Paradoks

Če mi kdo razjasni kdaj je september minil, bi mu bila hvaležna. No imam še dobrih 10 minut, preden bom oktober preplašeno sprejela. Ker to pomeni samo eno - študentje se vračajo nazaj.

Miza je trenutna polna barvic, svinčnikov in raznoraznih piši-briši kulijev. Vnašam vse informacije. Urejam urnike. Urejati sem začela stvari, ko se bo faks začel in ko so se počitnice končale. Zelo dolge počitnice.
Izbiram med barvami in si zapisujem stvari, ki naj jih ne bi pozabili. Tudi koga moram spet srečati, ko se vrnemo nazaj v Ljubljano.
Ne me postrani gledat, če rečem, da bom že jutri na faksu. Zgolj formalne stvari, kot so potrdila o šolanju.

Zanimivo vprašanje se je pojavilo. Če se človek rodi gluh, v katerem jeziku razmišlja?

The Kooks - Naive

Lahka čokoladna torta

Rožnato. Verjetno sem bila hecno sumljiva v trgovini, ko sem morala opraviti toliko klicev in sem strašila okoli s telefonom. Ampak sem prodajalki zaželela res lep dan
In odhitela iz trgovine.
Zatem sem se znašla, ko sem mami razkazovala našo novo-mogočno-napol-prazno knjižnico.
Delila sem zgodbo o Francoskem testamentu s knjižničarko in se znašla med grškimi bogovi, ko so se na drugi strani skrivala potovanja v vseh smereh sveta.
Takšen dogodek se zasluži z eno zelo čokoladno torto. Ampak vse je bolj fino, ko ti vanilijev sladoled pomaga lajšati življenje.

Oprava, ki jo je Kate Winslet oziroma Mildred Pierce nosila v istoimenski seriji me spominja na nekaj. Močno.
Mislila sem, da je asociacija na Amy Adams iz  Miss Pettigrew Lives for a Day ali Clémence Poésy v vlogi Fleur, študentke Beauxbatonsa  iz Harry Potterja. Mislim, da se podobnost skriva nekje drugje. Ta klobuk, to pokrivalo sem nekje že videla.
Ja, s takimi podrobnostmi se potem ukvarjam, ko gledam iste scene že tretjič. Zgolj, ker se znajdem na takšnem mestu ob času predvajanja.

Včasih se zdi, da so legende nesmrtne. Z malce šoka sem danes ugotovila prav nasprotno. No...
Danes je preminil Lojze Slak. Njemu na čast Čebelar, ki danes ne gredo iz moje glave in jih pomrmravam kadar se najde trenutek za to.

Ansambel Lojzeta Slaka - Čebelar

Bleščeče zelen fotoaparat

Včeraj sem pod svoje okrilje vzela prikupno malo zadevico.
Bleščeče zelen. Fotoaparat.
Takšnega mini, da ga lahko vlačim seboj. Sony W530.
Zaenkrat sem impresionirana. Uporabnost in priročnost pa pride s časom.

Veliki malček je dobil majhnega kompaniona.
Da mu dam še malo počitka po toliko dobro odsluženih popotovanjih.

Terra Nova. Ne razumem kako naj bi to funkcioniralo, da se vrneš v preteklost brez da bi spremenil sedanjost. Razen, če se je ta "preteklost" že zgodila in je ubistvu to en sam začaran krog. Ampak kot sem dojela, naj to ne bi funkcioniralo tako.
Ja, begajo me potovanje v času. Ker je takšna dimenzija, ki človeškemu umu ni logično razumljiva.
Pravijo, da naj bi bilo fizikalno mogoče potovanje v času, sploh ko so našli delce, ki potujejo hitreje od svetlobe. Kar podre celo fizikalno teorijo. Ne vem pa ali so že to sedaj uspeli zares potrditi.
"Vzrok se ne more zgoditi po dogodku in to je izrednega pomena pri naši konstrukciji univerzuma. Če nimamo vzročnosti, smo zmedeni."
To se mi zdi blazno zanimivo dognano, ampak nisem še odkrila zakaj povsem.

Danes - "serija" fotografij. Obeh.

Switchfoot - Always

Bleščeče zelen

Človek še komaj verjame koliko stvari gre lahko narobe, ko enkrat začno iti.
Težava se v večini primerov pojavi v tehnologiji in sporazumevanju. Ker potem izpade, da je najbolj preproste stvari najtežje narediti, živci pa gredo h koncu.
Dvakrat sem si morala vzeti nekaj minut, da sem se nadihala in prišla k sebi, ker so situacije nastajale že popolnoma brezupne.
Ampak potem na koncu, ko je vse končno narejeno lahko rečeš samo še - konec dober, vse dobro. In pozabiš na nemogoče trenutke pred tem.

Družinsko potepanje po mestu. Ubistvu so bili bolj opravki, ampak izgledalo pa je res tako.
Ker je vsak nekaj potreboval in smo na koncu šli vsi. Na kostanj in pecivo iz pekarne.
Začenja se sezona kostanja, ni kaj. Čeprav sem prigriznila samo enega ali dva.

How I Met Your Mother. Valjala sem se od smeha. Obožujem te kratke epizode. Ki so s samimi liki že karakterno smešne.
Hart of Dixie. Nova serija. O zdravnici z velikega mesta, New York seveda. Ki konča v zakotnem mestecu nekje v Alabami. Od tu zgodba teče sama naprej.
Gossip Girl. Tudi opravljivka se je vrnila. Zdi se mi kot, da je tri četrt ure preveč, da bi speljali zanimivo zgodbo in premalo, ko zaključijo s tem, da ti vržejo kost za glodat. Gledam samo zato, da gledam. Ker je to sedaj že peta sezona. Nikogar več ne zanima kdo dejansko je ta "opravljivka", vsi samo gledamo kako lahko sploh še bolj zapletejo zgodbo.

Danes se bleščeče zelena pridobitev sveti v levem kotu mize, ampak natančneje in več o njej jutri. Ko bo dan in se bodo baterije s spancem malo napolnile.

Sugarland - Little Miss

Mildred Pierce

Zaključku mini serije o Mildred Pierce z istim naslovom lahko rečem samo waaw. Pri HBO-ju resnično vedo kaj delajo. In način kako je bilo posneto vse skupaj je nadvse interesanten. Uporabljajo veliko odsevnih površin in pogledov "od zunaj". Poleg tega je igralska zasedba vrhunska. Pred Kate Winslet človek lahko da samo kapo dol. In skloni glavo v znak spoštovanja. Poleg tega pa Guy Pearce in Evan Rachel Wood. Igrati kaj tako sociopatskega kot je Veda, ti mora malo zmešati vse v glavi. Ko že od samega karakterja Vede pričakuješ, da je vsa sladka in dobra, ravno v tistem trenutki te preseneti in ti zarije nož v hrbet. Kaj v hrbet, direktno skozi prsni koš.
Kakšen razplet zgodbe! Kakšna dramatičnost. Verjetno sem to serijo gledala z napol odprtimi usti. Ob vsem tem težko rečem, da sem ostala brez besed, ampak res je občutek tak.
Ker kakšna trenja se pojavljajo. Kakšni odnosi! Poleg tega pa sam odnos med Mildred in Vedo, ki se razvija skozi leta in nastaja vse bolj pretresljiv in intenziven. Ob vseh točkah upanja in vseh padcih, ki mejijo že na sovraštvo. Neverjetno, res. Odnos Mildred do Vede je ravno nasprotno obraten kot Vede do Mildred. Ujet med sovraštvo in ljubezen.
Med srednji razred in nek navidezen uspešen prehod v visoko družbo nadobudne Vede.
Zanimivo je tudi, kako avtentično se ohrani samo odraščanje te karakterno zahtevne osebe, saj ima mala Veda enake kretnje in izraz kot potem malo starejša.
Meni se zdi neverjetno delo. Igranje. Scena. Kostumografija. Sami posnetki. Zgodba. Vse po vrsti. Vsi drobci, ki sestavljajo in vsi koščki, ki se popolnoma prilegajo en drugemu.
Mene je danes čisto prevzelo in rabim še nekaj trenutkov, da se vrnem nazaj v realnost. Da zadiham.

Preden sem sledila Mildred Pierce v njenem življenju sem se znašla med steverdesami Pan Am.
Pan Am je nova serija o letalski družbi s poudarkom na glamuroznosti steverdes iz 60ih let. Mene je prvi del čisto prevzel.
 
Nekje vmes sem se pa še znašla med vsemi skrivnostmi in umori Razočaranih gospodinj. Ni kaj, nova sezona serij se začenja s polno paro ta teden.

Dnevi minevajo kot ure. In ure minevajo kot minute. Minut so mimo v sekundi. In sekunde... Se ustavijo, ko se znajdeš pred odštevanjem za zeleno luč.
Še malo pa se bodo "počitnice" obrnile naokoli in se bo novo študijsko leto znašlo pred menoj. Nočem pomisliti, da bo to že v roku enega tedna.
Ampak vem, da bo obrnilo stvari na boljše. Čeprav nad situacijo spoznavanja novih ljudi nisem najbolj navdušena, se presenetljivo dobro znajdem v tej vlogi. Ker vem, da bo kmalu prišlo to na vrsto. Novi obrazi. Novi ljudje. Verjetno kakšen poznan že med njimi. Ampak po drugi strani bodo pa ljudje, ki jih nisem videla že mesec ali dva zopet tam, na dosegu klica. Ali sms-a.
Mogoče pa to študijsko leto prinese kaj razburljivega. Ker vem, da konec oktobra bo še zanimiv. Veliki načrt za fino dogodivščino. Ampak, ko bo prišel čas za to. Do takrat si bom domišljala, da je še daleč.

Judy Garland: - I'm Always Chasing Rainbows

Čatež

Sončen vikend. Brezplačne karte za terme Čatež.
Super kombinacija za super konec vikenda.

Družinski izlet. No, le pes je ostal doma.
Hitro smo bili tam. Ceste so bile prazne in vsi so se pomikali v nasprotno smer. Meni pa so odmevale besede iz knjige The Help. Oziroma Služkinje v našem prevodu. Z južnjaškim naglasom.

Ura je bila že pozno zgodnja, ampak zunaj je bil mraz. Vse je bilo še neobljudeno in mirno. Pred nami se je odprl kompleks samih bazenov in zabavnih reči. Bolj kot smo se pomikali proti drugemu koncu kopališča več stvari smo lahko videli. In več ljudi.

Nisem za velike tobogane. Preveč je zame.
In zaprti tobogani dajejo občutek, kot da ne bom nikoli ven prišla in se bodo ljudje začeli zaletavati vame. Odprti pa kot, da bom čez padla. Preveč strmi so bili.
Smo se rajši dričali po tistih z gumijastimi obroči. In tekmovali kdo po prvi prišel dol po eni izmed štirih prog. Seveda sem bila skoraj zadnja, ker je šlo vse skupaj prehitro in sem sapo zadrževala že skoraj na začetku le-tega.
Čeprav tisti moder po katerim se spustiš z šlaufom in vmes pristaneš v bazenčku. Tisti je zabaven.

Vmes pa še mirna, počasna vožnja okoli gradu. Ha.

Preden smo se zavedali je bil dan že naokoli in pred odhodom smo šli še na en mali turnir mini golfa. Kar dva kroga, ker je bil mini mini golf in ker ni bilo nobenega drugega igralca na vidiku.
Od tega je pot vodila samo še proti domu. No, z enim postankom.

Na palačinkah v Cafe Romeo. Prekmurska. Romeo. Twix in kinder. In ko so bili krožniki prazni in želodci polni potem je bil za nami en super zabaven dan.

Važno, da me je skoraj oktobrsko sonce prišlo bolj do živega kot celo poletje. Sedaj na koncu bom imela pa barvo ali kaj?
V nosnice mi je stopil vonj po mleku za po sončenju. In vsi neprijetni spomini z njim. Čeprav lepo diši.
Preblisk jogurta na hrbtu. Rdečega hrbta. Pekoče bolečine. Luščenje. Plavanje z majico v morju. Ležanje na trebuhu. Izpit za avto. Vse to. In ko sem pospravila kremo nazaj, je vse zopet izginilo.
Ostala sem samo jaz, rdeča podoba v ogledalu. Upam, da noč ne bo dolga in neprespana.

Nelly - Just A Dream

Vonj citrusov na rokah

Nenavadno. Preprosto mi je zmanjkalo moči. Trenutka.
Iz rok mi je ušel kozarec in se razletel na tisoče majhnih koščkov. Zdelo se je kot trenutek nepozornosti. Kot trenutek nemoči in vse je bilo zdrobljeno.
Verjetno ni tako dramatično slišati, če povem, da sem ob enem brisala še drugi kozarec in je prvi preprosto spolzel skozi prste. Poskušala sem ujeti, ampak sam trenutek prepozno.

Zaposlujem se s povsem vsakdanjimi opravili. Sem povsod in me nikjer ni. Čas neusmiljeno teče.
Komar me je pregnal iz postelje. Danes sredi noči. Po dveh neuspešnih poskusih soočanja sem bila jaz pametnejša v dvoboju in sem se umaknila v zavetje vzglavnikov in odej na sedežno.
Za danes me je še malo strah.
Pa tako majhen mrčes je.

Kot, da moja omara že ni dosti napolnjena. Lastim si še dva para kavbojk in topla puloverja. V izrez in to. Še ugotavljam kako najbolje opisati, pa mi čisto nič ne pade na pamet. Nobena primerjava.
In nisem edina z dvema paroma kavbojk. Danes je bil dan za nakup kavbojk. Tako. Verjetno že obstaja svetovni dan za take stvari, pa vseeno. Poleg tega so imeli pa povsod popuste.
Človeka čist potiho in zahrbtno zvabijo v svojo past nakupa in mu počasi izsušijo denarnico. Ampak dobro. Nimam nič proti popustom, če imam neko stvar že tako ali pa tako namen kupit.
Prejšnji teden so imeli edino mojo številko za malenkost svetlejši odtenek kot ostale pa sem se rekla ne. Kot zanalašč pa so danes bile tam v pravi številki in temnejšem odtenku kot zadnjič. Kot bi samo mene čakale. Zakaj pa ne. To se ne zgodi vsakič. Hecne so te reči. Kot tisto z obleko za 10€ v predzadnjem obisku Celovca.

Ogledan imam živo zelen Sonyjev fotoaparat. Ko sem se že ravno dotaknila trošenja.
Mali Macbook je tako prikupen. Oh...

Grem na boj z malim letečim zajedavcem. Želim si le mirno noč.

Jessie J feat. B.o.B. - Price Tag

Rdeč kvadrat pod črno številko

P.S. I Love You. Preposlušala sem zgodbo do konca. Ne morem verjeti, kako drugače so jo predstavili v filmi. Ne morem verjeti, da so prav vse spremenili, razen osnovne ideje. Ne morem reči katera stvar se mi bolj dopade, ker ima vse svoje slabe in dobre strani. Všeč mi je film, samo je preveč amerkaniziran. Ne morem verjeti, da je New York središče sveta. Ne bom prebolela. Preklet New York!
Rada bi, da bi ohranili avtentičnost zgodbe. Ok, odločim se za knjigo. Dam glas zanjo.
Male stvari so, ki dajo knjigi neskončno vrednost. Mali citati. Kot tisto o čaju.
Moj naslednji projekt je The Help ali Služkinje v našem prevodu.
Več bom brala knjige in manj bom gledala filmov. Ali pa bom vsaj več poslušala knjig. Smeh.

To je to. To je vsa pozitiva danes od mene. Vse ostalo sem izčrpala med gozdno telovadbo. Korenine so prav zabavne ovire.
Zadnje čase nočni čas nič kaj pozitivno ne vpliva name. Čez dan potrošim vse dobro.
Ko pade mrak... svet postane drugačen.

A, danes se je uradno začela jesen. In prvi kostanj jeseni se je skril v moj žep.
Čaj v rokah. Moram začeti poslušati Holly v zvezi s tem...

"Oh, the wonders of magical tea, the answer to all of life’s little problems. You have a gossip and you make a cup of tea, you get fired from your job and you have a cup of tea, your husband tells you he has a brain tumor and you have a cup of tea"

Bryan Adams - Please Forgive Me

Puščobnost

Jesen se že močno pozna. V soncu bodo nastale čudovite barve. A ko sonca ni, tu ostane le še občutek puščobnosti. Vse izgleda mrko. Dolgočasno.
In današnji dan je to oddajal od sebe. Barve so bile nenasičene. Nebo je bilo sivo.
Čeprav jesen bo uradno šele od jutri. To pa pomeni enakonočje.
"Keep smiling". S tem sem šla skozi dan. Da ni bil ako bled.

Revenge. Maščevanje.
Izgleda kot obetaven začetek. Po koncu prvega dela še nekaj trenutkov sploh nisem vedela kje sem.
Bojim se samo, da bo gledanost premagala zgodbo. Ker to se dogaja pri vseh serijah. Ali jo zaradi premajhne gledanosti prekinejo in zgodbe ne zaključijo. Ali pa ima ogromno gledanost in iz zgodbe naredijo zapleteno strukturo, ki izgubi pomen in je še huje, kot če ve skupaj pustijo v zraku.
Vse gleda samo še na denar. Ne na dobre in zanimive zgodbe. In sedaj se vse samo oglašuje samo še z igralci, ki osvajajo oskarje in emmyje ali pa z ustvarjalci trenutno "uspešnih" serij.
Upam, da to ni še ena izmed takšnih. Res upam.
 

Eminem - Not Afraid

Belo belo črna

Trenutno je moje stanje najbolj primerljivo z razsutimi sličicami na naši strani. Občutek imam, da se bom vsak čas sesedla sama vase kot njujorška dvojčka.
Ampak vem, da ne bom zaspala dokler ta objava na blogu ne bo objavljena. Ja, takšne probleme sicer.
Lahko še rečem, da se počutim ogabno in imam občutek, da me bo razneslo in da bom v istem trenutku zlezla sama vase. No, tako. To je vse.

Sedaj pa brez jamranja naprej. Tisto rabim samo zato, ker ko enkrat zapišem gre ven iz glave. No, skoraj.
Linsday iz The Glee Projecta se je pojavila v današnji epizodi Glee-ja. Šokirana sem.
A lahko Rachel Berry zamenjamo s Harmony. Saj tečnost karakterja bo še vedno enaka. Hvala.
Čeprav med svojim petjem zlobno izgleda.
90210. Po glavi mi gredo samo ameriški izrazi. Ne znam se izrazit.

Če te kdo popoldne spravi ven na dolg sprehod, je to najboljša stvar. Oh, kako fine so takšne stvari. SPloh v družbi dveh razigranih pasjih prijateljev, ki sta bila danes nenavadno olikana.
Toliko, da umestiš sebe v čas in poveš, da bi segel po zvezdah. No, pretiravam, ampak tam nekje.
Čiskejk. In Glee. In Damian.

Popoldnevi prehitro nastanejo večeri. In večeri se neopazno zlijejo v noč.
In potem je vse kar še ostane, le postelja iz katere je potrebno zjutraj vstati.

Glee - You Can't Stop The Beat

Nassana

Nassana. To je bila zjutraj, ko sem se zbudila najbolj pomembna stvar, ki jo je bilo potrebno še zapisati. Po pravici - pojma nimam kaj naj bi pomenila. Imam samo tisti občutek v glavi, da je bila blazno pomembna. Takšen je pa svet v sanjah, ko čas drugače teče. Še stvari potekajo drugače.
Ampak važno, da mi to v beležki sedaj piše. Če mi lahko kdo razjasni to skrivnost, ki je nastala v napol spanju, se priporočam.

Ne razumem.
Ne razumem kaj se dogaja z mojim spominom.
Vse je bledo. Kot slika brez barve. Kot slika brez tona. Vse je kot se ne bi nikoli zgodilo, ampak bi se počasi napletalo samo v moji glavi. Ne spomnim se banalnih stvari. Ne dobim slike opisanih dogodkov.
Še današnji dan je le zbledel spomin.
Ne vem kaj je.

Saj so kakšne stvari popolnoma kristalno jasne. In se z asociacijami počasi vračajo nazaj. Samo ne vse.

Vse kar je danes ujeto vame so kratki prebliski.
Stadion. Modra barva facebooka. Mali Jan. Padla palica pod težo oblačil. Sedenje za mizo z iztisnjenim pomarančnim sokom. In pozdrav v slovo, ko smo hodile ob prazni cesti.
To.

Ne znam pa razločiti vsega. Ne znam opisati teh dogodkov.
Trenutno vidim pred seboj sliko, kako se mi je sesulo vse, kar sem pred dnevom zlikala in izobesila na obešalnike v omari. Vidim sliko padajočih oblačil.

Potem pa je še tu dogajanje, ki ga je kazala premikajoča se slika televizije.
Mildred Pierce. Četrti del. Kot najbolj svež občutek. Kot najbolj sveže videno. Če sem obsedela z odprtimi usti, potem to ni bilo nič nenavadnega.
Kako sem spoznal vajino mamo. Smeh mi odmeva.
In hrvaščina nadaljevanke.

Tu se današnji dan izteče. Še predno se slike naložijo na računalnik.

Adele - Set Fire to the Rain

Tri mahe na en muh

Nagrade Emmys. Tiste za televizijce. Hočem reči, da je smešno, da podeljujejo nagrade za komedije, ko se ameriški humor razlikuje od našega, evropskega. To zares dojamete šele, ko z Američani gledate komedijo.Recimo ne razumem Pisarne kot komedije. Kot ne razumem zakaj je Jersey Shore tako priljubljena, čeprav to je popolnoma druga kategorija in tema..

Ravno pred trenutkom, ko je serija Mad Man prejela nagrado Emmy za najboljšo serijo v kategoriji drame, sem gledala tale prikupno sestavljen kolaž na Peprmintu. Naključje?
In med filmom ali serijo - bi izbrala serijo. Ker traja dalj časa. Ker ti karakterji prirasejo k srcu. Ker nastane mali ritual vsak teden. In ker trajajo ravno prav. Obožujem 20-minutne serije.
Nekako imam rada majhne rituale. Pa naj gre za serije. Za določen vrstni red pregledovanja stvari na svetovnem spletu. Za zlaganje iz trgovine prinesenih stvari na kuhinjske police. Za bilo katere stvari. Tisto, kar je poznano je domače in tisto kar je domače, ti daje občutek varnosti.

Sem najboljši iskalec parov nogavic.
To je blazno zabavno delo, ko jih na kavč pred seboj zložim goro. In potem neutrudno iščem iste odtenke. Iste vzorce. Prav zabavno početje.

Zunaj lije kot iz škafa. Ali pa vsaj je. Dopoldne je bilo na cestah polno vode in pri vožnji sem se zabavala, ko je navse okoli špricala voda luž. Upsila. Saj sem pazila na tiste tri pešce, ki sem jih srečala.
Izkušnje s takimi stvarmi so nadvse neprijetne.
Zvok siren je odmeval po celi vasi. Še dolgo po tem, ki je izginil. Odmeval je v ušesih. V moji glavi. V mislih.
Videla sem tri gasilska vozila drveča proti verjetnemu kraju nesreče.
Modre lučke v daljavi. Počasi. Počasi so se oddaljevale stran.

Kar se pa tiče sirove/skutine torte. Cheesecake. Je užitna.

V moji beležki so zapisani datumi, kdaj izide kakšna serija. Če povem, da jih mam osem rednih in štiri nove, me človek lahko gleda kot da sem iz lune padla. In vsakemu, kateremu razjasnim kaj vse gledam in kateri dan, obstaja precejšna možnost, da vame zre z odprtimi usti.
Všeč mi je, da pri ogledu večine serij, ki jih gledam lahko poleg počnem še kaj drugega.
Pomenijo mi odklop. Nekakšno oddaljitev od resničnosti vsakdana. Pred menoj se odpre nov svet.

Rada sem ujeta v svet, ki ni moja resničnost. Rada sem ujeta v čarobnost besed in domišljiske predstave. V drugačne čase in kraje v filmih. Obkrožena z ljudmi za katere se mi zdi da jih poznam, iz nadaljevank.

Po vsem tem si grem pa za res ogledati nov Mad Man del.

Bruno Mars - Talkin To The Moon

Čiskejk

Odkrila sem skupino Celtic Women in jo zadnje dni poslušam neprestano. No. Vsaj kakšno pesem tu in tam.

Ubistvu si ogledujem njihove dvd-je z nastopi. Prav kul imajo vse skoreografirano. Caledonia. Spanish Lady. Orinoco Flow. Beyond the Sea. Níl Sé'n Lá. Zadnja pretežno zaradi oblek.

Filma.
Hop.
It's Kind of a Funny Story.
Da imam kaj za gledati, ko likam. Na pol.
Noben pa me ni noro navdušil. Bila sta samo ok. Čeprav je Hop zgolj prikaz komercializacije "velikih praznikov". In zgodba se skupaj z dogajanjem čisto porazgubi. Dobila sem občutek, kot da je na silo narejeno.

Cheesecake. Rečeno storjeno.
Čeprav se mora še dodobra ohladit. Torej jutri sledi poizkušanje. Nekako si niti predstavljati ne znam, če bo užitno.

Tuhtam cene. Brskam za ponudbami. Preveč se ukvarjam.

Včasih kaplje dežja slišiš še dolgo po tem, ko dež že neha padati z neba. Lahko je samo iluzija. Lahko padajo na razmočeno zemljo z bližnjega drevesa.

Enya - Orinoco Flow

Zaloga črnih najlonk

Tipi top omara.
Danes je padel tak plan - da pospravim omaro. Ter da odstranim kose, ki jih ne nosim več. Iz takšnih in drugačnih razlogov.
In iz tega sem imela cel projekt. Tako sem padla notri, da mi še na misel ni padlo, da bi kaj poslikala. Ker sem imela razstavo svojih oblačil čez celotno dnevno sobo.
Skratka vse kar sem imela v omari sem znosila iz sobe v dnevno. To je bil prvi korak.
Ločila sem kose, ki jih ne nosim od ostalega. Drugi korak.
Vse, kar je bilo pretirano pomečkano in nezloženo sem dala na en kup. Tisto na obešalnikih je tam ostalo. Zaenkrat. No, smo pri tretjem koraku.
Prižgala sem likalnik. Dotočila vodo in voila, kar naenkrat je bilo vse polikano in ničveč zmečkano. Naslednji korak.
Pokupčkala sem cunje. Majice s kratkimi rokavi. Majice z dolgimi rokavi. Hlače.
Velika večina pa je šla na obešalnike. Tu sem se zabavala, ko sem kombinirala več plasti. Jopice. Jakne. Plašči. Srajice. Bluze. Oblekice. Krila. Kratke hlače. In pulover s srčkom.
Obenem sem gledala 'How Do I Look?' in 'Clean House'. Jaz sem počela oboje naenkrat.

Ko mi je uspelo vse zložiti, postaviti na svoje mesto, sem popredalčkala še hlačne nogavice in žabe ter nogavice.
Odkrila sem, da lahko na prste dveh rok preštejem svoje zaloge črnih najlonk. Skoraj lahko dodam še prste na nogi poleg.
Če pa nosim dva ali pa tri pare sredi zime. Kako funkcioniram s tem na sebi, še sama ne vem.

Tisti neznani pikasti sadeži na vrtu, ki so mešanica breskev in jabolk, so danes dobili ime. Kutina.
Japonska kutina je grmovnica. Sadež naj bi se imenoval kidonsko jabolko.
Dobri so za marmelado in žele. In baje tudi za prehlade. Če se jih bo zdaj enkrat obiralo bodo nared šele decembra.
Vsak dan kaj novega.

Prebrala sem Žena popotnika v času. Danes sem še v podoživljanju in zakon knjiga je. Film me je navdušil. Knjiga še bolj.
Sedaj me čaka moj lasten izvod, da se ga enkrat v kratkem ponovno lotim.
Ne vem zakaj, ampak obožujem branje knjig večkrat. Ali gledanje dobrih filmov večkrat. Ko bom znala razložiti zakaj, bom poskusila pojasnit.

Ameriški top model je s sedemnajsto sezono postal All Star ameriški top model. Vse iz prejšnjih sezon so se vrnile. Vse je še večje. Še bolj pretirano. Ha.

Katy Perry feat. Kanye West - E.T.

Bedra

Temno modra.
Ne vem zakaj je to edina besedna zveza, ki odmeva v mojih mislih po današnjem dnevu.
Mogoče, ker je bilo takšna danes moja barvna lestvica in sem se zvesto tega trenutnega navdiha tudi držala.

Zajtrk je čakal.

Kot rečeno je bil današnji dan kot nalašč za potep čez mejo. Tja gor. Proti severu.
Sicer pa koga zanimajo strani neba, ko ga pa mahnemo v Celovec.
Dekleta in žene z enim jasno začrtanim ciljem - po nakupih.

Nekako se je potrebno orientirati v takšnih trgovskih centrih in me smo izbrale kroženje po vsakem nadstropju. iz ene smeri proti naokoli nazaj. Da slučajno ne bi bila kakšna trgovina izpuščena. Tako smo obredle vse, kar se je dalo. Videle vse, kar je bilo videti. In poskusile vse, kar se nam je padlo v oči.
Meni je bila pri srcu temno modra niansa. In večina stvar, ki sem jih imela v sebi je bilo prav te barve.
Nisem pa ničesar kupila. Prav ničesar.

Letošnja kolekcija je polna jesenskih barv. Barve so prav turobne in oblačila spominjajo na nekaj iz obdobja 70ih ali pa so 80ta. Čeprav nisem prepričana, če pravo stvar mislim. Vse me tako spominja na tisti film The Lovely Bones. Vse barve iz tistega filma so se ujele v oblačila, ki visijo na stojalih. Po vseh trgovinah. Ne glede na znamko.
In vsa ta jesenska kolekcija nas je pustila zgolj hladne.

Krof pavza.
En navaden z marmelado in posut po zgornji strani z belino sladkorja. Za mami.
En z vanilijevo kremo notri in malim okraskom iz vanilije na vrhu. Za Laro.
En čokoladen posut s pisanimi mrvicami brez kreme z luknjo v sredini. Zame.

V Ikei sem kot mali otrok nad vsem navdušena. In se mečem na kavče, odpiram omarice si ogledujem knjižne poličke. Za menoj pa prav resno razpljavata o vsem za kar smo sploh prišli sem. Katero stvar. Kam postavit. V kakšni barvi.
Jaz pa z otroškimi očmi vsrkavam vse okoli sebe.
Še miza na kateri smo si privoščile kosilo je bila zabavna. Mesne kroglice, kakopak.

Ko prideš na blagajno te včasih številke na zaslončku presenetijo. Pozitivno.
Torej izkupiček dneva je bil tak. Nekaj vrečk z oblačili. Ena deska. Štiri noge. Knjižna omarica. In nekaj tekstilnih in plastičnih dodatkov za vse okoli.

Bil je nadvse zabaven dan. Fino.
Ponovimo še kdaj. Ko bo treba po kakšno mizo. Smeh.
Vključno s prepevanjem v avtu. Adijoooo.

Imam nov plan. Manjšo pridobitev v obliki kompaktnega fotoaparata. Za v torbico. Za vsakodnevno dogajanje.

Vse beži mimo kot slika okolice pri vožnji z avtomobilom. Takšen je na trenutke občutek zreti v svet.

Hazard - Marie, ne piši pesmi več

Mačka, ne maček

Moram se razlikuj od hočem.
Želim si pa obere še drugo pot.

Vse je potihnilo. Vrata so se zaprla. Zadnji 'lahko noč' pa odmeva v glavi.
Sedaj se zdi, kot da sem še edina budna. Edina, ki jo noč še ni uspela potegniti v svojo mrežo spanca. Zunaj se slišijo zvoki. Oddaljeni zvoki avtoceste. Nekaj mimovozečih se avtomobilov. Svetloba prihaja iz treh virov. Zaslon računalnika v mojem naročju. Pridušena svetloba svetilke za menoj. In sijanje ulične svetilke zunaj, katere bleda belina poskuša prodreti skozi zastrte žaluzije odprtih balkonskih vrat.
Slišim zvok, ki ga povzroča udarjanje mojih prstov po tipkovnici. Slišim šumenje ventilatorja, ki hladi razgreto notranjost.
Vse pa ostane samo bleda senca, ko izginem v svoj svet, kjer pišem.

Danes je bil dan za kavico in klepet ob njej. Nekje ob Ljubljanici s pogledom na širni svet.
Saj je bilo vse fino slišati, če ne bi tega skoraj zamudila.
Koliko stvari gre lahko narobe? Lahko vse. Lahko nekaj. Lahko pa samo ena.
Kljub temu, da sem prestavila dva dremeža in prišla k sebi malo čez 8, mi je uspelo potoniti v spanec za urico. In to, ko mi tega preprosto ne bi bilo treba. Ampak, ja lahko izberem slabši čas za takšne stvari.
Skratka, ko sem bila pri sebi in oblečena, naštimana, je vsega skupaj preteklo dobrih 10 minut. Verjetno bi bil rezultat, če bi vstala prej podobno enak. Ampak pustimo podrobnosti.
Vsa zbujena na poti v Ljubljano.
Še bolj sem bila, ko sem na bencinski stopila iz avta v pikčastih žabah in mini krilu z visokim pasom. Bolj kot ne sem se ob tem dejstvu sama sebi smejala, pa verjetno nihče niti uvidel ni. Bila sem samo jaz in moja predstava. Včasih me je groza ob tem.

Prisopihal sem čez Kongresni trg. Mimo Mercatorja. Po zelenem mostu. Direktno z mizo naših deklet, ki sta me pridno pričakovali.
Tu se začnejo "babje čenče" o vsem in ničemer.
Kmalu iz treh deklet, ki sedimo za mizo preidemo do števila pet. Kolikor se veča naše število, tako hitro mineva čas. In še preden se zavedamo pozdravimo v slovo in odhitimo vsaka svojih dogodivščini naproti. Zanimivi so ti dnevi.

Podedovala sem občutek za smer in orientacijo. In najpomembnejše najti nekaj, ko se voziš po mestu čisto na "blef".
Naročena sem imela dva opravka. Podane samo naslove in kaj moram kje dvigniti. In od tu naprej se poskušam znajti sama. Ker je še tehnologija v obliki telefona zatajila. Po včerajšnjem navduševanju se je baterija kaj hitro spraznila. Zato sem posledica čutila danes.
Ampak vse dobro. Našla sem vse. Dobila vse in že prehitevala po avtocesti.
Če je moj dežnik lahko balon, potem je moj avto lahko raketa. In pridno spoštujem prometne predpise. Da ne bo prišlo do kakšne zmede.

Domači del popoldneva se je razvlekel nekje med dokončanim delom na računalniku. Sprehodom s prisrčno kepo dlake, našim kužem. Vrtnarjenjem z novimi škarjami.
Nasilno smo se lotili vseh nezaželenih vej in plevela okoli mojih jagod.
In še predno sem se zavedla sem sedela in gledala Larino izbiro. Haha, začela sem gledati nadaljevanko. Če mene vprašaš, ne bom dolgo zdržala.

Jutri me pa srečate v deželi z Ö za začetnico. V njihovi švedsko pohištveni velikanki. Na mesnih kroglicah.

Coldplay - Paradise

Iksperia

Nakupovalni listek v rokah. In recept za NY Cheesecake. Nakupovalni voziček pred menoj. Akcija!
Sedaj manjka samo še čas, da se lotim. Tistega, česar sestavine sedaj polnijo naš hladilnik.

Zdi se mi, da si zadnje čase vsak drugi dan lastim drug telefon. Vsaj občutek je takšen. Danes je to Xperia. Mini. In še nekaj dodatnih oznak.
Ampak tako prikupna mala zadevica, ki jo komaj spustim iz rok.
Najnovejša ugotovitev - moj imenik je posodobljen in sinhroniziran s facebookom. Pa še qwerty tipkovnico ima.

Serije. Takšne in drugačne.
Vrača se 90210. Presenetljivo je ostal zvest samemu sebi, mislim karakterjem v njem.
Mildred Pierce se je končno sporazumela z mojim snemalnim sistemom in bila danes že videna. Sedaj se moram uskladiti za naslednji del.
Poleg tega pa sem gledala še dva dela nove nadaljevanke. Hrvaške. Larina izbira.
Vse se vrača v popolnem zagonu. Še več naslednji teden. In še en za tem.

Maroon 5 feat. Christina Aguilera - Moves Like Jagger

Bom ba

Trudim se. Držati pokonci.
Ne razumem zakaj me dobro počutje zapušča. Zakaj zdravje visi nekje vmes.

Privoščila sem si. Enako knjigo, ki jo berem.
Dobesedno sem šla pogledat, če jo res imajo. No, ubistvu je bilo to bolj nekje na poti med mojo "ugrabitvijo". Ko se je moja nadvse popustljiva ugrabiteljica odločila, da imava še nekaj časa in lahko pokukava v knjigarno na otoku.
In sedaj si lastim Ženo popotnika v času. Za šest evrov in en cent manj.

No, ja. Danes je potekala moja "ugrabitev" ali akcija - pomagaj poiskati FM oddajnik.
Bilo je malo cviljenja in veliko smeha. Sicer pa sem bila prostovoljno svobodna in svojeglava.
Celotna akcija pa je uspela, ker sva jih našli v parih trgovinah in enega tudi kupili. Pa še po prvih testih je lepo deloval.
Misija zaključena. In jaz "ubogi" ugrabljenec, sem se lahko vrnila domov.

Že dva dni se navdušujem nad stoletnico londonske mode. Stila. Pojavil se je prav prisrčen video.

Poleg tega se začenja sezona novih epizod serij in novih serij nasploh. Začenši z današnjim dnem.
Vse, no večinoma vse se vrača nazaj. V naslednjih dveh tednih.
Danes je bila popolnoma nova serija The Secret Circle. S tematiko - nadnaravno, magija.
Vse pa se oglašuje z dejstvom - "od ustvarjalcev...". Vključno s filmi.

In ko sem že pri filmih. Ne vem kaj me je prijelo, ampak začela sem gledati reklame za filme. In sem jih pogledala kar nekaj. Čeprav že dolgo nisem gledala kakšnega filma, tako v celoti. Imam jih še kar nekaj na listi, ampak preprosto ne najdem koncentracije za njih.

Edward Sharpe & The Magnetic Zeros - Home

Peršil

Dnevi so turobni. Enolični.
Vse kar je razburljivega je vreme. Sončno. Oblačno. Z dežjem. Vse naenkrat.

Zgubila sem se v sivini dni. Še malo pa bomo na polovici meseca. V naslednjem trenutku pa bomo že odštevali zadnje sekunde novega leta.
Čas polzi skozi moje prste. Popolnoma nezavedajoča se tega.

S čisto preprostimi stvarmi je problem.
Enobarvne temno modre hlače. Mislila sem, da se bom na pol preklala ob tem. Ni in ni hotelo biti narejeno.
Pomankanje barve. Narobe obrnjeno. Konec papirja. Nasilna prekinitev.
Ampak važno je, da je nasprotujoč vsem nenazadnje uspelo. S takšnimi tehničnimi težavami imam potem opravka. Da preprosto ni hitro opravljeno.

Gnarls Barkley - Smiley Faces

Enajsti september

Pride dan v septembru, ko se vsako leto pojavijo samo ene vrste posnetki. Napad na WTC.
Spomnim se, da so smo o tem slišali v šoli. In ko sem prišla domov ni bilo televizijskega programa, ki to ne bi vrtel. Ki ne bi poročal o tem. Ki ne bi kazal teh posnetkov. Ni ga bilo.

Nikjer pa ni resnice. Je samo tista, namenjena javnosti. Tista zrežirana. Neresnična.
Ne verjamem ji. Dejstva ji nasprotujejo.

Zdi se, kot da se je zgodilo nekaj let nazaj. Ne pa celotno desetletje.

Trdim, da ima Amerika premočno filmsko industrijo. Da so dobri režiserji in da znajo to prikazati kot da so oni žrtve. Ampak mislim, da so pripravljeni iti preko trupel za dosego ciljev. Za sod nafte. Za denar.
Denar in bogastvo izvabita najslabše iz ljudi. Postanejo lačne zveri.
Ker kaj je bilo potrebno tebi nič meni nič začeti vojne na bližnjem vzhodu? Zakaj so vsi, ki "služijo domovini" takšni junaki.

Če nas bombandirajo. Nevede manipulirajo z nami. Z njihovimi izdelki. Z njihovimi franšizami. Z glasbeno in filmsko industrijo.
Koliko filmov smo že videli o tajnih agentih. O predsednikih, ki širši množici razlagajo lažno resnico. Koliko?

Danes sem zgolj tečna. Sama sebi.

Sem si pa ogledala nadvse impresivno miniserijo na HBO.
Mildred Pierce s Kate Winslet v glavni vlogi.
Po dveh delih sem totalno navdušena.

Carter Burwell - Mildred Pierce

Vehementno

Pasivna.

Vehementen. Izraz med branjem. Silovit. Ognjevit.
Pravo nasprotje današnje mene.

Kako nadležno prebujanje v jutro je nastopilo danes.
Slišala sem nadležno "glasbo", ki je prihajala od ene izmed internetnih igric.
Slišala sem neprestano klikanje miške.
Slišala sem glasen smeh otrok, ki so se odpravili po mamutovi poti.
Vse me je grozno motilo. Vse skupaj me je spravljalo ob živce.

Saj sem sčasoma prišla k sebi in zignorirati vse zgoraj našteto. Ampak šele po sproščanju na ležalniku v senci vrta.
S knjigo v roki. In avdioknjigo pri roki.

Imela sem zelo dober namen, da bi se spravila v park Tabor in pogledala vse lepe izdelke, ki nastajajo, ampak nekako mi ni uspelo.
Malo sem predolgo zadremala.
Čeprav sem se na koncu zatekla v Ljubljano. V BTC. Kar pomeni le eno.

Z alstarkami se še ne razumem čisto dobro.
Z njimi na nogah sem zdržala celih 30 sekund. Vključno z obuvanjem in sezuvanjem.
Čeprav niti ne vidim zakaj je tako. Ker imam rožaste superge, ki spominjajo na samo obliko in so prikupno kulj. Ko pa pride do allstark pa se meni zatakne.
Verjetno imam še vedno težave z znamkami. Čeprav letos se mi je že uspelo vzpostaviti boljši odnos z Adidasom. Za turkizne srčke bo sedaj prišel čas.

Skozi odprt balkon se sliši glasba. Jaz pa sem v fazi 'odpravljanja spat'.
Vedno glasnejša postaja. To ni moj dan.

Prljavo Kazalište - Ne zovi mama doktora

Ritem mladosti dva tisoč enajst

Čutim samo še bolečino, ki se širi skozi noge. Vse ostalo je bilo super.

Danes, včeraj po trenutnem času. Je prišel zopet čas, ko se je pred Kolosejem dogajalo. Ritem mladosti in te zadeve.
Po preletenem razporedu nisem našla nič takšnega, kar bi me interesiralo. Kljub vsemu je bilo prav zakon.

Zbereš tri dekleta. Jih spraviš v avto in pošlješ v Ljubljano.
Ob najnovejših tračih in posodobitvah o novostih iz življenja, se kaj hitro znajdeš na samem mestu dogodka.
Vožnja je bila tako ekspresno mimo, da smo se še preden smo se zares zavedale, znašle pred novo nalogo - najdi parkirišče.
Vedno se najde prostor za dva avtomobila. Po naključju še nasproti en drugemu. Ja?

Letos se je vse skupaj gibalo od Atlantisa z vključenim parkiriščem vse do polovice Koloseja. Dva odra.
Kingston. Maja Keuc. Prljavo kazalište. R.I.O. Siddharta.

Bila sem ujeta v val prepevanja. V ritem gibanja.
Parkirišče se je spremenilo v eno veliko plesišče pod zvezdami. No, migališče. Ker je bilo gibanje bolj omejno na premik levo in desno z nogami trdno na tleh. Vsaj povečini.
Ko je R.I.O. stopil na oder se je množica združila v eno in vsi smo začeli plesati. Čeprav tudi z najmanjšim možnim občutkom giba.

Znašla sem se v poskočni monožici. Sredi eforije. Sredi skakanja. Prepevanja.
Srce je bilo v ritmu pesmi.
Jaz pa sem kot pribita ostala na mestu. Občutek je bil enkraten. Ko je vse okoli mene skakalo se je zdelo, da je skoraj nemogoče. Da se ne dogaja za res. Da sem se ujela v prizor iz filma.
Siddharta name ne naredi vtisa. Samo obstanem nepremična. In tiho prepevam ob znanih komadih. Čeprav se mi je ob vsem tem smejalo na vsa usta.
Surrealistično.

Levi bobnič mi je nagajal. In če jutri ostanem brez glasu se ne bom čudila.
Fino je bilo. Fino.

Včasih se je ognjemet hodilo gledat na kranjsko noč. Sedaj se ga hodi šele septembra.
Ko se iztreli iz stavbe, kjer hodimo gledati filme. In vse skupaj pospremi en val navdušenja.
Stisnila sem roko in zaželela "srečnga in zdravga". Smeh.
Kot vprašanje kaj je v Redbull vodki. Lol.

Prizorišče se počasi prazni. Pomikamo se proti avtomobilu. Ljudje odhajajo, ostajajo samo tisti, ki niso čisto pri sebi in jih je alkohol pokopal.
Z avtom se spustimo po klancu na avtocesto in pustimo Ljubljano za seboj.

R.I.O. - Shine On

Listnata preproga

V gozdu se že pojavlja listnata preproga. Tla prekrila s suhim listjem. Samo na določenem delu. Kajti naokoli so sicer vidni le majhni poudarki začetka jeseni. Le majhna obarvanja na kakšnem drevesu.
Ampak jo je čutit. Okoli mene. Temperature so se spustile na prijetno hladne.
Izgleda kot, da se vse počasi poslavlja. Čeprav je čas za nove začetke.

Oglasi za Mobitel so bili vedno dobri. In še vedno so. Kot ta, da je življenje polno zmag.
Včasih bi si želela sodelovati pri kakšnem takem projektu. Biti del kreativnega ustvarjanja, predno se prenese na televizijske ekrane.
Nekaj kreativnega procesa se grem dnevno, ampak bore malo. Vse je že napol narejeno in tudi sama nimam popolnoma nobene ideje ali predstave.
Morda je nenavadno, ampak nimam predstave o tem kako naj bi končni izdelek izgledal. Vse je samo potek trenutnega. Ne vidim končnega cilja. Cilj že, ampak ne kako je videti.

Danes smo na žalost prišli do nekaj praktičnega iz mojega študijskega leta. Sicer prepozno, ampak sem pa ugotovila, da smo prav takšne traparije delali.
Kje ima tališče polipropilen. Kemija!
In mati so nesrečno ugotovili, da pri 160°C majica iz takšnega materiala naredi precej škode. No, teoretično naj ne bi bilo nenavadno, ko se opazne razlike začnejo že pri dvajsetih stopinjah manj. Upsila.
Smo se pa vsaj nekaj naučili. Ja to počnemo iz napak.

Še malo pa bomo dobili davek na debelost. In bomo mogli z osebno hodit po sladkarije, kot se sedaj hodi po alkohol. Z osebno.
Podražitev sladkega. Kaj pa če bi pocenili "zdravo"?

Marcus Foster - I Was Broken

Ostani legenda

Danes se lahko samo nasmiham. No, že celo dopoldne se.
Prvič ob dejstvu, ko sem sestopila iz postelje in me je leva noga malo zabolela tam, kjer sem zadnjič pristala na tleh. In mi je misli posledično zaneslo na klub poškodovane leve noge. In nekaj sekund po tem sem dobila sms z vsebino na to temo. Naključje?
Drugič pa, ko sem prinesla pošto, ki se je nabrala v nabiralniku. Ena izmed njih je bilo namenjeno meni. Osebno.
Ob prvem stavku sem se začela smejati. "Obvestilo o prejemu nagrade - Ostani legenda! - športni copati Converse All Star.
Zarečenega kruha se največ poje.
Ne vem niti ne zakaj, ampak vedno sem se upirala tej popularni obutvi. Mogoče zaradi takšne razširjenosti.
No, pojma nimam.
Zadnjič sem kupon našla v trgovini in se odločila, da bi bilo precej smešno, če bi ga oddala. In po tistem, ko se je tri dni vozil po celi Dolenjski, sem ga hitro odnesla v bližnji nabiralnik. Brez kakršnegakoli upanja za nagrado. Ampak kar tako. In kar tako je tudi prišel odgovor nazaj.
Sedaj samo rabim odločitev.
Bele ali črne.

House in ata Weasley sta kradla majhne pikaste kuže.
To sem že tako dolgo nazaj gledala, da sem šele zdaj prepoznala ta dva zlikovca.
101 Dalmatinec. O teh pikastih kužih govorim.
Naš labradorec pa brezskrbno leži. Dokler ga lajež na televiziji ne zmoti in gre kar na balkon lajat. Brez učinka.

Ženo popotnika v času požiram dokaj hitro za moje počasno branje.
Začela sem po pospravljanju hrušk. Obiranju paradižnika na vrtu. In končala ko se je zunaj že stemnilo.
Tako zanimiva zgodba se mi zdi. In ravno zadnjič sm videla film po televiziji. Ko me je knjiga že čakala na mizi. Nekaj časa že.
In sedaj se blazno zabavam. Mika me, da bi jo našla v kakšni knjigarni.
In jo prebrala tolikokrat, da bi vedela že datume na pamet. Pa starosti Henryja in Claire.
Potovanje skozi čas. To mora biti zmedeno.

Lifehouse - Broken

Pod Kongresnim trgom

Številko 33c je včasih težko najti.
Našla sem vse ostalo. Eno 33e. Pa 33a ter 33, ampak črke C poleg mi nikakor ni uspelo izslediti.
Dokler nisem tam na Letališki obhodila vseh stvab. In ravno, ko sem se hotela besno odpraviti proti avtomobilu in priznati, da to sploh ne obstaja, se je nad menoj znašel velik napis "Atletska zveza Slovenije".
Včasih se vprašam, zakaj že prej ne obupam.

Zmenjena za pijačo v Ljubljani. V samem centru.
In izkoristila sem priložnost. Da sem se kot prvič počutila kot Alica iz čudežne dežele v beli prikupni oblekici s črnim trakom iz Zare, ki je na izposoji.
In drugič, da sem se zapeljala v podzemlje Kongresnega trga. V "ta novo" parkirno hišo. Garažno hišo. Kakorkoli.
Nič nenavadnega. Parkirišče kot parkirišče. Čeprav mi je orientacija malce ponagajala, samo sem kaj hitro našla izhod ven.
Odpeketala sem veselemu klepetu naproti. Okrepljena z malimi rogljički.

Po vseh teh dolgih mesecih, ko nam nikakor ne znese in uspe, da se zberemo, se nabere veliko materiala za pogovor. Tem ne zmanjka.
In ni nas bilo za ustavit. Vsaj nekaj uric ne.

V roki sem nosila dve debelejši knjigi. Ko sem iztopila iz avtomobila in počasi stopala proti stekleni stavbi v kateri se sedaj bohoti knjižnica.
Včasih se tehnologija poigra s človeško vrsto in nas dobesedno razporedi v dolgo vrsto. Tista stvar, ki požira knjige, ko jih vrneš se je uprla in nehala delovati. Za to je minilo nekaj časa preden sem prilezla do drugega požiralca in mu izročila svoja izvoda.
Skrivni dnevnik in Rastoče težave Jadrana Krta.
Jadran Krt pije kapučino.
To je bilo tako lahkotno branje. In spomini na osnovnošolske dni. Ko sem prvič prebrala obe knjigi združeni v prvem naslovu. O najstniku starem 13 in tri četrt. Ki je potem zrasel v 30-letnega mladeniča. Do vmesnih knjig in izgubljenih dnevnikov pa še nisem prišla. Nekoč drugič.
Sistem preverjanja zaloge deluje tudi tako, da se najprej začneš izživljati nad tipko za dvigalo. Upam, da nihče ni gledal.
Potem čakaš, da se ti končno in čisto počasi odprejo vrata. Vstopiš. Pritisneš tipko za nadstropje. Pritisneš tipko za zapiranje vrat. In čakaš. Nikoli se mi ni zdelo fino se peljati z dvigali. Občutek, ko dobiš želodec gor do grla in ko ti vse organe stlači čisto navzdol ni ravno prijeten. Ne vem kako ljudje preživijo prosti pad. Jaz preprosto nimam želodca za takšne reči. Podedovano, ni kaj.
Vtipkam naslov "Sužnje" in dobim izpisek vseh izposojenih izvodov. Kako naravnost fantastično. Še katerokoli knjigo sem si želela prebrati je še vedno izposojena. Že nekaj mesecov.
Kaj ti pomaga super nadstandardna knjižnica, če potem za povečano število obiskovalcev še vedno razpolagajo z 5 izvodi knjige. Vse knjižne police pa so napol prazne. Ko so v knjižnico zahajali redki mi je bila bolj pri srcu.
In sem s spustom navzdol. Pristankom. Odmaširala nazaj proti avtomobilu.

Žena popotnika v času. To mi je še ostalo doma. In po prvih prebranih poglavjih sem navdušena. Še vedno mi ne gre v glavo kako naj bi potovanje skozi čas funkcioniralo, ampak mogoče nekoč pridem stvari do dna z logično razlago. Do takrat se mi zdi pa blazno zanimiva knjiga. Ni kaj.

Selenina pesem mi ne gre iz glave. Prepeva se mi. Prehitro si jo zapomniš.
Kočija je švignila mimo okna. Ura pa je skoraj deset. Zvečer.

Selena Gomez & The Scene - Love You Like A Love Song

Predvratnica

Že dva dni se vozim na isti relaciji. Po istih cestah in enakih poteh.
Čez mesto. Mimo letališča. Vasi. Sredi polj zopet nazaj do mesta.
Tudi vračam se ob enakih urah. Ko so ceste popolnoma prazne. Ko se tu in tam pojavi kakšna luč, ki mi močno zasveti v glavo in nato hitro izgine.

Ob koncu Mengša se gradi krožišče. Ki me je prav fasciniralo, saj se vozim v nasprotni smeri.
Ko sem včeraj zapeljala na levo sem bila kot majhen otrok vsa navdušena. Sicer pojma nimam od kje je to prišlo, ampak zdelo se mi je tako blazno fino se voziti v nasprotni smeri po pol odrtega krožnega križišča.
Ko pa potuješ iz druge smeri in se vračam nazaj domov pa je čisto druga zgodba. Tam pa čakaš pri rdeči luči. V popolni temi. In potem se pokaže par luči, ki hitro izgine v zaobljenem delu. In ko se zopet vrne nazaj v moje vidno polje vozi direktno proti meni. Počasi se približuje. Vidim samo še par luči. Še malo.
In nato zavije na svoj pas, ko je konec zoženja.

Ja, včasih se s takimi malenkostmi prav zabavam.

Vožnja s kolesi od točke A do točke B je včasih dolgotrajna.
Sploh, ko je med točkama A in B minimalna razdalja dveh ovinkov.

Bilo je "presenečenje" za Ireno. Ampak je propadlo po celi črti. Presenečenje, ostalo je šlo super.
Imeli smo narejen super koledar/beležko/planer. Z nadvse zanimivimi dodatki, ki so prejemnico nadvse navduševali. Le kako ne bi.
Super izpeljan načrt. Navdušena sem nad obema, ki sta vložili veliko truda.
Jaz sem dostavila neko skutino pecivo, za katero še ne vemo, kaj se je iz njega izcimilo. In ko sem že pri sladicah. Suflejčki so bili zakon. Ampak se je vse skupaj za njih precej tragično izteklo. Žal.
Če bi mene spustili v kuhinjo, bi bila gmotna škoda še večja. Prehitro mi stvari nepričakovano uidejo z rok. Včasih še sama ne vem kako lahko. Zato jaz ne bi imela kompletov. Samo posamezne stvari, ki bi se ob svoji različnosti nekako ujemale.

Pridružila sem se klubu poškodovane leve noge. Priletela sem na lev bok/stegno, ko me je vrglo na tla. Kriv: pes. Ki me je ponesreči med igro spotaknil.
Ni mi hujšega. Samo manjša odrgnina, ki je ob velikih količinah bepanthena sedaj že izginila.
Še sem živa. Še funkcioniram.

Zvečer je tak čas, ko se človeku hopsa in skače in vrti in poskakuje.
Kdo bi vedel zakaj.
To večkrat počnem, ko se s Ronom sprehodim do konca našega dela ulice in nazaj. Sploh če sije luna in zvezde migetajo. Takrat je najboljši čas.

Boy and Bear - Golden Jubilee

Polna vreča

Danes sem se čisto preveč posvečala športu. Celo dopoldne, ki se je zavleklo v popoldne sem spremljala to po televiziji.
Atletiko. Gorsko kolesarstvo. Maraton. Košarko. Za veslanje pa nisem čisto prepričana, če je bilo tudi danes na razporedu.
Sicer je bilo bolj z enim učem in nekje v ozadju. Za res sem brala knjigo. Jadran Krt pije kapučino.

Naša leska je letos bogato obrodila. Proti preteklim letom, ko ni bilo na njej niti enega lešnika.
Danes pa sem z plodovi napolnila oba žepa pri trenerki, kar je znašalo polovico posode. Nekaj ducatov.

S katerimi je nastal manjši fotošuting. Potlej sem jih strla.
Sedaj imamo domače, z vasi, lešnike. Ha.

Dve hitri družinski partiji remija. To je pa naša mala stvar. S posebnim sistemom zapisovanja. Ki ga ne razume prav nihče. Saj ni znanost!

Domača bajadera. Spakirana.
Torbica. Pripravljena in naložena z vso potrebno drobnarijo.
Avto. Ne še žejen. Pripravljen na popotovanje.
Jaz. Prisotna.

Pot proti Domžalam. Baje so oranžne majice danes zjutraj tekle. En hura za nas.
Na sladkanje. Druženje.
Iskanje parov. Nogavic. Zaplenitev. Nekaj kosov. Oblačil. Ne nogavic.

Vse skupaj je ležerno. Preprosto. Sproščeno. Najboljše.

Na poti nazaj me je zbudila rdeča lučka, ki je mahala ob cesti. Policaj me je ustavil, ker se je šel kontrolo prometa.
Pregledal vse dokumente in mi zaželel srečno vožnjo ter lahko noč.

Lady Gaga - Yoü And I

Tisoč dvesto ena

Po včerajšnjem delu je danes sledil dolg spanec. Vse do prihoda smsa, ko me je vibracija telefona zbudila.
Dekletu, ki ponavadi to bere zjutraj ali pa kot zadnjo stvar pred spanjem želim vse najboljše.

Vse iz nakupovalnega lističa. In še kaj. Za lazanjo.
Za dobro kosilo. Ki se je samo peklo.
Medtem, ko se je pospravljalo. Malo.

Ko družba najde novo družbo. Potem ti ne ostane čisto nič.
Spremljanje po radiu.
Ne vem kako mi vedno uspe. Očitno sem samo na videz, včasih družabna.

Ena je bila preveč. Majica s številko. 1201. Upsila. Se zgodi.
Tiste številke, ko bodo jutri Domžale tekle. Če boste gledali vam povem, da sem imela malo prstov vmes. Ali pa celo roko.

Veter na svojih krilih nosi glas Jana Plestenjaka. Slišati je, kot da bi bilo na koncu ulice. Čeprav je na drugem koncu mesta.

Kaj napišeš takrat, ko nimaš nič za povedat. Zdi se mi, da ostajam brez besed.

Alenka Godec - Pojem blues

Vrtinčast veter

Vse skupaj je sumljivo. Nenavadno. In sumljivo nenavadno.

Svetloba je čudna. Rumenkasta. Nebo prekrivajo toplo obarvani oblaki. Normalni beli. In nevihtni sivi.
Na plano poskuša prodreti mavrica, ki je le bleda slika mogočne sebe.
Veter se vrtinči. Sumljivo vrtinči. Vse skupaj poteka v krogih. V nalivu in plohi. Malo rosi. Malo lije.
Nekaj močnih sunkov z razpršenim dežjem.
Kaj se dogaja?
Nenavadno svetlo je. Resno, kaj se dogaja!?

Preklet sodoku. Rešujem ga že dva dni, saj mi nikakor ni uspelo najti napake.
Ampak danes sem se bolj sistematično lotila celotnega sistema in odpravila vse napake. Tako, da se končno sklada.
Pa še prav ironično piše, da če potrebuješ več kot eno uro, da igranje s številkami verjetno ni moj hobi. Pffff.

Ravnokar sem zaključila z delom. Četrt čez enajsto.
In ne nisem začela ob dvanajstih. Pač pa malo pred deveto. In če odštejemo kosilo, sem imela cel dan pred očmi majčke, ki so dejansko štartne številke.
Ker Domžale tečejo. Samo zato. Pa še nismo konec. Tiskalnik je bil tisti, ki se je dokončno vdal. Me se ne.

Najbolj neprijetna nezgoda je ,ko se zarežeš s papirjem. Peče. Nenormalne količine Bepanthena omilijo

Barva mojih nohtov se je ujemala z ringloji. Za zajtrk.
Z majhnimi koščicami. Niti ne vem zakaj obožujem ringlo. In kje sem se nanj spomnila. Fin je. In fino je slišati.

All Time Low - Remembering Sunday

Olajšano živčevje

Mucha. Jutranje prebujenje.
S tem začenjam september. Ja, september. Čas preseneto beži. In otroci so začeli odhajati v šolo.

Dan kot je današnji se lahko začne z masažo.
Nekaj je bilo v povezavi z živčnim sistemom. Nekje vmes se mi je morda res zazdelo, da sem malce zalebdela. Ampak učinek je bil tak, da so skozi mene stekli mravljinci in potem sem bila dobro.
Hecne reči. In sproščanje mi je šlo veliko bolje kot zadnjič.



Julie Walters je zakon.
Prvi vtis Mary Whitehouse je bolj prijazna verzija profesorce Umbridge.
Zgodba o Mary Whitehouse. A sem dobila le nekaj dobrih minut tega.
Potem so me nagnali ven iz javnega prostora rekoč, da je košarka po televiziji. Toliko o mirnem večeru s filmom.
Javni prostor je definiran kot dnevna soba.
Pes je moral biti nahranjen in jaz sem morala zajeti dva vdiha mrzlega večernega zraka. Potem sem se sklonjeno vrnila v hišo. Brez filma. Samo s klikanjem miške.

Dobila sem karti za Čatež. Do drugega oktobra so za izkoristit.
Upam, da me letos nihče ne vpraša, če sem kje bila poleti. Držim pesti.
Ker se bom obrnila in stekla proč. Ali vdrla v zemljo. Ali bruhnila v jok. Ali začela na ves glas smejati.
Kdo bi vedel, kako znam reagirati. Še sama sebe presenetim.

Milo Greene - 1957