Denzitometer

Kako fino je gledati P.S. I Love You v intervalih. Pri tem piti čaj in jesti sladoled. Vse naenkrat.
Še vedno lahko sanjam o Irski.

Sicer pa dan. Ni omembe vreden. Kot vreme sem bila. Skupaj z razpoloženjem razvlečena čez vse in povsod. Neverjetno zaspana.
In končno sem ugotovila kaj je ta D in meter, cele besede se še nisem naučila. Ampak to napravico poznam. Nekoč sem se ubadala z njo. Kar precej časa. Z vsemi kliki in barvami in vsem.

Angus & Julia Stone - Big Jet Plane

LPP pisarne

Tipkam osnutke in potem zmankuje besed za tisto, kar bi res želela spisati.

S takšno pretirano lahkoto se lahko sesedem, da človek komaj verjame. In tisto, kar je videti ni nič v primerjavi s tistim kar čutim.

Tako preprosto se je zgubiti v svetu angleško govorečih ljudi, ko se zdi vse popolnoma drugače in če bi si zamislila to pre enim mesecom bi rekla, da se mi bo popolnoma zmešalo. Kot tudi vidim poglede ljudi, katerim to omenim. Popolnoma šokirane in obsojajoče. Jaz pa sedim na udobnem kavču in poslušam ljudi in vsrkavam informacije. Odkrivamo pa tudi zabavne trditve oziroma slišane stvari. Preprodajalec. Hipi. Lunatik.

Res sem si zaželela. Tako, da sem se zgražala sama nad seboj. Ker tega ne smem. In ja nekateri me puščajo s čudnim pogledom in čudnim občutkom, ko grem mimo in jih nepričakovano vidim na troli. Še celo pot sem se tresla. Pa ne znam definirati zaradi česa.

Izgubljenih 20€ je povrnjenih. Ampak sedaj se bom izogibala tehnike in urbanomatov. Nikoli ne tlačim denarja tja.

The Impalas - I Still Love You

Kontradiktorno

Kakšen dan.
Trenutno se nažiram mint bonbonov. In preganjam misli. Jih zlivam na papir.

Včerajšni večer sem preživela v prjetni družbi ob prijetnem vzdušju. Kamin. Udoben kavč. Šalica čaja v rokah in glasno komentiranje dogajanja v hiši. Z izjemo zadnjega dela se zdi to tako kot bi brali v kakšni zgodbi. Pa ni. Bilo je resnično in pristno. Kot se je pojavljal nasmeh na obrazu, ko sem se zavedala tega dejstva. Tistega, ki uživaš v trenutku, ker veš da lahko.
Le kako ne bi. Zadnje čase se učim uživati v trenutkih, ker nikoli ne veš kdaj bodo minili in kdaj se bodo ljudje zopet podali stran. In zato sem izkoristila popoldne in večer za super družbo ob super vzdušju.
Z Uršo, Ireno in Laro. Obilico čokolade in še več smeha. Ko smo se razkomotile in pozabile na dejstvo, da se vidimo zgolj občasno in se nam je zazdelo, da smo lahko samo tam. Kot, da noben ne bi odšel nikamor. Metka. ZM.
Z Lukom, ko sva se igrala in se zabavala z vsemi igračami z nemogočimi imeni. Vse bi se samo borilo in teplo. V kaj spreminjajo otroke. Ampak je bilo zabavno.

Law Abiding Citizen. Kako zanimiv film. Sicer preveč prizorov pri katerih sem gledala vstran pa vseeno. Zanimivo. Nenavadno. Če bi ga sama gledala se ga nikoli ne bi spravila.
In kako preprosto je ob istem trenutku misliti popolnoma enako stvar s časovnim zamikom. Nenavadno.

Prišlo je jutro in zastoji na cestah. Zato pa imamo vlake.
Celih 6 nas je bilo na vajah iz fizike in tiste 3 minute, so izpuhtele. Ker je bil vesel, da še kakšnega vidi. Ker smo imeli zopet novega asistenta, ki bi začenjal vaje že ob 8ih. Joj.
In bila sem na tabli in čakala na odgovor. Ker se mi ne sanja, pa bo kolokvij tu kot še preden bomo mignili.

Prvi čajček. Bebe. Semafor. Na dolgo in široko. Ker nama je uspelo.
Drugi čajček. Bivše sošolke. Plečnik. Po dolgem in počez. O tem in onem. Ena čez drugo in podobno. Ker je redko, da se nam uspe dobiti. Pa se nam.
Spregledala bom dejstvo, da če si druga oseba, ki piše iz moje številke, ti vsi odpišejo. Ignorirala bom to.
Čudno se mi je zdelo. Drugače. Oddaljeno.

Važno, da se mi je končno nekdo dal avto za peljat. Pa sem ga pripeljala domov. No do tja, kjer sem lahko svojega vzela. Pač je bilo sicer bolj počasno speljevanje in zafrkavanje z brisalci, ampak misija je bila opravljena. Super sva sodelovali. Smeh.

Tankanje je lahko zabavno, ko greš plačati bencin. Če odštejmo dejstvo, da te kruto oberejo je zabavno, ko te gospod znotraj zabava in mu odgovoriš z 'dober večer' in on se s pogledom zazrev ven in reče 'pa je res večer'. Poleg tega pa sem dobila polno nalepkic. In se nasmejala.

Čeprav se mi je v naslednjem trenutku zazdelo, da bi lahko počela traparije. Črne.
Kaj se ti zgodi, če poješ preveč perpemintastih bonbonov?

Bon Jovi - I'd Die For You

Bogomolka

Tih deževen dan. Jaz pa na znano pot. Ker...
Prste umikam iz tipkovnici in jih zopet polagam nanjo. Usta se giblejo kot pri zlati ribici in ne vem kaj povedat.

Jutri imam polno opravkov popisanih v beležki, danes pa samo eno ime.

Tiger. Bogomolka. Kača. Opica. Žerjav. Borilne veščine po podobni živali. Zanimivo je videti take stvari. In oddaja Šepetalec psom te pušča z odprtimi usti in velikimi očmi. Oh, kužki.

P!nk - Raise Your Glass

Ultimat frizbi

Danes je vse skupaj tako tako. No, tak občutek pušča dan. Ker je bil po eni strani zelo kulj, po drugi strani pa grozen.

Ta teden, sem videla Američane večkrat kot lastne sošolce/kolege. Danes sem bila zopet v Tivoliju z njimi. Čeprav za kratek, a odličen čas.
Igrali smo Ultimate frizbi in tokrat nisem ostala za fotografskim objektivom, ampak sem se pridružila akcija. Noro.
Veliko je tekanja gor in dol. Na vsake toliko smo bili vsi popolnoma zadihani in sopihali v oblačen dan. Ampak smo zmagali. Prepričljivo in bili smo super tim. Sama sem tudi prislužila nekaj točk in izvedla nekaj zanimivih metov, ki so bili pospremljeni s komentarji "nice throw Kaja".
In bilo je lažje, saj sedaj poznam že vse in vem kdo je kje, ker prejšnič je bila ena velika zmeda. Super mi gre.
Nekako se izkaže, da so druženja z njimi tako prijetna.

Tisti butasti avtomat za polnenje urbane mi je požrl 20€. Grozno. Meni pa nič jasno. Rekli so mi, da jih dobim v ponedeljek. Kdo bi verjel, ampak vse je v ponedeljek.
Poleg tega pa človek ne more verjeti, kakšno dolgo dobo ima 7 minut. Skoraj pol ure. Trole in table s časom. Popolna neskladnost in protislovje.

In ko sem prebrala sporočilo, se mi je na mestu zavrtelo. Ja...
Nimam besed.
Videla sem slona v sanjah. Slona, ki mi je prečkal pot med sprehodom.

Ampak vse 'teženje' na mail in povpraševanje se je obneslo. Dobila sem čevlje. Imeli so jih. Čeprav sprva ni kazalo tako in nisem vedalo, da so dejansko bili rezervirani. In ko smo to razjasnili, je potegnila ven par.
Poleg tega sem dobila še jopčko in majčko. Super nakup za danes.

The Velvet Underground - I'll Be Your Mirror

Palamuditi

Eden izmed prostih petkov, preživet v Ljubljani.
Toliko sem govorila o tem, da se ne maram dobivati na pijači in podobno pa se bom zdaj ugriznila v jezik, ker se vsak dan s kom zmenim za prijetno družbo. Ubistvu zadnje čase samo še čajčam.


Pač že takoj zgodaj se je pokazal čudovit sončen dan. Takšen, ki nas bo grel in navdajal z upanjem, ko bo zunaj depresivno in vreme za nikamor.
Čeprav se takrat zdi, kot da sonce ne bo posijalo nikoli več.

Dobila sem odgovor, da še nekje imajo tiste copataste in tople čevlje, ki sem jih nekoč probala. Hvala za trud. Mogoče si bodo pa na podjetju Humanica shranili moj naslov, če jim bom še pisarila. Ampak kaj, sedaj vem da se lahko spravim v Šiško.


Ja ljudi iz Amerike v Ljubljani ni težko srečati, ko jih enkrat spoznaš. Tako očitno izpadejo iz povprečja s svojo ameriško angleščino. In mi je všeč. In ko me zagledajo me vsi pozdravlajo in veselo izgovarjajo moje ime, sama pa ne vem, komu bi odgovarjala nazaj. Jutri jih lahko srečate v Tivoliju. Težko jih je zgrešiti, resno.


No pač z Amy sva bile zmenjene za v Čajno hišo, ker jo obožujejo. Jaz tudi. Zdi se mi tak prečudovit prostor s kul 'balkončkom' in vzdušjem. Imajo cupcakes, ampak mi niso zadišale. Medina. Irski čaj.
In pravo debato sva razvile, jaz pa sem padla notri v angleščini. V pogovor, čeprav je kakšna beseda včasih zmanjkala ampak preživim.
Kako lahko skombiniraš reinkrnacijo in vero skupaj? In še vedno mi je teorija naše profesorice iz osnovne šole najbolj pri srcu. Zdi se mi super razlaga.
To pa je vse, kar je ostalo v spominu iz ur slovenščine. Njene razlage o stvareh katere sem poslušala z velikim zanimanjem, čeprav so bile te teme takrat tako 'velike' za nas osnovnošolce.


Z trolo do Fužin na fužinski grad. Kjer še zadnje dni poteka bio22. Bienale industrijskega oblikovanja. Dvaindvajseto po vrsti. In veselilo me je, da sem našla družbo, ker drugače bi se sama potikala med vsemi. Ampak tudi ona je bila čisto navdušena in vesela, da sem jo vzela s seboj.


Človek sploh ne more verjeti, koliko različnih projektov vsako leto naredijo mladi oblikovalci in oblikovalci na splošno - vseh vrst. Kakšni patenti so narejeni in kakšni modeli so predstavljeni. Nekatere idejo so tako dobre. Nekatere stvari izgledajo super, medtem ko se pri drugih sprašuješ - kaj je to.

Eni se gredo eko in prijazno okolju, medtem ko drugi hočejo samo nekaj uporabnega. Vsak bi hotel predstaviti nekaj unikatnega.


Všeč so mi bile celostne grafične podobe. Ena še posebej. Tista z rumenimi listki kot puščicami. Ta ideja mi je nora. Res tako blazno simpatična. In rabim rjav papirnat selotejp. V Prometeju ga niso imeli.


Zanimive so se mi zdele tablice z napisi, da je dotikanje dovoljeno. Kdo bi si mislil, da lahko tudi to vidiš. Pa sva prešnofali vse. Podolgem in počez.
Pač dejstvo je, da je ta grad prav prijetna lokacija. Gradovi na splošno so že nekaj posebnega in veličastnega. Ko pa se to spremeni v razstavni prostor s kulj razstavo pa dobi stvar še en plus zrven. Velik plus.
Poleg tistega, ko pogledaš skozi okno in občuduješ čudovit razgled. Kako voda dere in kako čudoviti odtenki vodnate se bahajo v sončnih žarkih, kar jih je še ostalo.
Znočilo pa se je tudi precej hitro.


Kako različni ljudje dojemajo barve. Hh. Kakšen zanimiv projekt.
Fascinirana sem bila s lonci rož, ki so bile obrnjene na glavo. Fascinirana sem bila z grafično podobo rumenega akcenta. In navdušena sem bila nad lončki za tople napitke. To.
Pianaste lučke ni za pozabit. Ah, vse je bilo super. Še sreča, da sem se spravila, ker je bilo res vredno ogleda.

Kristin Chenoweth - Borrowed Angels

Skrček

Danes je takšen dramatičen dan. Svet je ovit v meglo.


Mistično jutro. Meglice, ki ovijajo prebujajočo se ulico z rožnatim odtenkom, ki seva z neba. Ulične svetilke so še vedno gorele. Noč pa je počasi, čisto počasi polzela skozi moje prste.
Včasih nisi prepričan ali je samo megla ali so tudi stekla zarošena. In resnico izveš šele tja do prvega semaforja... In v naslednjem trenutku sem že sedela na vlaku in opazovala megleno pokrajino, ko se je z moje desne slišalo cmokanje. Res jej.

Človek si misli, da ko se voziš iz Ljubljane v Kranj, da ga pričaka jasno nebo, a se moti. Pričakala me je gosta megla. Taka srhljiva, mistična megla, ki se je ovijala vse naokoli. Vse skupaj se mi je zdelo ravno takšno kot zjutraj, ko sem pustila megleno pokrajino za seboj in ko je vlak drvel po ustaljenih tirnicah.
Megla se je spuščala čisto potiho in čisto zahrbtno. Rosila je vse naokoli in požirala še zadnjo svetlobo, ki jo je sonce pustilo za seboj, ko je utonilo v megleno nič.

Mistika. Mračnost. Skrivnosti.

Zakaj sem stavek 'moramo ostati v stikih' že nekoč slišala? Zakaj nič ni bilo iz tega in se mi zdi, da se zgodba ponavlja. Nikoli nima noben časa. Nikoli nima noben namena. Pa nič.
Resnično pravim, da Američane večkrat srečam kot svoje lastne bivše sošolke, katere tako vestno trdijo, da se moramo dobivati. Jah...
Lažje je ohranjati stik na daljavo in poskušati stati ob strani pa čeprav samo na drugi strani kamere. Ampak, če je težka dilema. Upam na najboljše, res. Ker me stisne, ko poslušam. Ker raje vidim ljudi srečne. Ampak...
Danes sem čisto ponesreči naletela na Amy in Stacy na poti do glavne. Pa vedno znova mi razlagata, da se jima dogaja da iz dneva v dan srečujeta iste ljudi. Naključno in nenamenoma. Za hiter skok do Prometeja, pa nimajo tistega kar rabim.

Kaj je v risankah tako čarobnega, da jih gledamo znova in znova in ostanemo brez besed. Odkrila sem Labodja princesa 2, katere prvi del sem videla že večkrat. In še tretjega. Resnično ne znajo nehati. Ker najprej je ljubezenska zgodba in začaran labod. Potem je življenje po poroki in potem verjetno sledijo še otroci. Ponavadi tako naredijo. Bom preverila.
Veste to je tista zgodba z noro kraljico, prinčevo mamo. Žabcem, tukanom in želvo, ki rešujejo princeso Odetto.

Obožujem četrtke, ko stopim z vlaka in se lahko sama pri sebi nasmejem in se potem skrijem za steno in skrijem pogled. Tako razkadijo vso meglo naokoli. Pretiravam, vem ja.
Ampak uživam v pogledu.

Mafini/browniji so v trenutku izginili. In v moji beležki se je znašel napis: "Spekla si odlične brownije/mafine." In vsi so jih hlastno jedli in izbirali barve. Oh, obožujem, ko vidim zadovoljne obraze okoli sebe, ki si oblazujejo prste.

Mi smo žarnice. Vesolje je mikrovalovka. Če bi človeka segreli na 1000K bi svetil. Kruto.
Skrček pa je nasprotno raztezku. Smeh.
Včeraj smo slišali šalo s kokakolo in luno. Ta je bila taka 'grafična' o blagovnih znamkah.
Nedopustno. Cian onesnažen z magento.

Cene so objavljene za Lavinovo kolekcijo. Slabih 150€ za rumeno lavinovo. A jo lahko vsaj nase spravim? Prosim?
Ampak ravnokar sem se spomnila, dejansko imam doma kos Sonie Rykiel. Iz prejšnega sodelovanja. Še to je bilo kupljeno mimogrede in povsem nenamenoma, ampak sem se zaljubila v čipkast korzet.

Robbie Williams & Gary Barlow - Shame

Zobopucec

Govori se samo še o Lavinovi kolekciji za H&M. Na dolgo in široko. Za in proti.
Jaz sem za. Jaz sem za rumeno oblekico na eno naramnico. Božiček? Dedek mraz? Miklavž? Ja?
Letos sem bila povsem pridno bitje in bi jo res rada videla od blizu in imela na sebi. Lahko? Samo poskusim?
Pač blazno mi je padla v oči in resnično imam željo za eno oblekico na ramo. In še volančkasta je. Ampak...


Medtem, ko "listam" po blogih in si ogledujem slikce pa pečem mafine. Spet.
Za moje prečudovite sošolke/kolegice, katere me pridno prevažajo naokoli po Ljubljani ali pa delijo samo trenutke z mano. In jutri je četrtek in čas za naš piknik prostor na Jadranski. Pridno izkoriščamo proste trenutke med fiziko s sladkanjem. Z domačimi ali kupljenimi slaščicami. Kakorkoli je slastno.


Imam tople štumfe, ki niso dokolenke, ker pridejo nad kolenom. Pozna se, da spremljam toliko modnih blogov, saj so me posrkali. Kombiniranje toplih štumfkov na sandale ali kakšne take čevlje se mi zdi blazno simpatično. In podlegla sem temu. V zadnjem času podlegam raznoraznim stvarem, katerim sem se prej upirala z vsemi štirimi.
Svet se je zavrtel v povsem drugo smer. In tako blazno si želim imeti 'cape', kar bi se po naše prevedlo v pregrinjalo, ogrinjalo ali nekaj takšnega. Ampak moram bolj pozorno gledati naokoli, saj ga še nisem zagledala nikjer. Čeprav res da že dolgo nisem raziskovala.

Okraševala sem mafine. Z belo in barvami. Ker sem se spomnila, da sem mogoče tubice sladkih barv vrgla v nakupovalni voziček. Čisto mimogrede.

Faks je faks. Predavanja so dolgočasna. Vaje so zanimivejše. Čeprav ne delamo nič novega, samo prestavljamo se iz enega na drug operacijski sistem. Iz Windowsov na Maca.
Zdi se mi, da sem ta govor, ki ga je imel Steve Jobs že slišala. Pa ne vem kdaj.

In dogajajo se mi stvari za katere ne vem zakaj jih počnem. Tako kot danes na vlaku. Tako sem padla notri v čarobni svet mladega čarovnika in njegovih prijateljev, da nisem niti opazila kje se vozimo. In potem se mi je za trentek zazdelo, da smo že na mestu, kjer bi bilo dobro obvestiti moj prevoz, da gre na pot. Pa sem bila postajo prezgodaj. Ampak izkazalo se je, da je bila to najboljša poteza. Ker sem šla tudi postajo prej dol. Neverjetna je intuicija in naključni dogodki.


Sedaj pa rabim spanec. Resnično.
Kartuša je šla. Zobopucec pa je izraz, ki se ni prijel. Le kako...
To mi je ostalo v spominu iz ene šolske ure slovenščine v osnovni šoli. Kot gledalnik.

Adele - Make You Feel My Love

Napis na mafinih

Današnji dan se mi zdi neznansko dolg. Kot ponedeljek, čeprav le-to ni.

Zjutraj sem že zaganjala paniko, ko se mi je sanjalo da sem zamudila na svoj prvi kolokvij. Ne da sem ga zmaudila, nisem vedla da je. In potem sem šla preverit, če bi se morali na katerega prijavit.

Jedla sem. In jedla. Naredila zajtrk. Pogledala nove dele serij. Gossip Girl. 90210.
Potem pa počasi, čisto počasi začela razmišljati, kaj bi bilo dobro vzeti za na pot. Poleg mafinov, ki so bili z napisom 'happy b-day Amy' obvezni. Pa jih nisem pozabila. Kljub hitenju, ki se vedno pojavi zadnje minute.

Sošolko, kolegico, karkoli so že zdaj na faksu, sem srečala. Na srečo. Čeprav sem v glavi načrtovala kako zapolnit eno uro in pol. Pa mi ni bilo potrebno več razmišljati.
Vprašanje se mi je zdelo blazno nenavadno. Nepričakovana. Ampak pač, tako je. Kaj naj. Nimam ga. Pa čeprav je izjava, ki je sledila še najboljši del.
Družabna?

Kemija. Že dolgo jo nismo imeli ves čas, ki je predviden za predavanja. Uro in pol. Samo uro in pol ob torkih.
Pa sem se prebila s škatlo mafinov iz Aškerčeve do Astre. Malce sem jim razmazala črke, ampak presenečenje pa je bilo še vedno učinkovito.
Mafini za Amy.

Tako blazno všeč mi je vleteti v stanovanje in se počutiti povsem domače ter na udobnem kavču povsem mirno razgljabljati.
Vsi so tako kul. Vsi so tako prijazni. Vsak me vpraša kako sem in vsakemu razložim, da me to vsak vpraša. Vsi so danes hvalili mojo oblekico. Tisto črno. Z visokim pasom in gumbki. Ker je bilo topleje kot ponavadi in ker sem lahko imela samo ene žabe.

V nekem trenutku sem se zavedala, da sem se znašla v stanovanju z Američani, sredi diskusije s svetim pismom v naročju. In to se mi je zdelo tako blazno nenavadno, da sem se za trenutek nasmehnila sama sebi in se zopet posvetila mislim drugih ljudi.
Tako fino je poslušati. In tako grozno dobro je v glavi iskati povezave in svoje razlage na pravkar povedano.
In v angleščini vse zveni lepše. Vključno s samim začetkom in koncem, ki sta ga fanta tako ganljivo povedala. Pray. V našem jeziku, se to sliši čisto drugače in precej neodobravano, ampak v angleščini pa vse skupaj dobi čisto drugačen prizvok. Vse je tako preprosto in lepo. Nikoli si nisem mislila, da bom...
Širim obzorja in se družim. Družim se več z njimi kot se vidim z vsemi bivšimi sošolkami skupaj. Kaj to pove?
Ja, če pa imamo tako blazno neskladne urnike in se nobeni ne da usklajevat, ker smo se znašle na drugih poteh. Pa nič.

Niet - Vsak dan se kaj lepega začne

Dan mrtvih

Dan obiskovanja grobov. Iz napačnih razlogov. Da lahko jamraš in se močno pritožuješ nad gnečo in ljudmi. Da moraš odriniti najmanj dva človeka za vsako vsak grob do katerega se moraš dokopati in je ta vedno na sredini. Da lahko hitro preveriš, če je sosed prinesel več sveč in večjo ikebano in se zasekiraš do naslednjega leta. In da pogledaš, če imajo ljudje, ki jih vidiš zgolj in samo za prvega novembra kaj novega na sebi ali kaj kil manj.
Kako butast je ta "praznik". Zgolj in samo, da zbija ego povprečnega Slovenca, ki se bolj kot z lastnimi zadevami ubada s sosedovimi. Tipično slovensko.


In potem se sprehajaš med vsemi temi nagrobnimi kamni in nekaterimi spomeniki in se sprašuješ 'zakaj za vraga si že spet tukaj?'. Ampak tako je, tako je vsako leto. In vsako leto pridem do sklepa, da je Strupi blazno zanimiv priimek in da mi je ta umrla oseba še najboljša od vseh ostalih nepoznanih ljudi.

Poberem nageljček, ki ni bil dovolj dober za šopek s tal in nadaljujem svojo pot po novopoloženi tlakovani poti proti izhodu.
Ker vem, da me za trenutek preden se zavedam stvari okoli sebe, spomni na osebo, ki trenutno uživa na drugem koncu Evrope s pogledom na lepoto irske pokrajine.


Vsak Slovenec v provprečju prižge 6 sveč na leto in še to veliko večino ravno na današnji dan. Ja blazno 'varčni' smo. In ravno včeraj so se na veliko hvalili po radiu, da smo Slovenci precej varčen narod. Ja, to bo to.

Kdaj je minil oktober. Kdaj sem obrnila koledar. Monetova dama s senčnikom. To so bili njegovi večkrat naslikani motivi. Oh, impresionisti. Oh, Musée d'Orsay. Pariz, ta slavni, čarobni Pariz.
Medtem, ko sem prepevala 'Slovenija, od kod lepote tvoje' preden smo štartali. In od neznano kje sem potegnila delčke besedila. Ker sem jo ravno slišala po televizijskem sprejemniku. Mislim, da so jo celo prepevali 'slavni' stanovalci.


Opekla sem si jezik s pico. Posledice se čutijo trenutno. Pila sem čaj. Pekla sem mafine. Pekla sem testo za mafine v modelčkih za brownije. Igrala sem se s črkami in čačkami.
Pripravljala sem presenečenje za jutri. Ker jutri se moramo spet vrniti na faks in podobne zadeve. Konec je tega raztegnenjega vikenda, ko sem si še četrtek vzela frej.
Sploh ne vem, ali bi morala kaj narediti ali lahko še zabušavam. Prav ne da se mi. In bi zabušavala dokler se bo dalo.


Ni bilo večernega sprehoda do pokopališča, ko smo prišli gledat lučke. Očitno smo že prerasli to, pa še kuža je šel z nami na obisk. Oh, Ron.
Ko sem že pri tem, naslednji del HP prihaja v kino. Se že veselim. In še vedno ostajam pri predzadnji knjigi. Malce bom morala pohiteti.

Britney Spears - Stronger