Ja je kar priročno, to dejstvo. Da imam izpit. Ko grem lahko na obisk, kar tako. Napotila sem se k Heleni v Loko. In te spontane ideje so najboljše. Na vrat na nos. Pa še izvedljivo je. Kako kul.
Najbolj šokantno je to, ko mobitel ne zvoni tiste melodije, ki bi jo pričakoval, ampak eno čisto tretjo. Res ne morem verjeti, da sem zopet zaslišala "trava in drevo..."
Ne morem verjeti, da je konec avgusta. Poletja. Res ne.
Kot tudi ne, da se mi poje pesem od T Angles. Smehi.
Zvezdice na zapestju. Drevo pod drevesom. Beach ležalnik. Veliko kemičnih svinčnikov. Glasba iz starih mp3 CDjev v walkmanu. Ne vem, kako mi je uspelo to usposobit.
Katero fejk jokanje. Selena Gomez pač. O bed, kakšne filme gledam. Another Cinderella Story. Z Umekom in Ljubljano ni bilo nič, ker je vreme naravnost obupno. Sem pa imela zato dolge pogovore. Najprej s Klaro in nato z Matjažem. In drugi se je zavlekel. Res.
Dež je lil kot iz škafa oz. še bolj. Ronči je bil total premočen in mati se je vozila s pokvarjenimi brisalci.
TOREK Pridem na štartno lokacijo ob izogibanju vseh ovir in obvozov na cestah. Tam prileti Lara z povitim prstom. Taletn. Joj. Imava zanimivo delo, ko iščeva primerne CDje za na potep. Zmečeva vse kar je vsaj malo uporabnega, kar je zanimivo in kar je zabavno ob dejstvu, da smo to nekoč poslušali. Nočete vedeti, kaj vse je pristalo v tisti škatli za seboj.
Prtljaga je v avtu in mi z njo. Preden speljemo je potrebno pripraviti glasbo za na pot, kar je poseben postopek, ob dejstvu, da je tisti radio postal edinstven. Ustavimo se ob gruči mladine, ki nas samo debelo gledajo, ko jim pribijemo, da smo samo CD zamenjali. Potem pa avtocesta in pot na Kolpo. Vse beži mimo in mi prepevamo ob znanih melodijah. Zadaj. Po vseh ovinkih, delanju seznama in jedilka in rahli slabosti, razlagi o S buget prednostih in emancipirana ženska ali kaj je že bilo tisto, imamo končno prostanek. Kar z drugimi besedami imenujemo - šoping ali pa nabava. Z napisanim seznamom je bilo vse veliko lažje. In z lahkoto bi delali reklamo za Spar, ko smo imeli toliko njihovih izdelkov. Najbolj zanimivo je, ko se postavi vprašanje ali vzeti večjo cenejšo pakiranje in nam bo verjetno ostalo, ali pa malo malce "dražje" pakrianje, katerega bomo skoraj da verjetno pojedli. Še Irenin oče je obupal nad našim enournim kupovanjem živil in uletel v trgovino. Malce nerodno je bilo potem pri tistem oddelku, kjer stojijo predvsem razne pijače v steklenicah ampak nam je uspelo.
Vožnja do tja je hitro minila. Sicer so vse že prav paranoično gledale za znano obliko avtomobila. Samo na srečo ni bilo nič. Same smo bile. Skoraj. Namestile smo se na široko, pod senco dreves. En. Dva. Tri. Smo vse postavile. Mizica, stoli, šotori, razporeditev, vse podobno kot lani. Moje sistematično zlaganje v hladilnik. Paradižnik. Paprika in pečen sirček. Čeprav je olje protestiralo in špricalo na vse strani. Ampak smo pojedle. Varčevale smo z oljem in imele najboljši obešalnik. Podale smo se ob reko. Sonce je že zašlo in je za seboj pustilo prelivajoče se odtenke barv. Z Ireno sva se podali na iskanje Gargamela, ki je čudežno izginil. Občudovali sva to lepoto narave in odkrili tobogan. No vsaj tako je zgledalo ob nič kaj pretirani svetlobi. Sprehodili sva se čez kamp in pristale v naslednjem. Ob vonju pečenih perutničk. Tam na koncu so imeli drva in kamin. Naprej pa en srebrn avto in fantje. Pač mi jih v našem kampu nič nismo imele. V šotoru smo zaspale ob zvokih mrmranja in Uspavanki za Evo, ki nam jo je Urša prepevala. SREDA Sonček je posijal na šotor in začel nabijati vročino vanj. Hitro prehitro je postalo vroče in soparno. Ta šotor nam je uspelo postaviti ravno tako, da je bila povsod senca, samo tam ne. Imele smo jutranjo telovadbo. Resno. Ob zvokih Atomik Harmonik smo poskakovale in se razmigavale. Kdo bi verjel... Ob zajtrku nas je obletaval metuljček Tone in poziral. Naše poslušanje je bilo predvsem takšno, da smo slišale začetek pesmi, ugotovile katera je in rekle, da bomo to naslednjič poslušale. Ampak tistega naslednjič nikoli ni bilo. Osa Štefi. Makaroni in tuna.
Učile in igrale smo se Kanasto. Ob dejstvu, da se to spravimo igrati v času, ko je začel pihati veter, smo imele vse naloženo s kamenčki. Roza in modra kiklica ter beli majčki. Preprosto rečeno - reklama za H&M. Najprej neseva čoln skoraj do carine. Od tam nekoliko neuspešno zlezeva vanj, saj imava kar precej vode v njem, kjub dejstvu, da sva se hoteli suhi spustiti po reki. Veslanje je bilo sicer neuspešno in neuskaljeno, ampak sva se peljali. Dva modela sta naju hotla vreči s čolna, ampak jima na najino srečo ni uspelo. Zasidrali pa sva se na tistem mestu, kjer sva hoteli krasti drva. Čoln je šel nazaj kar po suhem.
Končale smo ob pregledovanju in poslušanju CDjev ter petju ob pesmih. Malce smo popile, samo ni pasalo najbolje. Potem pa smo prišle na idejo, da če imamo že kitaro seboj in dve, ki jo znata igrati bi bilo pametno to sprobati. Tako smo malce prepevale ob kitari, dokler nismo vse premražene končale v šotoru.
ČETRTEK Ta dan pa je jutranja telovadba odpadla. Zopet obilen zajtrk potem pa igrice. Kot že vse dni smo tudi tokrat igrale pikšneri (Pictionary), samo da smo malce priredile pravila oziroma jo predelale v Activity ali kaj že. Pač da je bila še pantomima in opisovanje. Takšne in drugačne družabne zadevščine. In ne morem kar tako nahruliti drevesa. Joj. Z Ireno sva šle loviti ribice. To nama je parkrat uspelo. Tiste, čisto majhne. Mini pici guzi ribice, ki jim ni uspelo pobegniti čez največje možne luknje v mreži. Potem se pa lotiva metuljev na rožicah. Meni v prvem poskusu uspe ujeti dva, pri tem da je čez nekaj trenutkov en odletel, drugi pa za njim, takoj ko sva ga slikali.
Roj mravelj, ki se je sprehodil. Naši načrti kako najhitreje pospraviti vse, ker se je nebo pripravljalo na padavine, ampak na srečo nič ni bilo. Naredile smo tudi plan, kako bomo zvečer zakurile ogenj, dobile drva in vse, kdaj moramo kaj narediti. Spekle smo palačinke. Ogromno palačink. Zraven so hotele še juho, ampak so se nakoncu pametno predale in smo ostale samo pri palačinkah, ki so bile nekako gostilniške. Sedaj poznamo kako jih tam naredijo. Na koncu nam jih je par ostalo in te so dobili sosedje. Ta "napad" je bil najbolši. Dokler jim ponujaš hrano, so jedli pico. Ko pa poveš, da imamo palačinke, pa vpraša če lahko nese tudi prijatlom. Posebna pravila, ko Kaja ne sme zmagati, ampak kaj, ko jih ne more upoštevati.
Jabolka s cedevito. S Klaro sem klepetala pol ure po telefonu in se ob ležanju na dekci kar precej nasmejala. Potem pa smo ugotovile, da bi bilo pametno zakuriti, ker se je mračilo. Drva je bilo potrebno še nasekati in smo ven spravljale negativno energijo. Pečene hrenovke je najbolše jesti v temi, ko ne vidiš kaj ješ. Prepevanje ob ognju. Ob kitari. Gretje. Opazovanje zvezdic in razne debate. Savna. Nadaljevanje pogovorov v šotoru.
PETEK Zbudile smo se v novo jutro. Irena je presenečeno ugotovila, da je njena mati že tu. Jaz pa sem odšla na jutranje kopanje. Prav poživljajoče in osvežilno je bilo. Samo jaz tam v reki. Ko lahko na sredini stojiš in gledaš na zeleno okolico okoli, nate pa sije jutranji sonček.
Tuš in zajtrk. Začele smo pakirati in odkrile CD, ki bi ga lahko poslušale že prej. Stara glasba, ki so jo verjetno bolj poslušali naši starši kot me. Prvi šotor je bil en, dva, tri pospravljen. Kopanje in fotošuting. Skuhano kosilo in pečene hrenovke. Poleg tega pa rižota in juha. Obilno. Potem pa še pakiranje vsega in drugi šotor. Kmalu smo imele vse zloženo in se podale na pot. Proti domu.
Najboljši je sistem za zaganjanje CDjev. Čuki so nas spremljali. Prepevale smo kot nore in v zadnjem delu avtomobila je bil pravi žur. Tega ne vidiš vsak dan. In ko se skozi prvo mesto peljem z odprtimi okni in do konca nabijamo Asterixa in Obelixa. O bed. In ko sredi Hozentregarjov Irena po nesreči ugasne radio. Kriza. Resna. Po desetem poskusu nam uspe speljati z prižganim radiom. Žurka naprej.
Na avtocesti proti Dolenjski naletimo na veliko kolono. Par kilometersko. Na začetku pa je stal zbit črn Punto.
Prispele smo v Domžale in potem jaz domov ob navdušeni razlagi.
Zmatrana sem. Oranžna luna, obsijana z komaj vidnimi oblački seva točno nad Šmarjetno. Hotela sem napisati objavo od naših dni na Kolpi, ampak danes res ne gre. Preveč razmišlanja in še težave s slikcami. Pa jutri, če bo čas.
Pa smo dočakali ta dan. Kakšen podvig smo si zadale. Presenetiti? Ja. Šokirati? Ne. Ja, Matjaž je bil ta žrtev. Bogi.
Plan smo skrbni načrtovale že teden v naprej. Potrebno je bilo uskladiti vozne rede in to. In nato nastopi ta dan. Ponedeljek. Za zgodaj zjutraj mi zazvoni BFM. Res ni še toliko ura. Ampak to je samo iluzija s katero se skušam prepričati. S postelje se nekako poberem še pred drugim dremežem. Zmečem stvari skupaj. Zmečem stvari nase. Pozdravim kužka in odhitim na vlak. Ta pelje do Ljubljane. Potem je potrebno prestopit. Za Harmony. Čokoladni roglički. Vlak za Dobovo. Preberem del Žurnala in se spravim na Sodoku. S tem si poskušam krajšati čas, ampak kaj, ko številke niso in niso sedle notri, zato sem obupala. V Zidanem Mostu se mi pridruži Klara. Ne razumem, zakaj vsi dvomijo vanjo. Seveda, da je prišla na pravi vlak in me takoj našla. Zato dobi velik objem. Vlak zajame pozitivna energija z obilico smeha. Vse gre tako hitro mimo, da se 1,2,3 znajdeva v Krškem. Tam se nama pridruži, še tista tretja oseba. Klavdija. Odpeketamo proti prizorišču zločina. Nič klopc, nič sence. Ampak, lahko izkoristimo park za to. Tam posedamo, se smejimo, načrtujemo in še. Nekako so napadi smeha redna stalnica. Nobena pretirano lačna, ampak vseeno pristanemo na pici. Tri dekleta, ena pica. Rezultat, dva ostala koščka. Če ne gre, ne gre.
Preizkušamo različne verzije njegovega prihoda in različne smeri. Ampak vse je samo plan. Najbolje je spontano. Minute minevajo in njegov napovedani prihod je iz sekunde v sekundo bližje. Spravimo se na zadnji predvideni prostor, ko ga v daljavi zagledamo. Vsi načrti skoraj, da padejo v vodo in samo čakamo na njegov izraz na obrazu.
Nekako nam je povedal, da je preveč presenečen. Malce v negativnem smislu. No, ni nas bil ravno najbolj vesel. Khm.
Nekaj minut smo presedeli v tišini in smehu. Ter skeptičnimi pogledi med sabo. Ampak pot pod noge in krenemo na ribnik. Spet tja, ja. Ni račk. So pa žabe. S klopce se premaknemo na travo. Fotošuting na sto in en način.
Joj. Zabavali smo se. Jedli bonbone. Se smejali. Nekateri so se sprehajali, drugi smo obsedeli in obležali tam nekje v travi.
Tjaša je bila začuda doma. Mislim v bližini, zato smo jo mogli iti pogledat. Vsa pridna in delovna. Kot vedno. Jaz v Krškem in Tjaša v Krškem, to je skoraj, da nemogoče naklučje. Ampak se je zgodilo. Dejansko. In sedaj poznam njeno polovico. Boljšo ali slabšo? Kaj so fantje? I know you're so jealous. Končamo nekje na klopcah. Sporžilec in 12 sekund. Različno sedenje. Ležanje. Fajt. Vmes je bilo izrečenih veliko opazk. Raznih vicov o blondinkah in podobno.
Ja čas (pre)hitro mineva in potrebno je iti na vlak. Zaplet. Družba do tam, kjer sva se srečali. Njene zgodbice, ki so res najboljše napisane. In potem ostanem sama. Naslonjena na okno ob random playlisti spremljam okolico. Nekako mi pade ideja in jo ubesedim. Rešim sodoku do konca. Ter še eno.
Fino je bilo. In bomo ponovili. Definitivno. Brez presenečenj s predhodno psihično pripravo.
Hi hi. Malce me razganja. Malce ne vem kaj bi sama s sabo. Po nevemvečkokih dnevih sem končno prižgala tisto zaprašeno mašino pod mizo in zaslon je začel oddajati svetlobo. Sprav sem se ustrašila velikosti, ki jo je premogel, saj je 8,9" ali 21" je kar velika razlika.
Med sredincem in prstancem imam vse čudno razpokano in vneto.
Kup cunj. Pralni stroj. Sušilec.
Ron v črnem, ker nisem našla vratnice. Pudelj in labradorka.
In še nekaj. Moji lasje so krajši. Jutri pa na potep.
Pa tako krasno je šlo danes vse. Sedaj mi je pa zabediralo v nulo. Pa niti ne vem zakaj.
Psa sem mogla peljati k veterinarju, ker ima naš mali bošček vnete oči. Tako, da je dobil kapljice in to. In pripeljala sem tja in nazaj. Jeej. Čeprav sem se malce vozila naokoli, saj sem pozabila očetova navodila.
Potem sem se bolj kot ne prestavljala iz enega na drug konce. Kuhala kosilo. Sesala in to.
Mali bratec sedaj izkorišča svojo sestrico, ko ima izpit. In nisem bila edina, ki jo bratec takole izkorišča. Pač sestrice moramo biti sedaj koristne.
Rončija sem vlekla ven. No, ali pa je on mene. In malce je neučakan, ko njegova lastnica fotografira okolico. Ampak nekako mi je dogajalo na poti tja in nazaj ob avtocesti, ko ni bilo nobenega. In sva skakala in se vrtela. Skoraj, da sem začela peti naglas.
Sedaj pa se teoretično nekaj menimo. Napadajo me muhe, ki jih je vedno več in čakam, da opravim drugi del dolžnosti. Taksi služba in to.
Jaz podiram rekorde. Kar se pospravlanja tiče. Že cel teden to počnem in končno so vidne spremembe. Dejstvo je, da pojma nimam, kje je pristal moj učbenik za slovenščino.
Raziskujem o Esmee Denters, ki ima zanimivo zgodbo. Ampak še vedno mi je najbolj všeč njena izvedba As. In potem prepevam pesem, ki sta jo pela skupaj z Henrikam (smeh), ubistvu je Enrique.
Vse gnile hruške sem zgrabila na kup. Zanimivo mi je kako so zgnile. V kolobarjih, skoraj da enakomerno. Posledično sem potem še listje pograbila, ampak kaj, ko nima pretiranega učinka, ko sproti vse dol leti. Kaj bo šele jeseni.
Ure so neverjetno hitro minevale. Z Rončijem sva šla na sprehod.B&W fotografije. Sedaj pa ne počenem nič pametnega. Zabavam ljudi z mojimi izjavami.
Enrique Iglesias feat. Ciara - Takin' Back My Love
Cel dan že delam - nič. Brezvezno in patetično. In res je bilo prevroče za vse drugo kot pa za lenarjenje. Že cel dan se zadaržujem v dnevni, kar je prav čudno.
Šoping tajm. Pač naša prelepa prestolnica in vse to. BTC. Na postaji sem srečala sošolko in na troli presenečeno naletela na Saro. Teoretično naj bi se dobile šele v BTCju, ampak toliko bolje ane. Lara nama je hitela pokazati njeno novo odkritje. Nesojeno bitje. Odkrile smo Fredija, ki je delal v meku in pri kartah žrtvovale 5 centov. Šle smo v zakoten Tuš in so nekateri dobili 2 para čevljev s petami. Zame pa niso imeli nič pametnega. Iščem nekakšne črne čevlje. Take plesne. Sicer sem neke v Humanicu kasneje vidla, samo tisti zlati detajli res niso bili primerni. Okupacija H&Mja in zanimive kombinacije, ki jim skoraj da ni bilo konca. Eleganca na višku. Poslovnost. Tigrasti vzorci, ki to sploh niso. Hipi stajl. Črna oprava. Hajdi. In podobni stili so se vrstili.
Humanic. Od Buffalo London imajo tako hude čevlje. Črni z rdečim podplatom. Živalski vzorci z rdečim podplatom. Fejk seveda. Niso Louboutinke, katerih je značilen rdeč podplat. Film. The Proposal ali po naše Zaroka je bil zakon. Smeha je bilo ogromno in zanimivih scen. Prav prijetno. Seveda s pocukranim srečnim koncem. Ampak tako je. Vožnja nazaj z nadležnimi dekleti, ki so oddajale čuden preveč glasen smeh. In dejansko so šle celi troli na jetra. Sladoled v meku, ker v prejšnem ni delal avtomat. Klepet. Potem pa na vlak in domov.
Ups and downs. Jutro je bilo precej optimistično. Še pospravljala sem. Ja pač dejstvo je, da jaz rabim cel teden, da del sobe pospravim. Ker pospravljam, potem me mine in spet začnem in tako naprej. Ne morem se lotit in pospravit do konca, ker nekako ne zdržim. Ali pa me vedno nekaj zmoti in potem me mine. Mama mi je vse razložila, kar se avta tiče, ker ga je zavarovala. Za mladega voznika. To sem teoretično jaz, a ne? Zabavala sem bratranca.
Lara me je klicala in mi povedala, da gleda neko oddajo o porokah, kako se obleči in to. Seveda sem morala biti firbčna in iti pogledat. Jutri naj bi šle v Ljubljano. Šoping tajm in to.
Potem pa je bil klik in moje razploženje je padlo. In se še ni pobralo. Samo pada. Brez razloga. Če je že dosti hudo dejstvo to, da ne vzamem sabo fotoaparata.
Dogovor je bil tak, da bi šli na kremšnite. Na Bled. In smo tudi šli. Z avtom in sem ga sama vozila. Dejstvo je neverjetno, ampak je resnično.
Sicer imam rahlo težko nogo in smo peljali bolj kot ne rejli. Ampak je šlo. Varno smo prispeli na cilj. V kraj, ki ima otoček sredi jezera. Bil je en dooolg sprehod. Naokoli.
Ampak v tistem trenutku bi se pasalo shladiti v jezeru. Samo kaj, ko nisem imela kopalk ali brisače. In voda je bila tako mikavna in čista. Vsaj tako, da se je videlo dno. Srečali smo ogromno psov. Rona na nek način vrgli v vodo. In podobno. Labodja družina, ki se je sprehodila med kopalci in se jezila na pse. Cilj pa so le dosegli. Prišli so do vode.
Psička Pina, ki je bila tako živa in je našega psa takoj spravila na hrbet. Potem pa sta se igrala v nedogled. Bila sta rjava, čeprav sta oba v prvotnem črna. Zato je sledila kopel, čisto ponesreči, ko sta pristala v vodi od samega "igranja". Pik. Led v lončku. Končno tista kremšnita, ki je tako sedla na izpraznjen želodec. Ker dolgotrajna hoja pobere energijo.
Še vožnja domov. Po avtocesti. In takšno parkiranje, da je staršema vzelo sapo. Dobesedno. Mogoče sem pa preveč dobro speljala. Smeh.
Najboljša sem, ko rabim celotno zalogo zvezkov za španščino, da bi napisala en stavek. Ok no, tri ubistvu. Talent sem, ko po pol ure ugotovim, koga je Lara sploh imela v mislih. In potem sledi smeh in nekakšno nenadno zainteresiranje.
Šesti čut imam, ko imam cel sprehod občutek, da je Sara na Bledu. In potem šokirano ugotovim, da je res bila, ko prižgem samo MSN. Juhej. In malce strašljivo je. Resno. In ko to objavo pišem se spomnim na pesem, ki so jo peli Atomik Harmonik v njihovem Narodnem mixu. V originalu pa je od Avsenikov in ima naslov Otoček sredi jezera.
Ja, no. Včeraj bi morala vse pospravit. Danes me je minilo, ker je soba še vedno v istem oziroma mogoče celo večjem razsulu. In se mi ne da. Danes sem se specializirala v razstavljanju škatel. Vsa odvečna krama, ki se je nabirala v njih pa je letela v koš. Ker če jo do zdaj nisem rabila, jo verjetno tudi ne bom, tako da nima pomena. Ampak bo potrebno pospravit.
Padla sem notri v gledanje serije. Sedaj imam Housa na sporedu. In končujem s prvo sezono. Najboljše je pa tisto, ko se čisto uživim notri in začnem zraven razpravljat, zakaj je tist naredil to in tako naprej. Ampak njegove pripombe so svetovne, če nisi njegov pacient.
Odločla sem se, da bom tisti nered za posteljo pospravila. Seveda to izgleda nekako tako, da daš iz dveh manjših vse v eno večjo škatlo. Vmes se samo nasmeješ vsem zvezkom. Zgražaš nekoč lastni pisavi. Našla pa sem tudi zvezek na katerem so podpisi Bepopovcev. A nisem kul? Poleg tega sem naletela še na isto mapo v kateri je polno posterjev in tudi nalepke. Sploh nisem vedela, da sem nekdaj zbirala nalepke od te "popularne" slovenkse skupine in da je to sploh obstajalo. Zanimivo.
Danes sem dejansko prvič odkar imam izpit prakticirala vožnjo. Na maminem avtu. Pa dejansko je kar šlo. Najprej do vode dol in s psom na sprehod. Potem pa še v trgovino, ker so jutri baje zaprte in je bilo treba še nekaj kupit. In pijačo sem morala častit, da smo zapil vozniški.
Danes sem spoznala Klaro. V živo.
Od vseh pogovorov prek telefona in vsega smeha prek kamerc, sva našli čas, da se srečava v Ljubljani.
Nekako sem prišla na idejo o pikniku v Tivoliju. Imela sem vse potrebno. Domače mafine. Dekco. Fotoaparat.
Mednarodni vlak ima tako ali pa tako vedno zamudo. Pot do tja je večinoma po vročem soncu in sem se skoraj skuhala. Ampak mi je uspelo.
Že od daleč sem videla postavo, ki je sedela in očitno nekoga čakala. Ko sva druga drugo zagledali, se nama je na ustnicah prikazal velik nasmeh in sem ji skoraj da stekla v objem.
Dejansko je bilo vse skupaj tako kot da se poznava že najdalj in da se ponovno srečava.
Udobno sva se namestili v travi. Se najedli. Pogovor je tekel in tekel. Vseboval je pa precejšno mero smeha.
Najbolje je bilo takrat, ko sva izvajale fotošuting in je bilo potrebno biti "profesionalen in resn". Temu je sledil tak napad smeha, ki se zlepa ni končal.
In nisva mogle nehat.
Potem pa je bila naenkrat že toliko ura, da je bilo potrebno iti na vlak. Se posloviva in odhitim na glavno, ampak jaz talent sem šele pri semaforju, ko mi ura na mobitelu kaže že 17.50 in si samo rečem lahko "super". Zavijem v ulico in nadaljujem v sam center.
Oh, ja. Ljubljana je prav čarobna. Sploh od prešerca ob Ljubljanci. In prišla sem do dejstva, da je nekako nikoli nisem fotografirala.
Opazovala sem ljudi, ki so hiteli mimo in si jo prav turistično ogledovali. Vsi parčki, ki so se stiskali ob vogalih. Vsi otroci, ki so rahlo najedali staršem. Vse je hitelo mimo mene, jaz pa sem sedela na klopci in počasi jedla mafin.
In nad trgom visijo stojala z vpetimi risbami in sklepam, da so iz ALUja. Bo nekoč tudi moja kje tako visela?
22:17 Danes kliknem Google in se prikaže takšna slika: Seveda kliknem gor in vidim naslove "meteor shower" in mi takoj postane jasno zakaj se gre. Nato malce brskam po 24ur in naletim na članek o tem, da je bila včerajšna noč polna meteorjev, ubistvu, da je bil včeraj vrhunec. Ja pač na 24ur vedno zadnji izvejo ali nevem kaj. Tako, da grem za 10 minut vseeno malce ležati ven in izsledki so naslednji. Ura je deset in sem videla 6 letal, 3 satelitske postaje in dva res najlepša utrinka. Samo tisto, ko še nekaj sekund preden dojameš, kaj si pravzaprav videl, strmiš v nebo. Sicer je možno, da je bil še kakšen manjši vmes ampak te dva sta bila res zavidanja vredna. Ubistvu grem sedaj nazaj preizkušati srečo.
Mafine imam spečene. Baterije in pa dekco bom pa jutri iskala. Piknik v Tivoliju, posledično. Juhej.
Imela sem grozne sanje. Spet tiste o smrti. Joj. Še zdaj se mi prikazuje podoba pred očmi. In res ni prvič.
23:07 Zunaj se je totalno pooblačilo in se ne vidi več nočnega neba. Pred tem sem videle samo še en utrinek in po radiu poslušala Britney.
Zakaj se človek ob stvareh, ki bi ga morale razveseliti in spraviti v boljšo voljo, počuti najbolj patetično in čudno. Ker teoretično bi morala biti sedaj najbolj navdušena in vesela, pa nisem nič od tega. Mogoče, ker se sploh ni šlo za moje zadovoljstvo, pač pa za tisto, da imaš narejeno, rešeno in da so vsi srečni. Kaj mi sedaj to pomaga? Da imam dokaz, da sem tega sposobna narediti. Ob tem pa sploh nimam želje, da bi to sedaj počela.
Res ne vem kaj je narobe, da ne reagiram tako "kot bi bilo potrebno". Da je moja reakcija, ponavadi tisto, kar ne bi smelo biti.
Še vedno ne dojemam, ampak izpit imam narejen. Za avto. Aaaaa!
Bo prišlo za menoj. Recimo, da.
Drugače pa morje oz. vikend v Luciji je bil super. Precej noro.
Prvi dan To je bila sicer bolj kot ne vožnja. Najprej do Ljubljane in od tam do Kopra.
Ta je minila tako precej hitro, čeprav se je na trenutke vse vleklo. Anja je odštevala na vsakih 5-10 minut, tako da smo bili vedno na tekočem koliko je ura. Smeh. Katarinin stavek je bil nekaj v smislu "Kaj me gledaš?" ali pa "Kam me gledaš?" - ne vem več točno. Izvedle smo tudi, kako je bilo v Grčiji in kaj so vse počenjale. Ob tem dejstvu je sledil en kup zajebavanja.
Potem smo vso kramo iz vlaka natovorile na avtobus do Lucije.
Tam pa smo poleg prtljage, ki smo jo že tako komaj nesle vzele še dodatne količine pijače in hrane.
Kamp je bil nabit totalno. Iskanje prostora. Nekje v višavah. Čeprav so imeli "sosedje" še prosto tam oziroma so tako trdili pod nekaj promili verjetno.
Končno razgrnemo svoj rumeni šotor.
Malce malice. Nato pa pod pod noge in na plažo. Ta je bila čisto predaleč stran.
Najbolje je, ko tiste stvari, ki jo rabimo nimamo nikoli pri roki. Ne pozabimo pa tudi dejstva, da ni bil več pretiran dan, ko smo se odločile za kopanje. Ampak prednost je bila ta, da ni bilo sonca, ki nas bi vžgalo, ni bilo veliko ljudi pa še te nas skoraj, da niso videli v kopalkah. Med tem ali je dobro ali slabo, dejstvo, da plavaš neznano kje, ko nič ne vidiš, se pa še odločam.
Potem nam je nekako uspelo priti do Portoroža. S postanki. In tam smo obrnile in šle nazaj. Spat.
Drugi dan Sonce nas zjutraj zbudi. Vse preležane. Bilo je vroče, mrzlo in zopet vroče. In Sara je spuščala zvoke. Naš zajtrk je bila pašteta in kruh. In od nekaj kosov se lahko pretirano naješ.
Naša lubenica. Katero smo izdolbli. Pristen nasmeh.
Dolg sprehod do plaže in tam nas pričaka razočaranje, saj so samo mame in ati. Brezveze.
Gremo plavati med vso tisto travo, ki se zapleta vase in ugotavljamo, da je zvečer bolje.
Začele smo že zgodaj in tolkle tiste slamerje. Non stop. Če so šle lubenico ožemati. Resno.
Tako, da smo spoznale nove prijatelje. Sosede ubistvu. Bile so neke punce - Ana, Katja, Klara in pa Vana mislim, da. Sicer sva bile s Saro vedno nekje med wc-jem in našim šotorom. Pač količine tekočine morajo nekako tudi ven priti. In potem te na wc vsake 5 minut.
Sosed. Fredi Miler fora in to. Ampak mogoče pa vseeno kdaj dobimo sladoled v meku.
Nekako so nekateri potem že komirali vmes. Smo se malce treznili in tako, ampak nakoncu smo pristale sredi noči, sredi Portoroža v morju. Največ folka, me pa v vodi in Sarini prijatelji so nas gledali iz obale. Zanimivo. Ampak nekaterim to ni bilo dovolj in sta šle skočit iz mosta v najbolj ogabno vodo. Fuj. Še vedno.
Potem pa so nas naši novi prijatelji vabili na pijačo. In spet smo tolkli slamerje. Tokrat s švepsom. In z vodko definitivno niso šparali. Šla je v nekaj trenutkih. Bil je nek Jernej z VŠDja od katerega sem dobila vizitko. Bil je en Žan iz gradbene ter nekje iz rovt. Bila sta dva Jana od katerih je bil en Primož - nič jasno.
In ven so nas vrgli s kampa. Ker smo teoretično, samo teoretično delali galamo. Pa sploh nismo bili glasni ali kaj. Bilo je samo to, da so nam pobrali kartice in nam rekli, da jih dobimo ob 6ih zjutraj, ura pa je bila eno ali nekaj takega. Nam seveda ni bilo nič jasno, kaj se je sploh zgodilo, ker na koncu smo samo me pristale zunaj. Lara je od nekje zadaj prišla, ampak dobila kartico nazaj, Anja pa sploh ni vedela, kaj se dogaja saj je ni bilo zraven, ker je že spala.
In potem smo tam zunaj sedeli, čakali. Rahlo je bilo že mrzlo in nam je Lara nekako skočila po oblačila. Razmišljale smo o dejstvu, da bi splezale čez samo to bi bilo ubijalsko.
Nekako nam je najedanje varnostniku uspelo, saj smo se lahko spravile notri in obljubile, da bomo pridne. Midve z Laro sva končale v šotoru in zaspale. Ostali dve pa sta še vandrali naokoli in jedli čevapčiče. Videli pa smo, da nismo bili edini, ki smo pristali zunaj saj so imeli varnostniki precej dela.
Tretji dan Strateški premik ven. In nazaj noter. In ven v trgovino. Obujanje spominov na noč ob pašteti. In imele smo najboljši način hranjenja. Najmanjšo možno oziroma skoraj nič umazane posode in potovanje v krogu.
Poležavanje in prestavlanje s senco. Hajdi na Anjini brisači. Vlažilni ročki na glavah in podobno. In če si šel čez kamp so bili vsi nekam mačkasti. In mene teoretično ni bilo več tam, ker sem se za tisti dan že odjavila.
Mislim, da samo nam uspe instant juho, tisti za 10 minut, kuhati 2 uri.
Prvič. Zmešaj juho in pri tem rešuj žlico. Drugič. Najdi delujoč vžigalnik in ga poskusi nepokvarit. Tretjič. Še vedno poskušaj prižgati plin. Četrtič. Poskušaj se izogibati sumljivih in netreznih sosedov, ampak kaj, ko so še eni izmed redkih v kampu. Petič. Z zadnjo vžigalico pa mogoče uspe. Šestič. Čakaj sto let da zavre. Sedmič. Ko je zavrela, ugotovi, da je preredka. Osmič. Dodaj še dodatno vrečko in mešaj. Devetič. Kuhaj jo še nadaljno uro. In desetič. Poskusi pojesti.
Prvi položaj - sede. Drugi položaj - leže. Tretji položaj - sito leže.
Seveda nam potem uspe ugotoviti, da je nedelja in da je Mercator mogoče že zaprt. Ampak na srečo tista trgovina v kampu še ni bila. Dobile smo sladoled, ki je bil precej voden ampak v kombinaciji z napolitankami se je dalo preživeti. Dobro, da imamo sosede, ki nam jih podarijo.
Pomivanje in hlajenje. Igranje Osla ali po naše Defektna. Sara je. Katarinino darilo.
Pošlješ jih po pijačo pa nazaj pridejo z veliko količino, ogromno pico in prijateljem. Zanimivo.
Pojedle smo še pico in ponovno začele s slamerji, samo da smo se jih vse precej otepale. Razen Anje, ki je prejšni večer prespala in ni prišla na svoj račun.
Potem pa sem že šla domov, ko so me v celotni zasedbi prišli iskat. Tudi ostali so prišli poizkusit, če je voda še slana, vključno z Ronom, ki se je skoraj da skuhal.
Hladilne kreme in podobne zadeve za moje preveč opečen hrbet.
