Včasih tako lep sadeš na pogled. Skoraj brez napak, brez prask in obdolčenosti.
Prikaže pravi jaz, ko ga razpreš in je znotraj črviv, gnil, ga vse skupaj razžira.
Vse se skriva pod masko sreče, pod njo pa je vse melanholično.

Moje oči so bolj zelene, kot ponavadi. Slane kapljice polzijo in padajo v neznano.
Samo prazno zrem v zaslon, brez občutkov.
Trenutno je vse, kar bi rabila samo rama na katero se lahko naslonim.
Mogla bi iti na kransko noč . Pa nimam dovolj moči, da bi prišla tja.

Skoraj vedno sem pri roki, se razdajam, pomagam. Ampak, ko bi pa jaz rabila koga pa nimam moči, da bi to povedala oz. ni nikogar. Noben nima časa. Noben se ne oglaša. Odziva.
Ima sploh smisel.

MGMT – Time to Pretend

Pretok prevelike količine spominov

mood: napeto, vznemirjeno in obupano

Spomini. Dogodki. Prebliski. Občutja.
Vse naenkrat.

Preveč vsega.







Rabim tiste fotke. Ne najdem jih. Fotke iz Comeniusa skoraj 3 leta nazaj.

Pop Design - Ko si na tleh

Ponovno

mood: še vedno petkasto


Sledil je še en sprehod.
Res ne vem kaj me daje. Očitno te počitnice le niso napovedano vegetiranje pred računalnikom.

prepisani zapisi iz blokca v katerega sem pisala na sprehodu
Sedim ob vodi, kjer je tisi prijetni hlad. Saj drugače žge popoldansko sonce.
Vse kaže, da je (bo) ta petek zanimiv in lep.
Opazujem kako majhen rumeno obarvan listek prileti na vodno gladino in tam plava kot, da ne bi imel nobene teže. Za njim prileti še en in nato še en...
Zmoti me telefonski klic.
Čeprav imam v ušesih slušalke in poslušam musko, vseeno slišim šumenje vode in zvoke avtomobilov in tovornjakov, ko vozijo zgoraj na viaduktu.
Ugotavljam, če naj se sprehodim še naprej do Primskovega do tam kjer Barbi dela.
Samo, če dela nimam nobenih koristi od tega in bom tam sama sedela. Ampak po drugi strani nimam nič pametnega za početi.
Ja včasih se človek rahlo bedno počuti, ko je sam in ko vidi druge v družbi. Samo kaj, ko pa so vsi v službi, na morju ali v Angliji.


s sprehodom do Primskovega nič ni bilo tako, da se odpravim nazaj in se ustavim pod avtocesto, kjer posedam in zopet pišem
Prepolna glava, preveč misli.
Sedim pod avtocesto. Mimo pride pes, berenski planšar, ki me spomni na Larino Okso. Z njim je tudi gospa, ki me prisrčno pozdravi ampak odtrga tiste "moje" marjetice tam. Tiste, ki se znajdejo v mojih laseh, tiste s katerimi Helena pozira.
Še pred tem sem imela photoshooting sama s sabo. 12 sekund in to. In naredila sem celo 3 fotografije.
Samo jaz nekako nisem za pred objektiv, ker sem obupen model. Tako, da usatajam raje s fotoaparatom v rokah.
Videla sem 2 ali 3 srne/srnjake, ki so bili ubistvu samo rjave lise, ko so prišli in zginili na hribu za mano ravno, ko sem se obrnila. (Ravno v trenutku, ko sem to napisala sem se ponovno obrnila in videla enega, ampak kaj ko je vedno napačen objektiv na fotoaparatu in se bom mogla še izurit v menjavi objektiva, ker je še vedno prepočasi)
Ura je sedaj že toliko, da je sonce začelo izgubljati svojo moč in počasi zahaja. Čas, ko na plano pridejo razni sprehajalci psov.
In ti hodijo mimo mene jaz pa nekako ne fotografiram samo opazujem.
Tako je sedaj mimo prišlo dekle z pudlom in labradorcem.
Dobila sem posnetek raziskovalnega planšarja Boy-a ter labradorca in pudla.
Zanimiv "sprehod" in zanimiv dan.
Le kaj bo prinesla noč?
Sedaj, ko sem svojo glavo rahlo spraznila in zlila vse skupaj na papir se odpravljam domov.
tukaj se končajo moji zapiski


Ubistvu sem na poti domov še ugotovila, da sta tedva psa, ki sem jih prej srečala ubistvu tistedva, ki vedno lajata ampak danes nekako nista, vsaj name ne.


In še pesem zaradi katere so privreli stari spomini na dan.

Aventura - Obsession

Pod avtocesto

mood: petkasto

Bujenje ob 7ih. Obljubljeno.
Potem pa zvoni telefon ob pol 9ih - nepričakovano.
Zbudim se ob 10ih in končno vstanem.

Potem pa sprehod. Do vode.


Tam samo sedim in strmim vanjo. Potem vzamem blokec in rišem. Naokoli pošiljam sms-e.
Zmrazi me in odpravim se pod avtocesto, kjer upam na sonček.
Klic, pogovor, smeh.


Ob pogledu v nebo ugotovim, da ne vem kdaj se je tako pooblačilo in se odpravim domov.



Trenutno pa opazujem skozi okno kako sije sonček, pišem blog in jem jagode - ogromne.


Uživajte :D

Rok'n'band - Jagode in čokolada

Fuzbal z jabolki

mood: sončkasto

Sprehod. Spet.

Očitno se želje izpolnjujejo, kajti to je bila nekako želja nekje izpred začetka počitnic, ko smo še greli šolske klopi. Da bi šla ven, tja ob vodo, po poti ob avtocesti, skozi gozd, posedala v travi. In dejansko to počnem. Poletje ja...

Važno, da je jutri petek, joj.
To poletje se je neko prijatelstvo močno poglobilo, nekatera pa počasi izginjajo. Sicer pa bomo videli, kaj bo prinesla jesen in novo šolsko leto. Kako se bodo stvari obrnile? In imam občutek, da se bodo skupince zopet zamenjale.


Aja sprehod.
Standardna oprema. Običajna pot. Isti cilj.
Voda. Posedanje. Čofotanje. Napisi v tleh. Bosa po travi. Srnica. Pingo. Sedenje pod avtocesto. Emo žužek. Sprehajalci psov. Skakanje po poti. Tabla. Hiša, spomini. Rina. Vrt.


Nisem razpoložena, da bi napisala celo zgodbo, mislim da samo besede zadoščajo in fotogarafije.

Sprovociral me je mail o notebooku - Acer Aspire One. Acer-jova različica Asusa.

Ne vem zakaj so se vsi spravli delati minije, tako da sem zdaj v dilemi.
Kupiti minija in obdržati namizni računalnik?
Kupiti Dell-a in namizni računalnik porabi oči?
Kupiti minija, obdržati namizni računalnik dokler ne spustijo cen Dell-a in ga potem kupiti?
Ali nič storiti?
Stane sicer toliko kot nova različica Asus-a z 8,9" zaslonom, le da ima ta 1GB rama in 120 GB diska.
Za poležavanje nekje in gledanje filmov mislim, da bi bil super. Ali pa pisanje blogov (smeh).



Gossip Girl je zakon. Škoda, ker je samo ena sezona, komaj čakam nasledno (oki niti te nisem pogledala do konca). Muska je huda. Pesmi, ki so bile nekoč na mojih playlistih ampak sem jih sedaj zamenjala in nekako pozabila nanje. Ena od teh je tudi današnja pesem. Obožujem samo začetek, ko ona poje ne potem, ko Mika začne cvilit (smeh).

Mika - Happy Ending

Poigravanje vetra

mood: zasanjano nekje pri mavrici

Bila je mavrica. Samo delček in lepi oblaki. Za tak turoben dan.
Za poletje je hladno in kislo. Pa prav sedaj.


Vetrovno je. Že cel dan.
Stala sem zunaj. Zavita v ruto in se samo prepostila, da se je poigral z njo. Da mi je privabil nasmeh na usta. Da me je obenem zmrazil. Nebo je bilo čudovito, v daljavi pa gore objete v dež.
Nato sem odšla na toplo.

Ker ne morem brez serij sem začela gledati Gossip Girl, sicer ne vem kje sem slišala/prebrala o tej seriji ampak mi je ostala v spominu. Zato sem morala previriti kako zgleda in je zanimiva. Sploh, ko Kristen Bell govori.
Potem, ko bom pogledala pa bom verjetno imela veliko dela z Gilmore Girls, ker bom imela 7 sezon za pogledati.
Obe glavni igralki igrata tudi v filmu The Sisterhood of the Traveling Pants in avgusta prihaja drugi del.

Sedaj pa vas predajam spet slovenskem izboru.

Alenka Godec - Rada bi znova poletela

Modrina neba

mood: precej dobro

Glava je sicer trenutno prepolna stvari, sem prezaposlena ampak upam, da bo ta objava nekako uspela.
Spet sem bila na "šihtu" sicer šele od 11ih, ker sem zaspala nazaj po alarmu ob 7ih. Corel. Nalepke.
Potem sem imela ob 2h vsega dovolj in ker se je zunaj pokazala modrina neba sem se odpravila na sprehod po dolgem času. Standardna oprema + sokec + čokolada.

Modro nebo nad mano in zvoki znanih pesmi, misli mi "švigajo" skozi.
Znana pot pred mano in običajni cilj.


Tokrat je bila voda spet narasla ampak sem vseeno našla ravno dovolj velik kotiček za sedenje.

Strmenje v majhne valovčke, ki so se delali, ko so se zaleteli ob "plažo". Klic ter klepet.
Pohajkovanje po gozdu in opazovanje oblakov, ki se združujejo v večje nevihtne/deževne oblake.
Nad gorami je že začelo liti in počasi se je premikalo tudi proti nam. Na nasprotni strani pa je bilo jasno.
Sem ter tja je name že priletela kakšna kaplica. Pet minut po tem, ko sem prišla domov pa se je ulilo.

Potem je sledil msn ter izpad povezave v svet za nekaj uric.
Zato sem si med tem pogledala film Waitress. Lep film, konec. Ker sam film je na trenutke rahlo čuden in življensko krut ampak je vreden ogleda.
Potem sem risala. Slikala. Zablujenci pa so doneli iz zvočnikov.

Nato pa sem fotografirala še oblake, ki so se zopet razjasnili in bili obarvani v oranžne barve.

Tako nekako je potekal moj dan. Sedaj pa sem spet iskala pesmi za blog. Moja danjašnja odločitev je zopet nekaj slovenskega.

Nina Pušlar - Vse kar rečeš mi

Zgodaj zjutraj

mood: z nasmehom na ustnicah

Ura je zvonila že 10 do 7ih. Pač odločila sem se, da grem lahko spet na "šiht", ker je ponedeljek.
Tako, da sem bila v kleti točno ob 7ih, še "rahlo" zaspana ampak dokaj pripravljena na danšnji dan. Tako, da sledila so navodila, smeh, usklajanje tiskalnika in rezalnika, učenje in spozavanje programa, smeh, malica in delo še nekje do 2h ali pol 3h, ko sem dokončno imela vsega skupaj že dovolj.
Nato je sledilo poležavanje in gledanje televizije, kosilo in Ledena doba 2, nakupi in gledanje filma Jumper ter prijeten klepet.
Morje.

Adobe Reader (ali Adobe Acrobat) je zabaven. Odprite si datoteko .pdf z neko vsebino, ki je slovenska. Nato pojdite v meni - Pogled -> Preberi na glas (View -> Read Out Loud) in se nasmejte. Če razumete oziroma dojamete kakšno besedo vam čestitam, drugače pa se boste nasmejali.
Angleški robot, ki bere slovenski jezik - velika količina smeha.

Čuki - Krokodilčki

Moja jablana

mood: kuham mulo

Danes smo dobili klopci in mizo.


In ker pač nevemkoliko kvadratnih metrov vrta je premalo je treba vse skupaj namestiti pod MOJO jablano.
Teoretično ni samo moja jablana ampak je od vseh.
Sicer pa je bil nek kotiček kamor sem se na vsake toliko časa zatekla in samo ležala tam ter opazovala nebo skozi liste. Ali pa imela prijetne klepete ob obisku in poležavanju v senci.

Samo zakaj je vsega lepega enkrat konec?

Dan D - Lep dan za smrt

Tetris

mood: pa vredu

Pa ubistvu imam rahlo obsesijo z igro Tetris (le kdo je kriv za to... PRT, zadnje ure (smeh)).
In ubistvu ga igram, ker ne morem samo ene stvari početi in da mi ni dolgčas.
Ker ponavadi igram, ko gledam film. Ko čakam, da mi na msn-ju kdo kaj napiše ali pa preprosto, kar tako in zraven razmišljam.

In si dejansko včasih predstavljam to sestavljanje delčkov, kot življenje. Ko si sami sestavljamo delčke - spomini, dogodki, ko zaidemo s poti in nastanejo luknje, ki pa se lahko s pravimi potezami zacelijo. Ampak na koncu vsega pa ne glede na to koliko točk smo dosegli, koliko vrstic smo podrli, vedno nekako pridemo do konca. Vedno se igra konča, prej ali slej in dejansko se tudi naše življenje konča.


Danes sem pospravljala, prala cunje in letala od pralnega stroja do sušilca. Gledala sem filme - Doomsday, Happy Feet in Becoming Jane. Zadnjega imam za pogledati še zadnjo tretjino, ker sem enkrat vmes zaspala, drugič pa skoraj.

Tako, da tako nekako se je odvijal moj dan. Sedaj pa sledi še nekaj recimo, da uric klepeta po msn-ju.
Pa ne vem kaj bo z morjem?

PS. link, moj trenutni rekord - level 25, lines 150 in score 209331

Kosta - Bombnar

Matic se je pa včeraj tako trudil, da bi mi to pesmco poslal - veš danes sem jo vseeno najdla, tako da jo sedaj imam :D.

Vikend

mood: super z mislimi na morju

Mogoče pa bloganje le ni zamanj. Ker se izkaže, da ga nekdo bere in ima podobne želje kot ti.
Mogoče pa so krivi utrinki. Želje. Sanje. Zasanjanost.

In potem se nekaj zgodi.
Prijeten klepet, ki se iz popoldanskih prevesi v nočne urice. Veliki načrti. Naslednji vikend na morju. Drobni kamenčki, ležanje pod drevesom in opazovanje sončnega vzhoda/ zahoda.
Zakaj bi bile samo želje, če lahko to postane resničnost?

Kako se en turoben dan prevesi v čisto nekaj drugačnega, lepega.
Danes bom verjetno zaspala z nasmehom na ustih, ampak to po parih uricah strmenja v strop.

Fairground Attraction - Perfect

To poletje

mood: dogaja

Res ne vem kaj se z mano dogaja to poletje.
Pa ne vem kakšno povezavo imam jaz s Krškim in okolico, ker dejansko bom mogla iti enkrat tja.
Prvič - na obisk, drugič - na pijačo/i, tretjič pa zaradi določene obljube/stave...

In ne vem kaj imam s črko K.
Kranj. Kokrica. Koktejli. Tipi s priimkom na K. Krško.

Ja ja, je kar zanimivo tole poletje. Kdo ve kaj se bo še zgodilo in kako se bo končalo?


Tole pa za vse zaljubljene in tudi tiste, ki trdijo, da niso :D

Pepel in kri - Dan ljubezni

Svet skozi rožnata očala

mood: razposajeno


Helena. Obisk. Smeh. Ležanje. Sprehod. Voda. Koktajli. Utrinek. 17x Plestenjak. Filmi. Načrti...

PS: Tjaša s tabo se moram pa neki zment (smeh)...

Sam Sparro - Black and Gold

Joj pa te kratke hlače

mood: dobro

Lara nisem se mogla upreti naslovu (smeh).

Pač danes je bil tak čudovit dan. Po dolgem času sem šla spet z vlakom v Ljubljano (nazadnje je bilo tisti ponedeljek, ko smo zaključili s šolo).
Obožujem vožnjo z vlakom. Ko sediš in opazuješ, kako pokrajina beži mimo tebe. Kako se ljudje ustavijo in pogledajo kako vlak hiti mimo njih. Ko morajo vsi počakati, da se ti pripelješ mimo.
Ko sem izstopila, sem imela občutek kot, da se ni nič spremenilo, kot da hitim v šolo. Na gerbičevo, ker sem morala še po žetone (smeh).
Ubistvu sem se v teh dveh leti že navadila na Ljubljano in se nekako tudi rada vračam.

Ampak danes je sledil "šoping" z Laro seveda, kar pomeni veliko "zanimivih" cunj in pa velike količine smeha. In tako je tudi bilo. Sicer se je malo zalomilo potem z iskanjem kratkih hlač ampak hlače najdene, vse dobro (smeh).
Kupila sem si kiklo, v katero se je Lara preprosto zaljublila, jaz pa se ob vsakem pogledu bolj navdušujem :D.

Sedaj pa nekako pospravljam omaro. Tako, da je na tleh nastal velik kup nenošenih in premajhnih oblačil, omara pa je napol prazna.

Agropop - Ti si moj sonček

Zgodovina in odbijajoči napisi

mood: naveličano?

Očitno sem se danes spravila na filme.
Ogledala sem si The Other Boleyn Girl. Pretresljivo.
Kakšne spletke in prevare so se dogajale v angleški zgodovini. Kako vidiš zgodovino čisto iz drugačnega zornega kota in gledaš na to čisto drugače, kot pa sicer, ko nekaj slišiš v šoli.

Ah, pa razprodaje. Danes so se začele.
Povsod je bila gneča. Povsod napisi -50% in seveda zraven majhen do.
Jaz pa seveda ne da bi šla v lov za oblačili, sem se raje poglabljala na razporeditev po prostoru, napise, plakate, dolgočasenje fantov, ki so puncam nekako delali družbo in podobnimi stvarmi.
Tudi, če sem se hotela poglobiti v to, da bi gledala za oblačili me je vse minilo. Tudi tistih par majčk, ki mi je padlo v oči, se mi nekako ni dalo probati, ker je bila potem gneča za grderobe.
Odkrila sem pa eno dokaj pozitivno stvar glede razprodaj, New Yorker ima vse bolj urejeno in pregledno, kot drugače. Tako, da če bi imela saj malo želje po probavanju bi mogoče še kaj našla, a kaj, ko so potem vrste za garderobo in blagajno.
Ne saj grem jutri v Ljubljano z Laro in moram danes vso negativno energijo do razprodaj iz sebe spravit, da bom jutri lahko uživala :D.

Pa ne vem zakaj me je minila vsa tista radost prejšnih dni, mogoče ker je dež? Ali pa... ah ni važno...

Rihanna - Unfaithful

Grafična tablica

mood: veselo

Dobila sem grafično tablico. Wacom Graphire4. V paketu Favo Comic Pack, kar pomeni še dodatna programa.
In mi jo je končno ratalo vzposobit.


Pogledala sem si film The Notebook.
Res čudovit, fantastičen, prelep film. S čudovitim koncem, res koncem.
Vreden ogleda in ga priporočam. Mislim, da vam ne bo žal.


Sedaj pa odhajam na razprodaje...

California - Ustavil bi čas

Pogled na uro in preteklost

mood: vredu

Nikoli več ne bo kot je nekdaj bilo. Dejansko se mi zdi, da preteklost puščam za sabo.

21.21 ... zanimivo ja.

Petar Grašo - Ko nam brani

Samo za Laro, uro prepozno

mood: kljub dežju še vedno sončkasto

Vem Lara, da si hotla objavo ob dveh ampak nekak ni ratal.

Glede na to kako se je dan lepo začel, trenutno dežuje (popravek: in zraven najbolj močno sije sonce). Na vsake toliko časa se pa ulije. Kdo bi si mislil.
Jaz pa seveda ne morem brez, da bi fotografirala (saj včasih se sprašujem kako, da nisem na fotografiji pristala?)


Važno, da je bila luža v obliki srčka. (Mene nekaj daje zadnje čase, ampak še nisem natančno ugotovila kaj.)


In važno, da sem ob največjemu nalivu sedela zunaj na stopnički in opazovala dežne kapljice, ki so padale na tla in nekako tudi na moja kolena.


No uglavnem pač, ker imam tako rahlo preveč časa na vsake toliko časa, sem zadnjič razmišljala o sprejemcih, mapah in podobnih stvareh za naprej.
Pač, če greš ti na ALU, ali moraš ti nekako ful dobro risat in pokažeš svoje znanje? Ali moraš ti tako risati, da pokažeš nek talent ampak, da imaš še možnost, da svoje znanje nadgradiš?
Ker pomojem ne smeš preveč dobro risat (ker potem te že nimajo kaj za učiti), ne moreš pa tudi kar neki risati, brez znanja in podobno (ker bi bilo potem preveč dela).
Ker pač sem slišala, se govori, da učence iz SŠOF sprejemajo tako, da jih neko leto zelo veliko sprejmejo, naslednje pa komaj kakšnega.
Ker imajo (imamo) po njihovem mnenju že preveč dodelan stil. Amapk kaj je potem fora, če se ti 4 leta trudiš in se učiš risati v srednji šoli, če te potem zaradi "preveč dodelanega stila" ne sprejmejo?
Helena kriva (aja to ne smem rečt... ups) za naslednjo pesem.

Jan Plestenjak - Bolezen

Jutranja lepota

mood: sončkasto

Sicer ne vem zakaj tako pogosto pišem objave na blog, očitno nimam kaj pametnega za počet. Saj verjetne bo prišlo obdobje, ko dolgo ne bo ničesar.

Včeraj sem bila že malo pred enajsto v postelji in me je okoli enajstih tudi zmanjkalo. Ponoči sem se večkrat zbudila, ker so imeli v Brunarici (gostilna 100m ali manj stran od naše hiše) neko zabavo.

Tako, da so me zbudili tudi malo čez peto zjutraj. Ker pa sem si rekla, da bom šla enkrat zjutraj gledati sončen vzhod, sem imela danes odlično priložnost.


Najprej sem odšla ven previriti stanje, koliko že zamujam, ampak je bil dejansko ravno pravi čas. Tako, da sem se hitro oblekla, pograbila torbo in odhitela sončnemu vzhodu naproti.
Po poti sem dejansko poplesavala (in na vsake toliko časa prepevala) na pesem Ne čakaj pomladi in mi je dogajalo.
Ker se glede na mojo običajno pot tega ravno ne vidi dovolj, sem krenila na levo (običajno grem na desno) po napornem klancu navzgor (jutranja telovadba in to). In sem prispela ravno ob pravem trenutku za božanski razgled.


Nisem dočakal tisti vzhod, ko sonce pokuka izza gora, ampak samo lepo obarvano nebo.


Ker pa imam tako veselje biti tam ob vodi, sem se danes spet odpravila tja in na srečo ni bilo nikjer nobenega (ok kdo pa še hodi k vodi ob 6ih zjutraj).
Tako, da sem imela že jutranje namakanje nog in skakanje po vodi.


Nazajgrede pa sem zopet poplesavala na Ne čakaj pomladi in Uhvati ritam. Pot pa sem končala z tistim počasnim sprehodom na Pesek in dotik.

Prvi sončni žarki. Ja današnji dan se je odlično začel.
Danes imam tudi fotografije.

Kingston - Pusti soncu v srce

Samo sprehod in klepet

mood: dobro

Po dokaj udobni namestitvi pod jablano, poskusih risanja in poskusu neuspelega klica, sem se zopet podala na pot.

Cilj: voda.

Z vso opremo se odpravim na pot po pločniku ob betonskih ograjah.
Družbo mi dela Zablujena generacija na mobitelu.
Pred mostom čez avtocesto zavijem levo na makedamsko pot, ki poteka ob njej (avtocesti seveda). Še vedno hodim po soncu.
Kdo hoče plesati z menoj mi odmeva v ušesih, ko se to kar naenkrat prekine in telefon začne vibrirati. Očitno tisti klic prej le ni neuspel in se mi je nekdo po dolgem času končno oglasil na telefon. Ah, Helena.
Hodim in se pogovarjam. Sicer, če bi me opazovali bi verjetno mislili, da sem zmešana, ker se sama sabo pogovajram.
Ob klepetu hodim naprej in pridem do vode. Tam vidim objet parček, ki leži na kamenčkih. To ni zame danes, da bi opazovala.
Tako nadaljujem pot čez travnik v gozd. Opazim veverico, ampak sem bila prepozna, saj je iskanje in prižiganje fotoaparata predolgo trajalo. Več sreče prihodnič očitno.
Ob klepetu in čudnih pogledih ljudi še vedno nadaljujem pot, tokrat po hribu navzgor in to po žgočem soncu. Po še enem klancu se znajdem na ravnini in že skoraj pred mostom in poslednično pred domom. Pogovor zaključiva, jaz pa nadaljujem pot ob poslušanju Sonce nabija (kar tudi res).
Končno že rahlo izmučena od vročine prispem v hladno zavetje doma, kjer ugotovim, da sem dejansko ostala brez fotografij. Ampak nič za to, sem imela vsaj družbo.

Po tem opisu je seveda pričakovati spot od Zablujene generacije, ki je danes spremljala moj dan, tako da dobite Pozitiv vabrejšan, za vse optimiste in tiste, ki boste po tej pesmici.

Zablujena generacija - Pozitiv vabrejšan

Gledanje zvezd, morje, dvojina... samo želje

mood: polno želja

Šla bi na morje.

Imela bi nekoga, nekoga, ki bi me kar tako peljal na morje, na sprehod ob obali. Na opazovanje zvezdic v dvoje. Na objem in poljub ob sončnem zahodu. Na sladoled. Na poplesavanje ob nežnih ritmih. Na opazovanje in poslušanje valov in samo sedenje na prazni plaži.
Nekoga, ki bi me imel rad, ki bi me crkljal, ki bi mi šepetal v uho, ki bi me poljubljal, ki bi me stistnil k sebi.

Morda bi preveč zahtevam?
Morda delam kaj narobe?
Nič se sicer ne zgodi čez noč.

Ampak mislim, da bo nekoč prišel tudi trenutek zame. Verjetno samo trenutek, ker nič ne traja večno in vedno je vsega lepega enkrat konec pa čeprav tega nočeš.

Aventura - Un beso

Denar v mladosti

mood: razmišlajoče

Dejansko imam občutek, da tako kot delamo z denarjem v naši mladosti, ko smo otroci ali najstniki, takšen bomo imeli tudi odnos do njega, ko bomo odrasli.

Vzemimo, da imamo tri splošne skupine ljudi:

• imajo vse, razen denarja
• nimajo ničesar in tudi denarja ne
• imajo denar in tisto kar si želijo
  

Recimo tisti, ki si denar vedno sposojajo, od prijateljev, staršev in podobno. Saj ne rečem, da ga vrnejo. Ampak ali je to začetek tega, ko bodo vsak mesec viseli po bankah in prosili za posojila in kredite za avto, za hišo, za počitnice, za odplačevanje drugega kredita. Skratka imeli bodo vse, razen denarja, ker bodo "zapufani" do vrha glave. Pa tudi iz enega "pufa" bo nastal drug in bodo v začaranem krogu.

Potem imamo tiste, ki samo jamrajo. Vedno govorijo, kaj vse bi imeli, ampak dejansko glede tega nič ne ukrenejo. Dejansko so brez "ficka". Bodo te v prihodnosti vedno čakali 15-tega v mesecu, ko bodo plače? Seveda bodo vse porabili za položnice, odplačevanje kreditov, osnovne stvari in tako bodo spet brez ficka in jamrali vsakem, kaj vse bi si želeli in samo z žalostnim obrazom hodili mimo trgovin in izložb.

Nato pa vzemimo še tretjo skupino. Kaj pa tisti, ki nismo nikoli tarnali glede denarja? Nismo si ga sposojali, ker smo ga imeli vedno ravno dovolj. Smo "šparali" ampak obenem imeli tudi tiste stvari, ki smo jih želeli in si jih lahko privoščili.
Ali to pomeni, da bomo tudi v prihodnosti znali pametno ravnati z denarjem. Ga vlagali v sklade ali delnice tako, da se bo kopičil. Se držali reka, da denar dela za nas ne mi za njega. Bomo plačali vse položnice, kredite (če jih bomo imeli) kupili osnovne stvari, tisto kar si želimo, obenem pa nam bo ostalo še nekaj, katerega lahko damo na stran. Bomo samo poslušali in opazovali prijatelje v finančni stiski obenem pa bili srečni z dovolj denarja in vsem, kar si želimo?


Ali nam te vzorci mladosti napovedujejo finančno prihodnost kot odraslim? Ali že v mladosti ustvarimo vzorce in začarane kroge v katerih se vrtimo tudi kot odrasli?

Abba - Money, Money, Money

Poziranje z marjetico

mood: veselo z marjetico v laseh

Zopet sprehod. Jaz, mobi, slušalke, fotoapart, torba, skicirka in svinčnik.
Veselo pot pod noge in proti vodi.


Dejansko mi je ta cilj danes uspel, saj ni bilo po dežju in ni bilo ljudi. Zato sem potegnila hlače do kolen in šla v vodo, ki sploh ni bila mrzla.


Prav zabavno je bilo čofotati po vodi in hoditi nasproti toku. Seveda mi je bilo v užitek tudi čista tišina, samo šumenje vode (in hrup avtomobilov zgoraj na avtocesti).


Potem pa je sledilo še malo poziranja z marjetico, ki sem jo po poti otrgala.



Sicer sem poskušala risati ampak sem se nekako samo zasanjala v razgled, ki sem ga imela. Ko so se mi noge posušile pa sem krenila zopet nazaj proti domu, na nebu pa so se oblaki obarvali rožnato.


Vse skupaj pa se je odvijalo ob zvokih Tabujev. Sploh poplesavanje po poti ob avtocesti na Oblak za dva.

Tabu - Oblak za dva

Težko je biti unikaten

mood: zamišljeno ampak vredu

Današne dni je že težko biti unikaten in nekaj posebnega. Saj dejansko človeštvo obstaja že toliko let in se je veliko stvari že zgodilo. Tako, da je dejansko kopiranje postalo del vsakdana pa če je to namerno ali pa čisto nezavedno.

Ljubiti resnico, častiti lepoto - mar isto ni to.
Je dano poetu iskati kdaj v svetu, kar je lepo?
Preraščamo mite, navdih afrodite še pena več ni,
So zla in krivice edine resnice za zgodbe teh dni.

Ker dejansko, če gledamo citate, ko je potrebna cela procedura, da nekoga citiramo ampak obenem pa je ubistvu vsak beseda, to ravno ne ampak stavek citat, ker ga je nekdo prej izgovoril/zapisal, ampak ni bil tako pomemben, da bi to obravnavali kot citat.
Kopirajo pesmi, melodije. V modi se pojavlajo spet iste (podobne) stvari, kot nekaj desetletji nazaj.

So najlepše pesmi že napisane,
so se vse ljubezni že enkrat dogajale,
so vse sladke sanje že obstajale,
kam usmerjena teh časov vzgoja bo srca?
So najlepše pesmi že napisane,
vse besede nežne plehke in obrabljene,
so mladostne igre že pozabljene,
se ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas?

Na internetu je najlažje odpreti Google vtipkati besedo in pritisniti Ctrl + C, sploh za slike.
Tako, da je v tem svetu težko biti unikaten in nekako samosvoj. Pa četudi to že uspe se lahko pojavi nekdo, ki se podpiše s svojim imenom pod delo nekoga in mogoče bolj zaslovi kot pa avtor sam.

Je blizu stoletje, ko vigredi cvetje več vzklilo ne bo,
naj zvoki, besede, le stiske in zmede v balade nam stko?
Je konec iskanja, bo teža spoznanja pregnala nemir,
naj kislo deževje skoz golo vejevje skali vsak izvir?

(besedilo Hazard - Najlepše pesmi)


Kako je zanimivo, ko iščem neko pesem in na koncu končam čisto nekje druge, ker pesmi ni ali pa najdem kaj bolj zanimivega.
Nekako na zgornjo temo, ni original (ga nisem našla) ampak saj za okus:

Hazard - Najlepše pesmi

Velike modre oči

mood: zamorjeno in slabo

Po dolgem času spet rišem.
Vrjetno zaradi razpoloženja, ki se je ustvarilo čez dan (soba + "bratec") ali pa zaradi slikce.

Te slikce:

vir

Ta fotografija mi je trenuto res najljubša. Všeč so mi te velike modre oči. <3 In sedaj to nekako trudim tudi narisati, čeprav sem že obupala in se spravila delati novo risbo.

Kaj za vraga naj jaz delam v toplicah?

Vesna Pisarović - Da znaš

Uspavanka, sms in Armageddon

mood: srečno, še vedno s precejšno količino optimizma v sebi

Sad ljubezni dveh ljudi – drobno bitje v zibelki.
Tebi pojem pesem to, ker mi je hudo.
Sem čakala ga zaman na ta prekleti dan,
da delila srečo bi, ko življenje se rodi.

Ne morem se naposlušati te pesmi. Je tako lepa, tako čudovita ampak žalostna, obenem pa polna nekega optimizma.

Le tebe še imam, tvojo drobno dlan.
Ti si mi vse, si zadnje upanje.
Le tebe še imam, ljubezen vso ti dam,
njegovo pa ime polagam ti v srce.

Včasih je prav lepo, ko zazvoni telefon in pogledaš in vidiš sms. Prav pričara ti nasmeh na ustnice, ko vidiš, da se je nekdo nekje spomnil nate.
Hvala Lara...

So veselje skrivali, vedeli so, da boli,
vedeli, da te ne bo, da mi je hudo.
So prinesli k postelji njegovi dve stvari:
igračo plišasto in šopek rož v slovo.

Zapasalo se mi je gledati film Armageddon in sicer stoprvič. Čeprav bi se morala zdajle ukvarjati s kroji in vektorji v Corelu, ampak nekako mi še ne gre, saj bo.

(besedilo Tabu - Uspavanka)

Aerosmith - I Don't Wanna Miss A Thing

Sprehod z napol suhimi cestami

mood: zasanjano z nasmeškom in sprehodeno

Ugotovitev danes... ker sem enkrat prejšnič pisala, da karkoli narediš gre vse skupaj v pisane marjetice, sem danes razmišljala, da nekako če že priletiš na dno potem greš lahko samo navzgor.
Potem pri tem nastane sinusna krivulja (maš res Helena).


... po dežju vedno posije sonce...
In tako je tudi danes. Po deževnem dnevu je bilo popoldne, ubistvu večer, jasno. Tako, da sem se odpravila na sprehod, sama.
Tisti prijeten hlad in vonj, ki nastane po dežju v poletnih dneh.
Tako, da spet mobi za vrat, slušalke v ušesa, ključ v žep in fotoaparat v roke ter veselo pot pod noge.

Šlo je veliko ljudi na sprehod, mogoče kar malce preveč. Saj potem te vsi čudno gledajo, ko s fotoaparatam okoli "strašiš".
Tako, da sem se ponovno podala na lov za novimi zanimivimi fotkami.
Zopet sem imela cilj iti tja ob vodo, ampak sedaj je bil problem, da je bilo še vse mokro in blatno ampak je bilo zaenkrat čisto dovolj, da sem samo bila tam v bližini, bom šla pač ob drugem času posedati.


Potem sem pot nadaljevala okoli po cesti ob travniku, kjer se sprehajajo ljudje.
Tako sta mimo prišla mali fantek in mamica.
Fantek: "Kaj pa te teta tam počne?" ... jaz pa seveda sredi travnika razno, ko slikam neko rožico.
Mamica: "Slika rožice, verjetno jih ima rada." ... jaz pa v smeh in fotografiram naprej.

Pač moj krog se iz dobrih 20ih minut zavleče na eno uro, če imam fotoaparat sabo.


Zvečer pa, ko smo družinsko igrali igro Catan(spet sem izgubila) je bil vmes tudi film Več kot dekle (Crossroads) in tako mi je v spominu ostala pesem I'm not a girl, not yet a woman, tako da vam dajem video (ni original, ker ga ne morem prilimati).

Britney Spears - I'm Not A Girl, Not Yet A Woman