Čepeti

Res ne vem, ampak moj občutek za čas se je nekje spet zgubil. Danes sem bila spet prepričana, da je ura eno, da zamujam in vse, ampak je komaj odbilo opoldne. Pa že zadnjič enkrat sem paničarla in predvidevala, da jim je šel cel sistem na železniški. Ja.

Če ni tiste naše "najljubše" asistentke, je kemija sprejemljiva. In še vaje mi ni bilo potrebno delati še enkrat kot ponavadi. Pač sem bolj kot ne antitalent. In še roka se mi trese, da sem danes komaj dodala indikatorje. Metiloranž. Fenolftalein. Lakmusova tinktura. Kakšna imena. Prvič slišim.


In potem sem malce zmrzevala po ledeno mrzli, sončni Ljubljani. V centru po stojnicah in naokoli. Ne vem, ampak vedno se je zabavno ustaviti pri tisti z miselnimi igrami.

Kosilo z Amy. Kako fino je samo sedeti v prijetni gostilnici in se družiti. Misilm, da sva tam obsedeli za kakšni dve uri in je beseda neprestano tekla. Ob dobrotah. Juhica. Ohrotova, mislim da. Smetanova omaka s piščanecem in rižem ter sladica z jagodno kremo. Mmm.
Prijetno s koristnim. In povabljena sem na čajanko. Takšno božično. Iii.


Activity. Po najdaljšem času. Še vedno mi gre kar v redu.
In ali kdo ve, kakšne družabne igre se gredo lahko Američano in Slovenci skupaj in pri tem ni kakšne prevelike jezikovne ovire. Twister izpustimo. Ker z raznimi Activityji in podobni zadevami nastane problem.

Marion Cotillard & Franz Ferdinand - The Eyes of Mars

Psihologija barv

Sedaj mi debela knjiga otežuje pot do tipkovnice. Ker imam namen malce raziskovati. O stvareh, ki se mi zdijo zanimive in jih hočem vedeti. O barvi s področja psihologije. Z vidika doživljanja.

Sedaj imam majčko z veliko mašnjico, ki izgleda kot da je usnjena. Pač po vsem ogledovanju in vsem probavanju, sem se končno odločila, da izpraznem bačni račun. No ni tako hudo, ampak je pa na tej poti. Ker potem bom spet samo žalostno zrla v neprave številke, ko jih bo zmanjkalo in jo iskala povsod. Ne, iz te moke ne bo kruha. Ha.

S trolo v nakupovalno središče. Te vožnje me najbolj ubijejo. Sploh pozimi oziroma v dežju, ko ne vidiš nič ven. Ko sva v največjem nalivu stopile iz outleta in končale popolnoma premočene nekaj sto metrov pred vhodom Cityparka. Deževalo je tako postrani, da niti dežnik ni dosti pripomogel, saj so se hlače kar nalimale na naju. Ampak zadrževanje in hranjenje je trajalo ravno dovolj, da sva pozabili na to, da sva se komaj prebili do trgovin.
Lasanja. Al Capone. Mmmm. In sladica. Mmmm. Ja, uradno sem navdušena. Ane, Nika? Hi.

Pri tiskarskih pa mi je uspelo priti na seminarske. Vsaj nekaj. In še iztopiti v Loki ter ujeti vlak. V obratnem vrstem redu.
Danes je šlo kar dobro, ja.

Si jedla sir?
Khm. Res, kaj je fora?

In pošiljam eno veliko rojstnodnevno željo tja, v deželo pravljične pokrajine. Na Irsko.
Vse najboljše!

Josh Groban - L'ultima Notte

Prijateljevati

Danes sem se morala parkrat skoncentrirati, da sem lahko izrekla besedo prijateljevati, ker mi je vedno kakšna črka kje zmanjkala.

Danes sem jaz en tak božični duhec, ki vandram naokoli in skačem po stanovanju, ko zaslišim prve takte božičnih pesmi. Čisto se padla v ta božični duh.
O ja Glee je pripomogel k temu. Precej. Res precej. Iiii.
Čeprav mogoče še vedno ne razumem, zakaj je zadnje čase takšen rompompom okoli tega pa vseeno. Letos sem padla notri.

V toplih nogavičkah in rokavičkah se potikam naokoli. Ampak malce dvignjena od tal v mojih copatkastih petkah. S polnim podplatom, pa vseeno. Važno, da so kul. In super nosljive.
In pišem dolge spise med matematiko in zrem v prazno. In ja lahko sem se vsaj malce izživljala v Photoshopu, samo nočem poslušati osnov. Nočem nekega naučenega predavanja. Ta faks je tak polom. Mogoče bi rabila kaj bolj umetniškega, tukaj je samo en kup teoretičnega sranja. Če bom preživela bo to nekaj neverjetnega.

Masažni stol za 20 minut. Mmmm. Bzzzzz. Hihi.
Sanjala sem, da sem podpisovala ločitvene papirje. Kaj naj bi to predstavljalo?

Glee - We Need A Little Christmas

Cocte

Če je kaj še bolj kot so filmi je to kako so snemali filme. Vedno sem hotela to gledati. In še vedno hočem. Odkrila sem zakulisje zadnjega dela Harry Potterja. Ja spet smo tu. Oh, Rupert.
In ne moreš, da se ne bi valjal pod mizo.
Poleg tega pa sem odkrila še ostale tri knjige v povezavi s čarovniškim svetom. Moram prebrati.

Spanje do 11ih in učenje kemije. Sicer nič od tega ni pripomoglo k ničemer. Ker se mi zdi, da bi pri prvem lahko še malce poležavla, pri drugem pa sem že tako ali pa tako popolnoma izgubljena. Saj jemljemo snov s svetlobno hitrostjo in se niti zadihati ne da. Čeprav se niti pri kemiji ne rešeš odvodov hitrosti in logaritmov. Ne vem zakaj se to naenkrat tako zakomplicira in ovržejo vse prejšne poznane formule za posebne primere.
Tako da ja, bolje če sploh ne bi šla pisat.

Kuža pa sedi prav gosposko.

Odposlano tja daleč stran.
Tako rada se potikam naokoli po stanovanju mojih prijateljev iz tujine. Čeprav sem ugotovila, da do sedaj še nisem bila v sobah. Samo povsod drugje. In niti malo se ne obremenjujem, če je raztur. Samo usedem se na kavč s čajom v roki, topli dnevni sobi in prižganimi svečkami. Z božično okrasitvijo in božično glasbo za podlago ob prijetnem klepetanju. Kako preprosto je zaužiti trenutek.
Danes so se pojavila čist zakomplicirana in čisto težka vprašanja, ki so na prvi pogled povsem otroška. Nebesa. Pekel. Vice. Kaj in kako.
Čeprav sem na poti do vlaka razmišljala v povsem drugačni smeri in dobila idejo. Naredila seznam in začela. Z nečim. Vsaj upam. Res me zanima par vprašanj. Saj ne, da jih je celotna stran pa vseeno. Počasi se daleč pride, pravijo.

Po ameriški stereotipih delujem, izgledam irsko. Kaj takšnega.

Linkin Park - Waiting For The End

Vztrajnostni moment

Koliko težav in problemov in komplikacij nam povzročajo konci. Verjetno smo edina bitja, ki imamo kakršnikoli problem s tem. Ostala narava je popolnoma vtečena v tej smeri. Nastane in umre. Mi pa delamo cel halo iz tega.
Tudi epilog se je zaključil:

"Brazgotina ga ne muči že devetnajst let. Vse je v najlepšem redu. Konec."
'The scar had not pained Harry for nineteen years. All was well. The end.'

Konec. Kdaj smo imeli v mislih, da nam bodo ostali še filmi. Sedaj imamo samo še drugo polovico filma in potem bo dejansko konec. Konec čakanja in pričakovanj. Stvari se velikokrat zdijo neskončne, nedokončane in da trajajo v večnost. Ampak realnost udari in stvari se končajo.
Nekoč bom zbrala vse knjige. Če so komu odveč, se priporočam. Močno.
Čeprav mi pri tem ni čisto nič jasno, kam sta izginili prvi dve knjigi v moji zbirki. Zdi se mi kot da sem jih nekomu posodila, ampak pojma nimam komu. Hmmm.

Kaj šest, kaj pet, kaj štirje... danes sem bila sama na fizki. Juhej. Ampak mogoče sem se vsaj kaj naučila in je bilo vse skupaj bolj kot inštrukcije kot vaje. Ja no, bilo je precej zabavno. Kljub vsemu. Moram se naučiti vse čudne oznake in vztrajnostne momente. Kar se mi še vedno zdi blazno zabavna kombinacija. Besedna. Vztrajnostni moment. Meni je simpatična, ampak ne v povezavi s fizko, da se razumemo.


Potem pa sem vandrala naokoli po Ljubljani. Po Konzorciju in Čopovi. In kupila šilček, ker sedaj nosim barvice naokoli. Človek nikoli ne ve, kdaj si mora popestriti stvari.
Kosilice. Mmmm. Čeprav mi ne bo jasno, kakšen okus je imela sladica. Neko zelo močno aromo, ki je še močneje spominjala na nekaj.

Je kdo kdaj bral Marinko? Okoli mene ležijo same pravljice in zgodbice. Tisto, kar sem nekoč poslušala in brala. Čarobni svet, ki nikoli ni obstajal. Najljubši svet.

Bilbi - Hvala za vijolice

Album

Jaz sem kot Dumbledore, vse kar sem si zaželela je bil par toplih štumfov. In sem jih dobila, ne samo enih in sedaj sem srečna. Pa še topli in mehki so.
Kako kul je ta Miklavž. Povsod.


In ja zopet bom razpravljala o Harry Potterju. Kako ne bi. Prebrala sem že od tistega dela, kjer se je film končal in prišla do najljubšega dela v tej knjigi. Do zgodbe o Snapu/Rawsu. Čeprav ga ne maraš od začetka, ker ga tudi junaki ne marajo ti ta poglavje zbriše vse sledi o preteklih dejanjih in ti priraste k srcu, čeprav pred tem kruto umre. Meni so se solzile oči.
Njegova zgodba o Lily. O prijateljstvu in ljubezni.
Poleg tega pa sem šokirano ugotovila, da umreta tudi Tanga in Remus. Na to sem že pozabila. In kako se je Rowlingova izživljala pri zadnji knjigi saj jih je precejšen del pobila.
Čeprav je samo knjiga in je samo zgodba, se je zasidrala nekje v nas. V meni. In tam zopet vsi junaki oživijo, ko se besede pojavijo pred očmi.


Nekako se mi zdi branje knjig prav fascinatno. Kako hitro se znajdeš v drugem času in prostoru in se ti zdi blazno smešno, ko se vrneš nazaj v "realni" svet.


Ujela sem Miklavža pri delu. Ha.


In bil je pravljični dan. Obsijan s soncem. Ravno pravšnji za sprehod. Za sprehod s psi.
Dve deklini in dva psa smo šli obiskati tretjega psa in tretjo deklino, ki se je zagreto učila.
Čez vse prepreke in vsa polja in gozdove. Po celem snegu in poteh. Občudovali sva okolico okoli sebe, medtem ko sta se psa preganjala in igrala z največjim veseljem. Oh, kako preprosto je osrečiti psa.

Christina Aguilera - Candyman

Tenstan krompir

Celotna naša družina se je zjutraj skupaj s psom odpravila po na novo zasneženi cesti v bližnji gozd. Ni bilo tako zgodaj, da bi še vsi spali ni pa bilo pretirano pozno.
Svet je izgledal kot iz zimske pravljice in sneg se še vedno postopoma nalaga. Veje se šibijo pod gmotami snega in se sklanjajo na tla. In potem se sprehajaš skozi gozd, ker se ti vse klanja.
Na vsake toliko se s odteženih vej vsuje gmota snega in zasuje pogled na enkratni razgled zimske pokrajine.


Vse barve so bile zamenjane, ker je zmanjkalo vsake. Ravno vsakič, ko sem se lotila ponovno printati. In so služile svojemu namenu ter darilu za mamo. Z oranžnim paspartujem se je na fotografiji odprl pogled na Zbiljsko jezero. In množico labodov.


Kosilo. Mmmm. Tenstan krompir. Najokusnejši iz velikega črnega lonca. In bili smo zbrani vsi na kupu. Z najmlajšim članom na čelu, ki je radovedno zrl v svet in katerega otroška lička so se razjasnila v velik nasmeh. Kako so majhni otroci zabavni in je največja atrakcija luč na stropu.
Vsi posedeni na svojih mestih smo se hitro podali na lov za repete, čeprav se je gumb na hlačah počasi odpenjal. Ampak za povrh pa se je našel še prostor za potico.

In miklavž je prišel. In bere moj blog. Ker sedaj imam tople štumfe in čajnik z veliko skodelico. Kako blazno kulj miklavž je to. Hvala.


Sedaj pa sem zaposlena z rezanjem. Limanje. Sestavlanjem. Upam, da bom kmalu končala.
Ponesreči sem si opekla skoraj celotno površino jezika. Nič kaj prijetno.

Rie Sinclair - No Way Out

Pot v Italijo

O čisto prezgodaj. Smo odšli proti Italiji. V popolnoma zasneženem in zamedenem jutru po še nespluženih oziroma napol spluženih cestah.
Sedaj moj pogled skozi okno sega na debelo odejo snega na sosednji strehi. Res debelo. In vsa drevesa so prav pravljično, zimsko bela.


Vreme pa se je stpnjevalo postopoma. Sneg. Manj snega. Nič snega. Dež. Malo dežja. Suho. Sonce. In v obratnem vrsntem redu je šlo, ko smo se vračali domov. Le s to razliko, da so bile ceste samo mokre in ni deževalo, ali pa se je odeja snega večala in ni snežilo.


Potovali smo skupaj z Berto. S katero smo imeli precej težav in nesporazumov. Na vsak način nas je hotela prepričati, da se vozimo sredi ničesar. In njen najljubši izraz je postal "preračunavam". Ker pač ji nismo razložili, da poteka nov krak avtoceste, ki se izogne gneči v predelu Benetk. In boga Berta je bila popolnoma zmedena.
Seveda smo še večje traparije počeli s plačilom cestnine, ko nam je samo vrnilo listek in nas poslalo nekam. Tisti "arrivedercci" je zvenel prav jezno, čeprav naj avtomati ne bi izražali čustev. Razen če imajo to posnet za takšne primere, ali pa je bila zgolj domišlija. Kdo bi vedel.


Ampak na cilj pa smo le prispeli. Nekam v industrijsko cono. In po dolgem razpravljanju v pisarni po dobrem čaju in sklenjeni kupčiji. Smo končali s petimi namesto s tremi balami. Kaj vse smo razpravljali in ugotavljali. Človek ne more verjeti, koliko koristi mu lahko prinese dejstvo, da se odpravi na izlet. Sicer z namenom, ampak še vedno je bil nekakšen izlet.
S tistimi Italijani, ki jih vztrajno kličeš in sprašuješ kaj se dogaja. Ampak končaš pa tako, da greš sam tja, ker je to najhitrejša verzija. In je tudi bila. Domenico in Claudia.


Z naslovi za šoping centre smo nadaljevali pot domov. To niso tisti centri, kot so pri nas ali pa v Avstriji, Nemčiji. To so tisti centri, ki so tipično italijanski. Vsaj običajni centri niso takšni, polni blišča.
Pica s pomfrijem in hrenovkami. Mislim, da še vedno ostajam pri klasičnih picah.
Ampak po drugi strani imajo pa neverjetno prikupne centre z outlet trgovinami. Ne centre pač pa celo vasico, ki je narejena na ta način in polna trgovin. Tista z znamkami dizajnerjev se je bahala kot nekakšna beneška arhitektura. Noventa di Piave.
Poleg tega smo imeli precej nesporazumov z Berto, saj smo ji pozabili sporočiti, da smo naleteli na tisto, kamor so nas tudi poslali. Plačati naš mali nesporazum s cestninskim avtomatom. In še postanek za wc smo imeli. Vse v enem. Potem pa je bila tudi Berta srečna, ko nam je zopet z njenim tonom razlagala kam moramo zaviti in koliko kilometrov je potrebno še prevoziti do naslednjega odcepa.


Znamk polno. Cunj polno. Ljudi tudi. Ampak ni bilo pa volje in cene so še vedno odbijale pogled na oblačila. Ugotavljali smo, da so se vsi iz trgovin vračali z velikimi vrečkami. In vsi so bili prav italijansko "urihtani", ko so prehajali iz ene trgovinice v drugo. Nič kaj takšnega mi ni padlo v oči in niti želje nisem imela po nečem novem.
Poleg tega pa si sploh nisem upala vstopati v trgovine, kjer se je na veliko bahalo - Armani, Prada, Valentino in podobno. Že cene v izložbah so naredile svoj vtis.
Ampak mestece je bilo čudoviti. V pravcatem božičnem razpoloženju. S smrečicami povsod, kamor je segal pogled. Z lepo "okrasno" arhitekturo in slikovnimi elementi, ki so zakrili pogled na gradbišča v ozadju. Poleg tega pa je iz zvočnikov donela božična glasba. Takšna luštna podlaga nekje v ozadju, ki je spremljala vse skupaj.
In stranišče je bilo podobno celemu hotelu in posamezne 'kabine' so bile v velikosti štirih navadnih. Majhnih sob. Resnično je delovalo vse skupaj precej luksuzno. In še vedno sem popolnoma navdušena nad izgledom te vasice.


Padova. Postanek v industrijski coni. Ponovno. Po tistem, ko je Berta obupala in smo se morali znajti brez nje. In smo se. V skladiščnih halah polnih raznoraznih drobnarij. In imeli so določene vsote, katere je potrebno zapraviti. Hecni so.
In dobili smo Štefana. Naš Štef je sicer bolj bogo končal, ker je znami potoval kar v kosih. Oh, Štef. Ampak ga bomo sestavili in se bo bahal v svojem novem prostoru. In pred vrati trgovine je bila res velikanska lutka, ki je bila obsijana z močnim soncem, kater nas je spremljal celotno pot nazaj.

In še druga outlet vasica v Palmanovi. Prva je naredila veliko boljši vtis in je bila na splošno lepše oblikovana. In tukaj so bile tudi cene precej nižje in ni bilo pretiranih znamk. Pa tudi ljudje so izlgedali bolj preprosto. In kmalu smo bili na poti domov. Ali vsaj proti prestolnici, ker je padla odločitev, da si gremo pogledati lučke in okusit decembersko vzdušje.

Jeclajoča in hihitajoča se navigacija.
Nazaj smo padli tako hitro, da smo se komaj zavedali, da že iščemo parkirišče po Ljubljani. V to zna biti vključenega nekaj čakanja.


Pripravila sem se na nižje temperature in bližino Ljubljanice. Stojnice so letos prestavili na Breg. Kar se mi zdi čisto super. In nabrežje, mislim, da Cankarjevo je postalo sedaj en velik panj poln ljudi s kuhanim vinom v rokah.
Pikapolonico so se ujele na moja ušesa in v rokah sem z otroškim veseljem držala čokoladna zajčka iz Rajske ptice. Mmmm. Slastno.


Z rokavicami, kapo na glavi in zavita v šal, sem v rokah objemala vroč kozarec kuhančka, katerega toplata je skozi rokavice prehajala na moje roke.
Ta opis sicer ni tipičen zame, ampak tako sem se vživela v decembersko vzdušje, stojnice in vse, da sem podlegla vsemu. Vsemu proti.
Ljubljana se mi zdi vedno čudovita decembra. Ampak v primerih, ko je svet čudovit. Ko je pravljično pobeljena in lučke še bolj pravljično osvetljujejo in dajejo celotnemu vzdušju prav poseben čar. In potem se sprehajamo mimo stojnice, ki so vsako leto iste, a nič manj zanimive.
Ne zveni kot jaz, pa sicer. Uživala sem.

Josipa Lisac - Magla

Čardž

Sprašujem se zakaj so črte ravne v zvezkih. In zakaj ne nosim barvic seboj. Res bi potrebovala vnesti barve v svet. Zapiske in na siv faks. Pardon vijoličen.
Napisala sem skoraj vse. Ampak bolj na slikoven način.
Medtem, ko so kolegice v vrstah za menoj skrbno zapisovale vsako potankost so se kolegi na desni zabavali na svoj način s kalkulatorji.
Definitivno nam je fizika stopila v glavo.
In mogoče se bom odrezala bojše kot pri matematiki, saj jo je po tistem kar smo slišali naredilo le 10% ljudi. Joj. Šmentana reč.
Tako, da fiziko sem pričakovala še težjo, ampak ne bom nič rekla, ker ne vem kako sploh funkcionira moje znanje v praksi.


Pompee. Ampak kaj, ko ga izdajajo roza štumfi. Pa tako blazno se nosi.

Potovanje na vlaku so mi polepšali Američani. Kje vse jih človek sreča. In najprej sem mislila, da se mi blede, a ko zagledaš štiri obraze in ne samo enega si ali čisto zmešan, ali pa jih dejansko vidiš. In tam so bili.

Jaz pa pacam nekaj skupaj, ampak moram preložiti za en dan. Jutri grem na potep. In ja, mi si lahko privoščimo potep samo tja in nazaj, ko imamo vse tako blizu. Buon giorno, Italia.

Ronan Keating - If Tomorrow Never Comes

Štreka

Dragi Božiček a lahko prisluhneš besedilu pesmi All I Want For Christmas. In mi prineseš... ja... Potem vse postane jasno na tak zasnežen dan.

"Baby all I want for Christmas is... you"

Le zakaj dobim zasanjan pogled.

Sem že omenila, da preziram zimo in sneg. Ker je vse zasneženo, ker vsi hočejo da si takrat in takrat tam, čeprav se svet začne pomikati prav po polžje.
Prideš na postajo in čakaš in čakaš in čakaš. In ko se te že "usmilijo" ter naznanijo zamudo ti še vedno čakaš.
In potem z še malo več kot polurno zamudo pripelje na obzorje prvi vlak in nanj se že na naši postaji poskuša nagnetiti ljudi za tri vlake nanj. Do Ljubljane pa sta vsaj še dve taki večji postaji in potem si predstavljajte sardele v konzervi.
Za predstavo sicer precej pripomore sam vlak, ker izgleda kot ena sama velika konzerva. Ali pa več konzerv v vrsti. Aja, seveda pri takšnih temperaturah na vlaku ni nobenega gretja, ki ga drugače privijejo do konca, ko ga najmanj potrebuješ.
In naj se prosim ne sprašujte zakaj bo to vse skupaj propadlo oziroma zakaj so v minusu. Peljite se z vlakom iz prve svetovne brez gretja sredi zime in polurno zamudo - pa vam bo bolj jasno kot kristalni dan. In na faks sem vsa zasnežena priracala šele dve uri po tistem, ko sem odšla od doma. Juhej.

Ali v vsaki generaiji obstajajo podobni tipi ljudi? Ali se vedno pojavljajo enake debate in enake stvari.
Nekako pa se vedno najde vsaj kakšen pametnjakovič, ki je prepričan da je središče sveta in vse ve in vse zna. Zraven njega sedi njegov oproda, ki mu na vse prikima in vse pritrdi ter si misli svoje. Nasproti njiju pa je dekle z vasi, ki se jima smeji z grozno narejenim in nervoznim smehom.

In blazno me zanima kaj je ta deja vú. Kaj je s tem ponavlanjem enakih dogodkov ali sanj.

Glee - Dog Days Are Over