Rdeče cedilo

Ležim. Jem. Kuham. Strmim v zaslon. Razkuham. Se osvežujem. Jem. Gledam. Opazujem. Poslušam.

Skratka počnem nič koristnega. Razen kuhanja. Pa še to ni kaj nič prida, ker sem makarone razkuhala.
September je prinesel nov val epizod posameznih serij. Ameriški top model se ponosno predstavlja že z 15 sezono in za dekleta zelo mamljivimi nagradami. Novi top model bo krasil italijanski Vouge. Zanimivo. Izbor pa pester kot vedno.
Tudi vampirji so se vrnili. The Vampire Diaries z novim delom. Zelo temačen. Mislim tako scensko in vse. Ne skačem od navdušenja, le vesela sem da lahko zopet opazujem grimase enega izmed bratov, Damona.

Nova prenovljena stran tetrisa mi pa čisto nič ni všeč. Joj.

Agnes - Release Me

Tek v avto

Danes uživam v dnevu. Vsaj večino časa sem poskušala. Ker je bilo prijetno. Ker je bilo družabno in zabavno. In ker nikoli ne veš kdaj lahko to ponoviš. Izkoriščam trenutke, pridno.

Praga bo. Imamo vozovnice.
Vožnja v Ljubljano je bila blazno zoprna. Avtocesta je bila popolnoma mokra. Voda je pršila naokoli sonce pa nabijalo in se odbijalo od tal. Še vedno mi ni jasno kako sem prišla do glavne. Poleg tega je bilo pa čakanje za parkirišče tudi nekaj boljšega. Ko se avtomat ne razume s tabo in ti napiše, da je parkirišče zasedeno in te noče spustiti naprej. Pfff.
Še tisti za mano je uporabil precej krepke besede čez Ljubljano na splošno. Auč.
Ampak sem uspela. Z nekaj pomoči in usmerjanja, ker pač se ne parkira tam kjer sem jaz poskušala, če je še del parkirišča popolnoma prostega.
Kakav. Ne samo spit, tudi malce polit. Moja prelepa torbica je sedaj rahlo kakavasta.

Ugotovila sem, da se še nikoli nisem vozila do BTCja po centru. Vedno letim po obvoznici. Peljala sem se pa že velikokrat. Vse enkrat prvič.
Koliko trgovin. Koliko oblačil. Čevljev. Kakšne traparije se lahko počne po garderobah. V kaj se lahko stlačiš. Oh, neprecenljivo. Če pa kaj ne rabiš kupit, so to trenutki preživeti v garderobah, ko se tlačiš v nemogoče stvari.

Tek mimo trgovin. Ogromne kaplje so padale z neba. Midve pa sva vzeli pot pod noge in se po najhitrejšem postopku spravile v avto. In obtičale pod streho v močnem nalivu. Kaplje so bile tako grozno velike, da so te zmočile v sekundi. Premočen si bil že od petih.
Oblak se je odtrgal.

Povsod imajo tisto, kar sem nekoč tako zagreto iskala. Ogrlice iz kamej. Imitacije.
Ampak še vedno ostaja moja ena in edina. Čeprav se je to razpaslo povsod. Mogoče mi kdaj prekriža pot še kakšna vredna nakupa.
Avtomat za gorivo pa je zgodba zase. Čisto razumem, da se lahko skregaš z njim. Dejansko najprej zahteva plačilo šele nato lahko polniš. Nič jasno.

Pot do BTCja pa ni bila edina. Bila je še pot proti Domžalam. Vedno pridem iz Kranja. Ampak nič me ne stane, če naredim ovinek in dostavim do vrat. Nekako pogosto to počnem. Preveč sem dobra in ne morem si pomagati. Poleg tega pa je "osrečiti" ljudi s takimi malenkostmi zgodba zase. Zakaj ne?

Sanje. Kaj je s tem? Še malo pa me bodo začele spravljati ob živce. Resnično so doživete, skoraj resnične, oprejemljive.
No, za trenutek bi si želela da bi to bile. Ampak so tako oddaljene in neresnične. Nemogoče.
Trenutki v vodi. Trenutki na nabrežju. V soju avtomobilskih žarometov. Waaaw. Vzamem to. Čeprav se mi tisti en in edini, najbolj zanimiv in čudovit prizor prikazuje na vsake toliko časa pred očmi. Že cel dan.
Po drugi strani pa je že rahlo 'kripi' tole vse skupaj. Ne morem toliko zaporednih noči sanjati isto. Mislim ne isto, samo isto osebo. Z drugimi ljudmi. V drugačnih okoliščinah. Zmešalo se mi bo.
Ne razumem zakaj me to preganja. Nočem da me. In pojma nimam kako je do tega prišlo. Ampak konstatna pojava zdaj niti ni več tako mikavna.
Poleg tega sem imela pa še videnje NLP-ja v sanjah in v tistem sem se ravno prepričevala, da to sploh niso sanje in bila čisto razočarana in prestrašena. Potem pa se zjutraj zbudim in na veliko olajšanje ugotovim, da me je domišlija izigrala.

Prepisani. Nova slovenska zadevščina. Videla sem še zadnje sekunde odštevanja.
Kdo bi vedel kaj naj si človek misli.

Čeljust mi bo odpadla in zadušila se bom ker sem si od samega šoka zatlačila pest v usta. Fak. To ni res. To se ne dogaja. Skrila se bom in ostala skrita dokler ne bo šlo mimo.
Resno? Fak. A sploh lahko preklinjam na blogu?
Še malo pa bom prestrašena hodila okoli in gledala okoli vogalov, ker me bo popolnoma napsihiralo vse skupaj. In ne morem razložiti. Ne morem tega ubesediti, da bi se olajšala.
Imam pa še eno preprostejšo razlago - zgolj in samo naklučje. To bo to. V to se bom prepričala.

Ali lahko nočem tega kar si želim?

Bryan Adams feat. Melanie C - When You're Gone

Grenak poraz

Obupan in obupen navijač sem. Zgubili so.
Pomojem jih je pokopalo vzdušje in energija v dvorani, ki je bila namenjena Turkom. Pa drugič.

Sploh nisem tako neumna kot zgledam. Zakaj ta stavek in njemu sorodne "pogosto" slišim?
Ljubljana. Za moralno podporo. Za kavo. In druženje.
Prileže se, kljub deževnemu vremenu. Kljub temu, da sva morali pohiteti po ulicah centra pod malim dežnikom, ker se je utrgal oblak. In da se je mali avtomobilčič znašel čisto, čisto nakoncu parkirišča, ker je bil zaseden. In da je odroševanje šip prava mala dolgotrajna nadležna zadevica.
Cenim predor pod gradom.

Občutek biti v Križankah po tem, ko nisi več tam, je čuden. Tako prazno in odtujeno deluje vse skupaj. Čeprav je isto vse. Stopnice. Stene. Vrata. Slike. Še celo isti seznami nadomeščanj na oglasni deski. Pa vseeno deluje prazno. Kljub dijakom, ki so se trli na hodnikih. Ljudje, ki obiskujejo šolo so se tako spremenili. Ko smo šli mi v prvi letnik si dejansko imel občutek, da si na oblikovni. Sedaj pa je vse - drugače. Vse bolj je podobno ostalim šolam. Ni več tistega, kar bi moralo biti. Tu je Roška. Tu je uničen sistem. Tistih 80%, ki so jih zavzemale Križanke kot ustanova, kot dvorišče kot druženje. Že s kadilskim zakonom so to malce uničili, ko se je moralo dvorišče preseliti ven. In tistih 20%, ki jih zavzemajo ljudje na šoli, so zbledeli. Prav tako. Unikatnost in ustvarjalnost je izgubljena. V delčkih ujeta na liste papirja. Ampak izgubljena med posamezniki.
Naše Križanke pa bodo vedno stala in obstale. Spomini in ljudje.

Sprehod po dežju. Kljub ukrepom mi je desni škorenj še vedno puščal. Ampak hoditi med kapljami zna biti kar prijetno. Takrat ko kaplja, ne takrat, ko dežuje.

Pozabila sem že kako so pogovori preko msn-ja lahko zanimivi.

Daughtry - September

Skodelica kave

Neprecenljivo. Kakšen izraz na obrazu. Ko ponesreči, popolnoma nenamenoma ustrašiš nekoga, ki niti ne ve zakaj se gre. O, umrli smo od smeha. Res neprecenljivo. Svetovno. Bivši sošolec.

Ignorancija se nadaljuje skozi leta.
S pozabljenim razlogom. Iz principa.

Skodelica kave. Ata na obisku.

Danes ostajam brez besed in brez idej. Ker sem se ujela nekje med igranje tetrisa in igranje pasjanse ob četrti knjigi Harry Potterja. Skratka življenje na minimumu skorajšna vegetacija. Nič ni z mano. Nič ni z mene.
Z vmesnimi premori pa poslušam še tisto pesem Remember, ki sem jo objavila pred dnevi. Blazno všečna mi je.

Kylie Minogue - Get Outta My Way

Supermodel

Supermodel Slovenije na tem novem programu Pop Brio. Sam program je s svojo podobo precej nadležen in z imenom še bolj. Za šov pa sem bila prijetno presenečena.
Mislila sem, da bo polom, pa niti ni takšen. Hrvaški top model je izgledal precej bolj grozno. Vse skupaj je seveda tipična različica tistega, vsem poznanega ANTM pa vseeno. Slovenski je pa niti ne zveni tako čudno. Nika Urbas ima zanimive komentarje. Čeprav knjižna slovenščina zveni precej prisiljeno.
Ajda pa močno spominja na Marjorie iz 11 sezone ANTM. In nekatere so tako samovšečne, da človek sploh ne more verjeti. In vse, ki mislijo kako kul so, so tako prekleto nadležne in zoprne.

Na Youtubu pa kroži filmček o neverjetnem sočutju mačk. Kako maček poskuša rešiti povoženo mačko. Žal neuspešno. Ampak gane.
Šokantno ni beseda, ki jo hočem izraziti. Presunilo me je, je primernejši izraz. Ob posnetku občutiš da se ti v kotičkih očesa nabirajo solze. Poleg tega pa glasbena podlaga vse skupaj precej podkrepi.

Ujeta sem med branjem Gospe Bovari in Harry Potterja - Ognjeni kelih. Pozabila sem že, kako neverjetno zanimive so knjige v primerjavi s filmi. Akcija, podrobnosti. Stvari za katere mislim, da sem jih videla, ampak sem si jih samo živo predstavljala. Vse tisti dogodki, ki so bili spuščeni ven. Vse tisto, kar pričara posebno vzdušje knjigi. Tega filmi ne bodo zajeli. Nikoli.

Wolf Gang - Back to Back

Čarobni napoj

Postajam zvesti navijač. In komentator na drugem progamu je bil tako blazno nezanimiv. Šport TV pa je med drugim imel dva popolnoma entuziastična komentatorja, da si imel občutek, da gledaš popolnoma drugo tekmo polno akcije. In ja naši so premagali Avstralce tako, da bodo šli domov v šoku. Sicer je moje navijanje onemogočal obliž na ustnicah ter tisti del, da sem še vedno malo brez glasu. Hropem in piskam, kar ostalim prinaša neznansko veselje, ko se ob to spotikajo.
Kulj je čisto kul. Poleg tega pa sem že pozabila od kje sem se to navadila.

Zalotila sem se pri pregledovanju koles na internetu. Pri tem pa se je za hrbtom pojavila mati, ki me je na smrt prestrašila. Ja slabo vest sem imela, od samega šoka sama nad seboj.
Jaz. Kolo. Khm.

Cenim drobne trenutke, male malenkosti. Ker te nakoncu pomenijo največ.

Misty Miller - Remember

Sejem Eurobike

Ponoči sem se prav v skrbeh zbudila, da moram dati računalnik polnit. Naslednjič pa je že zvonil mobitel.


Prav prijeten zajtrk v malem hotelčku malce ven iz mesta. Kjer se je število miz občutno povečalo z občutkom iluzije, uporabe ogledal.
Jajčka. Sirček. Pravi čaj. Okusen sok. Nemška Nutella.
Še bombončke, ki so me čakali na postelji sem spakirala in že smo bili na poti. Po zamegljeni pokrajini smo hiteli še malce oddaljenemu cilju.
Brez glasu sem popolnoma in že dva dni ne morem ob avtu prepevati, ker samo piskam, potem pa ga zmanjka.


Prispeli smo v Friedrichshafen po navodilih navigacije. Skupaj s pomikajočo se kolono vozil. Ko smo zaslišali nekaj v smislu, da je naš cilj na desni smo na levi zagledali privatno parkirišče in tam pustili avto.
S kovčkom v rokah in torbico na rami smo odpeketali v hale. A1 do A7 potem pa še B1 pa vse do B6.
Koles toliko, da se ti zmeša. Vseh mogočih firm. Vseh dimenzij. Barv. Oblik.
Navadni. Cestni. Gorski. Tekmovalni. Taki s tremi kolesi. Mestni s košarico. Retro. Popolnoma vesoljski.


Poleg tega pa je bilo še vse kar spada h kolesom. Od čelad do rokavic in sedežev. Še sedeš take oblike, da te vedno nekaj za rit drži.
Ne morem verjeti, ampak še sama sem se navdušila nad dejstvom, da bi imela kolo. Ja, pač jaz se ne vozim s kolesom. Le za potrebe fotošutinga. Ampak takih retro koles se pa ne bi branila.


Videla sem cele tri, ki bi bili primerni. Čeprav bi prvega izločila zaradi ravne štange, ker v ozkih hlačah nisem mogla niti noge dati čez. Drugi ima malce visoko ceno. Tretji pa bi bil primeren, čeprav ni tako noro prisrčen kot pikčasti. Pri Electri imajo tako noro čudovita kolesa. Dodatke in vse. Navdušena sem in impresionirana. Še čelade niso kot čelade ampak bolj kot klobuki, pokrivala. In še vedno mi ni jasno kaj je ta opica Paul Frank. Se bom morala pozanimati.
Rezultat vsega skupaj pa so bile občutno preutrujene noge in stopala. Po celodnevnem ogledu in neprestanem stanju na nogah je to neizbežno.


Pot domov pa je bila dolga. Sicer so imeli v nasprotni smeri še daljšo, ker se je nabrala kakšnih 7,8 kilometrov dolga kolona in se niso premaknili popolnom nikamor. Stali pa so pred rdečim semaforjem na avtocesti.
Potem smo ugotavljali - kdo se dejansko iz 130km/h ustavi pri rdečem semaforju na avtocesti. Ok, no mogoče pri hitrosti 100 ali 80 km/h, kot so pred predori. Ampak kateri je prvi junak, ki to stori. Ali ljudje preprosto ignorirajo prometno signalizacijo.


Resno prehajamo iz pubertete in uporništva, ker se čisto počasi in nezavedno nehamo upirati stvarem. Spreminjamo se. In zdi se mi, da sem se te počitnice ali pa to leto tudi sama precej spremenila. Halo, gledam šport, navdušujem se nad kolesi. Kam gre svet. Smeh.


Sedaj pa non stop kašljam. Težko požiram. In imam velik herpes. Spet.
Blazno nadležno.

Helmuth Lotti - Catharina

Bavarska

Švajne. Ojro.
Naš izlet v dežele severno od nas. Na srečo je bil odhod iz zelo zgodnjih jutranjih ur prestavljen na malce manj zgodnje.
Odšli smo z malce težav, dvakrat. Ker smo pozabili mobitel, kateri lump se je sicer ves čas prevažal v avtu. Ampak izkoristimo to in spoznavanjmo nove odseke v okolici.


Sem totalno brez glasu. Predvsem piskam in moj oče se blazno zabava.
Celo vožnjo, ali pa vsaj večino sem se nasmihala sama sebi ob spominu na včerajšni dan in dejstvu kako neverjetno kul ljudje – prijatelji me obdajajo. In kakšne zahvalne govore dobivam po sms-ih. Ganjena.


Mati je izpustila več kletvic med vožnjo, ker razmere na avtocesti v Nemčiji so res adrenalinske. Vsi imajo avtomobile boljših znamk in tokrat smo mi sodelovali z njimi. Pardon, vsi imajo avtomobile nemških znamk. Te pa se v svetu dojemajo za luksuz. Ampak Nemci so le Nemci.
Imeli smo izletno vožnjo po Münchnu. Sodelovanje z znaki in navigacijo je precej naporno. Sploh, ko trdita vsak svoje. Ampak smo našli tisto našo “priljubljeno” ulico. Nazadnje smo med trgovinami Prada, D&G, Louis Vuitton in Chanel iskali – kebab. Auč. Ja, defitivno smo zgrešli ulico. Ampak tokrat nas je znak za parkirno hišo in ostro menjanje pasov pripeljal zopet na naš poznani kraj. Ampak nisem se mogla upreti napisu Jimmy Choo in pred njim pridno pozirala. Poleg tega pa sem vstopila v trgovino in se počutila kot da sem prišla v raj. No skoraj. V glavi se mi je vrtel tisti poznani stavek: “Mislim, da sem umrla in prišla v nebesa.” Ostalo je samo pri opazovanju in cen, da bi me vrglo na rit sploh nikjer ni bilo napisanih. Ampak stala sem nekaj stran od znanih čevljev. Božansko. Da bi jih spravila na nogo, potem pa verjetno ne bi imela nič za napisati, ker bi bila še vedno v šoku in brez besed. Ampak o tem nisem bila niti pripravljena razmišljati.


Ampak rešil nas je pogled na Zaro. Bolj znano in bolj priljubljeno trgovino, kot ta “visoko zveneča imena”. Brezveze. Čeprav bila pa je paša za oči ob vseh velikih svetlečih napisih znamk.
Ljudi se je trlo. Pa niso bile ne razprodaje, ne nič. Samo navaden petek dopoldan, ki se je prevešal v popoldan.
Sicer Zara ni bila na tisti glavni ulici zato smo jo iskali in ob črkah H&M sem skora cvilila od veselja. Ne morem verjeti, da včasih nisem marala te trgovine. Sedaj jo obožujem, no po novem še bolj obožujem Ann Christine pa vseeno.


Koliko cunj. Koliko ljudi. Kakšen labirint. Imeli so prisrčne čevlje brez številke, ampak sumim da so bili 36. Dobila pa sem nekaj majčk in jopico. A ni jopica smešna beseda?
Potem pa še sto ostalih trgovin. Tudi Ann Christine med njimi, kjer sem si z veseljem ogledala tisto, kar gledam dejansko že nekaj časa. Pa vseeno vedno nekaj uporabnega staknem.
Kosilo v McDonaldsu. Body Olympusa za 199€ in nora sem ker nisem kupila. Ampak ne morem se posloviti od svojega zvestega kompanjona na tako krut način. Ko mi nadvse čudovito služi že štiri leta. Čeprav počasi razpada in mislim, da ima težave z avtomatičnem ostrenjem, ampak midva se ne dava.


In nek možakar je risal podobe Ledene dobe, Shracka na prav poseben čaroben način. Natančno in počasi. Ljudje, vključno z mano, so obnemeli in za nekaj trenutkov samo nemo opazovali mojstrovino, ki je nastajala pred njihovimi očmi. Res je bilo čudovito in prekrasno.
In koliko psov se sprehaja po Münchnu. Ob vsakem smo spustili glasen iii ali pa se spomnili na našega črnuharja, ki nas zvesto čaka doma.
Šoping je res naporen šport in smo se utrujeni z bolečinami v nogah, ramah in rokah vrnili v parkirno hišo in krenili na pot proti jutrišnemu cilju. Ne čisto do njega ampak v eno mesto pred njim, kjer smo se namestili v udoben hotel.
Hotel Am Südring. Memmingen.


V tem mestu pa imajo zelo zabavno infrastrukturo. Malih mestnih pisanih stavb v katerih se nahajajo vse znane in manj znane trgovine in po mestnih ulicah poteka umirjen promet. Prav prijetno malo mestece. Malo pa zato, ker ga je poimenoval tako moj garmin, ki ga nikakor ni mogel najti.


In porchejev je toliko, da sem se začela sama sebi smejati, ker sem mislila, da so se že norca začeli delati iz mene. Trije so bili parkirano in nato sta še dva en za drugim pripeljala mimo. Ampak to je bilo samo na nekem koncu. Ogromno jih je povsod. Kot the minijev in podobnih zadevic.
Sedaj pa ležim v “svoji” sobi, nadstropje nad starši in zrem v luč na stropu, ki je čisto secesijska. Jutri pa naprej.

Europe - The Final Countdown

PS. To bi moralo biti objavljeno včeraj pa je prišlo do zapletov, ker sem talent in se najprej prijavim na telefonu namesto na računalniku in potem imam sranje.

Spletišče

Sanje. Tako blazno žive.
Letela sem na kolesu. Ubistvu sem bila na balanci, medtem ko je nekdo poganjal kolo v zraku. Kot E.T. in jaz sem bila ta vesoljček na tistih plakatih. Čeprav po pravici, filma sploh še nisem gledala. Celega.
In bili smo ob bazenih in oseba, ki me zdaj že redno "preganja" v sanjah je z menoj ugotavljala imena zvezd. Prepirala sva se o tem, ali v velikem vozu obstajajo zvezde po imenu Buda in Hvar. Čeprav je tako pisalo na vseh kartah v sanjah. In potem je pristal v bazenu in postal podoben enemu iz Jonas bratov. In nato sem se šokirano zbudila.

Kako kruti so lahko ljudje. Kako lahko drobcena nemočna bitjeca, ki so nadvse prisrčna in ti prinesejo veselje tako brezčutno in brezsrčno vržeš v vodo. Ko bevskajo in cvilijo, nemočno prosijo, ampak ne. Končajo v reki, kjer nimajo nobenih možnosti več.
Pa takšno veselje prinesejo psi v življenje. Ko prideš domov in te pred vrati vedno z navdušenjem čaka. Ko rit goni sem ter tja, ker je tako vesel, da te vidi. In ko mu ti od vsega veselja skočeš v objem in ga počohaš, sta ob srečna. In tiste velike rjave učke, ki te spremljajo povsod. Veselje, ko dobi kost, nagrado. Ko mu vržeš žogo, da steče ponjo. Ko čez ograjo opazujeta okolico in zgledata najbolj kulj. Ko se igra z drugimi psički in samo nemo stojiš in se mu smehljaš, ker vidiš da uživa.
Ampak niso vsi deležni tega. Šteje pa že to, da vsaj enega črnuška narediš za najsrečnejšega kužka na svetu. Ron je pravi mali srček.

Marmaduke. Kako kulj je pa ta film. Ob takšnih filmih se na sredi ustavim in stečem do svojega kosmatinca in ga začnem od vsega veselja objemati. Luštni so filmi z živalmi, sploh psi. Čeprav z zlajnano vsebino, ampak Owen Wilson je tako blazno zabaven tudi, ko samo posoja glas.
Poslušala pa sem tudi koristne nasvete, kaj narediti če zamuja letalo. Če izgubijo prtljago. Ali če odpovejo let. Lahko zahtevaš odškodnino. To.

Jedla sem kvas. Delila koristne nasvete in tudi sama spekla mafine. Z belo čokolado. Mmmm.
Pri tem sem posnela kuharske nasvete za... Saj ve.

Vsi so navalili name in pri tem sem se odločila za dostavo mafinov po poznani poti. In sem se čisto ponesreči in čisto ponaklučji znašla na praznovanju. Irena - vse najboljše. Jutri.
Imeli smo rejli po vasi in ostali s celimi mafini, medtem, ko je druga ekipa prišla z raztreseno mafin-torto in svečkami. Sestava. In že so gorele svečke in se s pomočjo njenih staršev tihotapili v hišo, v sobo. Kjer smo jo ničhudega sluteč presenetili. Ona pa je jamrala glede pospravljenosti sobe, a se noben niti sekiral ni. Potem pa so prišli še ostali in kmalu smo se znašli za mizo polno dobrot ob štorijah iz otroštva. Albumih, kasete pa na našo veliko žalost niso delovale.
Spontano je najboljše. Takšno nenačrtovano, nenadno. Ko rečeš in narediš.
Ne tisto, ko rečeš in načrtuješ. To zna izpasti naporno, tečno in nezanimivo. Ampak, da se dejansko nekje pojaviš, to je cel point vsega. In ja, velikokrat sem pri volji za takšne stvari. Za nekaj vožnje, do nekoga, da lahko tretjega osrečim. Čeprav se poti do prijateljev včasih zdijo dolge, hitro minejo. En, dva, tri in si že tam. In če je prevožena toliko večkrat, tem bolje.
Samo rdeči semaforji so kriza. In če so na poti od Kranja do Domžal vsi rdeči, se nakoncu že sama sebi smejim, ker ne morem verjeti, da se še vedno dogaja.

In potem sta ubiti dve muhi na en mah. Volk sit in koza cela. Ker sem pekla mafine za Laro, posledično Ireno, medtem, ko sem se z Urško menila za sprehod. Ampak sem prej hotela izvesti dostavo, ki pa se je razvlekla. Ampak tudi ostali dve sta prišli na svoj račun, ko smo si naredile piknik sredi sobe. Pse pa zaprle na prostorn vrt, da so se po mili volji podili gor in dol. Stari spomini. Stare zgodbe. In novi načrti. Mogoče morje. Izlet v Ljubljano. Nakupovanje v Celovcu. September se v tem primeru zazdi tako blazno kratek. In potem bomo brucke.

Andrej Šifrer - Za prijatelje

Pesem pove vse in se mi zdi, da super zaključi dan. Z velikim, ogromnim, srečnim nasmeškom na ustnicah in iskrico v očeh.

Govedar

Letos se mi je obrnilo čisto na glavo. Sem skoraj najboljzvest in najboljglasen navijač doma. Skoraj sem se naučila tudi kaj je ofsajd pri nogometu in asistenca pri košarki. Skoraj.
In tako sem jaz sedela na kavču v navijaški majici, ki jo vidite na televiziji in se kregala na Brazilce, ploskala ob zadetkih Slovencev. Še žvižgala bi, če mi bi uspelo.
In so zmagali. In tako se počutim, da sem pripomogla k zmagi pa čeprav doma pred televizijskim zaslonom. Ampak z navijaškim duhom je vse mogoče.


In ta dan se mi zdi neskončno dolg. Čeprav je prvi september in bom še jaz to poudarila. In lahko sem ga mirno prespala v ne-tako-zgodnje jutro. Ker ne morem verjeti, da mi prvega septembra po 12ih letih ni bilo treba v šolo. Dosežek. Jeeej.
Hotela sem raztrositi svoje želje za lepo šolsko leto naokoli pa sem rajši podprla svojo lenobo in se obrnila okoli. Rabim spanec, ker se psihično pripravljam na petek, ko bom šokirano vstala čisto prezgodaj, še preden bo sonce vstalo.
Moj bratec je pa fazanček in veselo izkoriščam to priložnost. Čeprav mi je preprečil pisanje F-jev. Ah.


Camp Rock 2 je tako blazno nezanimiv in antipatičen film. Z Demi na čelu. Ta tovarna Disneyjevih plesočih in pojočih zvezd sploh nima občutka za talent. Težko jih je poslušati in gledati hkrati. Ker na zelo nenaraven način odpira usta. Mogoče je pa prirojeno. Ali pa se pači.
Poleg tega pa rabijo stilista/kostumografa odpustiti. Ker je nekdo, ki je občutno prestar in za mlade kombinira nekaj kar misli, da vidi ali pa je nekdo, ki je zgrešil kariero. Ja, tudi sama se sprašujem kako mi je uspelo do konca pogledati in po drugi strani razumem brata, ki je po prvih desetih minutah zaspal.


Pri tetrisu sem prišla do milijon točk, 43 stopnje in nekaj pod 400 podrtih vrstic, ampak sem ponesreči pozabila shraniti sliko. Glavni in edini komentar, ki je bil slišan pa je bil izrabljena fraza: "Ti res nimaš lajfa."
Nenavadno, a?
Grozno je jesti moj najljubši golaž, ko sem brez okusa. Popolnoma. In potem se zdi vse enako. Od ledenega čaja, sladoleda pa do golaža. Ni mi všeč. Pa ravno golaž je.


Dan je resnično dolg, pa sploh ni ponedeljek.
Še en mesec počitnic. In Moulin de la Galette sem morala zamenjati. Z Monetom, kar je tudi blazno všečno. Njegova makova polja in senčniki. Oh, uživam v impresionistih na moji steni.

Stevie Wonder - Signed, Sealed, Delivered, I'm Yours