Zlato srce

Kako sem duhovita danes. Pa bom stresala šale naokoli.
To pa samo zato, ker sem slišala da je potres v Narniji, ko Chuck Noriss brcne v omaro. Hahah.

Kaj pomeni s.p.? - Sami pufi.
Kaj pa pomeni d.o.o.? - Dolžni okrog in okrog.
KAJ POMENI SLO? - Samo Lopovi Obogatijo

V: Kako ustreliš modrega slona?
O: S puško za modre slone.
V: Kako ustreliš rdečega slona?
O: Prebarvaš ga modro in ga ustreliš s puško za modre slone.
V: Kako ustreliš zelenega slona?
O: Obmetavaš ga s paradižniki dokler ne postane rdeč, ga prebarvaš v modro in ustreliš s puško za modre slone.
V: Kako ustreliš rumenega slona?
O: Valjaš ga po travi dokler ne postane zelen, ga obmetavaš s paradižniki dokler ni rdeč, ga pobarvaš modro in ustreliš s puško za modre slone.
V: Kako ustreliš vijoličastega slona?
O: Vijoličastih slonov ni!

Zjutraj sem za dobro jutro srečala profesorja risanja. Tistega iz srednje. Na troli. Kar je bilo nenavadno, saj se on res ne vozi s trolami. Ker on je tisti popotnik na kolesu z baretko in aviator očali.
Tistega, ki nam je 4 leta pravil, da bodo minila kot bi mignil, da bomo prekmalu končali na faksih. Pa mu nismo verjeli.
Tistega, ki nas je s svojim kolesom in baretko pospremil na marsikatero razstavo. Ki nas je v prvem letniku prepričal da nimamo pojma o risanju in da ne znamo gledati. Slišati je bilo preveč bizarno, ampak je bilo res. Resnično nismo znali gledati. Učil nas je likovne abesede, ampak še vedno vem, da smo uho izpustili iz nje. Preveč fino nam je bilo. Toliko, da nismo niti vedeli. Vsaj 6. nadstropje nosi v sebi kanček ustvarjalnosti.


Imam zlato srce. Za vratom.
Zjutraj sem ga izbrskala iz predala. Ter si ga nadela in odtavala v nov dan. Prej kot ne odhitela, saj se mi vedno mudi, potem pa čakam.

Maja Keuc bolje zveni v angleščini. Vsaj izsek, ki ga je odpela.
Optimizem?
Čeprav ima tipične Christina Aguilera poze. Res. Saj ne da bi hotela primerjati, samo zanimivo dejstvo.

Šmorn je bil prav posebna poslastica. Zalila sem ga s čokoladno mešanico nutelle in kakava in se je fino namočil. Naslednjič moram samo še mleko najti. Pa bo.
In ne odgovarjam za zgornji fotografiji in cedenje slin.


Oskarji so bili predvidljivi. Enega je odnesla Natalie. Drugega Colin. Kot najboljši film pa so slavili ustvarjalci in udeleženci filma Kraljev govor. Zasluženo.
Za ostale pa še nisem prepričana, kdo je kaj odnesel. Mislim sem pogledala, ampak ne vseh filmov.

Klemen Slakonja - 16 let skomin

Grozodejstva

Kraljev govor. The King's Speech.
Neverjeten film. Neverjetna zasedba - ne morem mimo tega, da vsaj trije od njih odigrali tudi v večih delih Potterja. Helena Bonham Carter. Michael Gambon. Timothy Spall. In pač Colin. Colin Firth. Tisti Anglež, ki se znajde poleg Granta ali pa prepeva o spontanosti.
Zgodba o kralju in očetu trenutne kraljice Elizabete II. je osupljiva. O jeclanju. Javnem nastopanju in izvoru težav. O učitelju, ki je gradil vse na izkušnjah in ne nekih diplomah in vezah. O pristnosti in današnji zamegljenosti z lažnimi veljavami. Z lažnimi nazivi.
O odločni ženski. O tem kako je en sam nastop pred mikrofonom težak. Če jeclaš. O začeku vojne. In velikem vtisu ter spoštovanju prebivalstva do svojega kralja.
Scenografija je super. Kadri so fantastični, ker prikažejo vse. Ozadje, sceno kot tudi bistven lik v njem. Z globokimi besedami.
In Colin si za izvrstno igro zasluži oskarja. Kot si ga zasluži Natalie. In kot si ga zasluži Kraljev govor. Ker Črni labod je super in vse, ampak mogoče malce preveč za "povprečnega" gledalca.
Ampak z oskarjem nagrajeni filmi niso bili namenjeni povprečenmu gledalcu, bili so namenjeni vsem z večjo možnostjo dojemanja in razumevanja. Ker drugače so izpadli nezanimivi in drugačni, če nisi pogledal pod pravo plast.

Nicole Kidman v filmu o Diane Arbus. Fur: An Imaginary Portrait of Diane Arbus. O kontraverzni fotografinji, ki je iskala vse kar je drugačno. Kar je čudaško. In svet zabeležila kot črnobele fotografije. O čudaškem filmu z neverjenimi detajli. Z razumevanjem za detajle.

Blazno okusno. Glede na dejstvo, da nikoli ne jemo riža poleg mesa je bilo danes prav nadvse okusno. Piščanec, ki se je utapljal v siru in smetanovi omaki za dodatno plus točko pa strešen grah po rižu. In še eno sladkosnedsko. Sedaj sem skoraj da najbolj ustrajen jedec štrudla, čeprav ga pred pol leta sploh pogledala ne bi. Pojma nimam kaj se je spremenilo.

Ema. Slovenski izbor za najboljšo skladbo, ki bi se po dolgem času solidno predstavila. Tja bomo poslali Majo Keuc.
Odkrito nisem navdušena, ker še vedno nisem razvozljala o čem pravzaprav poje. Res, da je Maja in da ima glas, pa vseeno. Še pesem od April je šla bolj v ušesa pa se bom ugriznila v jezik. Uščipnila v prste.
Edina pesem, ki se mi sedaj prepeva je Omarjeva. Hihi. Omar je cel car.
Od Tabujev jo bomo še poslušali, ni za Emo, je pa njihova.
In najboljši del Eme je bil Slakonja. Ta model je car. In sedaj sem dobila neverjetno željo po tem, da bi šla še enkrat gledat Pomladno prebujenje - mar dvakrat ni dovolj?
Če je iz dosedanjih Evrovizijskih pesmi naredil nekaj kar zveni fantastično. In pogrešam čase, ko smo glasovali za Darjo Švajger in je vse zvenelo veliko boljše. Ker smo dobili super primerjavo - med današnjimi pesmimi, Severinino Štiklo in Darjino balado. 16 let skomin. Original.
Sicer če Maja ni zmagala med talenti, je zmagala vsaj na Emi.

Klemen Slakonja - Just A Gigolo

Trena

Saj ne, da sem prespala del med smučanjem in poročili. Ne ubistvu med košarko in poročili.
In s spanjem je vse lepo in prav, dokler se ne zbudiš.

Trena je blazno nenavadna beseda. Še vedno mi ne gre v glavo.

V iskanju sreče. Film posnet po resnični zgodbi. Oče in sin. O sreči. O dvoličnosti in izmuzljivosti le-te. O tem kako se stvari hitro obrnejo. Kako sanjamo sanje, ki ostajajo samo enkrat sanjane sanje. O tem kako se naši cilji spremenijo. Izginejo. Jefferson in Izjava o neodvisnosti.

Takrat sem pomislil na Thomasa Jeffersona, Deklaracijo o neodvisnosti in odlomek o naši pravici do svobode in iskanja sreče. Spomnim se, da sem pomislil: "Le kako je vedel, da mora uporabiti besedo iskanje. Kot bi bila sreča nekaj, kar lahko le iščemo in je morda nikoli ne bomo našli, pa naj naredimo karkoli.
(Will Smith kot Chris Gardner: The Pursuit of Happyness)

Seal - A Father's Way

Šestnajsti

Nismo zmagali. Nismo ravno zablestli, smo jo pa odnesli z nagrado.


Pes - moj prijatelj je organiziral 'How how življenje 2' natečaj. Ampak še vedno je malce čudno vse skupaj, saj smo bili po številu "lajkov" vedno med prvimi tremi. Potem pa sta si prva dva razdelila najboljši mesti, četrti je prišel na tretjega mi pa smo padli daleč nazaj na 16. mesto.
Ampak ne bom se pritoževala, saj je čisto fino vse skupaj in zdi se mi, da bo prav v redu nagrada prispela v kratkem. Za našega zvestega prijatelja in glavnega hišnega ljubljenčka. Ki ima v sebi toliko potrplenja, medtem ko skačem naokoli s fotoapartom.


Morning Glory. Mislim, da sem prevečkrat gledala predfilm, trailer, ker je bil sam film samo dober. Pač v skrajšani verziji so prikazali vse potrebno s super glasbeno podlago. To je samo zato, ker je Rachel McAdams kulj in drži moj ostanek navdušenja pokonci. Bom gledala še s slovenskim prevodom. Jutranje veselje.


Nadležno je, ker sem film pogledala po prevečih kosih. In se je izgubil med vsem. In to ni nikoli dobro. Še PopTv ima manj reklam. Haha.


Za novo pesem od Lady Gaga bi lahko trdila, da jo izvajajo Sugarbabes ali podobna dekliška skupina. Če je to dobro ali slabo, ne vem, vem samo, da je čudno.


In tako blazno težko je zapraviti 5€ v H&M-ju. Meni ni uspelo.
Komaj čakam, da se začne sezona balerink.


Taksi za otroke. Gor in dol. Sem in tja. Dvakrat v krožišče. In cel krog ter še malo. Ii.
Mačice so zunaj.

Škorenjci so moja najpogostejša obutev zadnje dni. In tako blazno fini so. Za kup blata, sneg ali samo s kamni posut asfalt. Za vse in povsod.
Gumjasti karirasti škornji.

Eagles - New Kid In Town

Regilacija

Pol rdeče pomaranče. Dve tretinji In nato celo sonce.
Celo rdečkasto sonce nad zamrznjenimi soškimi polji. Nekje v meglici. Nekje med oblaki. Med zemljo in nebom.
Vzšlo je tako hitro kot se je pomikalo po nebu navzgor. Še bolj nor pogled pa se je za trenutek naredil pred Medvodami.
Dim tovarne Goričane, za njo nežno žareče oranžkasto sonce in pod njim obris Šmarne gore.

Vonj po mafinih mi je udaril in napolnil nosnica in zdelo se mi je blazno fino. Ko sem se s preprosto vrečko spustila na ljubljanski zrak obsijana s soncem in poslušaa čivkanje ptičkev in v daljavi pridušen zvok avtomobilov.
Trajalo je samo dokler nisem zagledala vijolične stavbe na nasprotni strani ceste in se povzpela po stopnicah. Tam je ostal samo še vonj mafina. Vse ostalo je izginilo v trenutku.

Fizika. Kdo bi verjel, da smo se prav mi danes nasmejali pri tem predmetu. Pri poskusu z ledom in žico. Ko otežena žica prereže led, ne da bi ga dejansko prerezala. Mislim, da je bila to regilacija.
In profesor, ki se je obračal, da ga ne bi prestrašil velik "buuum", ampak je bil nakoncu kljub vsemu naprezanju neuspešen. Kot mi, ko smo malce poskočili ob pričakovanem srečanju uteži s spodnjo površino.

Prav neprecenljivo, oziroma kot bi slovensko prevedli "precious" - dragoceno, je ko se ti pes uleže čez kavč in zavzame večji del kot trije osebki skupaj. Tako se mu godi, da vse ostale pripravi do veselja. Ob pogledu nanj.

Skriti avto je najden. V Bohinju. Črtali so vsa velika mesta in vse kraje z Generali zavarovalnico. In ga zakopali v sneg. Dobesedno.
Ampak smo bili blizu. Deset minut prepozno. Za zakopanega, ne svetlo kovinsko sivega BMW-ja, samo sivega. Ja no, kaj "čmo", ni bil namenjen. In evforija je sedaj končana. Ker je priložnost oddana.
Verjetno prihodnjič ni, za 'več sreče prihodnjič'. Sreča je tako nenavaden pojav.
In srečni konci ne obstajajo. So samo plod človeške domišljije. Samo del upanja, ki ostaja nekje. Del v trenutku našega obdobja. Zamegljenega uma.

In norela sem na faksu, ker sem imela pač predavanja. Samo predavanja od osmih naprej. Teoretično do petih. In nisem zdržala. Ker je nemogoče, ker je preveč za moje živce. Za moje pojme.
Preveč govora je bilo o napakah. O tem kako nas izučijo. Ampak kaj, če nas ne? Kaj, če še vedno upamo na nekaj, kar se je že izkazalo za napako? Kaj pa potem? Nehamo upati?
Saj to bi bil najboljši del. Ker upanje na nekaj, tolikokrat razočara, da ne vem kje se tisti kanček vedno znova in znova najde. To bo ostala nerazrešljiva uganka.

Darja Švajger - Še tisoč let

Bebavo

Pridejo dnevi, ko se je tako težko pobrati iz postelje. Meseci pravzaprav.
In danes je bila popolna definicija takšnega dneva, saj je bilo zavetje tople oddeje tako nizpustljivo. Pa saj sem naredila vse pravočasno, ampak vseeno se mi ni izšlo.
Vlak sem zamudila. Obupala na licu mesta in se vrnila domov.


O dogajanju sem bila obveščena. Da nimam vaj. Da imam vaje. Da nimam vaj. Da nisem v skupini, katera bi imela danes vaje. Skratka ena ogromna zmešnjava in še sami ne vedo zakaj se gre.

Sem pa bila na poti. Za iskanjem skritega avtomobila. Ki je bil nemškega porekla in svetlo kovinsko siv. Samo je bilo preveč vsega in preveč dela za enega, da bi vse natančno preučil.


Pa sem od same živčnosti začela pospravljati kuhinjo in drgniti štedilnik. Oziroma tisto rešetko, ki je nad plinom.

Dokler ni padel projekt. Iskanje skritega avtomobila v dvočlanski zasebi po Gorenjski.
Z mami sva preiskali celoten Kranj. Vsaj nama se zdi, da sva pregledali vse možnosti, kjer bi se lahko skrival ta vozeči stvor. Nadaljevali sva z ostalo Gorenjski in sva dali skozi še vse od Škofje Loke do Bleda. Vključno s Tržičem, Radovljico in Lescami. Pa nič.
Ne duha ne sluha o sivem BMW-ju. Še vedno ne morem verjeti, da so skrili takšen avto. Ampak videla sem ga že na našem parkirišču. Pa nič. Nimam te sreče.


Sneg na avtomobilu. Srca avtomobilskih koles. Kolesnic. Pršice na tleh. S soncem obsijana zamrznjena pokrajina. Ampak tudi sonce se je prav sramežljivo skrivalo. Občasno.

Se je pa Avdič pojavil v Kranju in se "posmehoval" vsem detektivom. In en Audi smo preiskali do zadnje špranje, dokler nas ni dejanski lastnik oddal. Hecno je videti 10 ljudi, ki skačejo okoli avtomobila in iščejo sled, ki bi vodila za možnostjo, da postanejo lastnik tega avtomobila.
Ampak še sama ne morem verjeti, kaj smo vse pripravljeni narediti za možnost imeti avtomobil. Kako smo ljudje zaslepljeni. Kako lahko se nas dobi in ovije okoli prsta. Daš možnost avtomobila in takoj vsi zgrabijo priložnost za noge.


Najbolj zanimivo pa je bilo to, da so se pesmi blazno ujemale z izraženimi mislimi. Tiste, ki sem jih slišala. Čudila sem se cel dan.

Nekako me žre, ker sem mislila, da bo vsaj tokrat kaj iz tega.

Roxette - How Do You Do!

Avto

Najlepše je polepšati dan s pritiskom na gumb. Ko te nekdo prosi, da ujameš utrip ulice in njega celega v objektiv in potem se mu ob pogledu na sliko zasvetijo oči.
To je bil trenutek dneva, ko sem naslednji korak naredila z nasmehom.

Vsakič, ko sem zaslišala besedo avto, sem vzela v roke mobitel in gledala, če je na voljo kaj novih informacij o skritem avtomobilu.
Psihirajo me. In pregledali sva že pol Kranja in vse očitne točke pa nisva nič našli. Dva sumljiva avtomobila. Ampak noben od njiju ni bil avtomatik pa je že takoj odpadel.
Čeprav je neka ženska parkirala poleg avtomobila in telefonarila dobesedno pol ure. Pa verjetno še potem, ko sva ugotovila, da to ni to in šli. Tako, da ja.
SSKJ trdi:

sréča -e ž (ẹ́)
1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči // ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči
2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše
3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči / nav. elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo // tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče
4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda
5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali // v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo
● ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪

Fizika je bila. Nekje med predavanji, vajami, pijačo, kosilom in pijačo.
Ja tam nekje.
Ker imam gromozanske luknje in se spreminjajo dnevno.
Pa sem dojemala določene integrale. Razpravljala s kolegicami o navadah. Razpravljala z bivšimi sošolkami na najbolj znanem mestu. V našem kotu. In jedla kosilo. Potem pa lovila konec predavanj in šla še na en čaj. Vse.
Samo zvezka za fiziko nisem imela časa odpret. Ježeš.

Ni moj dan. Ni moj mesec. Ni moje leto.
Pa vseeno. Jaz ga živim.

Vonj svežega sadja. Vonj jagod. Grozdje. Mmmm.
Vsak je svoje sreče kovač. Tako se potem izteče.

James Blunt-Same Mistake

Papirjevec

Tako grozno težko se je vrniti na faks. Ali pa sploh v Ljubljano z namenom, da nekje sediš in nekaj poslušaš.
Sedela sem, poslušala sem pa samo, ko so moje misli zapazile kakšno besedo, ki je po zraku priplavala do mene. In je izginila ravno tako hitro kot je prišla.
Samo eno predavanje, pa še to je bilo čisto preveč.
Ne morem verjeti, da se samo dolgočasim in sprašujem, če imamo kakšne ilustracije ali pa ure risanja tukaj.
Vem, na napačni šoli sem končala. Pogrešam risanje. Pogrešam veliko risalnico. In pogrešam zmedene razlage Režunove. Danes sem si predstavljala kako bi ona razlagala o zgodovini papirja. To bi bilo veliko bolj zanimivo.
Ampak ne. To je bilo nekoč nekdaj. Zdaj so drugačni časi. Bolj "resni" časi.

Hitela sem. Na vlak. Iz faksa. Mimo sem šla kot veter, ki zavrtinči zrak.
In zadnje čase se mi zdi, da postanem jezna za vsako drugo stvar.

Katy Perry. Kako smešna primerjava.

Obsedeno hočem najti skriti avto. Dobesedno obsedeno, ker se pozibavam na stolu in brskam po spletnih straneh. Iščem avto s težo 1530kg namesto, da bi se učila fiziko.
Ampak fizika me ne bo nikamor pripeljala, avto me bo.
Pa sem mislila, da sem ga že našla. Pa ni ustrezal opisu, ker je bil enoprostorec ne limuzina. Se je pa vse ostalo nekako skladalo.
Iskanje se bo nadaljevalo vse dokler ga ne bom našla. Vem, da je nekje. Samo ne vem kakšen.
Verjetno ga bom danes sanjala. Grozno.

Katy Perry - Not Like the Movies

Dobro veče

Tako fina beseda se je zazdela za trenutek. Fraza ubistvu. Pa je bila zgolj pozdrav iz vljudnosti ob pregledovanju kart. In osebnih dokumentov.


Zdi se mi da je v Zagrebu vse polkrožno. Ali poskušajo to ustvariti. Vse nove steklene stavbe so ali zaobljene v celoti ali pa imajo samo polkrožen element. Hecno.

Nekoč sem v eni kolumni prebrala, mogoče od Mojce Mavec, da je strmenje v lastno podobo na vlaku precej moreče. Ali nekaj v tem smislu. In res, vse kar vidiš celotno pot je tvoja podoba, podoba dveh sopotnikov in treh praznih sedežev. Občasno vidim luči ali odseve luči v Savi in kakšno postajo. Pa se konča. Nekje tukaj.


Proti prejšni noči, sem spala kot top.
Naučila sem jih, da topljen sir lahko namažeš na toast. Tudi to je nekaj.
Še vedno se mi zdi popolnoma čudno in nenormalno, ko navsezgodaj zjutraj zališim angleščino. Moji možgani še niso sposobni pravega funkcioniranja in se samo sprašujem kaj se dogaja. Predno dojamem, da sem pri Američanih na obisku.
Funkcioniram preprosto nenavadno. Pogovarjam se v angleščini. Razmišlam v slovenščini. In poslušam hrvaščino. Ni čudno, da sem popolnoma zmedena. Kar malce zahteven je proces vsega tega. Ampak je funkcioniralo.


Bila je pač nedelja in šli smo tja kamor naj bi ljudje hodili v nedeljo. Nekam z avtobusom in sredi vseh stavb je bila na vrhu steklena piramida, ki je osvetljevala prostor spodaj. Prostor pripravljen za neke vrste mašo.
Kako sem zdržala je uganka, ampak je besnelo v meni, ko sem prišla ven.
Tisti ki je govoril me je spravil me je nerviral in spravil ob živce.
Ker je trdil, da moramo verjeti v Cerkev - mi imamo pol milijardne dolgove.
Ker je munipuliral z mislimi in mišlenjem, ker je obračal stavke in ponavljal ene in iste besede znova in znova.
Ker je govoril o Camusu tako kot se prebere, medtem ko nam je naša profesorica v glavo vcepila - kami.
Ker je govoril v hrvaščini, sredi Zagreba, kaj takšnega, in se mi je ta vedno zdela "neprimerna" za kaj "resnega" ali kako bi to povedala.
Ker je okoli podal košaro za pobiranje denarja, ko se mi zdi da je Cerkev največja kriminalna združba na svetu. Lepo prosim - v srednjem veku so prodajal odpustke in sedaj smo na zelo dobri poti do tega.
In ja vrelo je v meni, verjemite.
Umirila sem se šele nekje, ko smo pokukali k fantom in smo se v naslednjem trenutku že poslavljali na stopnicah v velikih objemih.


Toast s sirom in kivi. Pač obstajajo različni načini kako poješ kivi. Lahko ga razkosaš z žlico in izdolbeš vsebino. Lahko ga narežeš po dolgem in malce težje izbrskaš vsebino. Ali pa ga narežeš na četrtine in preprosto posrkaš vsebino. No, to sem počela danes. Na Stacyin način. Kot smo ga poimenovali.
Opazka je bila, da imajo vedno čips na mizi. Dobesedno.


Jarun. Jezero, ki je bilo v neposredni bližini. In smo imele en prijeten sprehod po promenadi. Ljudi se je trlo. Ampak sončece se je tako nedolžno skrilo.
Na čaju in kavi.

Čas je prišel tudi za nas, ko smo si izmenjali velike objeme in se tolažili, da je samo še en mesec in pol. Pa bodo spet pri nas. Na voljo. In doma. To bo en dva tri tukaj, kot vse.

"Saj je beseda vendar kakor valjar, ki vedno zmore raztegniti naša čustva."
(Gustave Flaubert: Gospa Bovary; str. 258)

t.A.T.u. - All The Things She Said

Veliko mesto

Drugi dan obiska tam v prestolnici Hrvaške.
Nek piskajoč zvok se je pojavil sredi noči in sem otrpnila. In to štirikrat.
Nekako sem imela bolj kot ne probleme s spanjem in bujenjem. Sama s seboj v končn fazi.
Ampak me je poglavje Gospe Bovary popolnoma uspavalo potem.


Palačinke za zajtrk. Ameriške po ameriškem družinskem receptu. Z javorjevim sirupom in "penautbutter" namazom. Prav tako tipično in stereotipno.
Ampak so bile okusne in drugačne kot naše. Sicer v ne vem kakšnem smislu.
Mogoče še vedno prisegam na domačo domačo hrano.


Ko se pride v mesto se gre v šoping. In tako je tudi vse naše kulturno navdušenje upadlo ob vseh cunjah. Ponosno nisem kupila prav nič, ker še vedno ne vem kaj naj si dejansko mislim o cenah v kunah. V tolarje je sicer pretvorljivo, ampak nastane problem, ker v tolarjih samo še več zgleda. Za evre pa ne vem kako naj računam.


Zagrebčanke so definitivno bolj "zrihtane" in nališpane kot Slovenke ampak na zelo njihov način. Na meji ali čez njo - okusnega.
Vse imajo lasje spete v figo. Veliko torbico. Veliko do ogromno pudra. Oprijete hlače/pajkice in nek opazen plašč oziroma klobasasto bundo. In vse se mrščijo.


Nisem navdušena nad Zagrebom. Zdi se kot, da se celinska arhitektura sreča z obmorsko. Srednjeevropska z južnjaško. Občutek je ostal, da nekako niso uspeli tega uspešno zaključiti. Vse je nekje v zraku. Preveč vsega in premalo okusa. Pa še sivo je, umazano deluje in ljudje se blazno nosijo.
Čeprav so tramvaji presenetljivo moderni in kulj.


Pica. S celotno zasedbo, tudi moškim delom. Super vzdušje ob super večeeji. Smeha in skupinskih pogovorov je bilo ogromno. Sprehod naše zasedbe skozi mesto in fotošuting ob katedrali.
Sladica za sladoled. Ne ravno obratno. Sladoled za sladico. In padle kremšnite. Dobesedno - po tleh. Čeprav ni pointa v dajanju čokolade na vrh.


Potem pa smo odvandrali na še bolj zabaven del druženja. Igranje enke. Ko vsi dojamemo pravila in način igranja.
Če pritem posnamemo še filmček, za katerega noben ne ve da se snema.
Oh, ni boljšega.

Eiffel 65 - I'm Blue

Zagreb

Zagreb. Mesto, kamor je pripeljal vlak. Mesto, kjer je tramvaj zdrvel tako hitro, da so se videli samo obrisi stavb in svetloba prosevana skozi okna.
Vse se je odvijalo tako hitro, da mi še vedno ni popolnoma jasno kje sem in kako sem prispela.
Polno ljudi. Polno jezika, ki ga povezujem s počitnicami. In angleščina. Ta nenavadni jezik se je zažrl v okolje, da se je vse okoli zazdelo popolnoma nehrvaško.
Kot mesto, ki ne obstaja. In tukaj sem bila. Obkrožena z družbo, ki jo nevidim vsak dan. Z neverjetnim zavedanjem tega dogodka.


Amy in Jennie sta stali med ogromno množico in čakali na znan obraz ali dva.
Pa je vlak ustavil daleč od njiju in množica se je začela pomikati. Toliko ljudi, da sva se komaj prebijali skozi. Tam se je razprostrl nasmeh in ljudje so izginili, dokler se nisem oplazila prvega s potovalko. Že smo si kot stare prijateljice stale v objemu. Dokler nas množica ni požrla in hitro posrkala.


Popoldne.
Vlak ni čakal mene, jaz sem čakala vlak. Z manjšo potovalko v roki in radovednostjo na obrazu. Počutila sem se kot dekle iz kakšnega filma. Samo, da nisem imela vintidž kovčka, frfotajoče obleke in klobuka ter šminke na ustnicah. In pred menoj ni bilo velikega mogočnega vlaka iz katerega bi se kadila para. Ni bilo tako, tako je bilo samo čutit.


Vlak je hitel.
Vlak je brzel.
Vodna gladina je odsevala okolico in moj pogled je odneslo stran. Še dlje pa moje misli. Ko se mi je ob znanem mestu narisal nasmeh. Tisto Krško je bilo še vedno tam in tukaj se je končala predstava tukaj me je odpeljalo v neznani svet.
Vsi možje v modrem, ki so hodili po vlaku. Vedno se zazdi da zanjimi ostane napetost v zraku. Čeprav je ni.

En dva tri smo bli na Hrvaškem. In en dva tri sva bili tam, kamor sva bili namenjeni.
Izlet v neznano. Smer - Zagreb.


Vsi smo se veselili srečanja. Ni možno definirati kdo bolj. Oni ali midve.
Vse je tako fino videti. Kuhinja je dišala in miza se je šibila pod smehom in štorijami. Tako kot tudi pod ravno skuhanimi dobrotami. Ravno dovolj.
O trgovinah se lahko razvname debata. Poplesavali smo. Prepevali. Igrali enko. In delili mnenja in dogodivščine. Se smejali kot že dolgo ne.

Iron & Wine – Fever Dream

Z vlakom na potep

Spakirano imam. Še vedno trdim, da so samo trije dnevi. Ampak kaj kmalu pridem do ugotovitve, da smo šli vedno samo za 3-4 dni. Pač saj cunj je tako za minimum, ampak spalka zavzema 3/4 prostora
Proti Zagrebu na obisk k Američanom. Kako zabavno je to?

The Notebook. Pogledala sem si izbrisane prizore. In moram reči, da vse veliko bolj knjigi podobno. Ker so precej scen izpustili, kot samo zgodbo o nastanku beležnice in diagnozo bolezni.
Imam pa še možnost ogleda s komentarji avtorja ali komentarji režiserja. To zna biti zanimivo.

Jan Plestenjak - Punca

Kune

Danes sem se lotila čisto posebnega projekta - iskanje kun in lip po vseh predalih. Ker vem, da se skrivajo povsod in človek niti ne pomisli na to, da se jih nakoncu nekaj nabere.
Še slovenske tolarje skrivamo po predalih.


Sneg je zunaj. Sneg. Pa tako blazno pomladno je že bilo. A, ne, pade z neba in pobeli pokrajino.
Čeprav danes se mi je zdel fin tisti občutek, ko ti sneg pod nogami malce škriplje. Ko ga je ravno tako, da je vse pobeljeno ampak še vedno ravno prav, da se lahko sprehajaš v miru. Skoraj. Še vedno je hoditi po snegu veliko bolj "zahtevno" kot po ravnem. Ker, ko mi ga je za trenutek zmanjkalo se je vse zdelo čisto prelahko.
Je pa pretoplo, da bi se dolgo ohranil. Pridno se topi. In potep po gozdu izgleda kot potep po dežju. Z vseh dreves kaplja staljena belina. Nekje vmes sem dobila večji kos po glavi in so se mi za trenutek, kot v risanki, prikazale zvezdice okoli glave.


Danes je bilo vse tako črno belo, monotono. Kot tudi nastavitev na mojem fotoaparatu.
Kot moj kuža in sneg.


Vzdušje pričarano. Na roki zlat prstan s srčkom, čez rame ogrnjeno toplo ogrinjalo v rokah Madam Bovary in pogled na skoraj polno luno in zasneženo pokrajino.
Manjka še kakšen kamin ali prižgane sveče in mehek fotelj.


Zunaj je nenavadno svetlo. Polna luna sveti kar skozi zaveso megle. In svetloba, ki proseva skozi okna je prav magična, ali kako bi človek to imenoval. Taka misteriozna, skrivnostna. V takšni noči.

Glee - Take Me or Leave Me

Kamot

Kako zabavno je slišati to besedo. Prav razjasnilo je ta deževen dan v Ljubljani.
Pač gospo sem vprašala z rutinskim stavkom "A je še prosto?" pa mi je rekla "kamot" in se mi je v tistem trenutku to zdelo blazno fino. Tako domače. Saj ne da bi bila prav daleč od doma pa vseeno.
Pozabila sem že kako je to vsakdanjo besedo slišati z drugih ust.


Blazno sem navdušena nad odnosom Blair/Dan v novih delih Gossip Girl. Samo to me še zabava, ostalo je iz epizode v epizodo bolj bedno.
In 90210 se mi zdi najbolj zanimiva serija v tem trenutku pa sploh ni nič tako blazno zanimivega. Ker povsod ustvarjajo toliko nekih dogodkov, da že bedno izpade.
Glee je imel Bieber norijo. Umrla sem od smeha.
Popravek 90210 sploh ni najbolj zanimiva. Ker imam še Housa, ki je pač razred zase. Pa Belle v Dnevniku dekleta na poziv pa še The Big Bang Theory. Oh, na to lahko pozabim samo, ker čakam na podnapise.

A se na avtobusih vedno posluša Natalijo Verboten in Adija Smolarja?
In ja vedno se nekdo, kljub majhnemu številu potnikov, ki blazno naglas razpravlja o svojih problemih. In ja, tip je govoril dobesedno pol ure po telefonu s prijateljem o svojih težavah in problemih. Sicer ne vem, če je tisti na drugi strani sploh prišel do besede, ker ta je tarnal o vsm mogočim. Še o tem ali ga tisti dojema kot prijatelja ali kolega, ker njemu se zdi to blazno pomembno, ampak ne zameri. Še hujši je bil kot vsaka ženska. In način govora in izražanja mi je bil blazno znan, čeprav modela sploh nisem poznala.
In ko je že nastopilo 5 minut kratke tišine je klical eno z imenika, nič hudega slutečo žensko in jo na vsak način prepričeval, da se očitno poznata, ker jo ima shranjeno, iz kje je in koliko je stara. Če bi mene eden tako klical bi mu že vrgla slušalko v glavo. In kar ni znal nehati.


Med potjo sem opazovala kanje na polju. Tri sem naštela. Dve sta bili premraženi na tleh, ena pa je iz višine na žici opazovala svojo okolico.

Barve povezane s simboli. Tako sem hitela, da sem za trenutek videla svastiko prilepljeno v trgovini pri blagajni in sem se sama sebi čudila. Resno. In sem v strahu naredila korak naprej in pogledala še enkrat in videla samo opozorilo za mlajše od 18 let. Grozno. Ali pa bolj tisti simbol, ki je bil v filmu V for Vendetta.

Izpit sem spet odpisala. In nimam občutkov. Samo hitenje skozi Ljubljano. Tja in nazaj. Čisto nič drugega. Ter usklajevanje voznega reda. In ko sem že pri voznem redu in Slovenskih železnicah, imam vozovnico za sosede za vikend. Ker dejansko še nisem bila v Zagrebu. Ne, da bi vedela.


In zgornja beseda se super sklada z lokacijo in udobjem, ki vlada ob današnjem pisanju bloga. Če rečem, da sem mini računalnik dobila po dolgih mukah in prepričevanjih bo tole zvenelo malce pretirano. Ampak ja, nima vsak polnega dostopa do svojega netbooka.

Od kje se je sneg znašel?

Hellcats - Prisoner's Song

Jajaja

Odpeljala sem se v Kranj, kjer je parkiranje prava nočna mora. Ker je vse eno veliko gradbišče. Ampak po tem, ko sem rekla, da naj gre vse skupaj nekam in poslala vse v tri pm, se je odprlo parkirišče.
Hitela sem na KŠK. Sedaj sem dobra za en tečaj masaže. V marcu.

Po obsedenem poslušanju Radia 1 sem sedaj čisto obupala. Že dva dni po cele dneve poslušam, da bi izvedela kje je skriti avto. In danes se je za trenutek zazdelo kot da je vse skupaj precej blizu. Dva sta klicala iz Kranja, da sta ga našla. In niso zanikali možnosti, da ne bi bil v Kranju. In sva z mami načrtovali veliko vsesplošno iskalno akcijo, ko so naju zatrli že v nastanku in oznanili, da ga ni na Gorenjskem. Super ne. In potem mi je vse padlo dol.


Avto se je pripeljal po cesti in se ustavil na našem parkirišču. Kaj hitro sem bila zunaj. Vsa naudušena nad prihodom. Irena in Lara.
Moja omara je včasih zanimivejša od vsake trgovine. Še sama se včasih čudim.
In s pecivom vsakega pripraviš do tišine. Kako nenavadno. Čeprav je skupno sodelovanje precej zabavno. Kot čedna pozitivnost.
In nobenemu nič jasno.

Učila sem se kanček.
Dejansko nič ni. Nič ni kar bi pomagalo. Samo kratek trenutek veselja, ki mine tako hitro kot pride.
In potem ostanem z zbledelim napisom na roki.

The Wanted - All Time Low