Ja včeraj je bilo tako pestro, da nisem imela niti časa napisati objave. Pouk, šola - navadno. Razen tega, da me je ob sedenju na dvorišču opeklo, čeprav sem se namazala s kremo. Končali smo dve uri prej, tako da smo šle na "plažo" ob Ljubljanico in tam posedale. Naučile smo se zanimivega odpiranja steklenic brez odpirača z vžigalnikom. Sicer še vedno ne vem kako to narediš ampak vseeno. Potem pa domov, kjer sem samo odložila nekatere stvari in druge vzela in šla na vožnjo. Vozila sem se po cesti po okolici Kranja in šlo mi je moram reči, da kar vredu. Čeprav je toliko stvari za početi med vožnjo ampak saj bo. Ko sem prišla domov sem hitro opravila telefonski klic in se pozanimala kdaj bi bila lahko v Ljubljani. Ker sem imela nekakšno željo oz. me je nekaj pičlo, da sem šla nazaj v LJ, na meto. Rdeč in vijolčen lak. Aceton z vonjem malibuja. Napad na Ireno. Posedanje. Trgovina. Multisola. Posedanje. Kroženje. Zasledovanje... Ja no in potem sem šla samo še na bus in domov in skoraj pol poti sem govorila po telefonu, da ne bi zaspala pa še pomembne podatke sem morala posredovati.
Ravnokar sem nazaj iz večernega sprehoda. Sedaj pa grem samo še spat. Oranžna vzhajajoča polna luna. Danes smo pisali kar dva testa, enega za drugim. Sončkali smo se. Naše dvorišče je spomladi in poleti ob sončnem vremenu fantastično. Za izležavanje. Za opazovanje. Za učenje. Za klepet. Jutranji sončni vzhod. Rdeče vzhajajoče sonce.
Ja bila sem pridna in sem namesto seminarske za OVD naredila kar "kopijo"Monetovega dela. Impresioniti pač.
Danes sem prvič vozila avto in imam sedaj za sabo že eno učno uro. Ubistvu je to, kar zanimiva zadevščina, ampak je zaenkrat še veliko stvari na katere moraš misliti. Bom pa pridno nabirala ure v upanju, da bom imela poleti že izpit, da bomo šli lahko na morje. Ok, tukaj nastane potem drug problem z avtom, ampak to se bo že rešilo... do takrat.
Drugače je bil pa danes spet tist lep sončen spomladanski dan. Jaz sem okoli štorkljala in bila samo v kratkem krilu, s katerim se je veter preveč nagajivo poigraval. Pozneje smo začeli s šolo, kar je bilo super. Sicer sam pouk je bil kar nekaj, sploh, ker sem bila še med slovenščino kriva za tresk knjige ob mizo, ker je bila profesorica mnenja da klepetam (pa sploh nisem bila jaz tista).
Potem sva pa doma z mojim bratcem plesala makareno. Sploh si nočete predstavljati (smeh).
Preverjala sem hotel v katerega gremo in po ocenah, mnenju ostalih in slikcah izgleda veliko boljše, kot pa tisto lani v Firencah, ko ni bilo niti tekoče vode v kopalnicah, samo kaplajoča. Teoretično pa ima tudi wireless, kar pomeni, da bom lahko pisala iz Pariza blogec, če bom imela kaj preveč časa in volje. Nekaj sem tudi prebrala o razgledu iz strehe hotele ampak dvomim, da bi nas spustili (se bomo pa pretihotapili).
Naš načrt o risanju zunaj danes ni uspel, se bomo pa naslednič zamenjali z prvo skupino in imeli popoldan risanje. Smo si pa zadali težko nalogo, takšni, ki bi jo običajno reševali šele v četrtem letniku, ko bi imeli še več izkušenj za sabo. Ampak ne mi smo ustrajali, ne da bi vedeli kaj nas pravzaprav čaka. Ležeča figura. Ogromne skrajšave, nič več pravil, nič več poznavanja vseh razmerji. Samo ti in tvoj občutek. Dobro opazovanje. Sicer sem vse skupaj začela precej slabo, brez navdušenja in vsega. S pritoževanjem. Ampak iz črte v črto se je vse spreminjalo. Tisti, kvadri, ki so nastali, sploh niso koristili prav preveč. Vse je bilo preveliko, ostalo premajhno. Sicer je bilo senčenje bolj sprotno - zdrs roke čez list in bilo je vse črno od oglja, ampak je vseeno potrebovalo še nekaj detajlov. Ampak sem neverjetno rešila probleme in nastala je dobra risba. Takšna, ki si je pridobila najboljšo oceno. Mojo prvo 5 pri študijski risbi narisani v šoli v času risanja v srednji šoli, kar pomeni v treh letih. Waaaw. In potem je Kaja čisto ponosna sama nase, vsaj enkrat.
Danes je bilo precej pestro. Klepet na glavni. Pot do šole. Risanje seveda. Ajdi je vmes še ratalo zaspati, tudi to je nekaj, kar se zgodi samo na oblikovni - spanje med risanjem, ups, poziranjem. Čeprav za čisto kratek čas. Umetnostna. Glavni odmor. Sonček. Dvorišče. Smeh. Opazovanje. Hihitanje. Smejanje. Klepetanje in vse. Angleščina in klicanje rešilcev. Ja moramo popestriti dan. Tjaša upam, da je s tvojo nogo vse ok. S Saro sva skoraj prestrašile Romi, ko sva ji povedale, da so prišli rešilci po Tjašo. Ampak ja lahko bi bilo kaj hujšega. Matematika in nespraševanje in nedelanje domačih nalog in štetje minut do konca. Zgodovina in nekaj pač. Potem pa nazaj na vlak. Predvsem kimanje in nezainteresirano nesodelovanje. Katja in njeno čist neočitno opazovanje, na vlaku in pred vlakom.
Učenje zunaj na klopci. Fotkanje. Opazovanje. Snegec. Ogenj. Kres.
Na nekaj zanimivega sem prej naletela, čisto po naklučju. Tlačla sem se v belo oblekico in preživela dan v šoli. Med drugim sem se skoraj skuhala od vročine in se izogibala prepihu.
Jeej končno sem bolje, ni še perfektno ampak sem na dobri poti. No pogledala sem si včerajšni film in nisem zaspala zraven pač sem ga z največjim zanimanje opazovala in znala večino komadov, ne da bi ga sploh kdaj gledala (smeh). Potem pa sem še pozno odgovarjala na sms-e. Zjutraj je bilo še dokaj podobno kot prejšne dva dni. Potem sem malo posedala zunaj na toplem sončku in se kuhala (od sončka in od vročine, ki sem jo še malo imela). Spekla sem tudi mafine in nek čuden kolač, za katerega sploh ne vem kakšnega okusa je ampak kaj ko je zmanjkalo modelčkov za mafine. Aja ubistvu so nastali nekateri bolj kot cupcakes. in na enem izmed mafinov se je stopil en izmed srčkov. Verjetno je bila kriva vroča čokolada, ampak vseeno, kar stopil se je.
Zanimivo ampak zadnje čase se vedno bolj in bolj navdušujem nad kostumografijo v filmih. Sploh v Moulin Rouge mi je zanimiva. Te obleke za can can, hudo.
Glavo mi bo razneslo. Sploh v primeru, ko se nenadno premaknem. Vse skupaj v večini poteka skoraj nekako tako kot včeraj vključno s počutjem, no mogoče je to kanček boljše. Sedaj pa si bom ogledala še Moulin Rouge!, če ne zaspim prej.
Blue feat. Elton John - Sorry Seems To Be The Hardest Word
Moje počutje je obupno. Boli me vse, kar me sploh lahko. Zavedanje je bolj v čudno. Že cel dan se prestavljam iz sobe v dnevno oz. iz postelje na kavč in ne počnem dosti drugega kot pa gledam TV, kolikor ga pač lahko. Še tisto, kar sem zamudila v šoli so mi poslali v video oz. avdio obliki. Vožnja je prestavljena na sredo. Še kaj? Sedaj grem pa še naprej spat, kot da danes že nisem dosti.
Sicer sem popravila slovenščino, naredila sem zdravniški pregled in dobila tisto spričevalo potrebno za vožnjo, ampak moje zdravje je na nuli. Grlo me boli in nikjer ni nobene septolete ali česa podobnega, kuha me ampak bom zmrznila, tako da grem samo še spat. Pa v nedeljo imam prvo uro vožnje. Bomo videli kako se bo obneslo :)
Pomivanje krožnika, ker so ostanki stopljene čokolade je enako temu, da končam napol mokra pred pomivalnim koritom. Joj.
Danes je sonček malo posvetil, ko sem prišla v Kranj. Drugače pa je bilo takšno zamorjeno "ozračje". Če sem pa bila čisto brez energije, odsotna in nesposobna se zavedati dogajanja okoli sebe.
Drugače pa je danes 1. april ampak sploh nimam takega občutka.
