Osvajalec

Študentka naj bo.
Počitnice so mimo. Kot droben pesek, je spolzel še zadnji dan. Nekako bom rabila še nekaj časa, da se bom navadila, da so te le še skupek spominov in so odplavali mimo mene.
Kdaj se je to zgodilo pa človek ne bo nikoli vedel.

Ob misli na faks, se počutim tako tuje. Oddaljeno.
Vsi so se znašli na različnih poteh, raztreščeni po Ljubljani, ali še dalj. Prvotni načrt je propadel. Saj bodo blizu, ampak očutek ni več isti. Kot bi šli eden mimo drugega in se ne bi videli. Kot bi govorili eden mimo drugega, in se ne bi slišali. Vse postaja prazno in oddaljeno. Tiho in samotno.

Saj bom nemo pozdravljala vse ljudi. Se smehljala. Poslušala brnenje avtomobilskih motorjev, zvok vlaka, govor ljudi. Opazovala bom množice mimo hitečih. Opazovala bom življenje. Ampak mene ne bo tam. Samo senca skrita za nasmehom.

In Lara, hotela sem te razveselit/nasmejat s spodnjo sliko, ampak je telefon zatajil. Niso imel rdečih. =D


Čutim tisti nadležni občutek, ko vem da moram ponovno nazaj v svet. Odpira se popolnoma "nov" svet in drugi ljudje v njem. Človek pa se vsega hudega navadi.

Danes nisem za pisanje. Danes nisem za nič. Sem kot prazna školjka, ki ne funkcionira več.

Jazmine Sullivan - Bust Your Windows

Mignon

Piki piki pikčasto.


Morje. Koper. Diš po morskem zraku, pa čeprav imam nekaj težav z zamašenim nosom.
Vožnja v krogih je precej priljubljena zadevščina kot tudi spušanje zvokov, ko se voziš skozi križišča.



Le kje drugje lahko končajo tri dekleta z napol praznim prtljažnikom in denarnicami v rokah. Šoping je seveda prva možnost na listi izbire. Ja, tako smo bile tudi me. V šopingu, kar je zadnje čase precej pogost pojav ali pa dejanje.
Še vedno je to dobro, da je probanih nekajkrat več stvari, kot dejansko kupljenih. Pa čeprav se zdijo tako prisrčne in prikupne in oh in sploh, se lahko upreš. Vsaj jaz.
Ampak danes sem si blazno zaželela čevlje iz Humanica, pa jih nisem dočakala.
Sem bila v smešni opravi v Topshopu. Na blogih, ki jih spremljam sicer ni popolnoma nič nenavadnega, je pa za slovenske razmere in naše denarnice.


V H&M-u pa sem se počutila kot Zvončica v kratki oblekci, katere uporabnost jo je popolnoma pokvarila. In ugotovljeni so bili različni načini nošenja, pas pa popravi vse.
Obleke so postale tako grozno brezoblične, pasovi pa nujno potreben nakup.
Velika topla zadevščina nenavadnih oblik. Še vedno iščem uro v New Yorkerju.



Pot od Kopra do Portoroža zna biti kar dolga, če ti zaprejo odcep za hitro cesto. Prišle smo do meje za Pulo in nato do meje pri solinah, ampak nikjer ni izgledalo kaj obetavno in smo dolgo pot ovinkov ponovile in po posrečenem poskusu že hodile čez znani most v Luciji/Portorožu.



Pica s pogledom na morje. Vonjem po morju. In okusom. Morska in margarita.
Hoja proti Piranu. Ampak smo na mojo srečo prišle samo do Bernardina. Ker je bila prevelika količina sonca naekrat in to v kombinaciji z nekaj klime povzroči glavobol. Toliko sonca po neprestani oblačnosti je zajeten zalogaj.
Pa smo bile na obljubljenem sladoledu, katerega ena kepica je predstavljala tri gorenjske. Rdeča pomaranča. Mmm...
Fotošuting po dolgem in počez.



Na cesti smo imele pa precej pestro. Na poti tja sta nam Mariborčana izkazala svoje neverjetno navdušenje nad dejstvom, da nista mogla končati pred nami, ampak za. To je popoln sarkazem, katerega potrditev je bila vidna z nakazom prsta na roki, ki jasno izrazi nestrinjanje.
Potem smo se poganjali za nekim rdečim avtomobilom, ki sicer ni bil Ferrari, ni pa imel vidne ali prepoznavne značke. Tip se je dejansko vmes ustavil, da nas je potem lahko spet prehitel. Napletene zgodbice pa so bile poglavje zase.
Neverjetna pa je tudi kultura slovenskih voznikov. Kakšne neverbalne znake lahko oddajaš na vožnji po avtocesti. Ponoči. Precej zabavno za opazovat.


In potem smo bile doma. Pred deveto in pred novo epizodo Slovenskega top modela. Izkazalo se je, da je ukradena ideja boljša kot licenčna. Da jim zvok povzroča precejšne težave in da je vse skupaj bolj kot ne polom. Igranje voditeljev in raznih modnih mačk in podobnih samooklicanih zadev je podobno, kot "izkazan" talent Nine Osenar pri vodenju ali igranju. Ahh.
Ugotovila sem, da resnično cenim slovenščino in razširjeno uporabo pridevnikov v primeru Nike Urbas.



Jutri pa bom podtuhnjeno preživljala še zadnji dan počitnic, ker potem bomo baje bruci.

Helena Blagne - Macho

Prevelike rokavice iz lateksa

Videla sem urnik in se prepričujem, da nisem prav gledala. Nočem še nazaj v realnost.

Končala sem z Ugly Betty. Si naredila urnik in ugotovila, da imam v 5ih dneh 10 različnih serij in oddaj za spremljat.

Zgubila sem se v svoji risbi. V domišliji in malih potezah velikih stvari. Misli pa so odplavale. Tja daleč stran in jih je naplavilo na stavek z začetkom "kaj, če?". Vse je sprožila pesem. Ni več tko.
Saj se vedno znajdem pri istem vzorcu. Pri istem načinu razmišlanja. Ampak se mi zdi, da se ga osvobajam. Počasi se daleč pride.

Step Up 3D. Ne bom rekla, da me je razočaral in ne bom trdila, da me je navdušil. Pač dobro mi je, da sem si film ogledala, ampak da bi skakala od navdušenja - tega pa ni. Kar je precej čudno, ker se mi ponavadi po teh filmih blazno pleše. Danes pa nič. Popolnoma nič, kot da bi bila mrtva ali pa prazna. Blazno mi je všeč dejstvo, kakšni mojstri so američani v snemanju. V vseh pogledih in efektih. Da gledalcu dobesedno zastane dih. Ker če kdo zna posneti film in prelisičiti gledalca, oni resnično obladajo. Ampak zgodba se zdi plehka. Nekje med temi "boji" sem tako odplavala, da sem se popolnoma prestrašila, ko sem se "vrnila" in vrgla očala sosedu v naročje. Tisto, ko se zdrzneš, ko priplavaš nazaj in te šokira.
Ampak Broken tango del. Se prepuščam. In rada bi še kakšen film, kot je bil Take The Lead, ker so s temi bitkami postali neizvirni. Ker ponavadi je kakšen tango ali pa salsa samo za posladek.
Moose je faca.

Pridna sem bila. Zadnje čase sem čisto preveč produktivna za moje razmere.
Še Eifflov stolp moram narisati in potem se bom vrgla v barve. In voila - bo nova podoba.
Jutri jo mahnemo na jugozahod. Na optimističen sonček.
Slišala sem glas z Otoka.
Živim od sladkarije, ker mi je nivo cukra padel pod normalno in pred posledicam se bom morala skriti. Obupno.

Madcon - Beggin You

Maskara

Znašla sem se v pogledu nazaj.
Dobila sem povabilo od moje bivše učiteljice na plesnih s katero sva malce tipkali preko današnjega načina komounikacije in se znašla tam, kjer sem končala pred štirimi leti. V Storžiču. V Urški. V isti dvorani. Z drugačnimi ljudmi, a enakim vzdušjem.
Enake fraze. Enaki gibi, le jaz sem bila tokrat opazovalec dogajanja. Podobni karakterji ljudi, kot so bili takrat in vladalo je tisto zabavno, a vzdušje, ki je vladalo na vseh teh treningih. Znašla sem se v času, še preden sem stopila v srednjo šolo. Nekje nazaj, kjer sem se še vrtela po plesnem podu. In občutila sem, da se nimam želje vrniti. Ne na tak način.
Saj obožujem to dejavnost, vso to prefinjenost in gibanje, ampak ne v takšnem smislu.
Mogoče čez nekaj let, deset let, ko se bo zdelo že prepozno.

Velika tabla. Usposobljena. Kroj. Preizkušen. Tekač. Narisan.

Hotela sem igrati Simse. Imeti nadzor nad življenjem. Jih oblikovati po nekih idealnih podobah in graditi dvorce. Pa me je računalnik zatajil in ga podpiram. Zakaj bi se mogla igrati s tujimi življenji, z navideznim svetom, ko pa imam svojega tik pred seboj in lahko kaj dejansko storim. Ampak kaj, ko je tako enostavno vse skupaj prezreti in ignorirati. Lažje je vtakniti nos drugam.

Supermodeli oziroma modelke, kot so jih poimenovali člani žirije, so se znašle v 50ih letih prejšnega stoletja. V času ženske prefinjenosti, elegance in očarljivosti. V času kril in kostimov. Oh, kako smo zgrešili čas. Kam je šla eleganca in lepe poteze? Kam je šla prefinjenost? Ženstvenost?
Frfotajoča krila. Velike frizure in smešna očala. Klobučki. Biseri. In vsi nepomembni detajli. In popolnoma razumem, zakaj je vintidž tako blazno popularn. Ker tega nismo doživeli in živeli, ter hočemo vsaj kanček, drobcen delček okusa po tem.
Začela bom gledati Mad man, ker sedaj lovim le delce.

Desi Arnaz - Cuban Pete

Ujme

Kje so sedaj mostiščarji, ki so poznali naravo in so se ji znali prilagoditi. Tako moraš pa sedaj pri novicah poslušati zoprne ate, ki se pritožujejo, kako niso mogli gasilci prideti prej k njemu domov, ker že tako niso imeli za reševati vsaj 100 ljudi. Naduti...

Letters to Juliet. Že celo večnost sem porabila, da sem prišla do tega filma. Pa je zgolj romantično ameriški. Samo američani lahko to naredijo. Samo oni imajo lahko pri časopisu zaposlenega preverjevalca dejstev. Kaj vse jim ne pade na pamet. In ne, v Veroni ni nikakršnih tajnic in ne polepljenih sten. V ljubezen verjame zgolj filmska industrija in pisatelji. Jaz je ne poznam.

Slovenski top model. Khm. Kako lahko naenkrat ustvarijo dve takšni oddaji prej pa ne duha, ne sluha o tem. Nuša ni za voditeljico, ampak vsaj punce izgledajo bolj obetavno. In zanima me kako Petra funkcionira, saj sem do sedaj sem ter tja prebrala le kakšen blog na strani Elle.
In kaj za vraga predstavlja izraz 'modna mačka'!?

Gramophonedzie - Why Don't You?

Skrita mornarsko črtasta

Bila je sobota. Preveč zaspano jutro na deževen dan.
Napovedujejo povečanje vodotokov, objavljajo oranžne alarme. Ampak ne pri nas. Mi uživamo samo v kislem vremenu in polnih garažnih hišah na območju nakupovalnih centrov.

V trgovini so takšne vrste, kot bi bilo vse na pol zastonj. Ampak verejemite, da nič ni bilo.
Končali pa na obisku.

Znašla sem se nekje med neprebranimi objavami. Med modnimi blogi. Med milanskim tednom mode. Luškanimi stvarmi. Giveaway-ji.
Zdi se mi, da se je tudi moja omara ob tem počasi spremenila. Želje, ki so nastale. In občudovanja, ki se rojevajo.

Nove dele serij sem pregledala hitro in jih potisnila nekam na stranski tir, saj niso več tako blazno zanimive kot so bile prvotno. Ali pa se ne zdijo tako.

Robyn - Hang With Me

Kodralnik

Zbudila sem se v prazno jutro. Samo kuža me je navdušeno pozdravljal, ko je mahal z repom sem ter tja. Njegove velike rjave očke pa so bile popolnoma navdušene.


Zavila sem v trgovino, da ne bi bila lačna. Pa sem pozabila kupit jajca.
To me ni ustavilo pri kuhanju/pečenju kosila. Zase, ker drugi niso bili lačni ali pa jih ni bilo doma.
Ne vem zakaj, ampak ravno o tem mi sede pisati.
Sprehajala sva se po gozdnih poteh in se parila na verjetno še zadnjih vročih dneh tega leta. Smejala sem se še v jetrih.


Javlanje iz Anglije.
Prišlo je povabilo za preživljanje popoldneva v Ljubljani, ki ga nisem zavrnila. Oh, Ljubljana. Pa sem obula petke in smuknila v pikčast rekelček ter čakala na prevoz.


City park. Tako oblegana stvar in poznane poti. V garderobi sem vrtela v novih kosih sveže kolekcije H&M-a. S prsti sem drsela čez svilnate zadevice v zgornjem nadstropju Sportine in se izogibala pogleda na cene.
Prav kraljeva sem se sama sebi zdela v dolgi turkizno-modri volančkasti obleki iz trgovine nasproti New Yorekerja, Zero. Če me kdo povabi na kakšen gala ples, bi bila odlična izbira. Iskala sem uro, ki jo niso imeli. In se navduševala nad oblekico, ki izgleda kot spalna srajčka in se v njej počutim kot Alica iz čudežne dežel, ki je najdem v Zari. Občudujem jo. Čakam na popust.
Preveč, občutno prevelika količina čokolade naenkrat. Ledena čokolada s smetano in kozarcem vode v Rustiki.


Nove serije. Ah, svet, ki ne obstaja. Gossip Girl. Paris. Ta čudoviti Paris, ki bo ostal v spominu.
In še del Glee, čeprav sem se lotila gledati Housa.
Sovica na tabli.

Travie McCoy ft. Bruno Mars - Billionaire

Konec je poletja

Bila je postaja Kranj. In bila sem doma.
Prav v veselje mi je, da sem videla mami, ki me je pred avtomobilom čakala in da sem lahko skočila v objem in zavzeto začela razlagati vse.
Spanje do dveh. Iskanje datotek.

Jej, moli, ljubi. V Tuševi dvorani. Nekako ni za primerjati tega s knjigo, saj se ob tem zdi zgodba popolnoma zmedena in izgubljena. Posnetki so tako blazno simpatični. Včasih malce preveč odrezavi. S prijetnim vzdušjem, ki ga ustvari še glasbena podlaga.
Prikazano je prav prijetno. Ampak zdi se mi da se je zgodba zgubila za vsemi čudovitimi posnetki.
Defitivno ga moram še enkrat videti. Ker se je že v samem spominu porazgubil.
In hočem en citat, ampak ga v tem trenutku ne najdem. In ta film mi je dal za misliti. Pač saj knjiga me je fascinirala in vse, ampak med tem časom je prišlo do takšnih stvari, katere citati v filmu so prav dobro opisovali.

Novi čaj s Češke s prjateljicami.
Poletje se je uradno končalo in nastopila je jesen.

Bebel Gilberto - Samba da Benção

Barve kot sladoled modro nebo

Praga. Četri dan.
Začel se je s poslušanjem različnih zvokov siren, nekje med spanjem in budnim stanjem.
Metanje cunj in podobnih stvari skupaj. Zajtrk s popečenimi toast kruhki. Takšen kot prejšne dni.
Vedno pozabim omenit naše super ogledalo v sobi, ki je bilo precej priljubljeno. Malce je ožalo in smo vse z veseljem stale pred njim. Jaz bi tudi takšnega.
Ko je bilo vse zbasano v potovalke. Ko so bile vse zadrge z malce pomoči zaprte in teže torb malce povečane, takrat smo bili že veži pred istimi ljudi kot prvi dan.
Torbe so ostale, me pa smo odšle na potep po mestu.


Metro. Izkoriščale smo karto, ker drugače smo se po mestu vozile 'na šverc'. Pa tako preprosto je iti mimo tistih zadevščin. Poleg tega pa te po strmih tekočih stopnicah vedno odnese veter.
Neverjetno je, koliko ljudi se zamenja tam. Gor in dol. Sem ter tja. Z metroja. Po stopnicah.


In že smo bile na ulici, kjer smo visele zadnje dni. Raziskovale smo poti, ki jih že nismo prehodile.
Bilo mi je do pregledovanja in nakupovanja spominkov. Smukale smo se po malih trgovinicah in iskale cenejše cene. Občudovala sem tiste torbice z malimi rožicami.
Ponesreči smo odkirle ulico, kjer je muzej voščenih lutk in muzej seksualnih naprav. Ampak ni nas mikalo.
Tržnica s spominki, ki se najdejo povsod. S sadjem in bonboni. Z rožami. S stvarmi zaradi katerih sukaš pogled sem ter tja in se nasmejiš, ko jih primeš v roke.


V pizzeriji na pijači. Lahko nasmejiš natakarja pri tem, ko naročiš čaj, ki se reče čisto enako. Ampak se zatakne, ko ti ta v navdušeni češčini odvrne okuse. Khm, takrat pa zmanjka besed in nastane smeh. Ampak sem dobila moj nobi priljubljeni čaj - jagode s smetano.

Modro jasno nebo. Mi pa na potepu po mestu. Z tramvajem v neznano. Dokler se nismo obrnile nazaj in šle na najbljižji metro. In končale pred muzejem na postaji. Ter zatavale v sosednji McDonalds na kosilo. Se izmuznile čistilki za 5Kč in se vrnile v naš ABE hotel po prtljago.
V trgovini nakupile še zadnje potrebščine - hrano za na pot ter čajček.
In že smo bile spet na metroju. Ilegalno z vsemi kovčki. Kar je bilo precej lažje in učinkoviteje kot prvi dan, ko smo jih nosile/vlekle do hotela. Predaleč.


Sedaj nam je bilo popolnoma jasno, zakaj so takrat vsi ljudje stali pred zaslonom in opazovali vozni red vlakov. Ker 15 minut pred odhodom, ne veš iz katerega tira bo vlak pravzaprav šel.
In tako smo se načakale. In ravno, ko sem padla v zgodbo, smo že hitele proti vlaku, da si izborimo svoj kupe.
Pa smo ga. Ubistvu smo bile v istem kot na poti sem.


Prestop v Salzburgu. Ponoči. Malo čez polnoč smo prišli, vlak za naprej naj bi pa odpeljal ob pol dveh. Pa ima napovedano pol urno zamudo.
Do takrat se moramo zabavati same. Bürek.

Gu-Gu - Sam po parku

Skoraj do zore

Praga. Tretji dan.


Karlovy Lázně. Največji disko v centralni Evropi. Tako so nam že od daleč zagotovili napisi na stavbi.
Bilo je malce nezaiteresiranja in udobja postelje, pa smo se vseeno znašle pred vhodom z letakom v roki, ki nam je zagotovil toliko popusta, da se je cena izenačila s plačilom garderobe.
Odprta so bila tri nadstropja. Od Justina, Britney do Lady Gaga.
Z glasbo, ki se vrti ali pa se je vrtela na radiih.
Z tuctucom, ki je sedaj povsod.
Z oldies glasbo. Tam smo tudi končale. Vse do zgodnjih jutranjih ur, da smo ujele prvi metro.
Naplesale smo se in to dobesedno. Nakoncu smo že skakali in se vrteli po plesišču, da je bilo naše. Ne samo tisto miganje na mestu, ampak vrtenje in skaknje na pesmi, ki so bile tako blazno poznane in znane. Mislim, da sem poznala prav vse, ki jih je bilo moč slišati iz zvočnikov.
Spoznale prijatelje iz Belgije. Novi gej prijatelj v zelenih hlačah, ki je bil popolnoma presenečen, kako ne moremo tudi same imeti kakšnega - "every girl has gay friend".



Dočakale smo prvi metro ob petih zjutraj. Potem pa bedele še tisto urco in malo do zajtrka, ker se ni splačalo zaspati poleg tega pa smo bile precej sestradane.
Zadnje dni pijem precej čaja. In danes zopet pravega. Ob toastih s sirčkom in nekakšno hrenovko. Okusno.


Spanje, ki se je tako blazno prileglo do opoldneva.
Potep po Pragi. Tisto, kar smo želele videti je bilo v prenovi. Zlata uličica. Tako, da smo šle zastonj na grad. Pa še to smo imele težave najti.


Ampak smo šle na kosilo in sem si privoščila nekaj češkega. Golaž s kruhovimi cmoki. Okusno. Precej začinjeno, ampak resnično nasitno.
Izkoriščale smo karto in se šle peljat še s tramvajem, ker do sedaj smo se prevažale le z metrojem.


In končale v starem delu mesta, kjer smo se malce potepale naokoli, dokler nismo prišle do tistega dela s celo ulico trgovin.
Takrat pa je nastala težava, saj iz neznanih razlogov nismo mogle do metroja. Razlog smo zagledala malce pozneje, ko se je gnetlo gasilskih, policijskih in tudi reševalnih vozil okoli naslednjega dostopa do metroja. Ne vemo, ampak nekaj se je zgodilo in smo šle lepo počasi peš do naslednje postaje, kjer smo se vkrcale na drugo progo.



V neki trgovini sem videla pikčaste in volančkaste dežničke in polno luškanih drobnarij. Kako prikupno. Apropos.


Bilo pa je precej vroče. Z jasnim modrim nebom. Prijetno.

Abba - Dancing Queen

Metro

Praga. Drugi dan.


Začele smo s samopostrežnim zajtrkom. Precej pozno. Precej pobrano. Za naslednji dan je bil napovedan bolj zgodnji prihod.
Metro smo popolnoma osvojile in vse prehode tudi. Izgledamo, kot da smo v Pragi več kot nekaj dni.



Hradčani. Prečudoviti parki s pogledom na praški grad. Vse se je kopalo v soncu in kazalo svoje najbolj intenzivne barve. Park poln raznoraznih dreves z vseh koncev in krajev. Čeprav so bili sami poznani in so imeli pred tem tam ananasovce in labirint.
Sadni čaj ob vonju palačink.


Male uličice in pot z hriba navzdol. Proti Karlovem mostu.
Polno uličnih risarjev. Polno drobnih spominkov. Črnobelih fotografij. Sveže narejenih slik. Z uličnim bandom, pardon mostnim bandom, ki je imel prav zabavno glasbo.
V starem delu na pici.



Mucha. Ki je očaral. Njegove ilustracije so tako blazno čudovite. Polne detajlov. In končala sem z novim koledarjem za novo leto. Jupi. Obožujem umetniške koledarje, kjer vsak mesec lahko občuduješ eno sliko.
Na klopci v parku. Pri tem stavku pa se mi zdi, da slišim melodijo pesmi V parku za gradom.


Opazovala sem detajle na hišah. Kakšna razgibana pročelja imajo povsod. Prav prijetno za videti. Mislim nobenega dolgočasja ali delovanja na sistem "po liniji najmanjšega odpora". Ampak polno ornamentov. Polno drobnih malenkosti, ki dodajo hišam, ulicam in pa tudi celotnemu mestu prav poseben privdih.
Zabavno se je pa igrati s svetlobo. Opazovati kako padajo sence. Kakšne oblike dobijo in kako spremenijo predmet.


V H&M sem končno našla tiste čipkaste hlače, ki sem jih želela poizkusiti že tako dolgo in jih nikjer niso imeli. Ampak sem jih imela na sebi. Pač prišle so smešno, ampak važno da sem jih videla. Včasih je že namen tisti, ki šteje.


Obsijani s soncem smo se sprehodili do hotela. Kjer smo bile v dilemi za nadaljne načrte. Ampak kocka je padla in odločile smo se, da gremo vsaj pogledati.

Bridge Band - Jazz Show

Praga

Kako smo preživeli noč - ne vem. Mislim težave so se začele že v Ljubljani z zamudo in več kot pričakovano množico ljudi za takšno nočno uro. Glede na to, da je za pet oseb v enem kupeju težko najti prostor, ko se zdijo vsi kupeji polni.
Ampak ne - huje je, ko te vržejo ven ljudje, ki trdijo da imajo rezerviran kupe, kaj kupe, cel vagon, ampak to ni nikjer označeno. In isti sedež je imelo po naših izračunih rezervirano več ljudi hkrati.


Kako hitro lahko končaš v ločenih kupejih, kljub skupni karti. Ampak ni šlo drugače in močno smo upale, da se situacija s prestopom v Salzburgu kaj spremeni.
Ne, bilo je le še slabše. Vlak je imel tako ali pa tako zamudo, naslednji pa je odpeljal komaj po tistem, ko smo zagledale napis Praha in se po hitrem postopku vkrcale nanj. Tam pa se je začla prava kalvarija. V spalnih vagonih ne smeš zganjati vika in krika in so nas poslali naprej. Naj omenim, da je bil prehod blazno ozek, vsi pa oboroženi s potovalkami, nahrbtniki in drugimi nepriročnimi zadevami.
Seveda pa pridemo, čez par polnih vagonov, takih za ležat in za sedet pa nas tisti človek, ki gleda karte pošlje nazaj odkoder smo prišli, saj naj bi ti vagoni šli v Budimpešto. Na srečo in z opozorilom nismo končale, kot nekateri za katere smo sumile, da so se znašli na napačnem koncu.
Seveda prostora ni bilo popolnoma nič in smo končale na tleh v zadnjem vagonu. Še z dvema, ki smo jih mimogrede spoznale že na glavni v Ljubljani in sta imela cilj enak našemu.



Obljubili so nam dva vagona s sedeži, ampak šele v Linzu, kjer se je vlak razcepil in pridobil nove vagone iz kdobivedelkje. Pa smo našle. En kupe, kjer smo se lahko namestile in zaspale tja do Prage.
Čeprav smo imele s temi rezervacijami neprijetne izkušnje in je bil vagon precej prazen je vse skupaj delovalo bolj kot ne sumljivo. Samo smo preživele prav do načrtovanga cilja.
Hotela sem videti sončni vzhod, a me je spanec premagal. Potem pa so me nekje obsijali prvi sončni žarki, ki sem jih bila po seriji dežja pri nas prav vesela. V drugo pa smo se zbudili z zvokom, ki je zvenel kot češko dobro jutro. In dokaj kmalu po tistem smo se znašle v mestu ob Vltavi.



Šle, ko vlečeš kovček skozi mesto, se zaveš koliko raznolikih sestav tal ima. Od malih kockic. Do malce večjih, do ravnega asfalta in vdolbin. Imajo pa precej nenavaden sistem za prečkanje ceste, saj vedno en prehod manjka in vse skupaj ovira tramvaj. Policaji pa so na vsakem vogalu. V tem se bomo še izočile.


Čeprav je bila na trenutke s soncem obsijana in so se pročelja bleščala, me še ni uspela prepričati. Zaenkrat. Moram videti še tisto staro mestno jedro, ker tisto je ponavadi najbolj zanimiv del mesta.


Soba je velikanska z gromozanskimi posteljami in kopalnico. Fino.
Všeč mi je nočna Praga. Všeč so mi odsevi v Vltavi, ko je Karlov most popolnoma temačen. Vse ulice, ki so prazne in polne hkrati. In stari trg z astronomsko uro.
Koktejli ob njem. Prijetno toplo z grelci, drugače pa prijetno hladno nasplošno.
Praga mi deluje nekako temačno. Ugotovila sem, da preferiram našo preljubo majhno Ljubljano, ki je tako čudovita, ko se v sončnem dnevu hišice odsevajo v Ljubljanici.
Zdi se mi, da nekako nisem za tujino.

Ostaja pa sladek okus, ki nastane po limetah.

Ingrid Michaelson - Be OK