Z vlakom na potep

Spakirano imam. Še vedno trdim, da so samo trije dnevi. Ampak kaj kmalu pridem do ugotovitve, da smo šli vedno samo za 3-4 dni. Pač saj cunj je tako za minimum, ampak spalka zavzema 3/4 prostora
Proti Zagrebu na obisk k Američanom. Kako zabavno je to?

The Notebook. Pogledala sem si izbrisane prizore. In moram reči, da vse veliko bolj knjigi podobno. Ker so precej scen izpustili, kot samo zgodbo o nastanku beležnice in diagnozo bolezni.
Imam pa še možnost ogleda s komentarji avtorja ali komentarji režiserja. To zna biti zanimivo.

Jan Plestenjak - Punca

Kune

Danes sem se lotila čisto posebnega projekta - iskanje kun in lip po vseh predalih. Ker vem, da se skrivajo povsod in človek niti ne pomisli na to, da se jih nakoncu nekaj nabere.
Še slovenske tolarje skrivamo po predalih.


Sneg je zunaj. Sneg. Pa tako blazno pomladno je že bilo. A, ne, pade z neba in pobeli pokrajino.
Čeprav danes se mi je zdel fin tisti občutek, ko ti sneg pod nogami malce škriplje. Ko ga je ravno tako, da je vse pobeljeno ampak še vedno ravno prav, da se lahko sprehajaš v miru. Skoraj. Še vedno je hoditi po snegu veliko bolj "zahtevno" kot po ravnem. Ker, ko mi ga je za trenutek zmanjkalo se je vse zdelo čisto prelahko.
Je pa pretoplo, da bi se dolgo ohranil. Pridno se topi. In potep po gozdu izgleda kot potep po dežju. Z vseh dreves kaplja staljena belina. Nekje vmes sem dobila večji kos po glavi in so se mi za trenutek, kot v risanki, prikazale zvezdice okoli glave.


Danes je bilo vse tako črno belo, monotono. Kot tudi nastavitev na mojem fotoaparatu.
Kot moj kuža in sneg.


Vzdušje pričarano. Na roki zlat prstan s srčkom, čez rame ogrnjeno toplo ogrinjalo v rokah Madam Bovary in pogled na skoraj polno luno in zasneženo pokrajino.
Manjka še kakšen kamin ali prižgane sveče in mehek fotelj.


Zunaj je nenavadno svetlo. Polna luna sveti kar skozi zaveso megle. In svetloba, ki proseva skozi okna je prav magična, ali kako bi človek to imenoval. Taka misteriozna, skrivnostna. V takšni noči.

Glee - Take Me or Leave Me

Kamot

Kako zabavno je slišati to besedo. Prav razjasnilo je ta deževen dan v Ljubljani.
Pač gospo sem vprašala z rutinskim stavkom "A je še prosto?" pa mi je rekla "kamot" in se mi je v tistem trenutku to zdelo blazno fino. Tako domače. Saj ne da bi bila prav daleč od doma pa vseeno.
Pozabila sem že kako je to vsakdanjo besedo slišati z drugih ust.


Blazno sem navdušena nad odnosom Blair/Dan v novih delih Gossip Girl. Samo to me še zabava, ostalo je iz epizode v epizodo bolj bedno.
In 90210 se mi zdi najbolj zanimiva serija v tem trenutku pa sploh ni nič tako blazno zanimivega. Ker povsod ustvarjajo toliko nekih dogodkov, da že bedno izpade.
Glee je imel Bieber norijo. Umrla sem od smeha.
Popravek 90210 sploh ni najbolj zanimiva. Ker imam še Housa, ki je pač razred zase. Pa Belle v Dnevniku dekleta na poziv pa še The Big Bang Theory. Oh, na to lahko pozabim samo, ker čakam na podnapise.

A se na avtobusih vedno posluša Natalijo Verboten in Adija Smolarja?
In ja vedno se nekdo, kljub majhnemu številu potnikov, ki blazno naglas razpravlja o svojih problemih. In ja, tip je govoril dobesedno pol ure po telefonu s prijateljem o svojih težavah in problemih. Sicer ne vem, če je tisti na drugi strani sploh prišel do besede, ker ta je tarnal o vsm mogočim. Še o tem ali ga tisti dojema kot prijatelja ali kolega, ker njemu se zdi to blazno pomembno, ampak ne zameri. Še hujši je bil kot vsaka ženska. In način govora in izražanja mi je bil blazno znan, čeprav modela sploh nisem poznala.
In ko je že nastopilo 5 minut kratke tišine je klical eno z imenika, nič hudega slutečo žensko in jo na vsak način prepričeval, da se očitno poznata, ker jo ima shranjeno, iz kje je in koliko je stara. Če bi mene eden tako klical bi mu že vrgla slušalko v glavo. In kar ni znal nehati.


Med potjo sem opazovala kanje na polju. Tri sem naštela. Dve sta bili premraženi na tleh, ena pa je iz višine na žici opazovala svojo okolico.

Barve povezane s simboli. Tako sem hitela, da sem za trenutek videla svastiko prilepljeno v trgovini pri blagajni in sem se sama sebi čudila. Resno. In sem v strahu naredila korak naprej in pogledala še enkrat in videla samo opozorilo za mlajše od 18 let. Grozno. Ali pa bolj tisti simbol, ki je bil v filmu V for Vendetta.

Izpit sem spet odpisala. In nimam občutkov. Samo hitenje skozi Ljubljano. Tja in nazaj. Čisto nič drugega. Ter usklajevanje voznega reda. In ko sem že pri voznem redu in Slovenskih železnicah, imam vozovnico za sosede za vikend. Ker dejansko še nisem bila v Zagrebu. Ne, da bi vedela.


In zgornja beseda se super sklada z lokacijo in udobjem, ki vlada ob današnjem pisanju bloga. Če rečem, da sem mini računalnik dobila po dolgih mukah in prepričevanjih bo tole zvenelo malce pretirano. Ampak ja, nima vsak polnega dostopa do svojega netbooka.

Od kje se je sneg znašel?

Hellcats - Prisoner's Song

Jajaja

Odpeljala sem se v Kranj, kjer je parkiranje prava nočna mora. Ker je vse eno veliko gradbišče. Ampak po tem, ko sem rekla, da naj gre vse skupaj nekam in poslala vse v tri pm, se je odprlo parkirišče.
Hitela sem na KŠK. Sedaj sem dobra za en tečaj masaže. V marcu.

Po obsedenem poslušanju Radia 1 sem sedaj čisto obupala. Že dva dni po cele dneve poslušam, da bi izvedela kje je skriti avto. In danes se je za trenutek zazdelo kot da je vse skupaj precej blizu. Dva sta klicala iz Kranja, da sta ga našla. In niso zanikali možnosti, da ne bi bil v Kranju. In sva z mami načrtovali veliko vsesplošno iskalno akcijo, ko so naju zatrli že v nastanku in oznanili, da ga ni na Gorenjskem. Super ne. In potem mi je vse padlo dol.


Avto se je pripeljal po cesti in se ustavil na našem parkirišču. Kaj hitro sem bila zunaj. Vsa naudušena nad prihodom. Irena in Lara.
Moja omara je včasih zanimivejša od vsake trgovine. Še sama se včasih čudim.
In s pecivom vsakega pripraviš do tišine. Kako nenavadno. Čeprav je skupno sodelovanje precej zabavno. Kot čedna pozitivnost.
In nobenemu nič jasno.

Učila sem se kanček.
Dejansko nič ni. Nič ni kar bi pomagalo. Samo kratek trenutek veselja, ki mine tako hitro kot pride.
In potem ostanem z zbledelim napisom na roki.

The Wanted - All Time Low

Nidro

Naslov je zanimiv zgolj, ker sem se zatipkala. Pisati bi moralo modro. Pa sem zgrešila postavitev črk.
Ker me je oslepila modra svetlob, ki je prosevala skozi napol odgrnjene žaluzije. Tista gasilska modra. In to kar trikrat. Pojma nimam kaj je bilo.


Imam grozno veliko idejo, ki me tišči. Mogoče mi torkat uspe. Mogoče?
In če nisem "Need You Now" poslušala 100-krat danes, potem jo sploh nisem. In v spletu naklučji sem ugotovila, da je to naj pesem ali kakšno kategorijo že imajo pri Grammyjih.

Če napišem - sanjala sem, kdo pa ne sanja. Ampak vseeno se mi zdi to čisto zadosti. In ko sem se zbudila so ustnice izoblikovale ime. Čisto nezavedno, čisto potiho.

Pekla sem. Namesto da bi se učila.
Naredila sem tlakovan kolač ali nekaj takšnega. Tako je navedeno v receptu. In blazno sem se zabavala ob pripravi in mešanju ter miksanju. Vrgla sem jajce na tla. Margarina je pristala na tleh. Malce moke.
Grozno nerodna sem. Ampak izgleda pa že tako kot izgleda v receptu.
Za povrh sem pa ustvarila še čokoladne pudinge. Zelo čokoladne.
Zadnje čase bi samo pekla in kuhala. Ne vem od kje imam potrebo po tem.


Zavračam vse okoli sebe.

Videla sem urnik. In še vedno nisem k sebi prišla. Vsak dan imam 4-5 urno luknjo.
Če je prej še obstajal kakšen košček veselja in upanja, se je s tem uničil in pogubil.
Dokončno.

Spekter misli. Pismo tebi.
Fino se je skriti.

Tyler Ward ft. Alex G - Born This Way

Razlezen piškot

Roke mi dišijo po margarini. In to vonjam že od daleč.
Pekla sem ameriške piškote s koščki čokolade po slovensko. Pa so nastale velike palačinke. Presladke velike palačinke.
Predno sem dala peči je vse izgledalo natanko tako kot bi morala. Potem pa je naskočil problem. Ko sem odprla pečico. In zagledala velike ploskve razlezene mase. To samo zato, ker sem imela precejšne težave z odstranjevanjem mase z žlice. Več moke bo treba.
Bo že bolje. In mislim, da se bo miklavžu pridružil tudi božiček, ker tako vestno uničujem njune podobe. Pridružil pri tem, da mi ob koncu leta ne bo prinesel prav nič.

In, ko sem že pri hrani. Na naši mizi se je znašel piščanec. Prav lepo pečen. Mmm.
S filo in vsem. Potem pa še domač jabolčni 'štrudl'. Danes smo definitivno pekli in kuhali.


Going The Distance. Pričakovala sem en takšen plehek film. Pa na koncu sploh nisem dobila takšnega vtisa. Mislim, saj je. Samo ne danes. Ne zame.
Tak fin. Za en večer, ko rabiš ves svet spravit iz tvojih misli. In ja razpoloženje definitivno vpliva na končno oceno filma. Kot vpliva spol. Moški filmi niso za ženske in obratno. Tako, da če moški skritizira film to še ne pomeni, da ga bo ženska tudi. Oni bi gledali akcijo. Mi bi gledali zgodbo in romantiko. Če tako malce stereotipno povzamem. Čeprav dobra zgodba nakoncu reši obe strani.
In mogoče je v tem filmu ta igralski par naredi vse še bolj zanimivo. Mislim Justin Long vedno igra nekekga zmedenega fanta in Drew Barrymore bi pisala članke in nosila hlače v hiši.

Mogoče, če bi bila nekje drugje bi lahko tipkala članke o filmih. Pa nisem. In tipkam samo blog.
To bi bilo predvsem... zanimivo.
Oh, preveč Carrie Bradshaw. Še vedno bi prebrala Dnevniki Carrie Bradshaw. Ne vem niti, ali naša knjižnica to premore.


Blogec se je oblekel v zeleno. In ob strani so priljubljene objave zadnjih 7ih dni. To funkcijo mi je ponudil Blogger. In še za našega kuža lahko lajkate na Facebooku. Tam pri Pes - moj prijatelj. Ker je pes res moj prijatelj. Ki "trpi" preveliko pozornost in pretirano ukvarjanje z njim. Mislim, da mu prav nič ne manjka. Pasja družba včasih.

Cat Power - Could We

Jajčni liker

Danes sem se ujela nekje med Irsko in Škotsko. Leap Year, prestopno leto po naše, sem pogledala nekje vmes. In impresionia me. Blazno. O katrci in kovčku z imenom Louis.
Ne morem verjeti, kako tem ženskam uspe v takšnih petkah hoditi vsepovsod. Že Sandrina Snubitev je bila po TV-ju, ko je šla tja, mislim da Aljasko, v petkah. In spomnim se Cameron, ko je odšla na Počitnice in se našla v petkah na angleškem podeželju. Mogoče a so to samo newyorška/hollywoodska dekleta. Katerih pete so vsakodnevna obutev. In ne poznajo drugega. Zakaj bi.
Drug pa je bil Made of Honor, ki ga presenetljivo še nisem gledala. Ampak je tak simpatičen. Za kakšen večer, ko ne želi popolnoma nič početi. Samo gledati film. Tak za sprostitev. Z nekaj škotskega podeželja.


Moje baletne pudraste baleinke so dobile družbo, še črne. To spominja na Black Swan. Hmmm.
Letos bo sezona balerink. Definitivno. In še vedno žalujem za rdečimi, ki jih bom pridno hranila. In pokazala vnukom. Ha. Bogi.
Poleg tega sem pa čisto srečno odtavala iz H&M-a danes, ko so mi v roke potisnili kartico vrednosti 5€. Res, da bi vsak rekel - pa kaj je to, ampak meni se to zdi blazno fino. In zame bo dovolj.


Moder stol. In to kakšen moder stol. Kot iz kakšnega filma. Kot iz kakšnega bloga, ki ga ustvarjajo notranji oblikovalci. In z nakupovanjem živil je cela kolobocija.
Ker sem imela polno dobrot za kuhanje in pečenje. Danes je že nastal marmorni pudnig. Blazno fina stvar. Ampak mislim, da bo šel naslednjič v samostojne posodice. Bo bolj prikupno.
Ampak sem bila cel car v kuhinji. Vse sem delala s tako vnemo, ker sem zraven opazovala kdaj bo mleko prekipelo. Pa sem bila ravno v skladu s časom in vse se je čudovito izšlo. Ter tudi uporaba dveh rok za mešanje je bila priročna. In še okusno je. Ne vem če bo preživel dopoldne.

Dashboard Confessional - Stolen

Napis na roki

Dekle se je vrnilo z Irske pa sem odtavala na obisk. Obisk je bil izlet v nakupovalno središče. To pa se je že kot predvideno sprevrglo v eno maratonsko pohajkovanje po trgovinah. Veliko videnega, veliko probanega in nekaj kupljenega.
Veliko pudrastih, tako imenovanih "nude" odtenkov, in malo barvastega. Ampak prikupne balerinkice sem dobila. Iii. In travnato zeleno majčko. Oh.
Čeprav razprodaj nikoli ni konec. Očitno se čisto nič ne prodaja. In nekateri kosi so prav bizarni.
In kot sva ostali brez energije, tako je zmanjkovalo besed. Pa tišina se ni zdela nezdrava. Bila je samo tam. Ob vseh povedanih dogodivščinah.


Sonce je bilo nenavadno žareče danes. V času, ko se je že spuščalo dol z neba. Mogoče zaradi meglic in rahle megle, mogoče zaradi zahajanja ampak bilo je drugačno kot ponavadi. Ker to sem opazovala celo pot domov. In nakoncu je ostala samo še rdeča krogla že napol za hribom.
Pa žal nisem imela fotoaparata, samo telefon s slikami grozne kvalitete.
Krogla je bil. In še vedno sem presenečena nad videnim.

Beležnica je prispela. The Notebook. Joj. Kako kul. Sedaj imam dejanski DVD, ki ga je v Sloveniji nemogoče najti. Hvala! Za božično darilo.

En skriti avto je oddan. Tako neumestno.

Mary Black - Only A Womans Heart

Kariraste

Danes so mi v oči padle kariraste srajce. Karaste. Bolj kot ponavadi.
Pa sem gledala film v katerem jih je bilo polno, pa nisem opazila. Opazila sem šele, ko sem v Two Way-ju zagledala eno zeleno. Prav nenavadno za ta vzorec pa mi je bila blazno simpatična. In potem sem zopet nadaljevala s filmom in sem opazila. Bilo je tam. Že skozi pa nisem videla. Bila sem tako zamišljena in odsotna, da se nisem zavedala. In to mi je dalo misliti.

Oslička danes ni bilo. Prostor v daljavi za ograjo je bil prazen. Pa sem mislila, da bom vsaj tega vesela. Ampak sem samo mislila.

Kot dejstvo, da me je ocena vrgla iz tira pa mi je popolnoma vseeno. Mislila sem, da mi je popolnoma vseeno. Še vedno se presenečam z reakcija, ki pridejo iz mene. Povsem nepričakovane in ne v skladu s tistim, kar bi "morale" biti.

Flipped je prikupen film. Navdušujem se nad dvema pogledoma iste zgodbe. Nad izražanjem misli, občutkov. Nad različnimi pogledi. Iz dekliškega in fantovskega vidika. Ker zgodbo razlagata dva najstnika, ki kažeta naklonjenost drug nad drugim. Ubistvu jo en kaže drugi pa ne in obratno. In vse skupaj je pospremljeno s kar nekaj dobrimi mislimi.
Pri filmih vedno pogrešam še drugo stran zgodbe. Drugo plat. Zorni kot. Ker vedno tako reagiramo kot hočejo da reagiramo. Vzljubimo tisto kar hočejo od nas. In stranski liki so samo stranski. Ampak zgodba ni nikoli enoplastna ali v samo eni dimenziji. Vedno se lahko postavimo v drugo kožo in drugače gledmao. Pa to velikokrat pozabimo.
Ker smo samo mi in ne nekdo drug. In se ne postavljamo v drugo kožo.

Phil Everly - Let It Be Me

Hipohonder

Namišljeni bolnik. Kaj pa si lahko še drugega, ko s termmetrom meriš svojo telesno temperaturo vsaki 2 minuti in se prepričuješ, da je vse narobe s teboj. Dejansko sem vrgla veliko buklo imenovano SSKJ pred brata in je poiskal pomen besede hipohonder in se nasmehnil.
In iz tega sva potem izpeljala stavo, pri kateri noben ni zmagal ne zgubil, ker se za temperaturo 37.0°C nisva znala odločit ali je ali ni vročina. Očitno lahko tudi staviš tako, da je volk sit in koza cela.

Polno novih delov serij se je vrstilo. Če naštejem, se bom zamislila nad seboj.

Eight Below. Ne morem verjeti, da tega filma še nisem pogledala. Čeprav se mi zdi, da je pristal nekje na "zaprašenem" seznamu z napisom "Poglej!", pa nikoli nisem prišla do tja. Oh, kako lepo. Kako žalostno. In koliko nepovedanih misli lahko izraziš samo s kretnjami psov. Neverjetno. In nadvse prisrčno.
Belina z modrim nebom je tako všečna.

The Temper Trap - Sweet Disposition