Nespečnost

Mogoče sem pa staknila virozo, ki se je pojavila ob takšnem nenadnem nihanju temperature. Kdo bi vedel.

Obožujem dvajsetminutne serije, ki nimajo tistega nadležnega uvodnika s tem kaj se je zgodilo prejšnič. Tako, da sem sedaj zaključila z gledanjem Samantha Who, ker mi je zmanjkalo delov. Pa prav zanimiva je.
Tretja sezona pa je bila preklicana. Kako tipično.

Zakaj je tako težko živeti v tem trenutku. Vedno podoživljamo spomine ali pa načrtujemo stvari v prihodnosti. Fantaziramo. Sanjarimo.
Redko smo na realnih tleh, tukaj in sedaj.
Se je lažje spominjati nečesa kot to doživeti. Vedno nam je žal da mine, ampak noben pa se ne ustavi in si reče: 'Glej tukaj sem' in z nasmehom uživa. Ne?
Pregledovala sem "stare" fotografije, ki so nastale ob vseh teh letih in ugotovila, da je bilo lepo.
Še vedno nekako nisem najbolj naklonjena temu, da sem na začetku, pa vseeno. Ne morem verjeti, da sem že toliko stara, da mi jutri ne bo treba v šolo. Čeprav bom pogrešala tisti del, ko po počitnicah vidiš sošolce in se hitro znajdeš v debati kje je kdo bil, kaj nas čaka in podobno. Ko smo vsi polni pričakovanj. Ampak letos tega ne bo več. Letos se začenja na novo. Z novo šolo, novimi ljudmi. Za "stare" pa upam, da ostajajo.

Lena - Touch A New Day

Priklenjena na ležeči položaj

Danes sem že skoraj cel dan v ležečem položaju, ker drugega nisem sposobna. Prehlad ali nekaj me je popolnoma pokončalo in ob stanju ali sedenju dobim vrtoglavico in kmalu pristanem na kavču.
Vse ima popolnoma neužiten okus in ne vem ali me zebe ali mi je vroče. Prebavljam zgolj tablete z nekaj kosi kruha pa še to gre bolj tako tako.
Tako, da sem obupno ja. Lahko jamram, saj drugega nisem sposobna početi.

Celo noč sem se zbujala in nisem spala, kar sem pridno nadomeščala čez dan. Sposobna sem bila pogledati fim Salt pri katerem me je od pretirane akcije skoraj zmanjkalo in pojma nimam zakaj se je šlo. Res nisem tip človeka za akcijske filme, ker me preveč dolgočasijo. Protislovno?

Največji smeha pa je bil videti skupine aerobične gimnastike, pri kateri je šest tipov v ozkih dresih poskakovalo na tisti kvadratasto označeni zadevščini. Umrla sem.
Da dejansko tak šport obstaja, sploh nisem vedela. Še manj pa pričakovala, da to moški izvajajo.

Kdo zboli sredi počitnic. Ja, mojih še ni konec. Še en mesec trajajo.

Sons - Aspirin

Retro vzorec

Sovražim dneve, ko me sesuje. Ko nisem sposobna narediti nič, čeprav si blazno želim početi nekaj.
Imam občutek, da sem končala z vročino in bolečim grlom. Čeprav me blazno mrazi.
Blazno neneavadno se je tako počutiti "sredi" poletja.


Se v življenju večkrat srečava,
te opazujem na skrivaj.
Včasih bežno se pogledava
in greva vsak na drugo stran.


Ti ne veš, da noro si mi všeč,
moja skrita želja si.
V rjuho čustev oviješ popek moj,
polepšaš mi noči.


Vse kar sem počela je bilo gledanje serije Samantha Who. Fotografiranje v sosednji hiški, kjer sem se poglabljala v malenkosti. Se zabavala in zabavala našega psa.


Le v sanjah ljubim se s teboj,
le v sanjah ljubimec si moj.
A ko z jutrom se razblinijo,
v mojem srcu je skrivnost.


Ne mine dan, ko v mojih mislih si,
v objemu tvojem se topim.
V oblakih jadram, svet se lepši zdi,
nazaj pristati ne želim.


Na pol gledam tudi Miss Slovenije. Kaj je sploh še point v tem. O smeh z vprašanji.


Pride dan, ko ti odprem srce
in zaupam sanje ti.
A se bojim, da ne boš jih razumel,
takrat izgubim, za vedno izgubim te.


Le v sanjah ljubim se s teboj,
le v sanjah ljubimec si moj.
A ko z jutrom se razblinijo,
v mojem srcu je skrivnost.

Kelly Clarkson - Because of You

Anhovo

Nočna izmena X. Deseta po vrsti, prva za nas. Nekje je treba začeti.

O zamudi na štartu raje ne bi. Po drugi strani si pa res ne predstavljam, koliko prej bi šele prišli, če bi dejansko štartali ob "dogovorjenem času".
Ampak smo preživele. Kljub rahli slabosti in gneči na cesti. In z zamenjanim sedežnim redom in postankom je bilo potem kulj.
Naš namen je bil iti v Tolmin, pa nam ni uspelo. Čisto po nesreči in čisto naključno smo naletele na Anhovo. Popolnoma nenamenoma.
Sprva se je pred nami znašla tabla z napisom 'Nočna izmena' in nekaj metrov naprej je bila tabla za Anhovo in še ena tabla za naš končni cilj. In znašle smo se s pogledom na oder na parkirišču. Ha, kako zabavno.
Bile smo tam še preden se je kaj začelo. Pripravile avto za spanje in opazovale nastop na odru leže.
Bili so neki neznani, mislim da okoliški bendi. Nič pretresljivega.
Dejansko je bil med njimi najbolj zanimiv del, ko sta nastopila Slon in Sadež. Modela sta res zabavna. In izvajali smo mehiške, slovenske, hrvaške in nevemkakšne vale še.
In potem je bila Siddharta. Me pa čisto pri odru. Ugotovila sem, da nekako nisem najbolj navdušena nad njimi. Saj so kulj in vse, ampak me ne gane. Že na poti z morja sem imela težave pri poslušanju njihove glasbe, ker mi resnično ni sedla in sem nekajkrat "neopazno" premaknila naprej. Ok, saj kakšno pesem dve, ampak več mi pa že ne sede. In zdelo se mi je kot, da sploh niso hoteli iti z odra. No, tisti, ki se potem resnično niso hoteli odstraniti z odra so bili Elvis Jacksoni, pa pustimo podrobnosti. Pri Siddharti sem se potem bolj poglabljala v sam nastop, luči in vzdušje množice. Ker je bilo precej čudnih pogledov in širokih nasmehov, ki sva jih z Laro pridno izmenjavali skozi njihov nastop.
Bolj kot Siddharto sem hotela slišati Tabuje. Oni so mi sedli. Oni so kul. Poznam besedila in jih z veseljem prepevam. Medtem, ko je bilo pri prvi skupini to precej tako - kaj pa sedaj. Mislim, saj sem slišala pesmi, ampak zelo redko poslušala.
Tina še vedno deluje popolnoma v svojem svetu, ko se zvira na odru. In pri njih smo končale v prvi vrsti. S trzalico. Ubistvu sem čisto uživala v njihovem nastopu z rahlimi motnjami.
Močno cenim fante, ki so stali za nami, ko se je pijana množica Primorcev premikala sem ter tja in so bili vsi željni prve vrste. Čeprav je tisti za mano potem izginil in sem se morala sama boriti z pijanimi 13-letnicami na moji levi. Kako so nadležni ljudje, ko so tako pijani, da ne vejo kaj delajo in se naslednji dan nič ne spomnijo, ampak imajo neverjeten pogum in voljo. In moja leva roka je utrpela kar nekaj napenjan mišic. Še bolj bogi pa je bil naš novi znanec s katerim smo menjali prvo vrsto in nas je poskušal obranit napadov množice.
Tisto čakanje na bende, da so prišli na oder je bilo res nadležno in vsak je potreboval več časa od prejšnega.
Kingstoni, ki so podrli rekord v tem so nastopili kot zadnji. Nekje pred tretjo uro, ko smo bile že precej nejevolne in utrujeno od vsega, zato nobena ne ve kdaj so končali, ker smo pospale.

Vem samo, da smo se sredi noči zbudile pod naležnim, konstantnim premikanjem avta, ker so se neki Primorci naslanjali nanj in na njem ležali. Alarma nam ni uspelo vključiti, hupanje ni pomagalo, zato je sledil nagli premik, ki je uspešno odgnal nadležno množico. Ja Primorce taka "rada" omenjam, ker sem prišla do spoznanja, da znajo biti zelo nadležni z njihovim obnašanjem in naglasom. Nekako mi ni več prebavljivo. Fuj.
Naslednjo bujenje pa je bil zvok dežnih kapelj ob streho avtomobila ter kaplanje skozi odprto šipo.
Odprt prtljažnik nam je odprl tudi prečudoviti pogled na gorovje z reko Sočo, ki je bila precej motna od nočnega/jutranjega naliva. Načrti kopanja so propadli, ker smo imeli dvoje kopalke in eno brisačo, kar je premalo za tri osebe. Tako, da smo bile kmalu na poti domov.

Vožnja je bila za takšno zaspano jutranjo uro prav zanimiva in je minila kot bi mignil. Opazila sem veliko mrtvih ježkov ob cesti in še več pokvarjenih vozil na odstavnih pasovih. Res ne vem, kaj je s tem zadnje čase, ker lahko vidiš stoječe vozilo skoraj na kilometer ali dva.
Kako mi je uspelo pripeljati domov niti ne vem. Vem samo, da je bil na poti vsak semafor rdeče barve in sem se morala konstatno ustavljati. Potem pa sem bila že doma.

Cenim luksuz tuša. Ker zna biti precej neprecenljivo, ko po takšni noči stopiš v stik z vodo.

Okusni krofi. Bobi. Katere lahko ješ dokler jih ne zmanjka. Igranje remija po zelo dolgem času.
Ampak sem pa rahlo utrujena in izčrpana. Pri nobeni volji za Umeka, kot se mi zdi da tudi vreme ni pri volji zanj.

In lepo prosim - v allstarkah sem preživela. Ha. Jaz. Osebno. Ha.

Joan Jett and the Blackhearts - Crimson & Clover

Travmatizirano

Sanje mi nočejo iz glave. Počutim se čudno.
Poleg današnjih sanj pa me preganjajo še včerajšne, katere so ponovno izbruhnile na površje. In zdi se mi kot, da sem jih sanjala tri noči zapovrstjo. Nekaj o nekem potovanju na Bahame, Maldive, kdo bi vedel kam. Vem samo, da sem prišla do letališča in nikamor drugam.
In sploh ni bilo nič takšnega, ampak počutim se res čudno. Druge besede ne najdem.

Tako, da grem sedaj na štartno pozicijo, da bomo šle v Tolmin na Nočno izmeno. Jeej.

JoJo- Never Say Goodbye

Fitipali

Vintage tržnica ni bila tista, ki bi me razveselila. Bile so starine, a ne oblačila.
Edouard Manet v slovenščini. Za občudovanje.
Sprehod po pariških galerijah. Za zanimive načrte.
Gospa Bovary. Za dušo. Čeprav je vsakega zanimalo, če jo rabim za šolo, ker je letos na eseju. Ampak ne. Rabim jo, ker imam neverjetno željo, da bi jo še enkrat prebrala. Pa nimam razloga. Samo hočem. In še sebe ne razumem, kako me šele drugi čudno gledajo.

Ja drugače pa je bil nadvse čudovit dan za sprehajanje po polni Ljubljani. Ravno pravšnji termin, ker je povsod nekaj bilo. Se je dogajalo.
Z namenom pa da greva na Vintage & Second Hand tržnico, ki se je odvijala še zadnjič. Mislim za nekaj časa. Ampak nisem naletela na nobeno stvar, ki bi lahko odtavala z menoj in popestrila garderobo. Medtem, ko je Lara pridno nabirala nakit.
Edina stvar, ki me je prijetno presenetila, pravzaprav ni bila stvar. Bila je oseba. Bila je tista oseba, ki me je ravno prejšnič presenetila z odzivnim komentarjem na mojo objavo. Spet govorim o Evi.
In sem zbrala pogum, to je sicer smešno slišati in je tudi smešno izpadlo. Ampak morala sem izpolniti dano besedo, da jo bom naslednjič pozdravila. In sem jo.
Pač znam biti pojava, ko pristopim do osebe in začnem bluziti nekaj o tem, da sem jo zadnjič srečala in da je komentirala moj blog, in bla bla bla. Saj si predstavljate zgodbo. In potem ta dotična oseba pobrska po svojem spominu in izjavi nekaj podobnega kot 'a to si ti?' in potem se začne debata. Lahko povdarim, da tega 'a to si ti?' ubistvu nisem slišala prvič.
Kje sem ostala. Aja pri Evi. Zanimiva osebca, tako na prvi klepet. Mislim bilo je kramljanje za par minutk o šoli, oblačilih, vintidžu in zadevah, ki so priletele na misel.
In potem, ko od vsega tega odideš in se znajdeš na ulici, ti postane jasno, da si ravnokar naletel na osebo, ki jo bereš. Se to sliši smešno?

Potem pa sva se potikali po antikvariatih. Želela sem Gospo Bovary, pa sem naletela na izjemno knjigo Maneta v slovenščini, čeprav sem hotela od Moneta kaj. Ampak kdo bi se branil tega. Sama skoraj. Ampak dobro da imam Laro, če ne bi se sekirala.
Potem v naslednjem sva naleteli na knjigo Picassa za 10€. Za Larino občudovanje.
V še zadnjega pa sva šli čisto po nesreči, mislim enkrat prejšnič sva opazili da je in potem sva vstopili, kljub dejstvu da se je verjetno zaprl že pred pol ure. Pa se ni. In po najdenem umetnostnem oddelku, polici, sva prišli do zanimivih načrtov ob knjigi Sprehod po pariških galerijah. Kako čudovito bi bilo to izvajati. Zato so prišli na plano prav zanimivi načrti. Kako dopolniti knjigo in jo narediti samosvojo, edinstveno in polno vtisov. Upam, da uspe.
Poleg tega pa je stric imel še Gospo Bovary, ki gre kot vroče žemljice in sem bila še nadvse srečna ob spuščeni ceni. Popolno.

Breskova voda in breskovi bomboni. Super kombinacija in blagovna izmenjava. Prstan, ki si ga je že dolgo želela in sem ga bila končno sposobna kupit ter ga podarit. Kako noro, da so ga še vedno imeli. Res je bil usojen.
Parkiranje avta. O tem raje ne bi, se pozna da ga že precej časa nisem vozila.

Ljubljana pa je zanimivo polna. Kolesarjev. Ljudi. Turistov. Ob mostovih ali na mostovih so stojnice s hrano. Skoraj vsaka druga kavarna ima svojo živo glasbo. In nori ljudje tečejo po mini stezi sredi ulice. Res so usekani.


Pogled iz novega Mesarskega mosta je bil čudovit. Mislim z vsemi lučkami in vsem. In v tistem trenutku sem obžalovala dejstvo, da nisem stačila fotoaparata v torbo. Ali imela majhnega pri roki. Mobitel je bil samo zasilno sredstvo.

Nalepkice. Spet. Tokrat sem se skoraj izkazala še z olfo. No, skoraj je šlo z malce kiksi in postrani črtami. Pač nisem za ravno.

Policaj me je ustavil. In ne ni tako grozno, mislim nisem nič naredila narobe. Samo kontrola je bila. Jaz pa čisto raztresena in zmedena, da mi je še prometna padla iz rok. Totalno me je vrgel iz tira. Ampak vse enkrat prvič.
In luna me je spremljala celo pot. V daljavi pa še zadnje barve preden nebo nastane popolnoma črno z avtomobilskimi lučmi. In pod veliko svetlečo luno je ravno pristajalo letalo z utripajočo lučjo.

Rupert Holmes - Escape (The Pina Colada Song)

Nalepke

Danes sem en mali klopčič. Nemočna in nezmožna. Lahko bi zvita na boku ležala v nedogled, dokler ne bi čutila ničesar več, ampak vse hkrati.

Počutim se bedno in popolnoma nekoristno. Nepotrebno.
Zganjam melanholijo ob misli, da bodo vsi za Bežigradom, ko bom sama preživljala dneve v centru in morala na novo navezovati stike, sklepati prijateljstva. Ampak ravno sedaj, ko sem se vsega navadila. Ko sem se razvadila s konstatno bližino ljudi, ki so me sposobni prenašati. S katerim lahko v istem dnevu pokažem vsa razpoloženja pa bodo še vedno tičali z menoj.
Tako pa bom vsa negotova stala pred ljudmi, kateri bodo z leti ugotovili, da ne vedo nič o meni, čeprav so preživeli lep čas z menoj. Se dogaja in sem tudi že slišala ravno takšne komentarje nekoč.
Ker se preveč navežem na ljudi in potem odidejo. No, ali pa jaz grem. Vsaj mislim, da je tako.

Do takrat pa imam še en mesec počitnic.
In lahko v miru printam in režem nalepke. Ter se počutim obupno.

Bon Iver - Skinny Love

Nočni naliv

Obožujem zvok dežja in nežen vetrič, ki pripiha skozi odprto okno. Ko v ulični svetilki opazujem obrise padajočih kapelj in poslušam njihov zvok. Poleg tega pa se nekje v daljavi vrtijo ritmi in glasba Enriqueja. Nežni toni. Prisrčno in ravno pravšnje.
Vsake toliko se zabliska in po možnosti se sliši še grom, ki ne spada v ustvarjeno vzdušje.

Nisem produktivna samo počitniška.
Vse deluje še po liniji najmanjšega odpora in tam ostaja. Izklučujem sesanje stopnic, kar je bil največji podvig danes. Poleg nakupovanja fasnge in biti spremljevalno vozilo.

Bili sta Gaja in Vanga. In naš črnuhar Đabi.

Uživam v pogledu na Moulin de la Gallette, ki se bohoti na mojem zidu in sanjam, da ga ponovno nekoč vidim v živo. Tam na platnu pred mano, da sem z nosom oddaljena nekaj centimetrov in občudujem plasti nanešene barve. Baje bo EasyJet do Pariza. Tako sem bila obveščena.
Do takrat pa iščemo vlak do Prage. Nima smisla, vem. Mislim ta trditev.

Enrique Iglesias - Somebody's Me

Pulj

Opozarjam. Da je zelo dolga objava, vključno s fotografijami. Vzeti si morate čas.
Moram pa še dodati, da sem videla komentar in bila popolnoma presenečena. V mislih imam Evin komentar, saj niti nisem pričakovala odziva, niti nisem bila prepričana, da sem prav videla. Ampak sedaj bom pocukala za rokav, če še kdaj naletim nanjo. Saj ne bo prvič, ko sem bom pri nekom pojavila od čistega veselja, ker bere moj blog. Pa sem resnično čudna. Kdor se strinja roko gor.



VEČER ODHODA [18.8.2010]
Stres na dan odhoda ni bil manjši, bil je na robu živčnega zloma. Ko vsak trdi nekaj svojega in vsak komplicira po svoje. Tako težko je uskladiti par mnenj.
Kam v trgovino. Kdaj od kje. Kdaj v Ljubljano. Kdaj naj bomo v kampu. Kje naj se ustvaimo. Stotisoč vprašanj in nobenega strinjanja. Res ne vem kako nam je uspelo. En je kuhal mulo drugega in obratno.


PRVI DAN [19.8.2010]
Vključno z odhodom.
Tako nadležne budilke pa že dolgo ne. Brez povštra. Brez kovtra. Brez medvedka in brez moči za nadaljnje upiranje po tistem, ko čutiš nočno lučko na svojem čelu. No, vsaj nekje v bližini.
Vse skupaj, ker naj bi predolgo potrebovala, da bi se zrihtala. Pa temu nekako ni bilo tako.
In najina prtljaga zložena v avtomobilu z zadnjimi nasveti domačih. Vžig motorja in smo bili že na poti. No, sva bili že na poti.


Po naseljih, ki se vlečejo. Banano za zajtrk. In spet smo bili na poti. Po prvem postanku.
Rdeč avto je takoj opazen in prostor za kovček več kot očiten. Težave s CD-ji, katere moram še vrniti. Je pa uspelo, čeprav je radio trdil svoje je igral. On je še vedno prepričan, da nima CD-ja notri pa igra. Zanimiv, zelo zanimiv sistem.
Pa smo bili na avtocesti. Brez posebnosti, v smeri morja. Tja, kamor še nisem peljala.
Ostale smeri avtoceste sem po večini že prevozila, samo še proti morju ne. Avtomatiki pa so tako zabavni in dolgočasni obenem. Ni sklopke, je pa tempomat pri katerem lahko noge spravim za vrat in se igram z gumbki na volanu. Izpustim prvi del trditve in se oklenem drugega. Gumbki so zabavni.


Bil je še zadnji postanek pred ciljem. V Kopru. Ker sem potrebovala pavzo. In ostale tudi. Ker smo potrebovale hrano in jutranjo kavico. No, kakav.
Malce napolnjene nakupovalne košarice. Samo toliko, za prvo silo.
In še preden si mignil, smo bile na Hrvaškem. Mejo smo dale skozi, kot da je ni bilo in se posmehovale dolgi kači avtomobilov, ki so naveličano čakali na drugi strani. Čeprav pet deklet v velikem avtu zna biti sumljiva situacija. Z nabasanim sadnjem za sedežem.
Hrvatom je potrebno plačati mostnino in še cestnino za nekaj, kar očitno oni definirajo kot avtocesto. Tako ali pa tako računajo vsako stvar, ki jim prinese dobiček. Z največjim veseljem pa morje. Tako in drugače.
Kamp smo našle. Po katerem poizkusu se sicer ne spomnim, saj smo kar precej obračale in vozile po neznanih poteh tekom dopusta.
Dobile smo ključ in se razkomotile. Vanga.
Vedno je potrebno najti razlog za nazdravljanje in tokratni je bil - preživele smo vožnjo in srečno prispele. Borovničke, teranov liker ali pa nekaj podobnega.
In ko smo punce iz toliko različnih koncev Slovenije je potrebno sklepati kompromise. Pri vsem, tudi igrah s kartami. Remi je postal polemika in kup različnih pravil. Ampak smo jih združili in odigrali. Čeprav še vedno ne vidim smisla v štetju pa vseeno. Poleg tega pa deluje, da je naš sistem zapleten. In baje preveč kompliciram, ampak imam svoj način seštevanja kart do 51.
Bili so vse prej kot poker obrazi, saj je bilo polno razmišlanja, sklepanja, seštevanja in podobnega, ki se je zabeleženo znašlo na spominski kartici.
Namakanje v vodi in okušanje svežine morja. Ne ravno skozi usta pač pa na telesu, ko ti morska voda prijetno shladi telo. In prva sem stekla v vodo.
Fotoaparat s kamero za neprecenljive trenutke. No takšne, ki postanejo neprecenljivi, ko jih čez pol leta vidiš ponovno in umreš od smeha. Poznam to zgodbo.



DRUGI DAN [20.8.2010]
Bujenje na zelo majhnem delčku postelje. Vsaka je imela približno širino svojega telesa in se je obračala na tistem delu tako pazljivo, da ne bi zbudila-butnila-udarila-zmotila sosede.
Pa je posijal sonček skozi okno in že smo zaspano zrli v svet in grizljali kos kruha pred seboj na krožniku. Potrebni so bili načrti. Veliki načrti za tako brezdelen dan.
Pa še jutranje kopanje je prišlo na vrsto. Obožujem takšen način kopanja, ko sem sama na plaži. No, skoraj. Tista, ki izvaja asane me ne opazi in tista, ki se zgoraj brez sonči, se ne zmeni zame.
Pa sem zaplavala v sončno jutro v osvežujočem morju. Kakšno prijetno jutranje razvedrilo. Ko slišiš zvok morja, ko pljuska voda ob tvojem telesu in nič ne moti. Ko je gladina vode popolnoma mirna in ko tvoj mir zmoti le krik galebov in otroški jok. Ampak v takšnem trenutku še to ne moti. Pretirano.


In sem bila popolnoma sveža in prerojena. Kako dobro dene jutranje kopanje. Presenetljivo.
Bralni kotiček. Vsaka s svojo verzijo branja. Jaz s tistim delom, ko imam slušalke v ušesih.
Sonce pa je puščalo svoje nežne jutranje žarke povsod. Z vzorci.
Mazanje s kremo se zna zavleči. Sploh, če je krema zelena, ker otroci mislijo, da je to kulj.
Igrala sem se s svetlobo, ko se je ta z menoj.


Plaža je bila preblizu in smo izkoristile naslednjo. In kot sem že omenjala, Hrvati pobirajo denar za vsako malenkost, tako da smo končale še nekaj metrov naprej in obsedele na skalah.
Družabne igre. Nedružabno branje. Nenavdušeno kopanje v vročinini dneva.
Uživanje v senci pod borovci s pogledoma na valovanje morja in z Jetnikom iz Azkabana v odmevu slušnih organov.


Valovi so tako fascinatne stvari, da lahko vanje strmim dolge minute. Samo strmim in se relaksiram. Ne rabim govorjenja, ne rabim druženja, ne rabim konstantnega spraševanja in poizvedovanja, kaj bi počeli. Tišina je največji užitek in redkokdo jo zna izkoristiti. Vsem ostalim se zdi grozna in neprijetna in se ji poskušajo izogibati. Pa ni grozna in ni neprijetna. Ker včasih rabiš samo to. In če tega ni, potem je lahko nekaj narobe.
Enka. Remi. Neka nova igra pri kateri pravila ne veljajo za tistega, ki jo pozna, pri tem pa še okorišča nasprotnika. Ampak postane žrtev lastnih pravil.
Letalo z napisom je krožilo nad nami.



Počivanje po napornem kosilu. Odločitev je padla in bil je večerni izhod v oddaljeno mesto. Torej Pulj po naše. Bolj znano Pulo.
Masiranje. Masaže na sto in en način z negovalnim mlekom. Da je bilo vse skupaj precej lažje, jaz pa sem se izživljala ob "gnetenju" kože.
Rihtanje. Izbiranje oblačil. Čevljev in vsega podobnega. Za večerni sprehod. Pardon, izhod.
Bil je klik. In ni bilo pomoči.




TRETJI DAN [21.8.2010]
Jutranje kopanje je odšlo skupaj z načrti za kosilo. No, vse skupaj se je prestavilo na poznejši čas, saj smo odšle v Kamenjak na kopanje. Ker so naše plaže preveč umazane. Pa smo se peljale po zaprašenih poteh.


Še prej pa smo se najedle kot majhni pujski z odlično pico. Ravno prav tanka, ravno prav zapečena s ravnopravšnjo skorjo. Super je bila.
Osel je popestril vožnjo.
Našle smo nov CD in se na ves glas drle, pardon, prepevale pesmi tiste "grozno" priljubljene skupine imenovane RBD. Začuda nam je šlo precej dobro s poznavanjem besedi.
In že smo bile na plaži. Z avtom pod borovci in hiško za masažo v daljavi, "pravo" masažo.
Lenoba je bila stalni spremljevalec in ob uri, kateri smo prispele je bilo počivanje prvo na seznamu - kaj storiti naslednje.



Znerviral me je čips in imela sem prijetno relaksacijo v vodi. Ob čudovitem razmerju zračne in vodne temperature. V morsko modri vodi. V milini.
Ko sem obsedela nekaj centimetrov od obale in opazovala pluskanje. To pomirja. Odlično pomirja.
Pogled na zahajajoče nebo na sončnih očalih.


Pa je bila vožnja nazaj. Z nenadnim postankom. Zaradi slikanja svetlobe.
Domači improvizirani koktejli in razne igre. Obisk mesta.




ČETRTI DAN [22.8.2010]
Posedanje na robu igrišča v senci dreves. Še bolj zgodnje vstajanje, pranje posode in nakupovanje.
Zaveterje za karte v senci borovcev na igrišču z vetrom v laseh.
Kuhano kosilo. Bila je prava savna. In po vztrajnem preizkušanju hrane med kuho, mi po njej sploh ni teknila. Nabijanje sonca v glavo je v meni sprožilo močno reakcijo in šla sem direktno v posteljo. Se zbudila prepotena, popolnoma nalepljena na Sarino spalko. Nič kaj prijeten občutek ampak sem bila mnogo bolje po tem.
Pomaranče s cimetom.


Limone, melone. Jezik se ti tako zaplete, da sploh ne veš več kaj trdiš.
Vsi so bili nadležni. Vključno s komarji. Vsak, ki je prišel mimo je imel neko pripombo. Prej nam pa cel teden ni noben rekel mu.

DAN ODHODA [23.8.2010]
Ponoči je prav pestro, ko se poskušaš obrniti. Najprej sem brcnila osebek ob koncu postelje, nato sem mogla še dregniti osebek na moji levi, ker je motil sanje osebka na koncu postelje s tem, da je bil občutno preglasen z nadležnimi zvoki smrčanja.


In ponovno sem imela jutranje kopanje. Z istimi občutki kot drugi dan. In še vedno je bila tam tista ženska, ki je izvajala jogo. Jaz pa sem jo prav potihem in prav navihano motila, čeprav sem verjetno to mislila samo jaz, ker pri njej sploh ni bilo učinka.
Lepo sem že spakirala. Pomila posodo. Splaknila avto, ker je bil ves bel in ves popisan zaradi adrealinske vožnje po Kamenjaku do plaže. In razne 'RDB 4ewa' in podobne napise. Še nek Mirko ali Marko se nam je prišel podpisat.


Pojedla sem že zajtrk in vse, ko so se ostale komaj začela zbujati. Sicer smo imele spakirano in pospravljeno in zmetano v avto, še preden bi mignil pa vseeno. Vse se nam je zdelo tako hitro in da bi lahko preživele še kakšen dan. Ampak ne.
Na parkirišču v Puli je bila popolna zmeda. Nobenega parkirišča in stotisoč avtomobilov preveč.
Ampak nam je uspelo pridobiti zelo dobro parkirno mesto, katero je pomenilo skoraj nič kompliciranja ob odhodu, ker nas je nek tip podil proč, ker mu je žena rezervirala parkirišče. Pa kaj, mi smo dobile še boljšega čisto ponesreči, ker sem zagledala, da sem nekoga zaprla, kateri je z avtom enake oblike kot naš hotel ven.


V Puli je bilo neživljensko vroče. Resnična vročina, ki ni bila za nikamor. In še jaz prav pametna deklina, sem pozabila denarnico v avtomobilu. To sem ugotavljala, ko sem stala pred bankomatom. Saj verjetno ne bi kaj dosti zapravljala. Čeprav sem povsod videvala tiste moje kovčke/potovalke, ki so tako prisrčne. Zelo zanimivo. Dehidrirana sem končala ob vodi, ko so ostale uživale v ledeni kavi. Nisem za kave, kakršnekoli.
Na poti domov. No proti Kopru, kjer je bil predviden naslednji postanek.
In se je tudi zgodil, ko smo brez problema prišle čez mejo samo s krajšim zastojem, ki se je hitro razkadil.


Imam čudovito čipkasto belo torbico in majico z rožastim vzorcem. Ker trgovini AnnChristine ne morem izogniti in torbice ne morem pustiti tam, tako prečudovite. Poleg tega pa sem nekaj trenutkov oklevala, dokler nisem dobila navdušene potrditve, da je ta torbica takorekoč že moja. S pikčasto notranjostjo. Preprosto čudovita je.
Koprčani imajo tako grozna krožišča, da smo se peljali nekaj krogov. V enem sem morala takoj ven. V drugem sploh nisem mogla in sem se peljala še en krog. Tako, da je bilo precej nenaklonjenosti sreči s temi krožišči. Ampak smo uspele. Prišle v Ljubljano.
Vse sem razložila in prispela domov.


Navdušena da vidim vse, sploh Rona, ki me je poslinil, popraskav in izkazal neverjetno navdušenje, jaz pa nad njim. Bogega kužka sem že pogrešala, ko sem vsak dan v kampu videvala pse, ki so se sprehajali. Moj črnuh pa je užival doma.



PRIGODA
Aja sploh ne vem če sem omenila. Najbolj pretresljiv del se je zgodil tisti dan, ko smo se odpravile v market nekaj kilometrov proč v tako majhno parkirišče pod trgovino, da si komaj avto obrnil.
Parkirala sem ga tako, da sem imela na desni steber in sem morala lezti, čez nasprotna vrata.
Vse nakupimo, nabavimo in se vrnemo v avto. Zlezem notri in obrnem ključ. Pa nič. Ključ se je zataknil in ni bilo nobenega znaka. Volan je bil trd. Prestave tudi. Vse kar je dajalo zvoke življenja je bil radio. Ostalo pa nič. Panično sem klicala domov, kaj je narobe. Pri tem še nisem imela telefona. Noben ni vedel nič. Šle smo na sosednjo bencinsko, ko nam je nekdo za pultom zrihtal mehanika, ki je bil že na poti, ko mu je umenil, da ga pet deklet čaka s pokvarjenim avtom, ki noče užgati. Bilo je še nekaj klicov, ampak noben ni imel ideje. Od same obupanosti sem se začela tolči ob volan in... avto je vžgal.
Kakšni znaki veselja. Kako smo ga ven spravile niti ne vem, ampak vem da nam je uspelo. Kasneje so ugotovili, da sem zaklenila volan, ko sem lezla čez avto ven. Juhej. Imela pa smo dramatično izkušnjo. Poleg dramatic look maskare. Smeh.

Enrique Iglesias Ft. Wisin & Yandel - No Me Digas Que No

Violična stavba

Uspavanko imam za bujenje. Ampak ob spremljajočem vibriranju, to definitivno zbuja.
Trikrat sem preverila, če imam vse našteto na seznamu seboj. Pa sem imela. Ampak sem za vsak slučaj pogledala še enkrat. V takšnih primerih izvajam neverjetno paranojo. Kot da bi kaj manjkalo, bi pozabila in bi me poslali nekam. Ampak me niso. In sedaj sem vpisana na faks. Kako noro se to sliši. Mogoče se navadim čez en teden, danes sigurno ne.
Študentka sem, bom, kakorkoli. Zdi se še vedno komaj verjetno.

Kar se pa tiče navezovanja stikov, pa dejansko nimam takšnih problemov, kot se mogoče zdi. Dejansko so bili vsi obrazi prestrašeni in negotovi, ampak s preprostim pozdravom in vprašanjem, če je tukaj vpis, se prebije led. In tako smo skoraj da padli v debato, ko so prestrašeni obrazi prihajali v stavbo. Ker tudi jaz sem bila med njimi, nekaj minut nazaj. Ko nisem vedla, če sem prav, ker sem se prvič znašala na tej šoli. Kdo je pa predvideval, da bo to moja dejanska opcija.
Jure in Amanda. Malo o tem, malo o onem. Preštevali sva fante, ki so prihajali po stopnicah in se ustavili pri številki 10, ali pa 11. Ampak dejansko jih nekaj celo je. Kdo bi si mislil.
Zasedena prva klop. Koliko zadev je potrebno izpolnit in koliko nadležnih fotografij prilepit. Čisto preveč. In kaj me čaka v prvem semestru, se še vedno psihično pripravljam. Rabila bom haljo in očala. Auč. To bo še precej, ampak res precej pestro.

Pijačka po tem. Bila sem bolj zagreti poslušalec kot kaj drugega. In imela sem preveč časa, ker pač vlakov od petnajst do desetih ni več, vse do enih. Tako pa nastane ena velika luknja. Izvedela sem marsikatere zanimive stvari in oba sta me spominjala na ljudi, ki jih že poznam. Po kakšni kretnji, po glasu, po mimiki. In to me je precej zabavalo.

Ampak to je bil prijeten del. Kljub manjšemu stresu. Prava groza me še čaka. Pakiranje.
Letimo, ok vozim, na morje jutri. To bo tudi nekaj.

Katy Perry ft. Snoop Dogg - California Gurls

Bele hišice v predpasniku

Nebotičnik.
Končno smo odtavale tja gor. Z malce težav, kar se navigiranja tiče. Ampak vstopile v prostor visoko nad pomanjšano Ljubljano. Kako čudovit razgled. Prav čarobna je ta naša mala Ljubljana. Resnično. Jabi z vetrom v laseh in pogovorom, ki se je sukal od četrtkovega odhoda na morje ter sem in tja. Nekako smo vse obredle in potem je bila ura čas, kar je bil namig za odhod.
Vrnit se moram ali pa moramo na sladoled. Baje je dober. In zvoki Male terase bi bili zanimiva popestritev. Pa nič.


Spoznavam blogersko sfero, ker me en blog pripelje do drugega in ta do tretjega in ugotovim, da je povezan s prvim in potem se ljudje iz različnih držav dobivajo, hodijo skupaj ven in podobno. Zelo interesantno.
In ko sem že pri blogerski sferi. Mislim, da sem danes videla eno izmed blogerk, katere blog je med mojimi zaznamki. Eva Internazionale. Na vrhu nebotičnika.
Poleg tega pa je zelo zanimiv intervju na Evini strani. Od revije Eva mislim.


Pogrešala sem vožnjo mojega malega avtomobila, formulice. In prestavlanje. In ne morem verjeti, da lahko to trdim. Čeprav kazalec še vedno visi na E, bom pač vozila na hlape. Koliko problemov imam, kadar rdeča palčka pade dol. Neverjetno preveč. In dvomim, da me kdo še prenaša, resnično.


Od vpisov in vpisovanja imena in priimka se mi meša. V glavo sem si vžgala ime programa, ko sem izpolnjevala vse potrebno, tako da zdaj verjetno znam že v miže zapisati vse skupaj. Ampak pustolovščina se začne šele jutri zjutraj, ker moram najti šolo na kateri še nikoli nisem bila. Samo vpisala sem se tja in upala, da bom sprejeta na prvo mesto. Pa temu ni bilo tako in sedaj moram najti ta faks. Ha.

Jordin Sparks feat. Chris Brown - No Air

Ležeče na papirju

Grafitna vsebina zavita v lesen ovoj se spaja z mojo roko in gladko drsi po površini lista. V krogih, v črtah. Proti neznanim smerem.

Toust ali toast. Hm. Dilema, ko se ne spomniš kako se napiše. Ampak kot da je to važno ob jabolčnem soku in beli kavi na torkovo popoldne.
Ne bom prebolela. Grosuplje? In se globoko opravičujem, ampak me nasmeje.
Ne na tist zloben način, hinavski, privoščljivi ali kaj podobnega. Pač pa takšen prijeten nasmeh, ko te spomni na trenutke, ki so ti ustali v spominu in se jim nasmeješ. Ker veš, da so se znašli nekje v zaledju možganov. Ni mišljeno kot zafrkakancija, pač pa samo zanimivo dejstvo. Koliko preproste nepozornosti je potrebo, da se znajdeš tam, kjer ne pričakuješ. Se zgodi. Vsakemu kdaj.

Okupirala sem avtomatika in se pridno vozim naokoli. Danes sem bila dostava, saj sem peljala šalice v Ljubljano. Ampak, kaj ko se vse skupaj zavleče s preprostim klicom, ko preverjaš, če prostoročna naprava deluje in se najde v tistem trenutku nekdo, ki pripomore k preverjanju. Čisto po naklučju.

Orkester ringaraja ob jutrih ni ravno najboljša zadeva. Mali sosedovi dekleti, sta prepevali in cvilili na ves glas. Jaz pa sem ob odprtem oknu tlačila povšter čez glavo in si želela, da bi nehali. Ampak pridobivanje pozornosti pri odraslih osebah je ključnega pomena, zato sta tekmovali, katera bo bolj nadležna.

Še jutri v Ljubljano. In pojutrišnem. In v četrtek tudi. Če ne pa bom vsaj napoti tja, ali nazaj. Nekako me niti ne moti. Še.

John Mayer - Comfortable

V9ZXM8ZV5TNN

Zapleten postopek

Vpisna zadevščina, list, kakorkoli je precej zapletena zadevščina. Ne vem, ali sem jaz butasta ali pa so navodila čudna. Jutri se bom posvečala in razvozlavala to.


Živa kubanska glasba, ki jo je cel dan veter prinašal skozi odprto okno. Pri sosedih so imeli ti Kubanci resnično veselje.

Razgarnila sem velik list in vzela svinčnik v roke. Kako osvobujoče.
Vse skupaj je sicer bolj v povojih, ampak počasi se daleč pride.
Začela sem z grafično tablico. Nadaljevala s skicirko, ampak sem presedlala na velik format, na katerega sem se čez ta štiri leta tako razvadila. Vse samo zaradi ideje iz katere je nastala nova in nato nova. Bomo videli, kaj bom jutri prineslo.

It's Complicated. Cela družina zbrana na kavču. Zjutraj. Smejoča se. Kako zabaven je ta film in kako kul je Streepova. Ta res oblada.
Zanimiva zgodba ločencev v srednjih letih. Ne tisto o zaljubljanju in ženskah, ki so nekaj čez 30 in obupno iščejo moža. Zgodba o osebah, ki sta dorasla v življenju in imata odrasle otroke, vsakega ujetega v svoj ritem. Zapleti in razpleti. Z medlim koncem. Edino ta del mi je malce manj pri srcu, drugače pa je film super.
Poleg tega pa ima zelo všečen izbor pesmi, ki pritegne ob gledanju.

Splice. Znanstvena fantastika. Zgodba o človeškem mutantu. O eksperimentih in vpletenih čustvih. Z zelo zanimivim koncem. Hh.
Drugače sem ga gledala v pomanjšanem oknu s prižgano lučjo, saj ima ponekod oznako grozljivka, ampak je samo triler. Znanstveno fantastičen.
Ljudje imajo tako neverjetno željo po eksperimentiranju z geni, da jim vsak izgovor prav pride. Kot ta v smislu reševanja človeške vrste pred neozdravljivimi boleznimi. Kaj nam to pomaga, če nas bo pa potem nova vrsta pokončala.
Bitje sestavljeno iz vseh elementov. Lahko leti. Lahko diha pod vodo. Ima rep z žrelom. In človeški nagon po ubijanju. In ta stavek je bil najboljši: "Niti ena njena živalska komponenta
nima karakteristik napadalca. -Obstaja pa človeški element."
O tematiki morale. Kaj je prav in kaj ne. Kje je meja.


Oh. Obožujem zgodbe o Harry Potterju. Ravno končala z drugo knjigo. Vse v originalnem jeziku. Ne glede na to kolikokrat sem jo prebrala, še vedno se mi zdi blazno zanimiva. Še vedno se smejim. Trepetam. Jezim. Kot bi jo brala prvič. Samo s poznavanjem zgodbe v naprej in sestavlanjem koščkov. Kako zanimivo si je Rowlingova vse skupaj zamislila.

Tom Petty And The Heartbreakers - Don't Do Me Like That

Mala taksistka

Ravno sem brala komentarje na kolosejevi strani in se glasijo v smislu "ta film mi je zelo všeč, ampak nisem ga še gledala, samo odlomki so svetovni". Khm. A ni to malce protislovno? Trdiš, da ti je film zelo všeč, ampak ga nisi niti pogledal. Kaj ljudje pišejo. In trailer ponavadi da ravno nasprotni vtis, kot bi ga moral.

Nisem naravnana za nič ustvarjalenga. Vse bi počela, a mi do ničesar ni. Nisem za nobeno rabo. Dobesedno.
Samo diham skozi dan in se počasi nevidno prebijem do naslednjega. Niti ne vem kaj čakam, niti ne vem kaj hočem. Obtičati v trenutku. Hiteti z neverjetno brzino naprej. Kdo bi vedel, če jaz ne.

Gledam zemljevide Hrvaške. Berem o vsakodnevnih zastojih. Kdo bi vedel, kako bomo mi prišli do cilja. Že nekako?
Že cel avgust opazujem Renoirovo sliko Moulin de la Galette ter si želim sedeti na tleh Musee d'Orsay in občudovati to impresionistično igranje barv.
In nekoč se bom vrnila tja. Opazovat in se čudit.

The Joneses. Film o tem kaj so Američani pripravljeni narediti za povečanje prodaje. Za procente. Igrajo se lažne družine. Prodajajo stvari, ki so najnovejše na trgu zavistnim sosedom. Oh, ta odnos sosedov. Imej to kar ima sosed, ali pa imej še boljše. In to dobesedno pokoplje ljudi, kar nakazuje tudi sam film. Od vzpona do padca, sfejkane ameriške družbe.
Drugače zelo zanimiv film, ki prikazuje kakšne ovce so ljudje z denarjem.

One Night Only - Say You Don't Want It

Petek trinajsti

Kaj se ti zgodi, če ti črna mačka prečka križišče z leve proti desni na petek trinajstega?
Kdo bi vedel, saj ga bo kmalu konec.

Danes nisem za črnobele filme z ljubezensko tematiko sredi vojne. Casablanci nisem v nobeno korist. Gledam, a ne sledim. Poslušam, a ne slišim. Rabim kavč, velik zaslon in mir. Tako na stolu, ko sem bolj radovedne volje in nenehno nekaj klikam, se tega filma res ne bo ogledalo. Pa drugič.

Vidim, da sem zalogo, ki jo predstavlja pesem z besedilom "Boom boom boom boom, I want you in my room, let's spend the night together, from now until forever" že porabila. Pa toliko o tem.

Bolj sem danes za prevažanje do Tuša in nazaj. Za kroženje v krožiščih, ker imam štiri strastne navijače za še ene krog. In pritoževanje, zakaj za vraga ni sklopke.

Do solznih oči pa me je spravil poster za prihajajoči film Harry Potter in Svetinje smrti, ki nosi napis: "It all ends here" skupaj z uničeno in zažgano Bradavičarko v ozadju. Ne morem verjeti, kakšne emocije lahko sproži en sam pogled na določen plakat/sliko.
Ker vem, kakšen naval čustev je bil ob zadnjih besedah zadnje knjige. Ob tem, ko sem že zaprla vse skupaj si nisem mogla pomagati in sem spustila čustva na dan. V samoti, sredi noči, ko sem končno dokončala še zadnji del. Še epilog. In to je bilo to.
Razni članki o tem, da bodo še filmi in da bo Harry živel naprej mi niso prišli do živega, saj nisem mogla verjeti, da se je končalo. Po toliko letih. Toliko pričakovanjih in napetih trenutkih. Pri tem, da sem uzela junake za svoje in s strahom prebirala kaj se jim bo zgodilo. Da sem bila totalno šokirana in raznežna, ko jo je skupil vilinec Dobby (Trapest) in žalovala za dvojčkom. Izbirala najboljše citate iz knjige, ki se jih ne spomnim več razen: "Here Lies Dobby, A Free Elf"
Pogrešam te knjige. Pogrešam pričakovanja, smeh. In branje v pozne nočne ure.
Poleg tega pa je Kenda poustvaril ta občutek in neverjetno čudovito prevedel knjige, ter jih prinesl bližje nam. Moram se lotiti zadnje v slovenščini. Bi bil že čas.

Zjutraj je bilo precej podobno sodnemu dnevu. Lilo je iz škafa. Grom je tresel šipe na oknih. Mi pa smo sedeli in opazovali bliske luči v daljavi ter šteli razliko med strelo in gromom, ter preračunavali kilometre.

Mat Kearney - All I Need

Padajoče zvezde

Še malo sem preležala zunaj v navidez ustvarjeni spalni vreči. Samo navidez. Ja, pošteno se je shladilo.
Petek trinajstega je danes. Še 13 utrinkov in 8 pesmi. 32 minut 53 sekund.
Cuando me enamoro aveces desespero, cuando me enamoro, cuando menos me lo espero, me enamoro. Se detiene el tiempo, me viene el alma al cuerpo, sonrio, cuando me enamoro (Enrique Inglesias - Cuando Me Enamoro)

In to ne trinajst običajnih utrinkov, ki so podobni zvezdicam, ki se utrnejo z neba. Ne to so utrinki pri katerih imaš občutek, da se ti je srce ustavilo in si za nekaj trenutkov pozabil dihati, medtem ko si z odprtimi usti opazoval ostanek na nebu.
Have I found you flightless bird, grounded, bleeding or lost you, american mouth big pill stuck going down (Iron & Wine - Flightless Bird, American Mouth)

Mogočna svetloba se je vila čez nebo. Žarek, ki je v trenutku dobil vso mojo pozornost in tudi popolno navdušenje. Obležala sem popolnoma očarana.
Baby I've been here before, I've seen this room and I've walked this floor. I used to live alone before I knew you (Jeff Buckley - Hallelujah)

Resnično je šel žarek čez nebo. Zažarelo je in ni ostalo samo pri tem. Ko je tista žareča krogla izginila iz vidika je za seboj pustila še sled, ki se je za nekaj trenutkov več zasidrala v črnino neba. Opazovala sem samo nemo. Nisem si bila sposobna zaželeti nič.
There's no need to complicate cause our time is short this oh this this is out fate, I'm yours (Jason Mraz - I'm yours)

Samo opazovala sem jih. Najlepše, najbolj čudovite in svetovne utrinke, ki sem jih do zdaj videla. Če ne bi videla, ne bi verjela, da je kaj tako čudovitega. Ob pojavi vseh teh nočnih pojavov, ima noč res čisto samosvojo moč.
I love this place but it's haunted without you my tired heart is beating so slow (Amanda Seyfried - Little houses)

Bila sta najbolj čudoviti stvari na nebu. Trajala zgolj trenutek, ampak pustila vtis. En je izgledal modro-zelen in hladen, drugi pa belo-rumen in nekako topel. Vsak v svoji smeri in z nekaj minutnim zamikom. Zgolj pa minutkic je bilo, ko sem lahko znova zajela sabo in se začela smejati od samega veselja.
Cause I'm free as a bee flying over the trees and all the summertime boys all looking at me and my world hears on buzzing to the sound of my heart (Lena Meyer-Landrut - Bee)

Še lepše pa je videti dva utrinka naenkrat. Mali in veliki. Utrinek. En gor, drugi dol. In to ob istem času. Kot nalašč. Kot zmenjeno. Ampak zgolj naklučje. Verjetno? Jupiter pa je odtaval v svojo smer. Pa sploh ne vem, če je Jupiter.
Ampak verjetno bi jih bilo videnih še več, če bi ležala nekje sredi travnika, ne z motečo ulično lučjo. Ki jo sicer uspešno zakrivam.
Don't you worry about the distance I'm right there if you get lonely give this song another listenclose your eyes listen to my voice, it's my disguise I'm by your side (Plain white t's - Hey There Delilah)

Plejade. Subaru. Gostosevci. Tri imena za eno in isto stvar. Kupček majhnih zvezdic, ki ima obliko velikega ali pa malega voza. Ampak tako drobčkena skupinica, da je potrebna vse koncentracije, da si prepričan da jo vidiš. In ja, ure astronomije v osnovni šoli so mi še kako koristile.
Just gonna stand there and watch me burn but that's alright because I like the way it hurts just gonna stand there and hear me cry (Eminem ft Rihanna - Love the way you lie)

Kingstoni - Luna nad obalo

Jezersko

Strmela sem v nebo in opazovala čuda. Kot že ničkolikokrat poprej. In vedno me ta neskončnost fascinira. Poletni večeri so tako čudoviti, ko si pod toplo deko zavit in opazuješ nočno nebo, ki se bohoti nad teboj.
Utrinek, dva, trije. Šestnajst. Toliko sem jih naštela do pred nekaj minutami.
Hitri. Počasni. Razbohoteni. Čudoviti. Dihvzemajoči. Običajni. No, če utrinki sploh lahko so, običajni.
Vsak je čudovit in vsak je edinstven. Nekateri ponesejo željo v nebo. Za nekateri pa samo strmiš in si želiš, da bi trajali dlje, kot samo trenutek.
Dejansko sem se prišla samo za nekaj trenutko pogreti in potem grem nadaljevat svojo nočno stražo pod nebo.
Bolj kot vsa letala, vseh sedem videnih statelitov, eden z nevemkakšnim žarkom, me je fasciniral vzhajajoči planet. Jupiter mislim da. Potoval je s hitrostjo, žarel bolj kot karkoli in se nato ustavil in počasi ugašal. Nato spet žarel ampak približno na mestu. Jaz pa pokonci. Z mislijo, da je mogoče NLP, ampak potem sem ugotovila, da je samo vzhajajoči planet, ki je za trenutek izginil za oblaki.


Fantaziranje. O kako me bo pokopalo. In skrila se bom pred seboj.



Jezersko. Majhen izlet. Družinski in okoliški. Fantje s kolesi, punce z avtom.
Navijaška podpora je bila močna. Sami kolesarji pa trmasti in žilavi. In vsi smo prišli na cilj, do poznanega jezera, ki ga nisem videla že neskončno dolgo. Pa tako preprosto hitro si gor.
Posedati na pomolu in strmeti v raznobarvno jezero s čudovitimi odtenki v katerega se odbijajo visoki gorski vrhovi v ozadju.
Če bi bilo topleje, bi si mogoče še upala v vodo, tako pa sem si premislila ob dotiku z njo. Pa drugič.
Slatina. In vožnja po makedamu. Hoja v hrib do samega izvira. Zelo zanimiv okus.


Peljala sem celo pot nazaj. Brez sklopke, kar mi še vedno ne gre v glavo, ampak leva noga nima popolnoma nič proti. Peljala sem v zaveterju za celo kolono kolesarjev, ki so neutrudno gonili navzdol. Popoln užitek za njih.
Zame?



Ampak morala sem švigniti naprej, ko se je za menoj nabralo nekaj avtomobilov. In tako sem prehitela usklajeno kolono sedmih kolesarjev. In odrveli smo domov.
Peči palačinke. Za naše zmagovalce. In dejansko smo jih jedli dokler smo jih lahko in dokler ni popotnikov iz sosednje vasi pregnalo domov.
Nato se je ulilo. Z vso močjo in spremljejočim orkestrom groma in strele. Kar se je končalo klavrno po dobre pol ure. In nebo se je razjasnilo za moj nočni podvig. Cenim.

U2 - I Still Haven't Found What I'm Looking For

Srdit

Ja včeraj je bilo eno leto naokoli odkar sem naredila izpit. Kako hitro je šlo mimo. In koliko kilometrov je bilo že prevoženih ter tankov napolnjenih. Izleti po dolgem in počez. Obiski, ki so raziskovali ljudi.
Ne morem verjeti, da sem lansko leto "letela" domov iz morja in zjutraj naredila izpit. Bilo je precej smešno. Mislim, ko sem se parkirala in ko je tisti iz komisije stopil ven in mi čestital, mi ni bilo popolnoma nič jasno. Šele, ko mi je inštruktorica hitela čestitati, sem začela dojemati, da sem ravnokar opravila z vsemi urami in vsem. Fantastično.
In ne da sem ravno pred "to" uro vožnje dobila dolgo pridigo, ker sem bila še zadnjo uro pred izpitom tako živčna in nervozna, da je šlo precej grozljivo. Ampak po petminutni pridigi, česa vse ne smem narediti in da me bo verjetno dal nekam kamor še nisem šla, sem bila popolnoma mirna. Ker sem čutila močne bolečine na področju ram in hrbta, zaradi opečene kože od sonca. In če me ne bi opeklo, bi bila tako grozno živčna in se ne bi mogla umiriti, da bi verjetno storila kakšno butasto napako. A nisem. In ja, pomojem še vedno nimam občutka koliko proč se moram ustaviti, ko vzratno parkiram.

Pa dosti o preteklem letu in lanskem snegu. To je tukaj in sedaj.
Ko sem dremala s psom na vrtu, ker sva oba omagala v senci. Na ležalniku, on na tleh. In sva dremuckala iz dopoldneva v popoldan. V prijetnem miru.

Poker. Pa ja poker. S smehom in goljufanjem na polno. No, nekaj takšnega. Blackjacka noben ni znal igrati. Za ruleto pa smo imeli samo podlago in nismo našli virtualne vrteče zadevice. Pa drugič.
Delali smo načrte za izlet, jedli pico in se nasmihali ob vlogih. Kje je nov del dneva ljubezni?

Končno sem prebrala knjigo. In ja je dobra. Mislim ta Jej, moli, ljubi. Všeč so mi takšne zgodbe, poduhovljene, poglobljene, mislim tako nekako.
Sedaj si pa lahko končno privoščim ogled trailerja, ker sem se ga izogibala, ker nisem hotla pokvariti predstave. Čeprav si Julie nisem mogla predstavljati v tej vlogi.
Nekajminutkasneje.
Po tem ogledu. Nič si nisem tako predstavljala in ne vem, če imam še željo, videti ta film. Mogoče bo super. Ampak ne v povezavi s knjigo. In ja vem, kako so knjige fantastične v primerjavi s filmi.

Sara Bareilles - Single Ladies

Tam počes

Sprožil se je klik in se vklopil hormon sreče. In sedaj veselje puhti iz mene in v svet zrem z nasmehom na licih.
Vse zaradi prijetnega dneva.

Navdušena in vesela sem, da lahko s kom delim hvalženost za dobro družbo. Čeprav sem obasno trn v peti, prebrodimo tudi takšne trenutke.

Jutranje čiščenje ob spremljanju Teen Choice Awards. Ne vem od kje takšno navdušenje na Bobrom, pardon Biebrom, ki ni povsem nič posebnega. Le piskajoč glasek, ki dobi plastenko vode v glavo. Ups, to je bil drug šov.
Ležerno popoldne po obilnem kosilu in uspešnem nakupu.
Blogi po dolgem in počez.
Pas z rdečo pentljo v manjši velikosti. Kaj takšnega. Mala, ljubka malenkost.

Plesni film je bil v načrtu in plesni film je bil še pred načrtovanim. In ne morem verjeti, da že prej nisem preverila igralca v filmu in se mi sedaj zdi blazno smešen. Liam.
Center Stage: Turn It Up. O neuspehu. Ljubezni. Pomoči. Uresničitvi želja. Ameriški z New Yorkom v glavni vlogi.

Street Dance. Plesni film na temo dveh različnih zvrsti. Balet in ulični hip-hop. Niso odkrili nič novega, pa vseeno je film putil neverjeten, močen vtis. Kot prvič je bil angleški. Ja angleški, s tistim prijetnim naglasom in drugačnim pogledom na stvari. Skozi drugačno kamero, drugačne kote. Poleg tega pa je bil še v 3D, kar mu je dalo zanimiv prizvok. No ne prizvok, bolj pogled.
Zgodba ni nič novega, pa vseeno se je zlila ob vsem. Vsi učinki so bili super. Utrip in posnetki Londona pa popestritev. Hvaležna sem, da ne vidim spet New Yorka, enkrat za spremembo.
Še vedno ne morem verjeti, kako najboljše so te plesne scene. Najboljše tiste v dvoje. Nekje na samem. Obožujem te scene.
Ampak z dvorane sem odšla nasmejana. Mirno sem zignorirala vonj po kokicah, hranjenje in glasne komentarje. Tako sem padla notri. Poleg tega se pa zelo poceni skozi pride.

In ne morem verjeti, da se mi je v spomin vtisnil srčkast prstan. O joj.

Nekako ne pogrešam treningov in nastopov. Mogoče za trenutek. Ampak tako, ne bi prišla do spoznanja, da moram sebe vložiti v to. Da moram plesati s srcem.
Da ni važno štetje, pravilni gibi in naučene koreografije, pač pa energija, ki jo oddajaš.
S tremo ob strani in neverjetnim občutkom, da so vse oči uprte vate je pred množico ljudi povsem neopisljivo stati, ampak če nisi tam, potem tudi to ni to. Ampak tam ne slišiš nič. Ne vidiš več kot nekaj metrov pred seboj in obdan si z neverjetno energijo, ki ni nič kar bi se opisalo. Zato vsi tolikokrat želijo ponoviti ta trenutek.

Vega4 - Life Is Beautiful