Profilna

Črni srček na ornažni podlagi. Carsko. Lepotec, ki se sveti bolj kot katerikoli kuža in je nadvse hvaležno bitje.
Kaj je s tem prestavlanjem ure?

Ti v Big Brotherju ga pa tudi 'serjejo'. Slovenija ima prav poseben pozdrav, pa kaj še.


Ponovno sem odkrila Sims 3 in jih igram že cel dan. No izmenično že cel dan. In prišla sem do skepa, da ni več tako zanimiv kot se je zdel včasih. Popolna potrata časa in ujetost v nekaj kar ne obstaja. Ker potem smo vsi zoprni tečni in odmaknjeni.
Sem pa zmagala Catan. Po dolgem, dolgem času. Jeej zame.

Zrno od plevela. Resnica od laži. Pes pa dlako pušča naokoli.
Serija fotk. Skoraj da družinski portret.

Jaz pa z zavitimi lasmi, ki so se zgnetli v kodre. Zaradi fige.
In ne bom razumela halloweena. Mi imamo pust. Letos pa je tako vsiljivo komercialen kot še nikoli. Že cel oktober. Danes je vrhunec.
Kaj je halloween in kako za vraga je prišel do nas?
No, če smo že pri tem - barve zgornjih fotografij so ravno v duhi le-tega.

Steve Earle - Galway Girl

Pišuka Poldi

Od obiranja jabolk do peke marmornatega kolača. Ker je pladenj tako prikupno majcen. Tisti iz Topshopove reklame. Za brownije.
In ugotovila sem, da sem precej nepraktična kar se obiranja jabolk tiče. Več jih je zletelo direktno na tla kot pa obviselo v mreži. Ne nisem za to.

Kot v nebesih. Všeč mi je bilo nekaj misli v tem filmu. In nasplošno mi je všeč film.
Poiskala sem mojo "domačo nalogo", a še nisem nič prebrala. Moram.
In moram peči. Veliko zalogo slaščic, da bom spekla. Imam predvideno.

- Ko razmišljam o svojem življenju, je vse kar se spomnim le delo. Veš delo, delo...Tako sem se trudila. In zaradi česa?
- Ti... pomagaš ljudem. Rešuješ življenja.
- Ja... Svoje življenje sem hranila... za kasneje. Samo si nikoli nisem mislila, da ne bo tega "kasneje".
(iz filma Kot v nebesih)

Ker s kolačem se je malček zalomilo. Ni prilezel ven. Eden. Drugi ima pa precej praktičen sistem in tako prikupno majhne rezine nastanejo. Ne majhne, ravno pravšnje velikosti.

Vozim se po Kranju. Ker imam ravno "veselje". Medtem, ko se gruča ljudi zgrinja proti Tušu jaz vozim v nasprotno smer.
Resnično sem vesela, da mi ni treba skakljati naokoli zunaj in se prestopati iz ene na drugo nogo.
Zavetje kavča in čaj v rokah me veliko bolj fascinira. Za ta teden imam čisto dovolj takšnih stvari. Kdaj drugič.

Sestavni deli in sestavljeni deli novega predalnika za v spalnico. Novega, a poznanega.
Zabijanje. Šrafanje. Leplenje. Privijanje.

Zunaj pa se bohotijo še zadnji jesenski dnevi pred verjetno predolgo zimo. Zaužijmo jih.

Katie Melua - Just Like Heaven

Zbiljsko jezero

Po tednu dni se vračam na nanovo osvežljeni prostor. V pokrajino, kamor se ne zgrinja gruča turistov. V kotiček narave, ki ostaja skrit. V Zbilje.
Obenem se mi zdi kot cela večnost, po drugi strani je pa kot včeraj. Zgubila sem občutek za čas. In zgubila sem neprestani kontak z ljudmi. Saj vse funkcionira ampak počutim se kot da me ni tam.
Mislim, danes ne. Danes sem bila. Popolnoma prisotna in popolnoma skoncentirana, da sem ujela vse besede.


Najboljši je bil stavek: "Oh, look at corn. It's look like straight bananas."
Koruzo lahko definiraš tudi kot ravno banano.
En sam velik nasmeh nas je bil. Smeh.


Prepevanje v avtomobilu, ko smo se v najhujši prometni konici prebijali na drug konec. Vsi so bili tako blazno navdušeni nad vožnjo z avtomobilom. Ker se že nekaj časa niso vozili naokoli.
Taylor Swift in avto se je pozibaval v ritmu.


Že ko se je vse skupaj razredčilo, smo bili na cilju. Niso vedeli kam gredo. Pa so prišli na čudovit jesenski dan ob čudovito jezerce. Pozabila pa sem kruh. Joj. Za labode in račke.


Krožili smo naokoli in fotografirali. Črpali smo vso jesen in jo absorbirali v naše misli. Tako čudovito se je lesketala v barvah. V odsevih v vodi. V sončnih žarkih, ki so z neverjetno močjo prodirali na zemljo.


Razmišljala sem v angleščini in vsi slovenski pogovori so se mi zdeli smešni. Zanimivi. Nenavadni. Kot da ne bi bila tukaj, ampak bi me odneslo daleč proč. Nekam v neznano.
Ko smo že pri neznanem, pričakujem izlet na sončen dan. In paketek.


Jared, Amy, Claire in Stacy so z menoj delili lepo petkovo popoldne. Po vseh gozdovih. Skrivanju za drevesi. Hojo pred objektivi. In tremi pozami.
Ugotovili smo, da je bila popolna scena za Twilight, gozdovi in svetloba. Potem pa smo prišli še do sklepa, da vsi ti labodi, ki so se gnetli okoli čolna na jezeru povzročajo enak prizor, kot tisti, ko je Noah peljal Allie po reki, da je videla jato rac. V Notebooku. Naša mala deželica vsebuje vse v enem.


Hodili smo naokoli. V krogih. Gor in dol. Do vode in nazaj. Do vrat, ki so v naših mislih vodile na skrivnostni vrt pa vse do obokov, ki so nastali naravno. Znašli pa smo se ob gostilnici in zavili do konca poti. Kjer so fantje pijančevali.


Ob čaju in vročih čokoladah ob pogledu na toneče sonce nad jezerom. Toliko različnih okusov. Z borovnicami in kokosom. Čaj z okusom češenj.
Grelec nad nami, ki je oddajal toploto, ki je bila nujno potrebna, ko je sonce izginulo.
Zaklepetali smo se za nekaj časa. In mimo je zletel nevede.


Bilo bi fino imeti Disney maraton. Ker smo zašli v teme pravljic in čarobnosti. O princesah, živalih in podobnem. Kaj smo gledali, kaj bi gledali in kaj si želimo videti. In Disneyev maraton z Lepotico in zverjo na čelu bi bila odlična stvar. Mogoče.


Komaj sem ustavila avtomobil, da jih spustim domov, že so hoteli vedeti kdaj se vidimo. Tako fino je z nekom deliti lepe trenutke in z največjim veseljem poslušati zvok zaklopke. Če jim zaradi tega polepšaš en sam dan s preprosto stvarjo, pa še toliko bolje.
Ko veš, da si naredil nekaj dobrega za vse, se ti nasmeh zlepa ne zabriše iz obraza.

Taylor Swift - The Best Day

Zimska kulisa

Jesenska scena. Zimska kulisa zasneženih vrhov s Triglavom na čelu.
To se vidi, ko se voziš po Gorenjski. Po avtocesti.

Tri ure in še malo spanja. Ja faks je bil zgolj šala danes. Neslana šala.
Saj me je vibriranje telefona vrglo iz postelje in sem se mogla soočiti z zamrznjenim avtomobilom in časovno stisko.
Po posvetu mi je postalo jasno, da bom Ljubljano videla, faks tudi, predavanj pa ne.
Nujno je bilo potrebno oddati poročilo. In sem se spravila v preljubo Ljubljano.

Iz Rudnika v center seveda. Na sončni strani Alp.
V tretje nadstopje in nazaj. Z dvigalom gre vse hitreje.
Vmes pa sem naletela še na moje nove prijatelje iz Amerika. Zgolj po naklučju. In z nekaterimi bom jutri preživljala dan. Na izletu v neznano.
Jared in Melisa sta bila pred filofaksom. Jaz pa oddeta v pariško vzdušje. Amour.

Čevljev ni ni več. Joj pa takšno željo sem imela po njih. Topli in udobnih. Pa jih ni. Tako, da sem se s trgovine pobrala v rekodrnem času. In blazno pogrešam zabavni šoping. Oh. Res bi ga potrebovala. Saj nič kupit.

Spala sem kot top. Jedla najboljše kajzarice in gledala Glee ter 90210.
Sedaj pa zgubljam živce ob nestabilni povezavi interneta. Blazno 'super' je.

Ljudje obsojajo. Ljudje čudno gledajo. In kako naj se potem počuti človek?

Paramore - The Only Exception

Bruc10

Bilo je eno samo norenje. Preden smo prišli do vožnje v prestolnico.
Plesna šola Urška je bila naša prva postaja. Pred Brucom.


Vrnila sem se nazaj. Uživala sem v korakih in koreografija, pete pa so me neznoso srbele.
Drsna vrata. Šraf. Špirala.

Zvok kitare v kombinaciji z ritmom rumbe - nepopisljivo fenomenalen. Topila sem se. Sanjarila. Počutila sem se, ko da nisem tukaj. Kot da ni tukaj.
Resnično nore emocije so me obsedle, ko sem poslušala.

Gospodarsko raztavišče. Vzdušje - mrtvo. Ob neznanem bandu in ob prezgodnji uri, čeprav naj bi sama prireditev trajala že kar debelo uro in pol.
Šele Trkaj je napolnil halo. In BFM. Potem pa so Tabuji zadržali še večino ljudi.


Nasplošno je bilo kul. Ni bilo fantastično in ni bilo zanič. Nekje v sredini.
Čeprav me nastopi Tabujev fascinirajo in BFM se mi zdi super.
Ampak sem uživala. V igri reflektorjev. V pesmih, ki sem jih že slišala. In v prepevanju. V samem trenutku.


Čeprav ne bom pa razumela, kaj imaš od tega če si koma pijan ali pa če si blazno nadležen.
Poleg tega pa so se med pesmijo Angel ali pa je bila Poljubljena, no naokoli so se nagnetli sami parčki in moje počutje je preskočilo v nelagodno za trenutek. Ah.

Danes faks. Šala?

Shania Twain - You're Still The One

Denimo

Zanimivi stavki pri predavanju iz matematike. Ker nisem več sledila in mi je vsakič pobrisal del, ki sem ga hotela zapisati.
In zgodba se začne takole. To je stavek za začetek, ampak boljši je pa še na koncu, ki se sicer konstatno ponavlja. In nauk te zgodbe je.
Radi bi rešili enačbo. V tabeli piše da je. Kaj pa ostale rešitve. Spotoma smo opazili, da.
Kaj ti bodo dolge definicije, če so začetki tako zabavni.

Izpad. Irska. Sredi matematike.


Izgubljeni kuža. Kika.
Nepričakovan zvok, ko sem prišla domov. In tam je čakala haski samička, ki je prevzela nadzor nad našim psom in njegovo željo po igranju zamenjala za nadležnost. Tako je postala precej napadalna.
Povzročila pa je celo zmedo in popolni kaos v našem urniku.


In mudi se mi. Letim v Ljubljano iz kjer sem komaj prišla. Brucovanje se zgodi danes. Jutri bo s faksom kriza.

Florence & The Machine - You've Got The Love

Pot naokoli

Presenečam. Samo sebe.
Iz poslušanja ene same pesmi je nastala nenavadna odločitev. Zakaj pa ne?
Kdaj ima človek priložnost, da jo izkoristi za kaj novega in drugačnega. Kdaj se to zgodi?
Zakaj hoditi po isti poti, če lahko zaviješ ulico bolj levo in prideš na isti cilj.

Zakaj ne iti? Zakaj se ne družiti? Ne diskutirati?
Pa sem šla. Na obisk. Na klepet. Na trening angleščine in nesti fotografije sobotnega popoldneva.
Končala pa v kotu na kavču za katerega trdijo, da je najbolj udoben del in poslušala ljudi. Sodelovala kolikor se je dalo. Predvsem pa prisluhnila. Pustila mislim, da so se razprle in spustile medse mišlenje, ki se zdi tako nenavadno. Zame.
Nikoli nisem verjela. Nikoli nisem hotela. Ampak zgodil se je preskok in zdi se mi, da resnično iztrosiš končnico -najst po vsem tem času.
Smer se spremeni in situacija se obrne. Sedaj sem tam in sprejemam mnenja, ki jih nikoli nisem.
Stvari, ki se mi zdijo strašne, ko jih izgovoriš na glas.
Ampak je prijalo. S sklonjeno glavo in spuščenim pogledom poslušati glas nekoga drugega in verjeti v nekaj. Z lastno teorijo.

Glee - I Look to You

Orbitala

Po podaljšanem vikendu je tako težko vstati. Sploh če nesrečo ugotoviš, da si toliko prezgodaj pokonci.

Nisem bila navdušena. Ne nad vremenom. Ne nad dnevom. In ne nad tem kar me je čakalo.
Bila sem samo odtujena pojava, ki se je prestavljala z enega na drug konec.
Nisem bila prisotna. Zaradi zaspanosti. Bolečin. Nenavadnega urnika.

Pa sem preživela. In upala na sonček, ki ni prišel. Upala na kaj boljšega in sanjala z odprtimi očmi.
Zganjala depresijo in se smejala na glas. Vse naenkrat.
Afna na Macu.

Oh, kje je Irska. Tam daleč nekje.

Ne vem, kdaj so šli dnevi, ko smo uživali v prvih ali pa zadnjih sončnih žarkih na dvorišču pred Križankami, mimo. Ampak so šli. Mi pa bežimo ena mimo druge in se nimamo časa ustaviti. Na vseh koncih in krajih ob različnem času.
Komaj, da izrečemo pozdrav in že smo drugje.
Kdaj se je to zgodilo?

Ne vidim se. Ne počutim se. Vse je tako učeno. Vsi bi bili po knjižnicah, jaz pa tako blazno pogrešam veliko risalnico pred glavnim odmorom.

Čuki - Ljubi me, ljubi

Ljubljanski maraton

Ljubljana je bila polna ljudi. Ljubljana je tekla.
Ne vsa, večinoma pa.


Ni samo telefon tisit, ki funkcionira na dremež. Pa tako fino je poležavati v objemu tople potelje, ko veš da ne smeš.


Dragi miklavž/božiček/dedek mraz! Letos si želim par toplih štumfov in čajnik z veliko skodelico. Pisano in barvito po možnosti. In nič sladkarij. Hvala!


Parkiranje po dolgem in počez. Ker so bila plačljiva parkirišča zasedena in ker se je v prestolnico zgrnila velika masa ljudi obenem pa je bilo veliko cest zaprtih.
Pred Križankami je bilo vse polno. Res vse.


Imam goro slik in prazno odprtino tam, kjer je bila včasih palčka za mobitel. Že nekaj časa sem čakala, kdaj jo bom zgubila, ker je neprestano uhajala ven. In voila, ni je več.


Prišli smo ravno nekje takrat, ko so zaključevali s tekom na 10km. Nekje na sredini prihodov v cilj. Kakšna množica ljudi pride spodbujat ostalo množico ljudi. In ne samo na štartu in na cilju ampak vzdolž vsega.


Izza oblakov se je sramežjivo kazalo sonce, ki pa je občasno zasvetilo v svoji moči, ki jo premore jeseni.


Čakali sva tam nekje pri Tobačni. In od prvih Kenijcev pa do zadnjega je preteklo 15minut, da se je razvrstila vsa masa ljudi. Prav zanimivo so bili. Vseh vrst. Vseh sort. Nekateri s prav neposrečenim stajlingom. Drugi zamišljeni. Tretji nadvse nadobudni.


Mi pa smo nesebično skakali, ploskali, jih budrili. Ko so se stekli smo se tudi mi razšli.


Tja na bolšji sejem ob Ljubljanici. Čeprav sem bila že prepičana, da ga je konec.
Toliko prisrčnih stvari. Toliko starin. Toliko vsega. In videla sem sliko od Muche. Ampak se nisem pozanimala.
Slonček za mami.


Končali pa sva na bavarcu, kjer sva pri znaku '21km' stali in ploskali. No, jaz sem seveda pretežno fotografirala. In zanimivo je bilo opazovati ljudi, ki so tekli še zadnjo ravnino pred ovinkom in ciljem. Nekateri sveži, kot bi šli samo na popoldanski sprehod. Za druge nisi vedel, če bodo pretekli še teh nekaj zadnjih metrov, ali bodo izdihnili. Tretji so se borili sami s seboj. Nekateri so uživali v pozornosti ljudi.
Veliko jih je bilo s slušalkami v ušesih. Vsega je bilo za videti.
In tudi oče je pretekel mimo. Ker sva njega čakali.


Čaj pri Semaforju. Cupcakes. Kokosova tortica. O kako zelo okusno. In sedaj vem kam lahko hodimo na čaj, ker je super. Ker ga je veliko. In ker je blazno okusen.


Cilj maratoncev. Tistih pravih. Ker smo šli malce preverit rezultate in malce pogledati ljudi, ki so po tistem, ko so pri tekli mimo cilja rekli: "še en krog". Svaka jim čast. Kapo dol, bi se reklo.


Redarji pa so prav zahrbtno pisali že prve kazni. Resnično zahrbtno. Ampak smo se na srečo pravočasno izmuznili vsem neprjetnostim.


V Bufa na pico. Mmmm.
Domov na počitek.


In potem je začelo deževati. Moje razpoloženje pa sledi vremenu. Juhej, nič mi ni všeč.


Zamislila sem se ob poslušanju pesmi Neki ne štima. Kdo se pa ne bi.

Creedence Clearwater Revival - Bad Moon Rising