Tričetrtinski takt

mood: en dva tri, en dva tri, en dva tri, en dva tri...

Še zadnji dan v novembru. Nekaj uric.
Jutri pa "veseli" december.

No fantje preberte si.

Marko Vozelj - Te ni

Rdeče

mood: švoh

Zdaj sem že bolj, ker danes me je že glava bolela za znoret. Kar tako.

Pogledala sem si Madagaskar 2. Super risanka. Zakon. Nasmejiš se.


Zjutraj sem bila že na snegu in sem hotela zgraditi iglu ampak seveda ni uspelo. Ker sem obupala že pri temeljih (smeh).

Potem pa sploh ne vem kaj sem počela. Vem samo, da sem hotela risati ampak sem se zamotila z nečem in me je minilo.


In zdaj bom spet gledala The Notebook (baje je bil po televiziji).

Christina Aguilera - Beautiful

Težave z zadrgo

mood: pogreto in super

Danes sem bila dobesedno cel dan v Ljubljani. Od 9ih pa do 23ih. Talent, saj vem :P

(js pač v eni oblekci ker sem mela neverjetno veselje jih probavati - pas za "popestritev")

Družba na vlaku. Šetanje po navodilih Sare. Najden parfum. Najdena Sara. Rdeča-zelena-rdeča-črna. Krofki in mleko s čokolado. Smeh na poti.
OVD - brezveze, španščina - zakon, ker je nazaj naša profesorica (pač bila je na porodniški), OVD - še bolj brezveze.

(sam te čevli so bli pa tok sexy... sam mogli bi bit 37,5 :P)

Opazovanje sošolke in pripombe na njeno "laufanje", ki je spominjalo na neko profesorico.
Čakanje trole.
Šoping. Cunje. Čevlji.

(na zasnežen in gibajoč način - umetniško pač)

Menjava osebkov.
Prestavlanje iz ene trgovinje v drugo. Isaknje. Klicanje. Občasno najedanje en drugemu. Avtomobilčki. Barbi baletka.

(k naja z Žigam zamede - pač js sm bla največji snežak skos)

Zasneženo okolje. Romantika. Snežak. Mavžanje. Kepanje.
Kino. Karte. Posedanje.
Kupovanje pijače (kokakola, voda z okusom) z minimalnimi denarnimi sredstvi. Tortica.
Kino. James Bond. Beda, ampak način kako je pa posneto mi je pa všeč. Sicer ne tiste akcije ampak ostalo. Način iz kakšnega zornega kota stvar prikaže. Drugače pa je zlizana ameriška stvar - James Bond pač. Nič novega.
Zmrzovanje. Trola.

(stopinje v snegu)

Haiku.
Fotošuting. Vozni red. WC. McDonalds. Romantično vzdušje okolice. Prelepa bela zasnežena Ljubljana v okolici glavne.
Pot domov. Opazovanje skozi okno. Snežna vožnja. Toplota doma.

Avril Lavigne - My happy ending

Božični nazivi

mood: pa super

Skupni pogovori.
Važno, da imam čist "preveliko" število odprtih pogorov in nisem zmožna na vse hkrati pisati.
Vedno znova in znova izvem za kakšnega novega rednega bralca. Sicer se to ravne ne kaže v komentiranju ali pri strani v meniju samo tako pač. Mimogrede.

Aja pa važno, da sem se pogovarjala z neki Romy iz Puerto Rica. Zabavno je treniranje angleščine. Ja saj vem namesto, da bi raje španščino.

Velik file ja. (morali bi to prebrati fajl, samo raje dajte file (smeh)).

Uglavnem sedaj pa sledijo zapiski iz beležke na mobitelu (malce olepšani)
Samo kako so pa te sončni vzhodi tukaj zjutraj, čez sorško polje prelepi. Prečudovit. Prav ne moreš no.
Ko je na nebu čisto na horiznotu pas rdeče, ki se nežno preliva vse do modre oziroma tiste temne barve nočnega neba. In to se riše samo kot ozadje.
V ospredju pa se razprostira pobeljena pokrajina. Še vedno je opazna nekaj centimeterska odeja snega, ki se raprostira čez polja. Vsa drevesa, kozolci in vse pa se nežno ovije v jutranjo meglico, ki se dviga iz tal in čist nežno poigrava s pokrajino. Da ti tist sanjski privdih.
Skratka prečudovito in vsekakor vredno ogleda. In z besedami se ne da tako dobro opisati, kakor pa to v resnici izgleda.

(teoretično sončni vzhod, praktično en velik šum)

Potem pa pot nazaj. Ura je že toliko, da se zunaj pojavi sončni zahod.
Fak no, kako je lepo.
Vso pokrajino prekriva visoka megla. Takšna, da nežno pleše okoli hišic in cerkva pa okoli dreves in kozolcev. Visoka je ravno toliko, da ven kukajo samo strehe in tiste višje krošnje. Ko ti vse skupaj daje ob pobeljeni pokrajini občutek, da je nežno zapadel sneg, ki sega tudi do 2m visoko.
Ni se pa samo megla dvignila. Ampak kljub temu, da je višja kot zjutraj je sedaj še bolj nežna, lahka in čarobna. Zavija vse skupaj v harmonijo.
Tokrat se v ozadju rišejo nežne barve dneva in pas prelivajočih pastelnih barv. Vse skupaj je bolj nežno. Ni tista temna barva neba, ampak modra, nebesno modra. Tik pred tem, ko se je začela prelivati pa je bila nebesno modra še bolj svetla, skoraj bela. Potem pa se je zlila vse do rdeče čist nad silhoetami Škofjeloškega hribovja. Na drugi strani pa so vrhovi gora, rožnati. Resnično rožnati. Takšni živahni. Ker so pobeljeni s snegom. In svetloba zahoda še bolj pride do izraza. In se samo nasmehneš.
Ja v tem trenutku pa je svet resnično čudovit. Prelep.
Ampak najhuje je, ko ti sanjaš in se butasto smejiš, ljudje okoli tebe, ki so na vlaku pa spijo oz. so zaposleni z branjem. Očitno resnično nobeden ne opazi te lepote sveta. Samo jaz to z žarečimi očmi opazujem. In se želim, da bi stala tam na polju z mojim fotoaparatom v roki in poslikala to. Za spomin in za vse, ki so to zamudili.

(teoretično sončni zahod, praktično umazana šipa)

Potem pa pridemo v Kranj.

Babi mraz.

Louis Armstrong - What A Wonderful World

"I think to myself what a wonderful world"

Milo za žajfo

mood: smeh?

Pač danes zjutraj namesto, da bi si mogoče še enkrat prebrala slovenščino sem se ob opazovaju sončnega vzhoda spraševala kaj je boljše vzhod ali zahod.
Ja ubitvu je bilo to za zgodaj zjutraj (malo pred sedmo) dosti razmišlanja.
Jaz mislim, da so dejansko sončni vzhodi lepši od zahodov. Ker se vse prebuja, ker nastaja nov dan. Ker se bodo stvari še dogajale, ker se dan komaj da začenja.
Pri sončnem zahodu pa nekako opazuješ kako sonce tone. Kako se dan končuje. Nastane novo nebo in "ne veš če bo jutri nov dan".
Ker je opazovanje sončnih zahodov romanitično ampak po drugi strani pa pogledaš, da gledaš v konec dneva (ok če si optimist je to začetek noči ampak nisem tega hotela). Konec je nečesa. Mogoče ne pomeni to samo konec v dnevu?

Danes smo imeli sredi telovadbe, ko se nam seveda nič ni dalo in pol jih ni imelo opreme, debato o izpitih, avtomobilih in podobnih zadevah. Medtem, ko smo ponavljali slovenščino.
Dejstvo je, da bomo drugo leto 18 in da nas gre večina za OIV delati CPP in PP. In potem izpiti in potem vožnja in potem glavna vožnja in potem bomo imeli izpit za avto. Izpit za avto - se sploh zavedate tega. Jaz se ne.
In polnoletna bom. Drugo leto.
Ubitvu nekako ne morem verjeti, kako hitro čas teče. Ko samo šviga mimo.
In dejstvo je, da gremo na morje. Ubistvu je to nakoncu izpadlo, da bomo šli vsakič na morje, ko ena naredi izpit. Super ane?

Živo oranžni Fiat Punto Grande.

Tega bi. Tako, da nakoncu je padla debato o tem, da bo potrebno začeti delati oz. nekako zaslužite denar. Za izpit. Za avto. Za bencin. Za vse povezano s tem. Da se bo potrebno v stroške vreči, sploh če bomo potrebovali svoj avto.
Saj nakoncu bomo pa pristali s kripo, pri kateri je važno, da se pelje (smeh).

Pri matematiki pa je nastala debata o mobitelih. Profesorica je načela temo. In nam povedala, da ima zelo trpežen mobitel, saj je preživel že nekaj pristankov v školjki. Verjemite temu je sledil razredni smeh. Ona pa samo "to ni smešno". Mi pa še bolj v smeh.

Nato pa je bilo ugotavlanje, da ubistvu traja preden se sošolke spravijo iz šole, saj sva si z Laro pošteno ohladili riti, ko so hodile mimo naju. Važno samo, da sem potem imela pogreto rit :P

Društvo mrtvih pesnikov - Kisik

Popusti

mood: nenaučeno

Učim se. Slovenščino. Književnost.
Delam nalogo. Matematika. Ploščina in obsegi krogov, krožnic.

Lahko bi napisala kaj pametnega pa se mi ne da. Mogoče drugič.

Šank Rock - Jaz in ti

Slovenska verzija pesmi Mr. Big - To Be With You

Snežuje

mood: sveže

Železniška postaja ob 7.30 zjutraj.Vzhajajoče sonce. Svetloba jutranje zarje, skrita med vejami dreves. Nežno tudi obarva siv dim nekega kranjskega dimnika v tople odtenke.
Prve snežinkice.


Malce močnejše sneženje. Reteče.


Ljubljana. Nič. Sonček. Pretežno oblačno nebo.


Zaspano vzdušje. Nato pa čudovit pogled skozi okno U6 pri slovenščini med razlago, kaj vse bomo imeli na maturi.
Čarobnost. Ples snežink. Prečudovit pogled na prvi sneg.


Fotošuting. Karirasta rdeča marela. Rdeči akcent na vijolični barvi. Barva te zime.
Čarobnost Prešernovega trga. Prekrasen pogled na ples snežink.
Občutek pobeljene Ljubljanje na železniški. Zarosena stekla pri oknih na vlaku.
Občutek, da lep je ta svet.


Loka. Več snega. Provuciranje. Snežne plahte, ki visijo z avtomobilov.


Kranj. Sneg. Veliko snega. Pobeljena pokrajina.
Prometni zastoji. Polžje pomikanje. Dren. Živciranje. "rejli d kran". Vse belo.


Lov za primernimi čevlji. Ko se ti razjasni (avtomobilska šipa) sredi noči.
Odsev stopljenih snežinkic na armaturi.
Smisel nesmisla.

Prvi sneg. Novi čevlji za zimo.
Angelček v snegu. Mokre kavbojke.
Tuš po vsem tem. Neprecenljivo
(smeh)

Sedajle, ko sem prišla končno domov, iz šole že sicer prej ampak sva šle z mami po novo zimsko obutev, ker je Kaja obupano ugotovila, da balerinke pod to nekako ne štejemo.
Lara sedaj bom lahko čofotala po lužah (upam, da si dojela, kaj mislim povedat :P)
In to je seveda pri 10ih cm snega potrebno takoj preizkusiti. Tako se oblečem, najdem sanke in z mami odpravim ven. Preden sva prišli domov sem imela idejo, da bi se šla sankat.
Tako me je vlekla celotno ulico (upoštevajte dejstvo, da smo mi čisto na začetku vmes so pa 4 hiše (in 3 ogromni vrtovi)) in potem me je spustila po klančku navzod. Veliko smejanja, stokanja in napenjanja trebušnih mišic.
Od vsega tega mi že primankuje sape. Potem pa obrneva in jaz vlečem mami nazaj po ulici (po klancu navzgor sem samo sanke :P) Še bolj brez sape v smehu jo vlečem nazaj. Zmoti naju avtomobil in zavijeva na vrt poln snega. Z nekaj težavami se rešiva. In brez sape na 3/4 poti obupam. Zvleče me nazaj do hiše, kjer naja očka čaka z dozo kep v roki.
Tako se začne spopad. On na cesti midve na vrtu, loči pa nas živa meja.
Angelček v snegu.
Zopet spopad. In nato naredim še jaz angelčka. Upoštevajte dejstvo, da sem v kavbojkah in plaščku na katerega se ves sneg prime. Potem pa me mami hoče ven zvleči in tako obe pristaneva v snegu. Po smehu in tem se omagani pobereva. Še malce kepanja. In potem imam dosti.
Samo še tuš, ki tako sede.

Neisha - Občutek

Barvni naslovi v novem zvezku

mood: razpoloženo za angleški valček

Že cele dva dni se mi pleše angleški valček. Ta eleganten počasni ples, ki spominja na nežno valovanje. Ko se telo premika s samo gracioznostjo. Ko oblek valovi s teboj.

Mogoče bi pa morala spet začet trenirat kaj. Se mi kdo pridruži?

Ker tale video oz. del vzbudi samo hrepenenje po tem, da bi jaz tudi to, v meni.


Aja Google Translate je defekten.
a girl's boy prevede dekle je fant
a_girl's boy pa prevede a_girl je fant
In potem sledi smeh. Nekontroliran.

Plastic Bertrand - Ca Plane Pour Moi

Rumena slamica v zeleni flaši

mood: nasmejano

Družinski Catan. Veliko smeha.
Smejali smo se, režali. Oči se je tako smejal, da je komaj prišel do sape.
Menjava. Kreganje.
Vmes smo se skregali, ker vedno malce prirejamo pravila, glede na lastne koristi.
Smeh.
Midva z očetom sva se samo režala, ko sta se mati in moj "mali" bratec kregala glede ovc in kamna.
Treniranje trebušnih mišic.
Ja smeh je odličen nadomestek trebušnjakom :P

Ustvarjala sem. Figurce za šah. Sedaj se pa spravljam delati še masko za lit.

Ustvarjanje v PS-ju mi danes tudi leži. Z ID-jem pa se mi ne da ukvarjati.

Snežilo je. Ja. Pomojem je veter samo prinesel snežinkice z gora, ampak so bile. Poplesavale so po nebu.
Ja, ko zapade sneg in je vse belo. Takrat je prečudovito. Takrat obožujem sneg. Ubistvu pogled skozi okno.
Ampak potem je grozno, ko ga splužijo in začnejo kidati. Zvok lopate ob asfalt. Obupno in grozno.

Michael Bublé - Save The Last Dance For Me

Naša tradicija

mood: segreto ampak utrujeno

Bivalna kultura mi je všeč. Dejansko je arhitekura zanimiva, samo me ne mika toliko.

Piknik. Tivoli. Zakon.

Že nekaj časa smo s sošolkami načrtovale, kako se bomo enkrat spet skupaj zbrale in naredile piknik. Kljub sončnim in toplim dnevom v oktrobru in novembru smo komaj sedaj našle primeren čas.
Po pouku smo se spravile v "meka" in v "maksija" po hrano in nekaj za popit.
S precej hitro hojo smo se napotile proti Tivoliju. Zasedle smo našo bajtico in pričele s piknikom.
Sledilo je ogromno, ogromno smeha. Zasliševanje. Pikantne podrobnosti. Obravnava abecednega vrstenga reda. Pantomima. Petje. Guganje. Smejanje.
Ko pa se opravimo na pot proti meti, pa nas seveda dobi dež. Fotošuting na prešercu. Leva poplava in desno mokrišče.
Polezanje na stolp. Posedanje. Zmrzavanjavascript:void(0)je. Dež. Nevihta v daljavi.
Potem pa še glavna in vlak domov.

Big Foot Mama - Led iz severa

Kajčvi

mood: premraženo

Sestanek. Neuspel. Prvič.
Angleščina. Danica. 2 uri. Vleklo se je.
Matematika. 2 uri. sms. Spraševanje. Ne fer.
Sestanek. Neuspel. Drugič.
Slovenščina. Neposlušanje. Skoraj nesodelovanje. Prepisovanje. Učenje.
Zgodovina. Test. Opazovanje skozi okno.
Sestanek. Uspel. Končno.
Jutri. Piknik.

Ja kaj hočemo, jaz imam takšno prekleto srečo pa še vesloje me j*be v glavo. Fantastično ane?

Opazovanje. Avtomobilske luči. Asociacije. Čustva. Občutki.
Ste se kdaj poglabljali v to, da avtomobilske luči izražajo določena čustva?

Alya - Omama

Sumliva zelena klopca

mood: natakneno

Že navsezgodaj zjutraj sem imela reflektor v glavo usmirejn (beri: 4 zelo močne žarnice). Super ane. Ko bi komot še eno urco lahko spala. Fantastično ane?

Sicer je bil potem nadaljevanje, kar vredu. Če odštejemo dejstvo, da sem bila en velik privesek in sem svetila zraven in sem šla sama sebi na živce, potem je bilo super.

Mleko s čokolado ^^

Slovenščino sem preživela in sem bila med osmimi od triintridesetih, ki sem prebrala Zločin in kazen. Ja letos sem pridna (kot, da drugače pa nisem bila?).

Ne nimam pričakovanj. Mogoče jih tudi nočem imeti, ker sem na koncu tako ali pa tako ponavadi razočarana.

Ni važno.

Zgodovine ne maram. Sploh.
Nimam nobenega občutka, kdaj se je kaj zgodilo, kako je takrat življenje izgledalo in podobno. Ne znam si predstavljati pa če se na glavo postavite. Že za 20 let nazaj si ne znam predstavljati življenja, kaj šele za 150 ali 1000 let nazaj. Ne gre mi. Sploh.
Lahko se samo delam, da znam in vem. Čeprav v resnici ne bom nikoli.

Nickelback - Gotta Be Somebody

Uporaba slovenščine

mood: pa super

Uglavnem. Dejstvo je danes... oki ubistvu ne vem več kaj je dejstvo danes.

Pri angleščini smo se, kar malo nasmejali ob prevajanju različnih besed in izgovorjavi.
Pač imamo besedo landlady in ugotavljmo njen pomen, nakar profesorica izjavi, da to je po slovensko "gazdarica" in potem sledi smeh seveda.
In ugotavlanje izgorjave besede "dance" - ameriška verzija je dens, angleška pa dans. Potem seveda sledi smeh in pa "šnel hans". Ja.

Zjutraj je bil prečudovit sončni vzhod. Ubistvu praktično ni bil sončni vzhod, ker še nikjer ni bilo sonca, ampak je bilo prečudovito jutranje nebo. Na zahodni strani še trda noč, medtem, ko so se na vzhodni strani poigravale barve in se spajale v barve mavrice. Pogled ob katerem ti samo zastane dih in ga potem brez besed in z nasmeškom opazuješ.

Četrtek :P

Aja pa važno, da je Tjaša debatirala med tem, ko sva z Laro diskutirali :P

Gabrielle - Out Of Reach

Ševa sajna

mood: kr neki

Prva stvar danes zjutraj, ki je bila po radiu je bil ta vic:
Mujo in Haso se pripravljata za test iz matematike. Vpraša Mujo Hasa:
"Haso koliko stopinj ima krog??"
Haso mu bistroumno odvrne:
"Odvisno koliko je velik!"

Tako, da smeh za navsezgodaj zjutraj. Ubistvu sem se danes nekako cel dan smejala in vmes tudi crkavala od smeha.

Danes je bil mraz zunaj. In spet sem vohala sneg. Talent pač.

Najboljša izjava danes je bila "pripomba" na moj današnji stil. Jahalno. Ja.
In potem Kaja stakne dolg in močan napad smeha.

Zanimive pripombe in zopet smeh.

No nekaj za vas moje drage sošolke in delna izpolnitel vaših "želja":
Gospodična x ima prekleto trdo in hecno angleščino.
Za vse ostalo boste pa že same napisale :P

Dejstvo je, da center že okrašujejo in je že okrašen delno. Obup. Vam rečem.

Ok zadnje čase od vseh poslušam, da nimajo denarja. Kamorkoli se obrnem. Doma, v šoli, na vlaku, na forumu. Povsod.
In sploh se nisem zavedala, kdaj se je ta finančna kriza pojavila. Samo bila je. In je povsod.

Na tleh pa se je pojavil nov napis.

Paul Harrington & Charlie McGettigan - Rock 'n' Roll Kids

Izmetavanje

mood: boli palec


Ne morte verjeti ampak zopet sem visela na bowlingu :P
Danes smo s seboj vzeli še mamo, ker je hotela preizkusit to.
In danes nam je šlo vsem slabo.
In pila sem koktajl. Cosmota. Okusno :P


Danes imam željo, da bi šla ven ležat pod nočno zvezdnato nebo. Samo imam občutek, da bom zmrznila. Ker ni več poletje. Ne.

Daniel Powter - Next Plane Home

Leteče mandarince

mood: rahlo zaspano ampak nasmejano

Pester dan je bil danes ja.
Že zjutraj me je očka obmetaval z mandarincama pa sploh ne vem zakaj že. Verjetno sem najedala. Res se ne spomnim. Pa vem, da sem komaj pojedla jogurt, toliko da se mi ni zaletel.
Zbudila sem se pa tako ali tako šele nekje proti koncu dopoldneva. Ja kaj morate, če so pa večerni skupni pogovori tako zanimivi in zabavni.


Po kosilu smo imeli družinsko gledanje Ameriškega top modela. In ugotovitev je bila ta, da tip v petkah uči manekenke hodit.


Potem smo pa "malega" peljali na rojstni dan mi pa smo šli spotoma na bowling. Ja to je zabavno. Mislim ne, ko ti nakoncu skoraj roka odpade ampak tako. Pa martini sem pila. Mislim oči ga je naročil in sem probala.
Pa fotkala sem, dolgčas. Pa zgubila sem. Tudi, če imam čez 120 sem zadnja. Ne moreš. Kako se jima "serje".
Po končanem bowlanju pa smo šli še gledati The House Bunny zabavna komedija ja. Pač tipična ameriška ampak tako nekako za sprostitev.


Potem pa sem se poleg delanja revije spravla gledati evrovizijske zmagovlake. Nekako je debata nanesla na to.
Tukaj imate v dveh delih
1956 - 1979 in 1980 - 2007
Zanimivo je pogledati, kako so peli, kako so bili oblečeni in kakšne frizure so imeli. In kakšne zvrsti so bile skozi leta. In katere so znane in se ti potem pojejo ali pa se ti pleše.

Kruto.

Yael Naim - New Soul

Močna rdeča luč na poti nazaj

mood: dobro

Jaz imam tako prekleto srečo. Če si želim neke stvari obstaja največja možnost, da se to sploh ne bo zgodilo. In to se dogaja znova in znova.
Tako, da sploh nočem imeti nobenih želja več, nobenih pričakovanj. Vedno ostanem potem razočarana.

Izlet v Milano. Propadel.

(sneg)

In tako sem se na koncu znajdla v Celovcu. Ikea.
Dočakala sem moje kosilo - mesne kroglice, krompir (pomfri) z omako in brusničnim jamom. In vse te prekrasne stvari. Imela bi vse. Če bi se dalo.
In tista stanovanja so me spet impresionirala. Sploh tisto za 25 kvadratnih metrov. Imela bi ga. Takoj.
Ko bom kaj opremljala bo večina stvari sigurno iz Ikeje. Ker ta skandinavski stil mi je všeč. Zelo všeč.

In čisto navdušena sem bila, ko sva naleteli na slovensko govorečega prodajalca. Koroškega slovenca. Josef. Povedal nama je njegovo zgodbo, da je živel 4 leta v Ljubljani, drugače pa je iz Celovca. Po mojem je bil nekako vesel, da se je nekdo malo pomenil z njim in ga ni spraševal samo v zvezi s pohištvom.
In tisti kužek je bil tak direktno za objemat. In imeli so slončka, ki je imel sicer žalosten pogled. Pa nilskega konja. Vse te pliške.
Uglavnem bilo je super.

(nazajgrede sem si zaželela mleko s čokolado, ampak ga niso imeli - potem sem dobila kakav, ki pa je bil sicer 20centov dražji)

Na poti nazaj sva imeli enega, ki je na vsakem ovinku dal žmigovec. In enega, ki je zaviral. Celotno pot.

(žalosten pogled)

Razmišljala sem, da bi šli na razstavo na Dunaj. Van Gogh.

Texas - Summer Sun

Biznis vumen

mood: zehajoče

Jutranja filmska matineja je bila na koncu čisto vredu.
Zjutraj, ko sem prišla na železniško, v Kranju, je pred nama pripeljal rešilec in vlak, ki bi moral iti 7.12 je ob 7.26 še vedno stal tam. Sprevodniki so hodili gor in dol, reševalca pa sta vlekla ven nosila. Ujela sem pogovor dveh sprevodnikov: "ja bom naprej spustu ta vlak k more it ob pol" in tako se tudi sama spravim na ta vlak.
Ne vem sicer kaj se je zgodilo, vedela pa sem kaj se bo. Na vlaku bo nastala velika, prevelika gneča. Ker se ljudem mudi in bi bili vsi čimprej radi v Ljubljani. In bodo vsi hoteli na ta vlak, ki je imel samo en sam vagon. Tisti, ki bi moral iti že prej pa je bil sestavljen iz dveh. In potem slišiš, kako se ljudje pizdijo. Pa jim je lepo povedal, da nasledni vlak pripelje skoraj takoj za tem. Ampak ne, ljudje so nestrpni in tečni in nervozni. Hočejo biti čimpreje v službi, da bodo šli lahko potem domov. In ponovili vsakdanji ritual.
Po prihodu v Ljubljano sem se pozanimala, kje visijo sošolke in se tako potem odpravila na pijačo nasproti kina. Tam smo nekaj časa sedeli in malce poklepetali, dokler nismo opazili, da so se ljudje začeli pomikati notri v prostor. Tako smo se opravili tja, okupirali wc in se nato spravili v dvorano.
Dvorana mi je bila takšna prisrčna. Ravno dovolj velika z ložami in balkončkom. Luškano. Kino Dvor to.
Križnarjev dokumentarni film Darfur, vojna za vodo.
Prizori na začetku so bili šokantni in so v tebi pustili občutek sočutja, šokantnosti. Ker dejansko ne pomisliš kaj se tam dogaja. Ubistvu nimaš pojma kaj se tam dogaja.
Ne mi živimo v čudovitem svetu z navideznimi težavami. Smo "civilizirani". Preprosto gremo v najbližjo trgovino, ki je že tako ali pa tako predaleč in si kupimo plastenko vode. Na kraj pameti nam ne pade, da bi morali hoditi po 3,4 ure samo, da bi prišli do vode. Ampak to je že sreča, če jo sploh imajo. Če ni obkoljena s kakšno stražo. In ljudje tam umirajo. Zaradi dehidracije, zaradi lakote, zaradi nepotrbnih nesoglasji. Ker se ne morejo zmenit, komu dejansko pripada Darfur. Ker je ujet med dvema državama, Čadom in Sudanom. Ker hočejo oblast arabci.
Uglavnem en velik problem. Pa to ni edini. Samo, kaj naj? Oni so tam, mi smo tukaj. Nimamo nikakršne moči, da bi pomagali, ker nima učinka.
Po filmu pa se podava s Saro na "avanturo" po Ljubljani. Seveda je smer Čopova potem Maksimarket. Ne moreva se opreti mleku s čokolado.
Edini problem je bil, da sva tisti bogi Mercator tam spodaj obhodili tolikokrat, da so na koncu mene že noge bolele. Pač bila sem par centimetrov višja kot ponavadi.
In ne morte verjeti, odkrili sva vegi čevapčiče in vegi mesne izdelke.


Smeh. Na eni strani pomankanje vode na drugi strani preseravanje in bio stvari, vegi stvari, hrana brez nevemčesa. Občutno pretiravanje.
Po končani malci, sva ugotovili, da je do enih še nekaj cajta. Ja vozni red je čuden. Zadnji vlak malce do 10ih naslednji ob 13ih. Ja no o tem mogoče več drugič. Ne da se mi razpisat o tem.
Padla je ideja, da ubistvu nikoli nisva šli v galerijo, mislim tako, zase. Vedno gremo samo s šolo. Saj ne rečem, da ni zanimivo, ali zabavno. In tako se midve ob pogovoru kako bi šle na Dunaj na Van Gogh-ovo razstavo odpraviva proti Narodni galeriji. Tam si greva ogledati stalno razstavo. Sicer nič novega, ker sva bili že s šolo, samo slike so prestavili iz vrhnje dvorane v spodnjo. Pred vhodom pa sva si še ogledali Robbov vodnjak. In takoj, ko sva vstopili se mi je izrisal nasmeh na obrazu, ko sem zagledala Kobilčino Kofetarico.


V spomin se mi je utisnila tudi slika Klanško jezero v nevihti.


In po galeriji je bilo polno tistih osnovnošolčkov. In komaj sva skozi vrata prišli, potem pa so še pol poti prehodili za nama.
Potem pa je bila ura že pol enih in sem se odpravila na vlak. Vsakič, ko smo se ustavili sem opazovala kapljice kako so polzele po steklu kot solze, ki polzijo po licu. Drugače pa sem pridno brala Zločin in kazen. Sedaj je tisti na R ubil neko staro žensko in njeno sestro s sekiro. Ker je bil brez denarja in ker je pri njej zastavil stvari.
No to je to. Že cel popoldne/večer sestavljam skupaj revijo. Pa ugotavljam, da imam komaj kaj.
No to bo to.

Alya - Občutek

Rosenje tretje stopnje

mood: amm... vredu

Danes je bilo jutranje ustajnje. Ni se mi dalo iz postelje pobrati že 5 do 6ih, saj ne da se moram vsak dan ampak dobro.
Pogled skozi okno avtomobila navse zgodaj zjutraj je bil nekako čudovit. V daljavi so se malce nad horizontom končali oblaki, cela plast. In pri tem je nastal pas. Ta pa je bil od sončnega vzhoda čisto oranžen, ubistvu se je oranžna nekako prelivala v rdečo. Lepo za videti.
Vožnja je bila prej ko ne malce spanja. Ubistvu naj bi brala Zločin in kazen, samo skoraj pojma nimam kaj se pravzaprav prebrala. Pač bil je en nekaj na R in je šel k neki starki in potem je zavil v gostilno in mu je tam nekdo na M začel razlagati svojo življensko zgodbo. Ah. Saj bomo preživeli maturo?
No uglavnem potem pa pridem na glavno. Počakam Laro in med tem, ko jo čakam za mano vidim Heleno, ki ima dežnik? in je seveda v drugem svetu. Najboljši del pa je bil pa nenadno izginotje. Smeh bi se temu reklo.


Telovadba pri Ani. Še zadnjič. Potem pride naš profesor nazaj, kar pomeni telovadba na maksimalni minimum. Danes pa je bila ponovno odbojka, po nekaj minutnem teku - na hitrosti zelo počasne hoje. In zgubil smo 2 ali 3krat. Pač talenti. In važno, da sem bila vedno jaz kriva za žogo, če je priletela na tla ne glede na to ali bi jo mogla jaz odbiti ali kdo drug. Smeh uglavnem.
Končali smo itak uro in pol "prekmalu", tako da sva imeli s Saro veliko časa za najin "tradicionalni" francoski zajtrk.
To vsebuje francoski rogljiček in mleko s čokolado. Lepo sva se razskomotili na klopci spodaj v maximarketu in "zajtrkovali" ob poslušanju Carle Bruni za bolj "francosko" vzdušje.
Važno, da je bilo zakon.
Slovenščina. Škoda besed. Obup. Poleg običajne zamude je spet prisopihala v razred in ugotavljala, da radiatorji sploh ne grejejo. Potem je odsopihala po hišnika in skupaj sta prišla nazaj preverjat radiatorje, zakaj ne grejejo. Dejanske diagnoze nedelovanja ni bilo.
Po drugi uri slovenščine sta sledili še 2 uri matematike.
Dejstvo je, da je sama matematika kot matematika vredu, problem je profesorica. In pa problem je tudi, ker smo sedaj v treh letih, vsako leto zamenjali profesorico. Vsaka ima svoj način in pri vsaki se pojavijo tisto, ja to ste delali pa v prvem letniku že morate znati. V resnici pa sploh nismo nikoli obravnavali, ker je profesorica pustila to za drugo leto, samo nas potem ni več učila. In sedaj se ona potem pizdi na nas, ker ne znamo in gre po učbenik, da nam dokaže, da je dejansko notri napisano.


In ker je jutri dan odprtih vrat na SŠOF so nas poslali v kino. Jutranja matineja ob 7.30, lepo vas prosim kdo takrat še hodi v kino? Pomojem bomo samo podaljšali spanje, ker bomo vsi še totalno zaspani. Drugače gremo pa gledati Darfur - vojna za vodo.
Ja no dejstvo je, da sem hotela povedati, da ker je dan odprtih vrat spet prenavlajo šolo. Pač barvajo stene (nekakšna opečnato rjava, oranžna, rdeča, ni važno) in nekaj so tudi lakirali, tako da je cela šola "smrdela" po tistem laku. Če bi bila malce večja količina še bi bili vsi zadeti (smeh).
Pot nazaj je bila tudi zabavna. Rosilo je. Saj veste tisto nadležno rosenje, ampak še ni dovolj, da bi odprl dežnik. In potem so bile različne stopnje rosenja. Jaz sem obupala pri tretji, Sara šele pri četrti.
In pa Lara s Sarinim dežnikom, trikrat na eni fotografiji. In nek gospod se nam je tam začel smejat, potem pa se Lara ni mogla nehati. Pa še slona smo srečale.
Pot nazaj pa zopet branje. Tisti tip na M je imel hčerko Sonjo, ki se je spustila v prostitucijo, da bi preživela družino in pa imel je eno ženo, ki jo je naravnost oboževal ali tako nekako. In skos je govoril, da ne gre drugače kot, da se zapije. Potem pa je šel ta na R domov.
Ja no to je danes malce daljša objave, ker imam ravno veselje pisati. Nekako.

Oh ja Lara, kok si ti talent ja. Božično darilo (smeh). Pa hude slikce so tko, da se nimaš za prtožvt.

Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep. Svet je lep.
Svet je samo občasno lep.

Theory of a Deadman - All Or Nothing

Hrepenenje

mood: z bolj zelenim odtenkom

Rada bi povedala, kaj mi leži na duši, pa nimam glasu.
Rada bi napisala vse, pa se mi misli v trenutku razblinijo.
Rada bi risala, pa samo zrem v bel list papirja.
Rada bi zaživela, pa ne gre.
Rada bi preležala pod zveznatim nebom, pa je premraz in oblačno.
Rada bi poletje nazaj, pa je šlo že davno mimo.
Rada bi pustila vse za sabo.

Vse bi napisala, vse bi povedala. Pa ne morem. Nimam nikakršne moči. Samo nemo lahko zrem.
Kričala bi. Pa samo solze nemo polzijo po licih.

Rada bi samo tistih 10 minut. Pa očitno nimam te sreče...

(stara fotka mavrice 13. junij letos)

Zakaj...?

Pink Floyd - Wish You Were Here

Meglen dan

mood: rahlo utrujeno

Danes sem pa res brez besed in idej kaj bi napisala. Mislim imam določene stvari, ki bi jih lahko, samo niso za sem. Ubistvu niso za nikamor.

Bijelo Dugme - Ne Spavaj Mala Moja Muzika Dok Svira

V vsem je nekaj lepega

mood: smeh


Joj, ja.
Ubistvu se mi zdi, da ta vikend, kar traja in traja in ni konca. Ubistvu se že rahlo vleče ampak ni važno.


Jaz optimist, bom naredila revijo v enem vikendu. Ja kje že.
Sploh pa, če pri tem se še učim novega programa.


Mogoče včasih resnično preveč govorim, kaj bom naredila, namesto, da to preprosto storim. Bolje, če bi bila tiho in še malce bolj realistična.


In fino je, da ni ta teden nobenega testa. In da gremo v četrtek v kino, v petek grem pa v Milano na Viscom (in upam da ne pride kaj vmes slučajno).


Ja in danes, ko je bil tako lep dan smo se družinsko spravili ven na sprehod (brez brata). In to seveda izgleda tako, da ubistvu najprej sto let mine preden se moja starša končno opravita vse stvari in se spravita ven. Potem pa Kaja hodi 2-3m za njima čisto zasanjanja in z radovednim pogledom gleda v svet. In se ustavi pri vsaki malenkosti.
Ko končno ugotovita, da me mogoče ni takoj za njima, se ustavita in me počakata, ampak nima kakšnega prevelikega učinka, saj mi zopet interesantna stvar prekriža pot :P


In všeč mi je pesem od Kingstonov - Katarina niza bisere, ker je salsa. In šla bi na salso. Gre kdo z mano?

tam na vogalu ulice, kjer sva se spoznala, na steno sem napisal jaz te rabim moja mala

Eric Clapton - Layla

(aja ima kdo idejo kako objaviti video iz youtuba, če ima v tistem okenčku napisano Embedding disabled by request)

Vladimir

mood: super

No pač spravila sem se na predstavo, kar prvotno sploh ni bil moj namen ampak vseeno. Igrala je moja bivša sošolka s katero sva sicer preživele večino časa skupaj, ampak potem so stiki nekako zbledeli. Poleg nje pa folk, ki ga tudi poznam (vsaj na videz).
Predstav Gledališkega društva Gardelin z naslovom Vladimir (to je malo reklame :P) je bila super, res fantastična. Sicer je bila drama, ampak komičnih elementov, ki jih je spremljal smeh pa ni manjkalo.

In zanimivo je, ko opazuješ poznanega človeka tam gor na tistem odru. Kako se vživi v vlogo, se spomniš starih dni.
In na koncu sem bila dejansko ponosna nanjo, na to kar ji je uspelo in na to, da jo (sem jo) poznam.

Res mi ni žal, da sem šla na predstavo. Očitno je nekaj v meni resnično vedelo, da tega ne smem zamuditi. In najboljša je bila potem Katja: "Kaja tebe pa res nisem prčakvala!" :D

Severina - Gardelin

Lapidarij

mood: fantastično (aš kao)

Am ja...
Zakaj me je v tem trenutko, ko sem odprla to objavo vse pisanje minilo? To mi ni čisto jasno. In tudi sploh ne vem, kaj sem hotela napisat.

Pogledala sem si High School Musical 3: Senior Year. Osladno. Pocukrano. Občutno prelepo (z negativnim prizvokom). Vse je preveč idealno. Vsi plešejo.

Ja vsi plešejo. Jaz bi tudi. Ker tisto, ko sama plešem tukaj po sobi ni isto. Nima takega učinka. Saj je super do trenutka, ko ugotoviš, da si sam. Sama...

V posnetku spodaj je ta del, ki mi je še najbolj všeč. In ob gledanju tega sem bila samo "js bi tud..." in potem je sledil žalosten pogled. Ah ja.
In spominja na Step up. Še en globok vzdih.

Saj bo. Tako pravijo (sicer jim nekako ne vrjamem več ampak bodimo optimistični ane?). Zakaj bi bilo slabo, če je lahko še slabše?

Vanessa Hudgens & Zac Efron - Can I Have This Dance

Goveja juha z breskvo

mood: pa ja no...

Glede naslova - ja Naša Breda je včasih preveč pametna.
In lahko se gremo potem iz tega stavčne člene :P

In pa pač. Kolikokrat v 10ih minutah sploh lahko uporabiš besedo "pač"? Ker danes je Bonie pomojem podrla rekord.

Ne da se mi pisat. Trenutno.

Pink - So What

Samo sanje

mood: tuhtam

Ali je treba imeti nerealne sanje, da je večja verjetnost, da se uresničijo?
Mogoče imam preveč realne? Mogoče so le sanje?

Nikoli ni resničnosti, tistega pravega občutka, vedno samo iluzije. To počasi najeda.

Jaz bi tudi kdaj realnost, ker od samih pričakovanj in sanjarjen se res ne da živeti...

Ta post nima nobenega posebnega pomena, ne se obremenjevat. Samo tak trenutek. Tako so moji prsti tipkali, kar so narekovale misli.

Mark Schultz - Everything to Me

Buda oreh

mood: am...

Zanimivo je bilo danes. Če odštejemo pouk seveda. Pa še to smo preživeli.
Najprej lutanje po centru, ko smo ugotovile, da imamo tako ali pa tako preveč časa. Mleko s čokolado <3. Važno, da se meni potem uspe opeči v jezik.

Spet je bil smeh danes ja. Sploh, ko je Lara odkrila moj Labello in potem nobenemu nič jasno, samo midve sva se smejali.

Stopinje na stropu...

Po končanem pouku pa pot domov in razpravlanje o šalčkah, krožnikih in stanovanjih. Bomo videli, kje bomo končali čez 2 leti ali pa več. In pa razpravlanje o avtomobilih, izpitih, polnoletnosti in podobnem. In potem sva se "malce" zadržali v Prometeju. Tako, da sva morali potem pohiteti na glavno, da sem lahko dobila sedež na vlaku :P

Morcheeba - Rome Wasn't Built In A Day

Mandarince

mood: pa super

Jaz sem danes čisto ponosna nase, ker sem dobila 5 pri risanju. Tisto risbo, ki sem jo zadnjič objavlala. Ja to je moja prva 5 v treh letih (*in potem Kaja ugotovi, da mogoče pa še vseeno ima nekaj talenta skritega v sebi*).


Ja in talent sem, ker mi je uspelo matematiko pisati 3, vse enkrat prvič (ali pa drugič nisem povsem prepričana).


Ja Danica je bila danes prijazna, ko nam je sporočila, da nam jutri odpade telovadba, kar pomeni 3 ure kasneje, kar pomeni samo 2 uri slovenščine (domače branje ... obup) in matematika.


Ja in danes sem se nasmejala (narežala), kot že dolgo ne. In ja ugotovitev, da si nekako naših prihodnosti nekako še neznamo predstavljati, ne sami ne drugi.


Pa spet sem bila na bowlingu. In sem zgubila, da kar glava boli. Ampak saj bo. Malce treninga. In učenja, kako podreti skrajno levi kegelj, če krogla vedno zavije desno...


Ja in okostnjak na prestolu, tako imenovanem električnem stolu...

Gianna Nannini - Aria

Samo ponedeljek

mood: ubistvu ne vem


Pač počitnic je konec, začnimo ponovno delati. Kontroln na srečo še 14 dni nič nimamo, ampak je toliko ostalih stvari. Pa sedaj tudi ne bo več kontrolen toliko kot v prvem ali drugem letniku, ker pišemo samo še pri matematiki, slovenščini, angleščini, španščini, zgodovini in mogoče še ena kontrolna pri umetnostni. To pa je tudi vse. Nobene biologije, fizike, geografije in podobnih predmetov.


Ja današnje jutro je bilo spet naravnost čudovito. In bilo je fino, ker je bil na pol prazen vlak do Loke tako, da sem v miru lahko fotkala :P


Šola je pa pač šola. Večinoma je tema tekla o tem, kaj smo počeli čez počitnice. In dejansko sploh ne vem kaj sem počela. Nič pametnega, tako kot vedno.

Nude - Povej mi zakaj