Zdi se mi, da so avtomobilski žarometi danes še posebno veliki.
Prfukneni. Neumni. Debilni ljudje. Kaj jim ni jasno, da gredo jesti čips in razno grizlajočo hrano na vlaku. Kje so moje slušalke!? Znorela bom. Skomina. Pa še smrdi. Niti za zgago nisem. Trdijo, da sem zmešana in imam halucinacije. Fak. Če sem slabe volje je vse narobe, če sem pa dobre pa tudi. Butast. Butast. Butast svet. Nisem vredu. Že dolgo ne.
Zasnežene poti. Zasnežene poti po gozdu. Ozka pot obdana s kupi snega. Sledi kopit. Zasnežen travnik. Svetloba somraka. Prepelpi toni. Ne morem opisati. Mogoče Dalijeve modre barve. Oblaki pa rožnato-marelčni, ampak močni.
Mamica kavopivka. Monakovo. Likarice. Dokumentarec o Kobilci. Njo pa res občudujem. Kako je vnesla življenje v oči. Njene poteze. Zanimivi barvni odtenki. Jennifer Love Hewitt ima široke boke. Ni opazka. Samo zanimiva ugotovitev dneva. Še vedno pa mi je grozljiva uvodna špica Šepetalke duhovom.
Kaj sem odkrila. Katherine Mcphee in RBD imata nekaj skupnega. Ampak razlika je več kot očitna. Connected. Tenerte y Quererte. Zabavno. Še boljše - RBD angleška verzija. Tudi Connected. Aja informacijsko, Dulce Maria in ostali pojejo angleško. Ni izmišljen jezik. In umiram od smeha. Vidim ubijalske poglede wnb najstnic. I'm so dead. Bogi otroc. Katere butaste pesmice morajo trpeti. Najprej kliknem na Two voices, one song. Potem pa na TV-ju doni Lumpiji. Sicer pojma nimam kako je v resnici temu naslov. Na cukru sem danes. Ženske postajo vse obilnejše. Ali pa noseče.
Vonj po česnu. Gledam risanke. Jeeej. Cesarjeva nova podoba. Moram šibat. Kruta ironija. Risanke postjajajo vedno bolj ostrih podob. Kaj se je zgodilo s tistimi ljubkimi Disneyevimi obrazi? Kaj? Je laže potegnit ravno črto?
Avatar si zasluži vse pohvale in nagrade. V ta film je bilo vloženega toliko truda in toliko denarja, da si zasluži res najbolše. In čeprav si pred ogledom zelo skeptičen, se po ogledu sprašuješ kako, da si ga šele zdaj gledal in odideš iz kinodvorane z največjim nasmeškom in zasanjanim pogledom. Scenarij je bila napisan leta 1994, ampak ga James Cameron zaradi pomankanja tehnike še ni posnel. Ustavrjali so ga 10 let in snemali 4. Kraljuje pa na lestvici najdražjih filmov. Noro.
Baletniki v špintarcah. Umetniški vtis. Pionirki. O fak. Majica z mašnjico na hrbtu. Špangice, prevečkrat računane. Čipkast korzet. Si škripnil? Ja, stari.
Glupa. Glupa! Glupa bivalna kultura. Profesor je totalen kreten. Papak. Pojma nima. Če je večini razreda dal nms, ampak tega nikoli niti omenil ni. Ta-bum. Ta-bum. Ta-buum.
Karel se je znova malce pošalil. Pa še polna luna je. Ko je razlagal o svoji ženi je kar malo zardel. Me pa smo se režale. Joj. Smeha polno pri našem risanju. Ravno, ko začnem nekaj risati, je že konec ure. Na trenutke ne vidmi več potenciala, ampak je potem naslednjič mogoče za kanček boljše. Samo nekaterih stvari pa ne bom razumela. Čeprav mi je bil všeč "karakter" Mojzesovega portreta. Črno v črnem pa je teže narisati. Ker ni meje, kje se kaj začne in kje se kaj konča. Ker je preprosto črno in potem se je potrebno zanesti na občutek.
Sladkač. Dve smejajoči se postavi v črnem in rdečem plašču. Roza in rdeč srček. Pokali sva od smeha. Trudila se je peti opero ali nekaj takega. Smehi. Poročno-maturantski sejem. Neki utrinki v Unionu. Navdušila sta oldtajmerja z volanom na desni. Rolls Royce in beli Daimle. In unikatne, res nore torte. Amejzing.
Na vlaku sem se lotila risanja. Nekaj neverjetnega.
Naturi Naughton, Asher Book, Kay Panabaker - Hold Your Dream
Težave z bujenjem. Pointa vstajanja iz postelje ne bom nikoli razumela. Polno parkirišče. Skoraj. Na srečo sem dobila prosto mesto, saj nekako bočno parkiranje še ni moja vrlina. To je pa tako, ko se ga učiš zadnjo uro pred izpitam. Ni pomena v tem. Zamudila sem obe uri slovenščine. Na srečo. Ker se ne bi dobro izteklo in nisem hotela vdreti sredi ure, ampak si raje privoščila vročo čokolado in se zabavala ob reakciji, ko so sošolke zagledale mene na stopnicah. Gre prvič mimo. Nič. Gre drugič mimo. Skoraj nič. Se ustavi. Stopi dva koraka nazaj in se dejansko prepriča, da je prav videla. Nato me ogovori. In pride do spoznanja, da mogoče je boljša ideja posedanje na vrhu stopnic, kot pa poslušanje kričanja in iskanje izgovorov poleg dejstva, da nisem prebrala do konca in imela sabo branj. In tega ni naredila samo ena. Dve od treh.
Velika pet. Se strinjam. Še nikoli se nisem tako dolgo ukvarjala s seminarsko. Čeprav je tisti srednji vek malce zmeden.
Piškotki. Smeh. Katarin. Smeh. Še vedno okoli lutam z skoraj prazno urbano. Sicer pa nikoli ni tega avtomata ali pa urbanomata na primernem mestu. Joj. Oh pa te plesne. Sama zabava, če jo znaš narediti. Sploh če se še bolj zabavaš ob pogledu na ostale, ki so smrtno resni in preveč zavzeti v gledanje nog in šteje korakov. Midve pa sva se čisto vživeli. Noro. Santos. Venček. Četvorka. Prilagajanje. Poskakovanje. Plesanje z energijo in največjim nasmehom. Ha.
Odštekana ženska z modro čupo, ki malo spomina na eno sošolko. Pa en tip, ki je bil v komi in prej spominja na velikega 14-letnika, kot na 20+. Debate o življenju. Preteklosti. Nesrečah.
Saj, če ne bi gledala VIP magazin, tisto na tv3, ne bi ugotovila, da je podoba Katharine čisto drugačna. Iz dolgolase nakodrane rjavolaske je postala kratkolasa blondinka. Fino. Nad njo sem bila navdušena, ko je tekmovala na idolu in občasno obnovim to navdušenje
Avatar. Lahko in izključno trdim samo eno stvar. Noro! Razen butastih američanov. In rahlega glavobola po gledanju. Drugače pa ta 3D efekt. Ta nora narava na Pandori. Kako so povezani med sabo. Bitja. Drevesa. Resno waaw. Ampak človeštva nobena zgodovina nikoli ne bo naučila, da naj v tuje ozemlje ne posegajo. Kot so v Ameriko šli samo zaradi zlata in indijance totalno uničili, tako je bilo tudi tukaj. Kaj vidijo v bogastvu. Kaj je na tem? To nima nobene vrednosti. Nikoli ni imelo. Povejte mi enega srečnega bogatega človeka. Se mi je zdelo, da vam nič ne pade na pamet. Domišljijski svet tako sede. Ker si saj za nekaj časa nekje drugje.
Mamica z otročkom na vlaku. Bila sta prav prikupna. Vse mu je razlagala, on pa je z zanimanjem poslušal in opazoval. Mulci. Bum vrata. Notri. Bum vrata. Ven. Bum! Draperija snega na strehah ljubljanskih starih hiš. Danes sem pogruntala, kako je vogal in vrh hiše, v kateri je Zara, zanimiv. Premalokrat se, čeprav se dostikrat, zazrem v nebo.
Preklala se bom. Nov pralni stroj stoji sredi hodnika.
James Horner - Jake's First Flight
Kdaj pa je res zabavno naleteti na pesem, ki sem jo hotela najti.
Zjutraj se mi ne da vstati. Ne da se mi obleči, se usesti v avto in odpeljati. Večino dneva tako ali pa tako izgledam kot hodeči in nemi zombi. Juhej zame.
Okupator. Ali blazen dolgčas med slovenščino. Ja no danes je šlo vse povedano samo skozi ušesni votlini. Mislim, da se je povezava do možganov zgubila, ker zelo redke informacije potujejo tja. Ok. Na koncu sem ugotovila, da sem si iz današnje seminarske čisto preveč zapomnila, pa čeprav sploh nisem poslušala. Ha.
Ne vem. Bolj kot gremo v sodobnost, večji psihiči so tej pisatelji. Pod kakšnim vplivom naj bom pa potem jaz? Veliki briljantni valček, ja. Norišnica. Absurd. Totalna zmešnjava. Imam občutek, da še več takih in se bo zdaj zdaj meni tudi zmešalo.
Toplenje snega z svetlobno hitrostjo. No vsaj pod vplivom sončne svetlobe. Ker je bilo precej toplo proti ostalim dnem. Oranžen balonček je šel papa.
O ogabno. Spet sem naletela na tisto žensko v tisti kuharski oddaji med NLP-jem. Grahov pire. Ona je dodala pridevnik pravljično. Jaz bi rekla bruhanje. Ne razumem kaj je tako užitnega na pol pečenem mesu. Če je še rdeč notri. Ogabno. Poleg tega pa nalaga. Nalaga. In nalaga. Čeprav stvari in kuhnjico ima prisrčno. In če bi naši znali vsaj na približno poimenovati dele. Ker poskušam najti ta del, ampak ima na rtv-ju oznako 35. del. Kje da fak naj najdem 35. del, če ima vsaka sezona komaj 13 delov. Res so talenti.
Najboljši je okus vode, po spitem kozarcu pomarančno-limoninega izžetega soka. Mmm. Snežak, ki je postal zaspan po celodnevnem sončenju. Nune pojejo.
Črno-bele fotografije so najlepše. Niti z vso paleto barv ne moreš izraziti tega kar lahko z dvema preprostima barvama.
