Konec. Uspelo mi je pogledati vseh 7 sezon serije Midve z mamo. Ubistvu je čuden občutek, ko je spet ena serija v celoti pogledana. Ampak bo. Mislim, ko ti nekateri liki prirastejo k srcu. Ko se smejiš kot zmešan njihovim foram, drugi pa te samo čudno opazujejo. Ko skoraj jokaš zraven, ko se jim kaj zgodi. In sedaj je konec. In ugotovila sem kako so celo nanizanko ubistvu namigovali, da Lorelie ne bo končala s Christopherjam saj ga nikoli ni bilo v uvodni špici.
"All you have to do is call my name and I'll be there on the next train"
Ste že bili kdaj na samopostrežni blagajni v Mercatorju? Ker glas tiste ženske resnično najeda. "Ta blagajna je enostavna za uporabo. Skenirajte izdelek in ga postavite v vrečko." In potem skeniraš izdelek in ti pove ceno naprimer "Tri evre in petištirideset céntov." in pol ti vmes teži, če malo počakaš"Če ste zaključili s skeniranjem izdelkov pritisnite Zaključek in plačilo." in ko izbereš način plačila ti začne "Za zapis pik pritisnite Zapis pik in vstavite kartico v POS treminal." in potem, ko izbereš gotovino "Najpre vstavite kovance in nato bankovce." in potem, ko ti končko vse narediš in upoštevaš "Prosim ne pozabite vzeti kartice!" ti pa še reče "Prosim odstranite vrečke!" In potem nastane najina varijanta z mami "Prosim odstranite vrečke in odpujsajte!"
In če noben ne pride na obisk in pečen kostanj, potem se pa sosedov pes pojavi na našem vrtu.
Zablujena Generacija - Extrasupermegafakinnujno
"jaz te rabim tukaj zdaj, daj pomagaj mi čimprej, ker rabim te extrasupermegafakinnujno"
Zanimivo je izvedeti vse trače z ljudmi. Kaj se dejansko vse dogaja pred nosom. In kakšne družinske limonade se dogajajo s "poznanimi". In pa prigode iz njihove mladosti, kar je zabavno.
Nakupovanje sesalca je zahtevno delo. Pa ravno danes sem imela veselje posesati in pospraviti celo sobo. Pa drugič. Ja ni nam ga uspelo kupit, ker je bilo nakoncu preveč možnosti podanih.
Ja in izlet v Avstrijo, dejansko šoping se spet ni uresničil. Ker so imeli tisto žalno slovestnost, ko je nevemžekdo umrl. Tako, da očitno mi res ni namenjeno, ker se zdaj prestavlja že več kot en mesec iz tedna v teden. Pa drugič.
Theory Of A Deadman - Not Meant To Be
Evo tole sedajle objavlam iz računalnika od mame, nadstropje nižje, kjer sem z prenosnikom v naročju, ki sedajle že prav prijetno greje in na pol opazujem film Elizabethtown.
Še drugi komar je postal "velika" (za njegove razmere) mlaka krvi. Upam, da je sedaj konec s tem in bom imela končno nemoten spanec. Mislim, da mi niso celo poletje nič težili, res ni potrebe, da mi sedaj.
Danes je bil tak prav čuden dan. Že začel se je obupno, nadaljeval pa nič kaj bolje. Zjutraj je lilo najbol možno in grmelo in podobno. Mislim na srečo je bilo tako, da ko sem prišla na glavno se je vsaj malo umirilo. In potem so se dejansko celo pot od glavne do šole ob poti pojavljali krokarji. Prav strašljivo je bilo. Edina pametna stvar danes je bila bivalna kultura. Čeprav me še vedno zanima, kako je končala tista ženska z nevemkoliko že kvadratnimi metri "svojega" prostora v 300 kvadratnih metrov veliki hiši, ki jo je zrisal moški arhitekt.
Pisanje umetnostne je bilo eno veliko klepetanje in prepisovanje. Še predraga profesorica za slovenščino nas je zmotila med testom z objavo po zvočniku.
Ostali del naprej je bil polom in dolgočasenje oziroma na pol nezavedanje. Pri OVD pa je bilo kar nekaj, še vedno ne vem zakaj je ta predmet pomemben, ker to je pa največja izguba časa možna. In šli smo na razstavo, ki je bila še bolj kar nekaj. Vmes pa mi je uspelo še polomit dežnik. Tako, da nakoncu sem šla v Mullerja po nov dežnik, ki ga na koncu nisem kaj dosti preveč potrebovala, saj sploh ni deževalo.
Potem pa sem imela na vlaku družbo. To je bilo sicer čisto vredu, problem je bil v vlaku samem. Kot prvič je imel največjo zamudo. Tisti vlak, ki bi moral priti ob 15.30 je prišel z 20 min zamudo in tako smo se spravili na tistega, ki naj bi šel 15.45. Ampak, ker ima en vlak zamudo to seveda sproži verižno reakcijo. In tako je ta vlak odpeljal komaj ob 16ih. Takrat, ko bi moral sicer mednarodni ampak kaj, ko pa ta zadnje čase sploh še ni nikoli točno prišel. In to je bilo še vse lepo in prav dokler nismo prišli v Vižmarje. Tam smo stali 10 min. Sprevodniki in strojevodja pa so se zunaj šetali in hodili od enega na drug konec vlaka in gledali pod vlak in tako naprej. Potem nam je prišel povedat, da se je vlak pokvaril oziroma "umru", kot bi se nekateri izrazili, tako da smo se spravili ven na mraz čakat nasednjega, ki naj bi prišel čez 20min. Samo problem je bil ta, da je bil ta vedno poln že do Vižmarjev, sedaj pa bi mogli ljudje iz še enega vlaka priti gor. In tako smo čakali zunaj na mrazu. Na klopcah. Jaz seveda vsa zmrznena in premražena. Unedva pa sta bila dejansko nekako oblečena v njegovo bundo, dokler jo ni Helena dobila kot prisilni jopič s preveliko kapuco. Potem se je mimo pripeljal mednarodni vlak, ki ne ustavlja vse do Kranja. In kakšnih 5min po tem so se tisti spomnili, da mogoče bo pa ta vlak le prišel do Kranja, tako da so nas poslali spet nazaj gor. In nadaljevali smo pot. Sicer ne vem kako smo prišli do Reteč, ker sem se nekako zastrmela ven skozi okno in opazovala meglice, ki so se dvigale iz gozdov, s katerimi so bila pokrita okolišla hribovja.
Potem pa je sledila "nabava fasnge", knjižnica in kosilo za mamo. In tako sem šele nevemkdaj končno prišla domov.
Ko te vesolje jebe v glavo... Prvo malo do štirih slišiš tisti "bzzz" nad tvojim ušesom. Se nekako po 10 min bzzzz-janja poberem iz postlje in najdem mobi. Splezam nazaj na posteljo vključim svetilko in iščem. Potem ga najdem nekje na stropu in s povštrom treščim vanj. Neuspešno. Zapravim nekaj minut z iskanjem. Potem ga najdem na drugem koncu stropa. Vzamem knjigo tokrat. Falim ponovno. Ampak tokrat malce poškodovan. Potem pa se enkrat silovit tresk. Na vrhu omare pa se pojavi velika packa moje lastne krvi. Končno se lahko sedaj v miru odpravim nazaj spat.
Ampak kot smo že omenili me vesolje jebe v glavo tako, da me po kakšne pol ure zopet zbudi brneči zvok nad mojim ušesom. Zopet sledi isti postopek kot prej, le da ga sedaj v drugo ne najdem. Ampak nazaj pa mi tudi nekako ne uspe zaspati saj ima moj bratec očitno namen prežagati posteljo...
Potem pa je že kar naenkrat jutro, ko je potrebno vstati. Tako, da se sedaj odpravljam na vlak in potem v šolo...
Mislim, da sem ravnokar videla neznani leteči predmet (okoli 20 do 7ih). Oziroma, če smo natančni dva neznana leteča predmeta. Pač obupano sedim za mizo z roki čajčka v roki, ki ga srkam. Mojga glava se ob razmišlanju za esej pri angleščini na enkart obrne proti oknu na moji levi. Tam se nevede zazrem skozi okno, ampak v nekaj sekundah priplavam z mislimi nazaj v realnost. Na nebu zagledam utripajoči lučki in si mislim, da je verjetno avion, ki gre ravno iz brniškega letališča. Ampak čudno se mi zdi, da lučke ne utripajo ravno običajno. Nekako sem imela občutek kot, da se vrtijo v krogu. Bile so rdeče in bele, kot pri letalu. Sicer bi rekla, da je bilo letalo ampak kaj, ko se je sredi neba ustavilo. Bilo je kakšnih 30s, minutno. Stal je tam sredi neba malo nad zvezdo (ok tisto mislim, da je sicer planet in nisem čisto prepričana, da je venera). In potem se je nagnil za 45° pač postrani. In je zletel vedno višje v nebo dokler ni preprosto zginil. Nisem zmešana. Nimam prividov. Ni bilo letalo. Prepričana sem, da je bilo nekaj nezemeljskega. In čez 10s po tistem, ko je izginil se je pojavil nov in letel v smer proti temu. Potem pa se je kar naenkrat ustavil in šel v nasprotno smer. Ker za letalo sem prepričana, da ne bi naredilo tako nenadne spremembe in se ne bi ustavilo sredi neba. Ja vse skupaj je čudno. Še po vsem tem, da so za 14. oktober napovedali prihod izvenzemeljskih bitij. Sami si mislite karkoli si hočete ampak jaz sem to videla in nekako verjamem, da so med nami. Ali pa so nas saj prišli pogledat. Ker obstajajo. Bitja. Iz drugje.
Aja prvotno sem mislila nakladati o tem kako dober je planinski čaj z limono in medom (pa seveda malo sladkorja, ko je ravno ta padel :P)
Ja ubistvu se je danes zgodilo veliko zanimivih stvari. Zato imam občutek, da se lahko ta objava rahlo razvleče. Zato gremo lepo po vrsti...
(to fotografijo sem hotela narediti že nevemkolikokrat in mi je uspelo in mi je ful všeč)
4.30 Lepo prosim, celo noč (verjetno samo kakšne pol ure ampak to je sedaj dramatični efekt) mi je nad ušesom nekaj brenčalo. Saj poznate tisti nadležen zvok komarja, ko ti leta nekje ravno nad ušesom in z rokami kot budala potem mahaš po zraku. No nekako tako je izgledalo moje jutro. Dokler nisem ustala, se spravila po lestvi navzdol na trdna tla in prebrskala mizo, da bi našla mobitel. Vsa zaspana, sicer ne vem kako sem prišla nazaj gor na posteljo, sem poiskala lučko na mobitelu in obupano po stropu iskala to prekleto malo brnečo stvarco. Ko že ravno obupam, mi mobitel prileti na posteljo nekako tako, da osvetli ravno tisti del, kjer je bil komar. In potem, ker ni bilo boljšega pri roki s vzglavnikom z vso silo udarim po stropu na mesto, kjer naj bi bil komar. Ne vem ali sem ga fentala ali se je samo potuhnil ampak je zaleglo in zaspala sem do takrat, ko je nekdo priletel v sobo in oznanil, da je ura toliko, da bo potrebno vstat.
6.10 Prižgem računalnik, ker imam željo naložit na mobitel neko pesem. In seveda za povrhu vsega odprem še Mozillo, kjer se kot nazadnje odprta stran, odpre moj blog. Z drsnikom se spustim malo nižje in opazim, da ni več napisa 0 komentarjev. To mi pričara nasemeh na ustnice. Potem seveda odprem in preberem. In potem se zavem, da je ubistvu dobro, da imam ušesa. Ker drugače res ne vem do kam bi lahko segel moj široki jutranji nasmeh.
telovadba (nekje med 7.30 in 9.30) Na poti sem srečala Špelo, ki se je že navsezgodaj zjutraj drla za mano. Potem pa telovaba. Kjer smo se šli osnovnošolsko lovljenje z žogo in tek do sredine do konca in nazaj. Ah. In nekako nismo igrali odbojke, jaz sem se pa ravno navdušila. Potem pa smo se potuhnili in ostali v telovadnici, med tem ko so ostale zunaj tekle dolžino 2,4km. Sledila je debata o tem in onem, na blazina v kotu pod radiatorjem.
pot nazaj (med 9.30 in 10.00) Ubistvu je takšna sreča, da imamo šolo v samem centru Ljubljane. Ker se vedno znova in znova znajdemo na Čopovi. H&M, kot običajno. Kaj pa drugega.
slovenščina prvič (med 10.15 in 10.55) Kar nekaj. Iskanje hišnika, ker je po mnenju profesorice prehladno v razredu. Jaz pa sem se že rahlo kuhala. Potem pa mislim, da je bilo nekaj podobnega kot obravnavanje naturalizma, njegovih avtorjev in Ibsenovih Strahov. Pojma nimam, kaj smo povedali, kaj smo prebrali. Samo ura je dokaj hitro minila.
glavni odmor (med 10.55 in 11.35) Malica. Kot običajno z zelenjavo. Zakaj imamo vegi malico, zakaj nimamo ne-zelenjavne malice? In uspelo mi je pojesti cel sendvič. Uspeh bi se temu reklo. In mandarinca. Potem pa se Tjaša odloči, da bo jedla sadni jogurt. In tako se Kaja in Tjaša podata na pot, na lov za sadnim jogurtom. Ker po mojem mnenju v trgovini čez cesto nimajo sadnih jogurtov, pač pa samo navadne se odpraviva na malce daljši sprehod do Mercatorja na Kongresnem trgu. Na poti mimo Vegove najprej naletiva na gobe sredi Ljubljane. Potem pa nekako jaz odkrijem jogurt na škarpi ob poti. Zapakiran. In sledi izmenjava skeptičnih pogledov. Ampak na koncu jogurt, ki je bil "zastonj" pristane v njenem želodcu (in požirek v mojem). Ostane pa spomin in veliko smeha. Kaj se vse lahko zgodi, ko se človek z mano spravi po jogurt :P
slovenščina drugič (med 11.35 in 12.15) Ubistvu je ura hitro minila. Ampak večinoma je bilo jamranje in pritoževanje sam imamo sedaj poleg vsakotedenskih domačih branj vmes še test in esej. Ni nam pomoči. Sploh.
matematika (med 12.20 in 13.50) Zadnje čase dobesedno spim med matematiko. Ne delamo skoraj nič. In v šoli naredimo celo domačo nalogo. Ne vem kam gre ta matematika. In ne vem ali so res sošolke tako neumne...
med 13.50 in 16.00 Med tem časom je ubistvu potekla pot na glavo. Dobesedno. Pač razprodaja v nevemkateri trgovini. -80% in to. Samo nič pametnega. Potem čekiranje torbic. Postanek v Prometeju. Klicanje Tjaše, ker sem preverjala, če je še živa. Srečali sva strička Actimela, ki je bil ali zadet ali pa pijan. Če ne oboje. Ampak sva vseeno nakoncu dobili jagodni Actimel. Potem pa vohunjenje na glavni. Ampak ni uspelo najbolje, zato sva se odpravili s Saro na malico in posedanje pod drevesom. Ko pa je bila ura že skoraj štiri sva se odpravili poti njenemu busu. In nato je sledil naval smeha in cviljenja in nekaj med to kombinacijo. Najini tarči, ki sva jih "obupno" iskali sta bili nekako že pri svojem cilju :P Ja važno, da sem imela družbo na vlaku :P
Aja blogger mi je všeč zato, ker se sproti shranjuje objava in ker imam jaz take probleme z računalnikom to še kako pride prav. Sedaj pa se spravim spisat nalogo do konca in gledat nevemšekaj.
Hvala za odgovore in komentrčke na včerajšno objavo :P
"Baby don't you cry, gonna make you pie, gonna make you pie with a heart in the middle" ja tole sedaj prepevam že dobro uro. In do pesmi sem prišla po spletu različnih dogodkov in misli. Oh ja...
Ravno ugotavljam kaj se je sicer sploh danes zgodilo. Imeli smo LIT pa umetnostno pa angleščino pa mato in zgodovino. Ubistvu se ne spomnim nič kaj preveč pametnega. Samo neke zanimive izjave naših profesoric, ki jih skrbno zapisujem v beležko. In pred angleščino je imel 3.g ustvarjalni navdih, ki je vseboval flomaster, belo tablo in ideje.
Č'belca z allstarkami. Pujskasto vampirski hudiček (ali kakorkoli obrnete). Larry. Ritardirana čebelca.
Res ne vem zakaj ji pravijo DOMAČA naloga, če potem še enkrat vse naredimo v šoli, ker si doma očitno noben ne pogleda v učbenik ali pa snovi od prejšne ure. Ali pa samo logično pomisli. In grem stavit, da bomo jutri spet celo uro delali nalogo, ker moje predrage sošolke spet niso znale. Profesorica pa je danes rekla, da je bilo danes ubistvu zadnjič, ko smo pregledovali tako nalogo. Ker gre pol ure za spraševanje, ostale pol pa pregledovanju domače naloge. Kje je logika? In kako lahko med matematiko skoraj zaspiš? Zanimivo je, ko vsak dan znova izveš, da ljudje vejo/berejo blog. Smešno.
In zanima me, če ga odkrijete preberete samo objave na prvi strani ali greste za nazaj tudi brat? (verjetno ne bo odgovora ampak dobro...)
Vedno, ko se spravim pisati blog mi računalnik nekako crkne.
(umetniki na poti - predstavljajte si da vidite 16 folka z dilami v rokah)
Zakaj mobitel po eni uri pogovora ven vrže? Kakšna ideja?
(ko se posedemo in začnemo ustvarjati)
Danes smo bili na žgočem soncu indijanskega poletja ob umetni vijugasti strugi in smo imeli pogled na trnovsko cerkev. Ja ne morte verjet ampak pri risanju smo se spravili ven. Protestno.
(motiv - nabrežje s trnovsko cerkvijo, Trnovo kraj nesrečnega imena)
Ja in Jasna nekako imaš prav. Vse stvari se neznano kako uredijo. Same od sebe. Prav nevrjetno.
(in mi ko imamo dost vsega in si vzamemo odmor)
Španščina test, je bilo eno veliko prepisovanje. Pred profesorico. Direktno. Pa ni sploh dojela ali pa ni hotela nič reči. Kreganje Lare in Tjaša sredi kontrolne kaj je prav in kaj ne. Smeh bi se temu reklo.
Umetnostno - seminarsko smo pa prestavili zaradi premajhnega udeleženega sodelovanja (beri: naredilo jih je 6 od 33ih ali nekaj takega)
(in tako zgleda med delom - mi imamo pa pavzo, profesor čisto levo)
Ja no. Danes na vlaku sem imela idejo, da bi zgodbico napisala. Ne vem sicer o čem, ampak nekako sem dobila idejo za začetek in konec. Kaj se bo pa vmes zgodilo bom pa še ugotovila. Mogoče mi pa nekoč, nekdaj uspe.
Aja danes so imeli vsi nekakšen pevski navdih. Najprej pred španščino - ko se ravno poskusiš skoncentrirati ti meni nič tebi nič začne tvoja sošolka veselo prepevati, kar ti "rahlo" para živce. Potem pa so prepevali še celo pot ampak to se je dalo komot preživet.
Veste kaj je mučenje poleg tega, da si prepoščen lastnim mislim, risanje avtoportreta. Ja to je vrsta psihičnega mučenja. Obup. To me sedaj psihira že cel vikend in narisala sem pomojem 5 poskusov in nobeden ni nekako uspel. Vse kar mi je dokaj uspelo je samo portret. Obup, obup.
O španščini pojma nimam, za seminarsko ne najdem nobenih pametnih stvari, da o sliki na način impresionistov sploh ne sanjamo. Potem pa je potrebno narediti še stvari za torek in tako naprej. Ampak sem dejansko nesposobna narediti karkoli.
In kličem v prazno...
Dejansko sem ob tem pomislila samo še na Murpyev zakon. "Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo."
in še nekaj izjav: "6. O'TOOLOV KOMENTAR MURPHYJEVEGA ZAKONA Murphy je bil optimist." "8. BOLINGOV POSTULAT Če se dobro počutiš, ne skrbi. Minilo bo." "10. GATTUSOVA RAZŠIRITEV MURPHYJEVEGA ZAKONA Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše." "11. ZAKON OPTIMIZMA IN PESIMIZMA Optimist verjame, da živimo v najboljšem vseh možnih svetov. Pesimist se boji, da je to res."
Danes je vse skupaj kar nekaj. Zjutraj sem hotel delati že malo za španščino ampak nisem našla ne učbenika ne zapiskov nikjer pa čeprav sem preiskala celo sobo in pretaknila vse omare in predale. In ni bilo ničesar nikjer. Pišemo pa v ponedeljek. Super ane.
Ja no in nekako mi je to potem rahlo zamorilo - mislim bile so druge stvari to je bila samo še pika na i. Tako, da nekako nisem bila sposobna se odzivati in sem samo nemo strmele predse, ko se je v glavi bliskalo spominov in misli. Takih, kateri bolijo. Ja no...
Uglavnem in potem sem pred kratkim ponovno odprla omaro, ko sem nekaj iskala in čisto na dnu (kamor sem sicer pogledala prej) je ležal učbenik. Potem pa so mi iz nekega zvezka padli listi iz španščine. Jaz ne vem ali je komu malce dolgčas in se poigrava z mano. Ali kaj je to? Ker že zadnjič sem panično iskala nek zvezek celo popoldne. In naslednji dan ga najdem sredi mize. Ne vem kaj je to. Res ne.
In sedajle pišem besedilo/zgodbico/stvake z naslovom "Mi casa ideal" in pojma nimam kaj naj napišem.
