Štorkljala sem naokoli. Again. Irena je bila čisto navdušena in jaz tudi, ko se je znašla pred našo šolo. Kako kul Imamo nove urnike. Psihologinja je hecna. Najedajo nam z vpisom. Kje naj staknem še drugo in tretjo možnost?
Likovna teorija. Naloga. Nekaj morskega, ali pa podvodnega. Butasta. Butasta. Butasta. Slovenščina. Fak. Naj se ne sikiram. Kako?
Naša profesorica ni zdržala pritiska in se jo je slovo dotaknilo. Jaz pa sem imela tak občutek kot, da smo maja ali pa junija, ko zaklučijemo s šolo. Ne septembra, ko se vse šele začenja. Ganjena in raznežnena je bila. Nov profesor je nedefiniran.
Pridno izkoristimo tri ure, ko smo prej končali za druženje s sošolkami. Veliki načrti za petek. Koktejli. Raznobarvni. Jaz pa pridna cocto, ker vozim. In na koncu je izpadlo tako, kot da sem bila jaz pijana. Ha...
V četrtek je baje BFM v Ljubljani. Kako kul. Treba iti, res. Ker je le Big Foot Mama. Oh...
Telefon sem danes non stop uporabljala. Na vsake toliko časa je začel zvoniti, jaz pa od strahu poskočim na stolu. Neverjetno, dejansko.
Seveda da sem za ekšn. Mislim, da bo čez vikend še zabavno. In Klara veš to komuniciranje prek kamerc je zabavno. Ko jaz pred njo skočim vedno z novo oblekco in ko že misliš, da je konec imam še nekaj na zalogi.
Moj urnik je iz dneva v dan bolj poln. Neverjetno.
Joj kaj Tjaša počne med poukam =P
V šoli sem skoraj dobesedno spala. Športna pred Roško, posledica pa je to, da zehamo in spimo še cel dan. Veliki načrti za vikend. Kako do tja... še ne vemo.
Včeraj smo bile v Inboxu. Red love party. Vse in vsi v rdečem. Skoraj. Zabavale smo se in bilo je precej noro. Če odštejemo dejstvo, da smo bile na koncu čisto brez energije in smo obsedele v kotu. "Galamo! Galamo! Mi delamo galamo!" se je velikokrat slišalo.
Prespala sem pri Lari. Obležali sva v postelji in pregledovali revije. Trači. Modne zapovedi. Butasta dejstva. Kosilo. Goveja juha. Pregovarjanje.
Potem pa se odpravim domov. Vožnja. Dejansko je prav kul. Am. Ja. Doma sicer vse skupaj ni nič kaj obetavno. Če je tamau sam in že na splošno ne pospravi nič za sabo, kakšen je šele po tem rezultat. Khm...
Pač nedelja je bila predvsem tako. Pralni stroj. Sušilec. Kuhinja - pospravlanje.
Aja najboljše je dejstvo, da privlečem sabo različne stvari za obleči, a na koncu pristanem v Larinih stvareh. Smeh.
Zbudim se ob 9h in mislim, da sem vstala sredi noči. In že cel dan poležavam, ker nimam kaj preveč moči, ampak dogovor je dogovor. Sedajle hitim v Domžale, ker je to nekako edina možnost, da grem lahko zvečer na Red Love Party.
O fak. Uspelo nam je priti do Celovca in nazaj. Neverjetno.
Dejansko smo šle z mojim avtom in sem sama peljala tja. Ha. In uspelo nam je najti vse in bilo je noro.
Misija je bila več kot uspešna.
Vzdušje v avtu so popestrile razne kasete in dejstvo, da je v Ribnici sneg. Samo smeh je bil ob tem - dobro da vemo. Jaz pa začnem veselo prepevati ob znanih pesmih, kar je zame sicer zelo neznačilno, razen v avtu in pod vplivom alkohola.
Ko se moram skozi okno stegnit za listek. Očitno je to res v genih.
Z vrečkami po šoping centru. Kater občutek (smeh).
Teoretično imam oblekico in čevlje za maturanca, no lahko bi uporabila. Manjka mi še tisti del - soplesalec. Anybody interested? (smeh).
Najboljše je dejstvo, da gremo v eno trgovino samo malce na hitro pogledat, če imajo kaj pametnega in na koncu pridemo ven vsaka z eno vrečko. Najbolj luštne prisrčne majčke.
Čevli za umret. Oh...
Ikea. Počitek na kavčih. Opiranje predalov. Tisto stanovanjce in ugotovitev, da se postelja razširi. Za ljubimca. Larina omara.
Iskanje med vsem. Težave pri plačevanju. Dvigalo v katerem imaš že težko klavstrofobijo. Spravlanje omare v avto. Očitno moj Hyudajček zmore vse. Pravita, da je preveč neopazen. Bogi.
Potem pa domov. Po vseh ovinkih. Pa po avtocesti. Ha.
V Loko na postajo in potem taksi vozi še en privesek spotoma domov. Midve z Laro pa k meni, da bodo njeni lahko peljali njo in omaro domov. In nam uspe.
Misija šoping Avstrija. Super je bilo. Noro pravzaprav.
Ko se moja mama spravi v moje čevlje. Zabavno. Mami pa razpravlja o tem, da bi se po verjetnosti polomila. Saj ni tako hudo.
Krst fazanov. Smehi, največji. Zanimiv začetek. Pesmi in vsi komentarji. In seveda slavnostni prihod. Prešeren. Diva sšof. O bed. Štih song. Foxyce s pesmijo Rdeča šminka. Res ne vem kdaj sem jo nazadnje slišala, ampak jo je bilo zabavno.
Jutri gremo papa. Naše debate med malico. Ko se z Laro zarotiva. In ko pobegneva ven.
Najhujše je dejstvo, ko hitiš na vlak, ampak na koncu ugotoviš, da vlak še najmanj pol ure ne bo odpeljal, ker imajo neke težave na progi. Kasneje se izkaže za mrtvega kolesarja. Teorija zarot.
Slikanje. Poln tank. Iskanje parkirnega prostora. Hitra prehrana. Klara. Lara. In obratno. Klepet. Sms. Malce mešano. Hiša na pečini. Roza povšterček na modrem jogiju.
O joj. Slovenščina. O joj. Deset strani izpiskov. Ampak trenutno ostaja samo pri tem.
Domača branja. Škoda besed.
Dejansko smo imeli razredno uro. Pomojem, da prvič in imamo fensi beležke. Oblikovna je končno prišla do izraza.
Anketa. Amsterdam. Barcelona. Ali Dunaj. Kaj naredi Kaja - obkroži vse. Ha.
Med angleščino pa delamo vse drugo kar bi bilo potrebno.
Kako 10 folka spraviti do Bovca in imamo na voljo 2 avtomobila ali pa še to ne. Hm.
Petek je frej. Jeej. Dan šole. Vredno izkoristiti.
Jutri pa fazaniranje *zloben smeh*.
Ja danes sem obležala doma. Nekako nisem imela dovolj moči, da bi prišla do prestolnice in tam preživela dan.
Lara me je zasula z goro sms-ov.
Nekako sem se bolj kot ne učila slovenščino ali pa spala.
Mikrokozmos. Stroji. Na koncu je nastalo prvo, čeprav sem prvotno mislila narediti drugo.
Pri Pinballu sem postavila rekord. Čez 19 milijonov. Jeej zame.
Boga Klara. Mogoče me je pa res ona včeraj okužila po telefonu (smeh).
GG sem pogledala. Izvedela sem, da so Heroji že na sporoedu. Kako kul.
In ne vem zakaj naslednjo pesem poslušam že cel dan. Patetično.
Ja no, če se pa šipa ne "odtaja" pravočasno potem pa vozim malce zanimivo. Relacija dom - postaja - dom.
Zmučena od športne. Tek. Preveč teka. Občutno preveč. In Anjo sem skoraj poškodovala. Roška. Še vedno ne maram. Ker je bedna, ker ni tistega duha z oblikovne, ker niso Križanke.
Debate o maturancu. Zakaj?
Gledala sem dokumentarec o zadnji ruski cesarski rodbini. Romanovi. Anastazija je umrla v tistem pokolu. Moji, tvoji, najini.
Ko vsi ležimo na raztegnjeni sedežni, vključno z našim štirinožnim družinskim članom. Ko gremo v sosednje gostišče na kosilo. Goveja župca in temu primerna glasba, ki prihaja iz notranjosti, ko nekateri nekaj prazujejo. Sama z mislijo, da je danes sobota, a kaj, ko se prehitro opomnim, da se motim. Sranje.
Začela sem se učiti slovenščino. Neverjetno. Ugotovila sem, da bi mogli prebrati še enkrat več stvari, ampak sem potem prišla do dejstva, da je bilo vse ali ali.
In Lara mi pošilja zanimiva dejstva. Blogec sem posodobila. Nove barve.
Dejansko je bilo presenetljivo kar v redu. Na poti do tja smo malce zgrešili. Očitno nam je Koper res zadišal in potem smo se šli spoznavanje Ljubljane.
Ko seveda končno pridemo na približno pravo pot, ugotovimo, da smo še daleč od cilja. Drugih dveh ni bilo od nikoder in jih tudi še nekaj časa ni bilo. Naša dogovorjena ura ob 7ih je propadla.
Čakamo in čakamo in čakamo. In potem se prikažeta dva modela. Seveda smo vsi pričakovali Špeli ampak je v akcijo poslala njenega dragega.
Desno. Desno. Desno. In desno. Po makedamski ljuknasti poti do piknik placa. Manjkala ni niti televizija za moški del populacije, da ne bodo zamudili košarke.
Dejansko je bilo vse tam. Res vse. Ženski in moški grmiček za wc. Zabavno. Prvi del darila. Sestavljanka.
Roštilj. Čevapčiči. Hrenovke. In vegi stuff. Čokoladni liker.
Lara. Ogroženost. V trenutku, ko smo se spraševale kje za vraga se je Sara s svojim avtom zgubila je Špeli v roki zazvonil telefon. Kakšno naključje? Punce se za nekaj časa izognemo "prečudoviti" glasbi - čefurjadi in se odpravimo iskat Saro. Drugi del darila. Srebrno in zlato. Tri štiri. Tišina. Tri štiri. In nam uspe. Končno nekaj takšnega, ki sede v uho. Z odprtimi okni. Cela žurka v avtu.
Okupiramo konec mize. Tretji del darila. Hello Kitty zadeve za piskanje oziroma bolj kot ne spuščanje čudnih zvokov. Modra pijača. Jegerkola. Pred nami se znajde tudi zajetna zaloga hrane, ampak bobi palčke bolj sedejo. Skupinski pipi tajm. Torta z zelo prisrčnimi svečkami. Iz katerih nastane kres in povoskamo mizo ter pustimo sledi na njej. Nič krive.
Ko rdeča Mazda pristane v potočku in je potrebna pomoč fantov ter veliko smeha. Talenti so nekateri.
Brezveze. Veste, da me imate radi. Opravljivka. Samo našim uspe pokvariti konec. Talenti. Lepo vas prosim, to ni res. Še sinhronizacije se nam manjka in bo višek dosežen. You know you love me, xoxo. Gossip Girl. Kaj pa se je s tem zgodilo?
Katastrofa. Ja no "prevečkrat" sem gledala prvi del in natančno vem kje se bo kaj zgodilo in nekatere citate, zato se potem poglabljam v takšne stvari. Patetično je dejstvo, da se bo to sedaj razpaslo in bodo vsi noro navdušeni, ampak bogi revčki sploh ne vejo, da živijo za luno. Ne vem, zakaj nimamo pri nas CW-ja. Nam res ne privoščijo dobrih serij?
Butasta parkirnina. To se lahko spomnejo samo v Kranju. Juhej.
Ja pač moji blogi so postali prej kot ne samo jamranje. Ampak kaj naj, če je pa takšno moje vzdušje. Ne morem si pomagati. Četrti letnik ubija. Baje bomo imeli maturanca v Union dvorani in baje začnemo s plesnimi vajami prekmalu. Dejstvo pa je, da pol razreda po možnosti sploh ne bo šlo na maturanca in se soplesalce je treba od neznano kje staknit, če hočemo sodelovati. Juhej.
Letos je postalo vse tako bedno. Urnik in predmetnik. Profesorji. Matura. Problemi z maturancem. Vpis naprej. Zakaj nas zasujejo z vsem naenkrat? In vsi samo najedajo in najedajo in najedajo. Povsod, kjer se da...
Razložite kako naj bo človek optimističen in poln energije?
Pogledala sem GG. Nekako preživela dan. Množična okupacija svetlo zelene barvice in dejstvo, da mi noben od predmetov sploh ni všeč razen risanja. Kako naj potem človek živi čez teden? In kako naj funkcionira, če vsi nonstop samo ponižujejo in govorijo kaj nismo zmožni narediti. Fino ane?
Važno je dejstvo, da imam prazno Urbano in da smo prečekirale stanje v trgovinah. O joj.
Ah šola... Škoda besed. Ampak sem pridna in delam nalogo. In tisti čuden občutek je jesti v šoli toplo malico, kot da nisem več na oblikovni. Veliki načrti. Slike na FBju in druženje med odmoram.
Samo nedelja. Takšna dolgočasna nedelja. Že cel dan nekaj ustvarjam za šolo pa še vedno nisem nič naredila. Znova vrtim dele serij. Poslušam ene in iste pesmi. Alya - Brazil. Tangels - Life goes up. Nove konzerve - Katarina. Presenetljivo samo slovenske. Našla sem tudi stare cdje, ki se vrtijo poleg teh pesmi.
Ja pripeljala sem v Ljubljano in nazaj. En velik jeej zame. Moj avto je medtem počival tam pri Tušu za Kolosejem, ko sem imela do samega prizorišča samo nekaj sto metrov. Zagotovitev, da sem prišla živa in brez problemov do tega konca Ljubljane.
Špela. Rebči. Katarina. In še drugi. Vse tri že rahlo pod vplivom opojnih substanc. Seveda smo hotele notri na Kingstone in to nam je tudi uspelo. Petra nekaj na S, ki je kar ena. Zablujena je pa zakon ane. Nekje vmes se nam pridruži tudi Sara in jaz odpisujem na sms mojemu bivšemu sošolcu, s katerim sva bila zmenjena. Nekje potem naletimo na Heleno, ki gre s partnerjem v kino. Ha.
Pač jaz in moje branje sms-ov. "Ja kje pa je krožišče pred Areno?" in pol še enkrat preberm, da je dejansko "križišče". Ups. Ja Krišl je bil. O fak. Njega nisem videla od osnovne šole. Ampak ne od valete in to, ampak od 4.,5. razreda. V sivi jopci s črtami na sredi prehoda. Natančne informacije, čeprav nisem bila prepričana, če ga prepoznam po toliko letih. Ampak mi je uspelo. Iz nenada. Moje skakanje v objem pač... Malce se prestavljamo in tako. Končamo pri Alyi v sprednjih vrstah ter med Grašotom nekje pri wc-jih. Ko vidiva "sošolca" in se spomnima na poznanstva med njim in nekaterimi osebki. Najbolj smešno in zanimivo in šokanto pa je to, da se tisti osebki v roku nekaj minut res prikažejo ob njem. O joj. In mene so videli. Ja pač to so očitno posledice, ko pijan počenjaš traparije. Saj ni tako hudo kot se sliši. Sploh. Samo zabavno... September, ki govori slovensko.
Iščemo ene, ki jih ne vemo kje iskati. Končava s Saro sami med Kreslinom in bilo je noro. Vsi pod 16 so odpeketali domov in nekako so naju povsod obkrožali samo še starejši. Na splošno. In vzdušje je bilo fantastično. Ganljivo. Prelepo.
Odštevanje in presenečenje. Ognjemet. Tak mini ampak lep. In precej nepričakovan. Ubistvu je bil popolnoma nepričakovan. Še Murat&Jose. Naletim spet na Krišla in se poslovim od njega, saj odrinemo domov. Na poti srečam Ireno, ki je skoraj odhitela mimo mene, če ji ne bi skočila v objem.
Rahle tehnične težave, ampak mi je uspelo. In sem varno pripeljala do doma. Kul ne? In vse je bilo lepo "z glavo na zabavo". Pridna.
Danes Ritem mladosti pred Kolosejem. Kok kul. Mogoče še koga srečam :P Z glavo na zabavo.
Larč, ki je v dilemi. Problemi in težave. Kdo bi si mislil.
Tri proste ure in pohajkovanje po centru. Mercator. Ljubljanica. Nama. Konzorcij. Maxi. Šola S Saro sva samo jedli. Dobesedno. Skos, skos. V mladinski sva pregledali vse knjige. Zabavno je tako malce raziskovati in iti tja, kamor ponavadi ne zahajaš ter samo posedati. In nekatere knjige so hudo oblikovanje. In važno da je Špela v eni izmed njih. O bed. Pujsek, iii.
Šola pa je pač šola. Smo preživeli. Pri špani smo imele zanikanje velevnika ali nekaj v temu smislu. Tako, da sedaj znamo tipu povedati, da nas ne sme gledati, se ne sme pogovarjati z nami, nas ne sme žgačkati, nas ne sme klicat in takšne zadeve.
Kako hitro se širijo informacije. Ja kaj, zanimalo me je, če je res... Moj bivši sošolec.
Kruhki - nekakšna pica zvita skupaj. Super okusno. Mmmm.
Pouk pa preprosto najeda. Najboljši sva, ko se s Saro zgubiva nekje na poti, da kupim učbenik. In ko nič ne zamudiva pri tem. Ko doživi šokantno novico v milerju. Ko preiščeva trgovine na Čopovi, brez uspeha. Ko imam neznansko težko torbo. Natovorjeno z vsemi učbeniki.
Telegrafski slog je zakon. Vam rečem. Ko telefon kroži naokoli. Ko same malicamo in vidimo našo bivšo profesorica za matematiko. Razpršenje zvoka. Meje in mejni prehodi. Ilegalno prečkanje. Vse to lahko najdeš v funkciji. Zabavno.
Fazaniranje na kranski ni pretirano izvirno. Pa še deževati je začelo. Kot zjutraj, ko je bila cela Ljubljana mokra, nad mano pa sončno nebo.
Dejansko je avto sedaj moj. Ha? In ne razumem kam življenje tako teče. Kam hiti? Ker smo "odrasli" kar naenkrat. Iz nenada.
Rojstni list. Z drugim priimkom. Dolge litanije. Navdušene razlage. Dekadenca. Kaj predstavlja mali zložljivi glavniček. Podpisovanje. Na kubik. Nove serije so spet na sporedu. Končno.
Jutro je bilo čudovito. Hm... Prebrala sem Samorastnike in na moje presenečenje sem ugotovila, da me je knjiga dejansko pritegnila. Všeč mi je zgodba in ves razplet in to. Čeprav mi ta slog ali kakorkoli to že je, ni pretirano všeč.
Ko matematika postane zanimiva. Meje in mejni prehodi, ki jih iščemo v racionalni funkciji.
Ja to je dejstvo - danes je torek.
Bivalna. Brez bravic in brez idej. O joj. Ko ne pričakuješ naloge, sploh in potem jo naloži. In vse skupaj postane mučenje. Arhitektura in arhitekturno risanje, to res ni zame. Rajši bi imela več risanja, ker sem se dejansko navdušila nad tem. Nad risanjem figur. Na splošno mi je to fino, čeprav mogoče v katerem trenutku res ne sede ampak tako.
Težave s prevozom.
Doma pa sem bila šokirana. Resno. Tisto v nulo. Še vedno mi ni jasno. Avto imam. Ha.
Ja pač med počitnicami je težko kaj naredit. Roška. Preveč je šolsko. Nekakšna kombinacija med zdravstvenim domom in kransko. Preveč prostorno. Tuje.
Oblikovna hodi po stranskih stopnicah medtem, ko ljudje iz roške hodijo naravnost. Ko si prinesejo klopco na sredo dvorišča. Nas pa prepoznate ob dejstvu, da sedimo na tleh. Ker je tako bolj "domače", bolj za na oblikovno. In dejstvo, da nas kenslajo v Križankah je grozno. Ljudje hodijo na sšof zaradi Križank, ker so lahko takšni kot želijo biti. Unikatni. Nato pa podrejo cel sistem z dejstvom, da nas utaknejo na neko šolo, ki je zadnja na kateri si želimo biti. Zaradi "takšnih" ljudi.
Kako najdemo pot do Roške. S pomočjo garmina. Smeh. Ja, če pa gremo na kakvček, namesto, da bi šle s profesorjom tja in se luksuzno pripeljemo z avdijem. Ha.
Brum. Brum.
Ronči in pasja šola. Kako lajajo in cvilijo. To je neverjetno. Ampak tisti pogled, ko pritegneš njegovo pozornost je pa najlepši.
Zbujali sva se nekako izmenično. Rončija sem dvakrat poslala iz sobe. Brala sem Dogodek v mestu Gogi. In potem je Lara "panično" iskala knjigo. Optimista, sva mislili, da sva se zbudili v jutro, ko je bilo že skoraj da opoldne. Obilen zajtrk. Gledanje Ameriškega top modela. Vsi deli plus preobrazbe in konec. Dejstvo je, da je uvodna špica pri Gilmore Girls enaka skozi sezone. In, da so diski polni zaradi dejstva, ker so do onemoglosti naloženi s serijami.
Yorški terier. Tak na AAA baterije. Da imaš potem občutek, da ga lahko zdrobiš v trenutku. Portretiranje z Ronom.
Kosilo. Poležavanje na kavču. Gledanje fotk. Poslušanje in predvsem iskanje različnih pesmi.
Kako Laro spraviti domov. Preprosto. Kaja pele. Ja in tako se midve napotiva proti Domžalam. Lara bi rekla, da sem pretirano resna, ampak treba je pazit na cesti. In nama uspe. Ob dejstvu, da sem se skoraj skuhala v tem avtu.
No po Larini zaslugi se mi zdaj ta komad ful posluša. Sej je hud. Ful. Ubistvu vedno bolj in bolj.
Ah. Noč radia Belvi. Zabava za rojstni dan. Ob začetku šole. Sicer se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje ampak vseeno. Letos sem bila spet tam. Skupaj z Laro. Urško in Barbi.
Še preden je Lara prišla, sem doživela hladen tuš, saj so se me malce sposodli. Obup.
Seveda, da se spokamo to traja. Čugumi pijača, ki ima okus kot sirup, ki smo ga pili, ko smo bili prehlajeni. Moje zanimive ugotovitve.
Zunaj je skoraj da zima. Polno mladine okoli trgovskih centrov. Kako jim vedno uspe, da nas zamenjajo za fazanke. Sicer pa tisti, ki sploh še niso bili fazani, so pridno komirali ali pa bili totalno naliti, saj so morali biti pred polnočjo doma. Gremo se Pepelko.
Res se nisem zavedala, da je od Merkurja do Lidla najdaljša pot. Midve z Laro pa totalno neučakani in na trenutke malce zmrznjeni. Noga ob nogo. Potem pa iz daljave končno pritečeta še moji bivši sošolki. Jeej. Obsedimo na pločniku in počasi pijemo vsebino v flašah. Eno poplakni z drugim. Juhej.
Načrt in se spravimo notri. Ampak kaj, ko se izmuznemo tako, da sploh ne pregledajo.
Na odru so neznani. Potem se pojavi neka Kristina (?). In ja. Obup. Koga vse spustijo na oder. Tangels. Dejansko so vredu. Čeprav so zapeli samo en svoj komad. Ampak še tega smo poznali. Radolfi in odločanje med dejstvom ali je komad znan ali ne. Z Urško sva se čisto vživeli in uživali. Pop Design spet z Miranom Rudanom. Teh že dolgo nisem slišala. In na koncu se je pojavil, kar med publiko. Majčke so letele daleč. Veliko predaleč.
Za presenečenje smo upale na Tabuje (samo upanje je bilo ja) ali pa Plestenjaka (smeh). Nekje je padla ideja, bolj zafrkavanje kot ne, da bo prišel Murko na oder. Luči se ugasnejo in kdo se pojavi... Murko. O bed. Izžvižgali so ga v nulo. Slišalo se totalno nič ni in vsi smo na plano zvlekli mobitele in fotoaparate. Tip misli, da je car.
Kingstoni so zabavni in me se prerinemo v prvo vrsto. Sodelujejo s poslušalci in mi z njimi. Zabavno. In potem pride... Omara. Jeeej. Nekdo, ki smo ga cel večer čakale. Dejansko je Omar kul. Videla sem Mašo, ki se je znašla v VIP prostoru in jo prosila za fotke od bližje, ampak ni šlo. Skakale smo, pele, se drle na ves glas. Noro. Ampak Omar pa je car. Resno. In prekratko je bilo. Štirje komadi so občutno premalo, no. Lahko bi skenslali Sanjo Grohar z Aspirinom ali pa Kristino. Definitivno njo in njen porazen stil za oblačenje. In potem bi zadel še kakšno pesem več. A ne?
Za Alyo je vse navdušenje minilo in nje se ne sliši in ne razume totalno nič. Skuter ali Skater. Malce narodne zabavne in skakanje po ritmu za ogrevanje. Potem pa domov in obsedimo na pločniku ob čakanju na prevoz. Zanimiv občutek in velika stvar.
Res sem se lotila pospravlanja. Kar je prešlo v sakanje po bajti. Že cel dan se mi posluša in poje slovenska glasba. O joj.
Ja Avstirja - propad. Nimam komentarja. Razen tega, da sem ljudi zbujala ob osmih zjutraj.
Ampak danes je Noč radia Belvi. Hm...
Na sprehodu sem srečala tisto, ki je bila pred časom čisto navdušena nad Ronom in je obujala spomine iz otroštva. Dve punčki sta takoj prileteli k Ronu in sta me prej videle, kako sem fotografirala, zato sta se hoteli še onidve.
Oh, zakaj bi bilo slabo, če je lahko še slabše? Ne razumem tega, res ne. A se stvari niti veselit več ne smem? Ker je rezultal očitno vedno enak - na koncu vse propade.
In ne razumem ostalih, kako so lahko vedno polni optimizma? In Ljubljana danes je bila tako prekleto turobna.
Ne resno zamori. Očitno sedem domačih branj ni dovolj, še kontrolna mora biti vmes. In potem smo čudni, ker s starši ne hodimo na nedeljske izlete v rojstne kraje pesnikov. Ja mi smo vsega krivi. Potem pa delaj, ane. Super
Letos mi je ta šola čisto neprijazna. Vsi samo najedajo non stop. Matura gor, matura dol, matura levo in desno. Samo matura. Ja to je najpomebnejša stvar v življenju očitno. Ker, če imaš to narejeno, potem ni vredno živeti več za nobene stvar in lahko umreš. Vsaj na tak način se obnašajo profesorji. Super. Ti pa prenašaj to vse dni.
Ok, Režunka je še vedno najboljša, ko pribije nekaj v smislu, da je totalno presenečena ob dejstvu, da so vsi naredili maturo iz umetnostne. Zanimivo.
Pijem kokakolo. Žvečim čigumije. Pijem vodo. Jem čokoladne napolitanke. To ni dobro. Sploh. Ampak pršut. To je nekaj.
Nore. Nore. Nore ideje. Me in Celovec? Ja. To bi bilo nekaj.
Ko me pride mama iskat na vlak in mi začne namigovati, da se bo ona presedla na sopotnikov sedež. In v beli Mazdi pa sedi Gašper. Tudi za volanom. Že zjutraj sem ga srečala in bil je tist "Živjo. Kako si?" preveč tipično in patetično. Nazadnje sem ga videla, ko je delal izpit, tako kot jaz. Samo z dejstvo, da ga je mesec ali dva prej naredil. Nisem več prepričana.
Šola. Mučenje. Grozne ure, ampak ni druge izbire. Pri španščini smo sestavljale lasten horoskop. Mi. Španščina. Horoskop. Zanimiv rezultat. In nastala so naslednja dejstva - dvojčki imamo več obrazov, menjavamo razpoloženja (preveč hitro), smo zelo pozabljivi in včasih preveč čustveni, nismo zamerljivi, smo zelo trmasti in vedno odkriti. Vse razen zadnjega je včasih preveč res. Dvojčki smo radovedni in družabni. Yeah right. Z alkoholom v krvi? Oziroma samo ob določenih ljudeh.
Domača branja. Na kvadrat. Bolje bi rekla, če bi uporabila izraz na kubik. Sedem jih imamo samo prvi mesec. Pokopala nas bo. Dobesedno. Razložite mi, zakaj je slovenščina obvezen in maturitetni predmet? Resno?
Ko imaš likovne teorije celih 15 minut - kakšnih deset gor ali pa ne in potem zgineš na Čopovo v Helenini družbi, ko si radovedno ogleduje alstarke. Lizika sladoled in mali otrok.
Pogled. Klik. Pohvala. Pogled. Klik. Pohvala. Ha.
Kaja je čist ustvarjalna. Oblikovna stopla v glavo, ko bo pa treba risat pri pouku se mi pa ne bo dalo.
Na roki imam napisano 'fi'. Blazinice pred prsti me bolijo, kakor tudi glava, ampak ta čisto malo. Zaspana sem pa ful. Res ful. Zopet bo ta zoprn, naporen ritem.
Zjutraj je priti v Ljubljano - cela znanost. Že mama me je opozorila, da so rekli, da je proga med Kranjem in Škofjo Loko zaprta, ampak upanje ostaja. Pridem dol in čaka avtobus. Glasen 'neee' se pojavi v moji glavi. Nekako se spravim na tist mali busek in čakam. Čakam. Čakam. Odogovarjam na smse, da tako ali pa tako sploh ne vem kdaj bom prišla. In čakamo in čakamo. Potem pa pride vlak iz Jesenic in cela gruča potnikov, bilo jih je kot rusov, se napoti proti temu malemu avtobusu. Optimisti so mislili vse spraviti gor? Končno pridemo v Loko, kjer nas čaka vlak in na njem Helena. Najdeva se in čakava. Poslušava pogovore sosedov, ki imajo najboljšo debato. In na vlaku čakamo in čakamo. Lara je bila že čisto živčna, kje sem, kdaj pridem in tako. Z enourno zamudo končno pridemo v Ljubljano. Ah saj je samo ena ura... ali ne? Imamo pa fensi nove kartice za vlak. Kako kul.
Prepešačiva tisto stokrat prehojeno pot. Oh, spomini. Dobimo se in se napotimo na našo ulico. H&M seveda. Zara. Samo s tem zelo hitro opravimo. Bil je smeh, bile so različne podrobnosti in podobno. Tunina pica. Zadaj za šolo smo posedale in razkuževale. Za gripo in to. Razne debate. Maturanec. Morje. Kolpa in podobno. Potem pa pridemo v razred. Naša risalnica je bila zasedena s klopmi. Groza. In spet je samo NAŠA risalnice. Vse sošolke. Tisti občutek, kot da je minil samo en teden, največ dva. Romi s svojimi navodili. Na kratko o vsem. Na Roški imamo tudi šolo. Kjerkoli že je to. Ampak baje na neki ekonomski. Fantje? Midve s Heleno zopet v nabavi. Parkec poleg šole. Zanimiva zadevščina z vonjem in okusom po čigumiju, ki ga najdemo v liziki. Samo alkoholno. In mešano z kokakolo. Zanimivo. Sirovi štručki. Hot doga. Kebab. Pride še Irena in zavlečemo vse skupaj. Kar klepetamo in klepetamo. Potem se odvlečemo na glavno in s Heleno končava sami. S hrano iz meka na vlaku. Ki nima "obvoza". Super. Gremo v Avstrijo?
Qlandia. Adidas trgovina. Čevlji. Špar. Hrana. Sladkarija in vse...
