Stava

Včasih staviti ni najboljša ideja. Čeprav sem bila skoraj prepričana da imam prav. Skoraj.
Kar se je nato izkazalo za neresnično, saj me nje moj lasten spomin prevaral in mi dal vedeti, da se lahko poigra z menoj.
Na lastne oči sem se morala prepičati, pa sem komaj verjela. In krepko izgubila.
Juhej.

Sem pa zabavala bratranca. Najprej z najbolj preprostimi kockami, katere škatla je bila dobra za bobne, čelado in še kaj.
Potem pa sva tekla gor in dol po hodniku. Komaj sem ga lovila, saj je hiter kot blisk. Čeprav je komaj dobro shodil. In neznansko vesel in nasmejan. Smeje se. Veliko.
Tak mali sonček je. In z malimi rokami se je privil k meni.

Te počitnice smo porabili toliko orehov in jedilne čokolade, da človek ne more verjeti. Že tretjič ta teden sem pekla orehovo torto ali tisto-kul-pecivo-od-mame.
Kreativno ustvarjanje. Bolj hitenje. Ker se mi je končno porodila ideja kakšno darilo narediti.
A na žalost mi ni uspelo slikati albuma. Za dvajset in najst.
Hitim ga oddat.

Faith Hill - All I Ever Wanted

Kraljevska poroka

Poroka kot iz pravljice.
Svet se je danes ustavil za en cel trenutek. Užival v trenutku veličastnosti, ki jo zna pričarati le angleška zgodovina in ji noben film ne seže do kolen.
Vsi, ki smo gledali smo videli, kako se je pred našimi očmi odvila pravljica. S srečnim koncem. Tistim, ko se poročita in živita srečno do konca svojih dni. No, tukaj se je potem začelo življenje. Tukaj se je obrnil list, in lahko bomo trdili, da smo videli pravljico. Da smo videli poroko, ki ji ni para.

vir: totallycoolpix.com

Poroko, ki jo je spremljala tretjina prebivalsta po svetu. Skoraj milijon ljudi na samem prizorišču.
Verjetno smo vsi, ki smo občudovali ta trenutek, za hip v sebi čutili tisto čarobnost, ki smo jo kot otroci čutili, ko smo brali pravljice. Ko je bilo vse lepo in prav. Ko je bil trenutek naš in smo od blizu gledali junake kako so se bojevali za dobro ter nam pričarali ljubezensko zgodbo. Tukaj smo se počutili, kot da smo priča temu. Kot da smo mi pomembni, da se je ta zgodba lahko do konca razvila. Kot da smo morali biti poleg, in gledati to čudo, ki se ji reče poroka.

Ne glede na vse, prikazali so poroko, ki jo še dolgo ne bo nadomestilo nič. To bo poroka, katere se bomo spominjali še dolgo. Predvsem generacije, ki nismo doživele Dianine poroke, pač pa o njej samo slišale.

vir: reuters.com

Vse je bilo tako super pripravljeno in zrežirano in uštimano. Še vreme je sodelovalo.
Čeprav sem se pri "mašnem" delu dolgočasila ravno tako kot sama mladoporočenca, je bilo vse ostalo super-fino-mega-čudovito.
Še sama kraljica Elizabeta II je v tistem rumenem kostimu izgledala kot sonce na tako vremensko turoben dan. Neverjetno kakšno spoštovanje si prisluži in kako dobro izgleda. Resnično kraljevsko.
Zanimanje za kraljevsko življenje in ozadje z novo generacijo narašča. K tem pa pripomore še letošni oskar, ki je šel v roke filmu s to tematiko. Tako da lahko rečem, da je to leto in še bo prav kraljevo. Veličastno.

Z največjim entuziazmom sem sedela pred velikim televizijskim sprejemnikom in vsrkavala življenje novodobnih princes ter kraljeve smetane, vase.
Tudi takšnih s smešnimi klobuki. Čeprav so klobuki vedno smešni. Na nek način. Ker so nenavadno pokrivalo na glavi.

Priznam. Kate je imela najbolj prečudovito poročno obleko. Res tako, ki je vzela dih, ko se stopila iz avtomobila. Preprosto, a ravno prav elegantno. Z milino, kot bi jo nosila Grace Kelly. No, nekaj podobnega je res nosila. Kar pomeni, da je obleka brezčasna.
S čipko. A ni to nekaj najlepšega... Kreacija Sarah Burton. Alexander MxQueen.
Dolga čipkasta rokava. Preproste gube. Pravšnja dolžina vlečke. Tiara, ki jo je nosila sama kraljica. Tudi šopek je bil videti preprost. Po tradiciji bo položen na grob neznanega padlega vojaka, čeprav se pojavljajo govorice, da bi ga položila na grob prinčeve matere, Diane.
Še jaz bi imela takšno obleko. Res so z vsem zadeli. Tudi s sestrino obleko.

vir: wireimage

Bolj kot obred, mi je pozornost pritegnila vožnja s kočijo. Ko sta pozdravljala navdušeno množico. Ko sta delila trenutek s celim svetom in sta ljudstvu na obraz zvabila nasmeh in pri nekaterih tudi solze. Predvsem sreče.
Čeprav je zanimivo dobila prstan samo Catherine, vojvodinja Cambriška.
Prvi poljub. Sledil je tam visoko nad množico. Na balkonu Buckinghamske palače. Nad tisto množico, ki ga je zahtevala. Kot so včasih hoteli kruha in iger so danes hoteli le preprost poljub.

Odpeljala sta se v nov dan. Novemu življenju naproti. Pravkar poročena.

vir: popeater.com

Ja, popolnoma sem podlegla pravljici. Vzdušju.
Pustite mi sanjati, vsaj danes.
Tudi o princu na oslu. Ob tej misli se iz mene izvije smeh.

Chris Madin - Dressed In White

Med dežjem

Ne vem zakaj, ampak zazdelo se mi je kul, če bi bilo danes zjutraj sonce.
Saj ne, da bi kaj spremenilo.
Začela sem s čajem Sončev pozdrav. Prepevala sem si Here Comes the Sun.
Le svetleje je bilo. Nič sonca.


Sem pa opustila to misel in uživala v dežju. Sredi gozda sem se ustavila in prisluhnila zvoku, ki je postajal vedno glasnejši. V sorazmerju s tišino, ki sem jo naredila. Zvok komaj slišnega dežja.


Posledično sem si začela pomrmravati Singing in the Rain. In ne samo to. Še vedno se zabavam z dežnikom v eni roki in povodcem v drugi. Vrteče se v ritmu melodije.
Ena mimobežeča veverica. Ena radovedna srna. In ena mrtva črna mačka.


Po drugi strani pa. Pojma nimam kaj bi rada počela. Res. Pojma nimam. Nimam čisto nobene želje. In ko mi je bilo to vprašanje zastavljeno mi na pamet ni padla niti ena sama stvar. Niti ena.
Poleg tega pa nimam zadanega cilja. Opustila sem vse načrte.

Film William & Kate je bil kot na hitro napisana nedokončana in skupaj vržena zgodba. Romantiko in vse so zgubili med hitenjem dogajanja. Ker mislim, da so ga ustvarili Američani in nekako ne zaznajo in znajo ustvariti evropskega kraljevega dogajanja. Vsaj ne tukaj. Poprisiljeno je.
Ampak imam pa željo gledati poroko jutri. Tisto iz resnične pravljice. Vsaj za en dan.
Poleg tega obsedeno gledam How I Met Your Mother. In se mi ostale serije zdijo totalno bedne. Že tretjič sem se lotila zadnjega predvajanjega dela Vampirskih dnevnikov pa se mi še zdaj ne sanja o čem se gre. Komplicirajo. Čisto po nepotrebnem.

Amy Winehouse - You Know I'm No Good

Na pol

Grozno.
Vse kar sem naredila in kar počnem je samo polovično. Začnem pa ne znam dokončati.

Vse sem pospravila samo na pol. Še žaluzije sem očistila samo do polovice. Bloge zgolj preletavam pa še vseh slik ne pogledam. Serije gledam, pa nisem prisotna.

Zmanjka me med nastajanjem. Nimam volje, da bi dokončala.
In potem si rečem, ah kdo bo pa to želel brati.
Kje je moje navdušenje. Kje je moja inspiracija. Želja po čudovitih trenutkih. Opisovanje preprostih pojavov. In sanjarjenje. Kje so te stvari?
Kje sem se izgubila in kje sem zašla. Skozi kakšne oči gledam sedaj, ko mi turobno vreme ne pričara nasmeh. Ko prve dežne kaplje ne prinesejo veselja.

Še zgodaj zvečer sem zaspala kot sem se ulegla in se zbudila v pozno jutro.
Tako zdolgočaseno se tihotapim naokoli.

Arden Cho & Gerald Ko - Make You Feel My Love

Čaj na okenski polici

Tončke. Takšne skoraj z modelčki narejene. S šestilom narisane.
Kuharica oče si je pripravljal dobrote za svoj rojstni dan.


Veselje velikega črnega psička.
Ekspresno zlaganje čevljev.


Potem pa.
Čaj iz okenske police se je polil po tleh. Kot sem se jaz sesedla na polita tla.
Meni nič, tebi nič se je okno odprlo in se je vse skupaj razletelo. Še vroč čaj. Že drugič danes neuspešno popit.
In to je bila kaplja čez rob.

Vlado Kreslin - Ena pesem

Rdeča majica

Bil je samo še en velikonočni ponedeljek. Nekako pozno v aprilu.
S tradicionalnim sekanjem pirhom in zbiranjem vseh starejših občanov našega kraja pred prodajalno živil z rdečim znakom.


S tem se zaklučuje velikonočna pojedina za letos.
Sedaj so na vrsti praznovanja rojstnih dni in prvomajske počitnice.


Med pospravlanjem omare sem našla najbolj zanimiv napis na majici. Najdi svoj nasmeh.


Lepotica in zver. Nekje med zlaganjem v omaro sem si predvajala to risanko. In se skrila v omaro ter gledala kako so znali pričarati čarobnost. Tako preprosto in lepo.

Beauty and the Beast - Something There

Rdeče čebulnati

Velikonočna nedelja z tradicionalnim zajtrkom.
Obožujem vse dobrote, ki se na mizi šibijo za zajtrk. Oh, ta velikonočna nedelja.

Saj ni drugega kot samo prenajedanje. Zabavanje z družabnimi igrami. Malo počitka in spet drug obisk z enakimi dobrotami.
Samo to je. En velik družinski praznik.

Pirhi so okrašeni z deteljicami, praprotjo, peteršiljem in podobnimi rastlinami. Nabranimi tako, mimogrede. In prav fino izgleda vse.

Zdi se mi, da se počasi izgubljam. Vse težje pišem besede, ki so vidne na zaslonu. Ko v rokah držim fotoaparat, se mi zdi kot da je vsa moja insipiracije in veselje izpuhtelo.
Resno sem se izgubila. In zdi se, kot da pod svojimi nogami ne vidim več poti, da bi vedela kam stopiti.
Grozno je.

Nickelback - Never Gonna Be Alone

AD srečanje

Ni bila važna količina, mi smo se imeli fino. Mi smo se zabavali. Tudi me smo se zabavale, kar se nam je tolikokrat ponesrečilo reči. Kljub pikcu.


Tako ponosno sem danes gledala s čokolado oblito torto.
Jajca, ki so se preobrazila v pirhe so letos to storila popolnoma naravno. Brez tistih vpadljivih modrih, rdečih in podobnih barv. Samo z olupki rdeče čebule in nabranimi rastlinami. Brez mene. V štumfih.


Tam nekje na popotovanju do Ljubljane sem se izgubila. V zgodbi Viharne noči. Ko sem že od daleč zagledala znano postavo. Takrat sem vedela, da se nekaj le bo sešlo.

Seveda sem se smejala že na daleč, sem stekla v objem in se sesedla na tla z vsemi natovorjenimi stvarmi.
Jaz sem nehala čakati že v trenutku, ko sem prišla tja.
Želela sem si samo en fin dan. Nič drugega. Prijetno druženje.
In takšno sem tudi dobila. V Tivoliju na pol v senci s slamnikom na glavi in dekco pod nogami.


Saj pravim, fino je bilo. Z vsemi neumnostmi, kot so stanje na turkiznih allstarkah. Sem velik otrok po srcu in pravim, da sem komaj polnoletna. Čeprav bom še letos zamenjala prvo številko spredaj. Ampak o tem še ne govorim na glas, dokler ne bo prišlo preblizu.


Activity je daleč naokoli najbolj zabavna igra. Res daleč. Čeprav včasih iz glave potegnem takšne besede in besedne zveze na katere pri belem dnevu nikoli ne bi niti pomislila. In baje je prišla ven tudi Activity 2. In taktiziranje ni zabavno, ko na koncu vseeno vse prehitim.
Čeprav smo za najlepši prikaz izbrali "ljubezensko pismo". S pantomimo.

Zapeljivo žretje.
Po dolgih urah, je še eno dekle priletelo za pol urce in odhitelo dogodivščinam naproti. Tista iz mesta, kjer stoji grad na vrhu preveliko stopnic. Klara, pravzaprav.


Lakota pa premaga tudi vse sladke prigrizke in čas je bil za novo družbo in obilico smeha.
V toliko letih in kolikokrat sem šla mimo Bi-kofe-ja, me močno preseneča, da se nam ni uspelo nikoli ustaviti. Res me preseneča. In macaroni so kult. In ne makaroni. Tiste pisane slaščice, ki pridno nastajajo izpod rok/strojev francoskih mojstrov in se prodajajo po izredno visokih cenah.


Čakanje je vedno del vsega. V vsakem primeru in povsod čakaš.
Ampak zdi se ti, da za trenutek vse hitreje mine, če nekdo sedi poleg tebe. kljub temu, da ti zmanjka vseh besed. Da sediš na rumeni klopci ob stopnicah in zreš v kazalce ure, ki odštevajo čas.
In, ko vlak odpelje se ti zdi grozno, ker še vedno nekoga pustiš za seboj. Ob vsem čakanju. In ne moreš čisto nič narediti.
Pogledala sem kaj pomeni, ko se pojavita enaki številki. Čeprav se mi te stvari zdijo najbolj butaste, me vseeno vedno zanima kaj pomenijo.
Dolgo te bo imel rad.
Nekomu si všeč, pa tega ne opaziš.
Čaka te.

Džungla

Spomladansko čiščenje.
To je ponavadi zadnja stvar, ki jo lahko pričakuješ od mene, ampak me včasih piči. Tako me piči, da začnem vse po vrsti pucati in pospravljati.
Po šestih plus popitih skodelicah čaja. Po treh kozarcih sveže iztisnjenih pomaranč. In po krožniku juhe. Čeprav je bilo zadnje bolj za krepčitev kot energijo.
Zeliščni. Poletna svežina. Gozdni sadeži. Indijski. Skratka vse kar mi je padlo pod roko sem popila. In danes sem popila toliko stvari, da dobro, da sem sploh zdržala.

Še skozi pečico se ponovno vidi. In potem se iz čiščenja prešla na peko. Najljubše mamino pecivo. Mmm. Kokosovi štrukeljčki.
Fino. Ko je kuhinja zadišala po pecivu. Poleg rib.

In še bolj sem navdušena nad tem, da prihaja velika noč. Kjer je miza polna dobrot.
To je enkrat izmed dvakrat, ko se naredi potica. To je čas, ko se poje tono pirhov in tisoč rezin suhega mesa. Oh, praznične dobrote.
Lahko bi bila velika noč večkrat na leto. Hihi.

Čeprav še vedno nekje v glavi ostaja misel na barvanje prihov, ne vem kdaj bo to izvedeno. Jutri se grem potepat.
Tja v sončni Tivoli. Verjetno bom jaz tista punca s slamnikom na glavi v senci dreves in s sončno kremo v roko. Seveda je fotoaparat ob meni obvezen del opreme.

Enrique Iglesias igra v How I Met Your Mother. Zanimivo. Dva dela.
Aja to sedaj gledam. Na polno. Ker včasih sem samo kakšen del sem ter tja pogledala.

Enrique Iglesias - Alguien Soy Yo

Prilagoduješ

Sedaj pa veselje. Počitnice so. Uradno.
Oh, super.
Prav fantastično se mi je zdelo, ko sem se usedla na trolo in odpeljala od sončnega zahoda proti domu. Stran od Ljubljane. Zaenkrat samo za dan.

V jutro sem zaspala. Nekje po zvonenju budilke.
Ker po vsem mučenju s seminarsko. Po vseh mailih. In vseh težavah spanec hitro zapre oči. Nazaj.

Nervoza je iz minute v minuto naraščala. Dokler nisem stopila pred predavalnico in povedala tisto, kar sem imela napisano in kar mi je padlo na pamet. In noben me ne bo prepričal, da je Photoshop CS ubistvu 7 verzija. Ker vem kako izgleda škatla od sedme verzije. Vem kako izgleda knjiga. Z lečo, očesom in obalo. Vizualno je preprosto.

In kako dobro sem se počutila po tistem, ko sem se lahko usedla nazaj v klop. Noro. Kamen se je odvalil in svet je znova stekel naprej.
Kot smo ga potem veselo pokali pred fiziko. Oh, kako smo se nasmejali. Ampak me je vse veselje minilo, takoj ko se je list z nalogami znašel pred menoj. Oh, pa ta fizika.

Ampak važno, da so počitnice. Važno, da lahko dam noge v luft in se sramežljivo skrijem pred soncem.
Imeti termosko pomeni imeti mali obred. Zdi se mi tako fino, ko uzamem živo zeleno stvar iz torbe jo počasi odvijem in natočim mrzlo vodo v lonček in uživam. Ob sami vodi. Kaj, to so najlepši trenutki.
In vem, kam se je izmuznil gospod Novak. Kje po vsej verjetnostni snemata svojo oddajo. Pšššt.

Green Day - Holiday

Dušbeg

Lahko ti že navsezgodaj pokvarijo dan. Takšni profesorji, ki so egocentrični in se tako nosijo naokoli, da mislijo kaj so in potem ti odgovarjajo na emaile, kot da si zadnji izmeček na svetu. Res hvala...
Že tako nimam čisto nobenega veselja ali pozitivnega mišlenja o tem faksu in potem mi še bolj zbije, kar je sploh še ostalo.
Najrajši se nikoli več ne bi prikazala tam.


Ampak na srečo je potem vsaj moj mali kosmatinec prišel do mene. In mi z navdušenjem pokazal, da bi šel ven. Pa je bil svet takoj drugačen.
Kakšno veselje znajo psi prinesti. Čisto tako mimogrede.
Pa sva izkoristila dan in se odšla namakat v bližnjo reko. No, Ron je navdušeno skakal, jaz sem samo uživala v navdušenju in metanju palice v vodo.
Koliko veselja. Človek sploh ne more verjeti. In to znova in znova.


Palica povzroči veselje. Valjanje po mivki pa evforijo. In potem iz labradorca za nekaj trenutkov nastane še en mešanec z ovčarjem. Ko se zmoči pa je spet moker črn pes.


Ko se vrnem domov pa spet zapadem v rutino v katero sem se ujela v zadnjih dveh dneh. Popolnoma nič mi ne gre od rok.

Kylie Minogue - Heaven and Earth

Kroglasta funkcija

Nekje na poti domov. V napol zamišljenem stanju, se je pred menoj pojavila oranžna vrečka. Pred menoj se je pojavila Urša Jerkič. Vsebino svoje torbe je nič kaj sramežljivo razkazovala širni Ljubljani. Pardon vrečke. Potem pa je v križišču izginila v drugo smer.
V njeni roki se je pozibavala druga modna pregreha novodobnih modnih blogerjev. Jil Sander plastična vrečka/torba.
Pod prvo štejem Candy bag, Furlino prozorno barvasto plastično torbo. Če se vam sploh sanja o čem vam pripovedujem. Ne bom pa se spuščala kako neuporabni se mi ti dve vrsti torb zdita in grozno dragi. 130€ za plastično vrečko. Resno?
Sedaj sem pa pokvarila cel trenutek pripovedi.
Sicer je pa to čisto včerajšnja novica. Da se Ellina kolumnistka sprehaja s kričeče plastično vrečko po Ljubljani.




Tole je bilo čisto preveč podatkov o Ljubljanskem utripu ulice. Sedaj se vračam k sebi.
S prevozom zjutraj. Z obupanim izrazom na obrazu, ko sem poskušala slediti, ko bi vedela čemu.
In ja, šele ko obupaš se zgodi. In asistentka za matematiko se na koncu po pol ure čakanja končno prikaže. Ko smo rekli, da bomo šli rajši na kavo. Pa nič.
Ah, ta faks. Kot miška sem se hitro počasi izmuznila.

In malo manj kot debelo uro potem čakala na vlak. In že nisem vedla, kaj bi sama s seboj. Noge sem stegnila. Pokrčila. Naslonila. Nabasala sem se na steno. Se odmaknila. Pograbila knjigo. Malo brala. Malo poslušala ljudi, samo noben ni pretirano govoril. Malo sem prazno strmela pa sem bila doma še prej kot bi si mislila.
In si naredila okusno kosilo. Lepo v miru in počasi. Ker za večerjo sem dobila palačinke. In se jih občutno prenajedla. Za danes.

Zavrtela sem si nov del serije in si rekla, da bo jutri nov dan ter se odrinila naprej.

Kelly Family - Ares Qui

Prekleta okna

Preklela sem Windowse. Preklela sem Microsoft in še Billa Gatesa zraven.
Čisto nič. Res čisto nič normalno ne dela na teh "oknih". Sam prepih je. In nikakor se jih da nadgraditi ali pa zamenati za nove. So ravno takšna, kot tista, ki se zračijo še kot te ni doma. Ker takrat nastane še večja štala.

Tipkarski stroj si bom umislila ter polaroid in bom živela srečno do konca svojih dni brez elektronike. Še vedno mislim na pisano Diano F+. Z instant hrbtom.
Ampak to tako ali pa tako ne funkcionira, saj si prisiljen sodelovati s sodobnim načinom življenja.

Luna je sedaj polna in še vedno zija iz istega mesta kot včeraj. Le da je žareče rumena. Oh, luna.
Poleg tega pa sem tak bloker, da človek komaj verjame. Da jaz komaj verjamem.

Meseci, katerih število izrečeš na glas, ko so še na začetku - se zdijo grozno dolgi. Ampak, ko je enkrat mimo in gledaš nazaj, ne veš kdaj je pravzaprav minilo.
Ja, Američani so uradno nazaj. Tako uradno, da sem namenoma naletela na njih na Čopovi. Za nekaj dobrih minut.

Hurts - Stay

Nekje sem zgubila vso motivacijo. Da bi naredila tisto kar bi bilo potrebno. Da bi se lotila česarkoli. Za karkoli, na primer faks.
Ne, jaz cel dan odsotno preživim in niti ne vem kaj počnem.


Skrila bi se pod 'kovtr' in tam ostala.
Zakaj človek preprosto tega ne more narediti. Počakati, da mine.
Ker že tako ali tako dovolj čakamo, kaj bo še en trenutek več. Kaj bo to v življenju polnem čakanja.
Kaj pa, ko ne veš kaj čakaš? Ali pa kaj, če ne dočakaš?
Kaj pa potem?


Luna spet dobiva polno obliko. Kako hitro se je premaknila iz enega konca okna na drugega, ne vem.
Samo vem, da bom morala v Ljubljano zjutraj in uro in pol preživeti pri najbolj butastem asistentu, ki je poln samega sebe in samo teži svojim kolegom. Če ni to čisto veselje...


Zakaj ni preprosteje?

Moje misli niso sposobne sproducirati popolnoma nič. Morala bi napisati svoj del seminarske, pa je pred menoj še vedno prazen dokument.
Nisem sposobna narediti prav ničesar.


Vse, kar je dalo še kanček življenja v mene je to, da so Američani nazaj.
Pa dejstvo, da bo kmalu tu sobota.


Dve mali prisrčni bitji, ki sta s sprehoda prišli popolnoma umazani. In sta iz črnega in belega prešla na rjava.
Kako zabavni so ti ujeti odnosi med njima. En bolj navihan kot drug.

Poleg tega smo si pa po kosilu privoščili današnjo sladico s kepico vanilijevega sladoleda. Omamno.

Chicago - Mr. Cellophane

Pridih mornarske

Izlet v Avstrijo. Celovec.

Fino se je peljati. Malce na izlet. Čez mejo, ki se zdi zabrisana.
Na obetavno sončen dan in nepričakovano polne ceste proti Ljubelju.

Adidas outlet. Človeku se začne blesti od treh črt. In priznam, sem se kot pristaš tega. Teh treh črt.
Ljudje so na pult pri blagajni polagali cele kupe oblačil in obutve.
Ob dejstvu, da je vsak prišel ven z vrečko in da je bilo polno ljudi, sva bile sami nad seboj presenečeni, ko sva se vrnili proti avtomobilu z vrečko.

Ljudje imajo kar precejšne težave s speljevanjem v klanec.
Res precejšne.
Pravijo, da se je včasih učilo tako, da so dali jajce pod gumo ali kakšen krhek, vreden predmet. Potem je bila vsaj motivacija.

Nakupovalni center v središču mesta se mi vedno zdi tako velik, ko stopim skozi avtomatska vrata. Toliko trgovin. Toliko ljudi, ki mrgolijo sem ter tja po nakupih. Še kakšnega psa lahko srečaš.
Zajčke so imeli. Takšne, ki so se s korenčkom vozili na vlakcu smrti. Takšne, ki so se v košaricah vozili naokoli na kolesu. In takšne, ki so se z vlakcem vozili okoli korenčka. Prav prikupno.
Naokoli pa je vse dišalo. Po prihajajočih praznikih.

Se izmučiš po vse telovadbi preoblačenja cunj in gledanja za zanimivimi stvarmi.
Sem pa dam prinesla fine stvari.
Slamnik z rožico. Sedaj se lahko mirno skrijem pred soncem in klimo.
Kopalke. Ki spominjajo na mornarske. Takšne enodelne. Meni se zdijo naravnost prikupne.
Uro. Tikajočo uro. Za okoli vratu. S pridihom starinskega.
Rožnato aktovko. Prikupna reč. Po katero sem s vrnila. S cvetličnim vzorcem.
To imam sedaj razstavljeno na mizi.

Predvajanje glasbe je bilo pestro. Upravljano s pomočjo daljinca in moteno s strani pomešanih frekvenc. Na koncu pa presedlano na CD s slovensko glasbo.

Ikea. Zdi se mi, da sva šli rekordno hitro mimo vsega. Pa saj ne da bi bila to slaba stvar, samo zgolj opazka.
In videla sem živega kuharja v eni izmed razstavljenih kuhinj. V šoku sem bila.
Dejansko je človek poskušal nekaj kuhati. Tak v predpasniku in kuharski čepici.
Saj pravim, da imajo najboljši način kako predmeti dejansko funkcionirajo v prostoru.
Samo vzklikala sem lahko v smislu - to bi imela. In ko bom velika...
Čeprav bi imela tako lepo belo kuhinjo. In bi pekla pito. V obleki v stilu 50ih ter z biseri okoli vratu. Bisere imam. Model za pito sem si ravno pridobila. Obleko v tem stilu sem pa videla v Pimkie-ju samo se mi zdi, da je bila malce precenjena.

V Ikei imajo tako prikupne stvari, da bi kar vse odnesla domov. Ampak sem vseeno prinesla najbolj prikupno termovko. Pladenj za pite ter tisto lopatico, ki si jo ogledujem že tako dolgo.
In mesne kroglice so nekaj, kar moram iti jesti, ko sem v Ikei. Čeprav sva danes končali še s sladoledom za sladico.

Čaj iz gozdnih sadežev za lahko noč.

Misty Miler - Evergreen Love