Dva v enem

Pustni torek. Dan žena.
Vse to je danes. Letos se je koledar tako poigral z nami, da vse sovpada. No, veliko stvari.
Ali pa je vsaj takšen občutek.


In danes je bil en tak zanimiv, produktiven, sončen dan.
Za maškare danes sem bila - turist. Haha.
Ker sem strašila s fotoaparatom po ljubljanskih ulicah. Samo pozabila sem na en manjši detajl - velik zemljevid Ljubljane. Šmentana reč.


Najboljši del faksa je takrat, ko nisi tam.
In te 3-urne luknje so priročne samo takrat, ko je zunaj blazno lep sončen dan, ki kaže na to, da bo kmalu pomlad. In veliko sonca. Kmalu preveč.

Presenečena sem nad dejstvom, kako veliko se ti lahko zgodi v enem samem potepu po centru. Res.


V Guštu sem bila deležna krofa. In dekle, ki dela tam me je spraševalo, kje sem dobila masko za čez oči, ki je končala kot naglavni okras. Ampak vem, da so nekoč imeli v H&M-u najbolj prikupne te zadevice.


Naletela sem na pustovanje na SŠOF-u in malce pokukala. Ko sem bila še tam, kar se trenutno zdi, kot cela večnost, sem se pustovanja udeležila samo dvakrat. Pa še to smo poskušali v najkrajšem možnem času zapustiti prostor. Oh.
Pravijo, da se je folk spremenil. In vem da se je. Ker smo mi občutili veliko razliko. In sproščenost ljudi pred nami. Vzdušje. Ljudje so bili preprosto drugačni. Bolj svobodni, umetniški. Bolj preprosti in hkrati zakomplicirani. In slišala sem, da naša "preljuba" profesorica sedaj hodi z vrečko okoli in nabira/pobira hrano. Očitno je že bolj napredna postala.

Potem pa sem šla sedet ob Ljubljanico in pojesti krof. Za tako majhnega je imel blazno veliko marmelade.
Opazovala sem dva italijanska otroka, ki sta se poskušala zabavati. Preseneča me koliko besed morajo poznati ti otroci, ko govorijo tako hitro in izrečejo toliko besed. In preseneča me, kako se italijanske mame ne menijo kaj dosti za svoje otroke. Ubistvu se ne pustijo motiti, ker sta otroka počela norčije, se igrala ristanc, lovila. Mama pa je mirno klepetala s svojima prijateljicama. Blazno zanimivo. Naše mame bi že kričale naokoli.
Končno sem pogruntala kako smo mi rekli temu "ristancu" - tančula. Ha, tančula je bila. Kakšen ristanc. Sploh ne vem od kje je ta beseda prišla do mojih ušes. Kje so bili časi, ko smo gledali in za najboljšimi kamenčki, da niso leteli nekam v tri krasne, ko je bilo porebno zadeti pravo številko. In vsi smo hoteli prideti do nebes in se z veseljem drli "fuč", če je kdo narobe skočil. In skakali kot zajčki in še na druge načine. Se šli gumintvist. Ali pa zemljo kradli. Pa med dvema smo preigrali, kadar nas je bilo dovolj.
Kako hitro smo zrasli.


Vsedla sem se na klopco pred rotovžam, mestno hišo in obsijana s soncem počasi jedla sendvič. Če ste mi slučajno srečali, ja jaz sem bila tista gospodična z rdečo masko na glavi in velikim sendvičom v rokah. Ter z radovednim pogledom. Na zeleni klopci s pisano torbico.
Potem pa sta me "napadli" dve govoreči in svetleči se ribi. Haha.
Blazno zabavno. Modela sta predstavljala zgolj novo oddajo imenovano "Riba na oko", kjer bodo slavni kuhali. Ali nekaj takšnega. In sta pobirala predloge.
Problem nastane, ko moraš našteti slovenske "slavne" osebnosti. Resno. Tudi, če je samo ena.
In potem smo imeli še debato o tem kako imam smešen mail. A res?
In na koncu sta mi še pozirala. Dve svetleči ribi v "zaj*bani" pozi.


Očitno sem bila na zelo izpostavljenem mestu, saj mi je "vsak", ki je prišel mimo zaželel dober tek. In meni se je zdelo blazno fino.
Življenje je lepo, sem prebrala v današnjem dnevu. Samo po francosko.
Dobila pa sem tudi antistres žogico. Čisto so me založili.


Pričakovala sem več maškar. Videla pa komaj kaj. Zjutraj dva drveča spidermana, ki sta v teku lovila avtobus. Zelo zabaven prizor.
Pa nekaj malčkov je bilo oblečenih. Še celo en pes, ki je za ovratnico nosil masko.
Dokler nisem naletela na zvok harmonike in nekaj preoblečnih ljudi v klovn in pike nogavičke. Starejše gospe. Z velikim otrokom v sebi.


Videla sem pisane dežničke v izložbi in našla Sisi trgovino na novi lokaciji. Samo nekako nisem imela namena vstopiti.
Bom drugič.
Lovila sem zadnje sončne žarke in prebirala knjigo. Umrem, toda spomin živi naprej.

In za povrh sem naletela še na arhitekte, ki so ob novem delu - začetku sprehajalne poti - zlagali svoje risbe iz skicirk v dolgo kolono. Pri tem pa poslušali njihovega ameriškega profesorja. To vem zato, ker je bila bivša sošolka med njimi. S tipično pozabljivostjo.
Imeli so prav zanimivo razlago o središču, robovih, pomembnih elementih in enostavnostjo risbe, ki prikaže vse pomembne točke, elemente.


Če povem, da sem se vrnila nazaj na faks na kemijo je blazno nezanimivo. Tako kot tam sedeti čisto predolgo in zamuditi vlak ter na naslednjega čakati več kot eno uro. Juhej.
Ampak dobila sem blazno željo po kokakoli. Res ogromno. Kar je zadostvovalo za en zastonj kakav.
Samo začeti moram, ker vem da bo steklo.


Danes sem si tako blazno zaželela dobiti rožico. Ker so vse okoli hodile z lepimi rdečimi nagelni. Pa sem bila na napačnem mestu ob napačnem trenutku.
Me je pa pričakala doma. Takšna, ki še čaka, da bo vzcvetela.
Hvala mama in ata.

Black - Wonderful Life

Pustolovščina

Danes je vse v znamenju ene same velike pustolovščine. In ta ponedeljek se zdi res neskončno dolg.


Že navsezgodaj zjutraj se je začelo. S posnetkom in pripravljenostjo na akcijo.
Za oranžen kabriolet.
Po pravici, ne predstavljam si, da bi vozila kabrioleta.
Končalo se je tako, da sva zalutali nekje na zasneženi planoti in po radiu slišali, da je že prepozno.


Končni izid - nivo sreče je enak nič. Ena videna lisica na bloški planoti ter tri nune v avtu.
Mislim, da je moje zagotovilo sreče pri takšnih igrah enako nivoju ničle možnosti ali pa ga že vleče v negativno smer. Ker je akcija, je trezno razmišlanje, ampak čisto nič sreče. Res čisto nič.
In zdi se, da se to zajeda na vsa področja.
Ampak tri nune v Cliotu je pa tudi nekaj boljšega. Vsaj razvedrilo je dan, pa sploh ni nič takšnega. Zdelo se mi je samo blazno smešno in zabavno, saj mi nune ne delujejo, kot da bi vozile ali lastile avtomobil.
Vsak dan kaj novega.


Zdi se mi, da sem popolnoma odklopila vse. Vse kar je družabnega. Socialnega.
Ker se mi blazno ne da biti v družbi. Ljudem razlagati. In se smejati. Saj se smejem in umiram od smeha, ampak drugih se mi pa res ne da poslušati. In njihovih prigod.
Saj se bom morala kmalu civilizirati, ponovno, ampak teh nekaj trenutkov pa ostajam sama s seboj in parimi osebki okoli mene ter psom.
Zdi se mi, da deljenje informacij nekako izgubi pomen, saj le te odjadrajo mimo sogovornika, ki ima preveč svojih težav, da bi zares poslušal. In tudi nočem, da bi poslušal, ker sploh nočem nobenih vprašanj. Nobenih idej, ničesar.
Ampak po drugi strani se mi pa zdi, da je naravnost butasto, da moram preživljati večurne luknje med predavanji samo zato, da potem tam grejem stol.
Ne bom jamrala. Jaz tega res ne počem. Hehe.


V višave. Kako prikupna risanka. Joj. Ne morem verjeti, da je še nisem gledala. Čisto zares.
Čeprav WALL·E-ja tudi zelo dolgo nisem pogledala.
Pa še sinhnorizirano verzijo sem pogledala, kar se mi je zdelo še bolj zabavno. To pa samo zato, ker sem vmes pekla krofe in sem se dobesedno zaprla v kuhinjo za vse uzhajanje in to ter sem vmes gledala risanko.
Všeč mi je zgodba. O dveh o fantku in punčki, ki odrasteta ter preživita najlepše trenutke življenja skupaj. Ampak kot otroka imata velike sanje. Velike sanje o pustolovščini.
Samo nakoncu se izkaže, da je življenje samo ena velika pustolovščina in ne potrebuješ drugega. Da bi pisal svojo zgodbo. Da bi naredil svoje spomine. Dovolj so že najlepši skupni momenti. To je vse kar šteje.
In risanke so svet, kjer je vse mogoče. Kjer zanemarimo dejstvo, da hiše v resnici ne more dvigniti kup balonov. Ampak risani svet je prostor kamor pobegneš pred bedo vsakdana. Ni samo otroški svet. Odrasli ga ne znajo podoživeti. Ker mislijo, da ne smejo.


Spekla sem cel ducat krofov in še malo. V prvo so bili lepši, ampak sem sedaj pojedla že več kot polovico. In ja, malo sem se jih že prenajedla. Trenutno.


Kako je s faksom, ah faks. Manj ga vidim, bolje je.
Sprehod čez polja in travnike. Čez gozd in naselje. Na krasen dan.
Sončen in prečudovit.
Pa še naš psiček se je bahal s svojo novo ovratnico ter povodcom. In ne bom razumela, kako smo iz tretjega mesta padli na 15. mesto.
Saj pravim, nimam sreče pri takih stvareh.
Imam samo brezupno upanje, ki me očitno še vedno drži pokonci. Skoraj vedno.
No nad igračko - raco je totalno navdušen, saj je postala njegova blazina in stvar za grizenje.


Družinsko igranje pikada. Verjetno sem najslabši, no ne najslabši ampak najnenatančnejši igralec pikada. Baje dobim vsaj plus točke za stil.

Darja Švajger - Prisluhni mi

Pustovanje v Cerknici

Nisem gledala Šenčurskih Godlarjev. Bila sem v Butalah.
Se potikala po Notranjski.
Fruhcverge za zajtrk. Skutke. Fruchtzwerge.


Spoznavamo naravo in družbo se je povezalo v spoznavamo kraje po Sloveniji.
Popotovanje od Postojne do Logatca. Z vsemi vmesnimi kraji.
Še sonce najuje pospremilo del poti.


Vse tradicionalne pustne maske. Vsi Butalci in coprnica Uršula za spremstvo.
Najbolj so naju prestrašili Indijanci. Meni nič tebi nič smo skoraj šli eden mimo drugega, ko je eden planil na naju in naju čisto zres prestrašil. Skočili sva in otrpnili. On pa se je samo smejal. Oh, te šeme.
In po končani povorki se je vse sprevrglo v eno veliko pijančevanje.


Obrnili sva prav vsak kotiček. In pogledali vsako parkirišče. Na model avtomobila za katerega predvidevava, da je, sva naleteli trikrat. Potem.

Iz avtomobilov sem pobirala razglednice z cerkniško tematiko. Prav lepi akvareli so. Ha.


Srečali pa sva tistega, ki se je z ženo nazadnje peljal na izlet in čisto po naklučju našel BMWja. Zopet je iskal. Z ženo in še dvema, sklepamo da mamo in atom od nekoga. Da bodo šli čisto po naklučju na izlet in naletila na avto. Pa kaj še.


Hotedršica. Najbolj zanimiva vas danes. Ime vasi.
To sva tolikokrat izrekli in povedali, da se je pisalo nekaj slabega. Očitno sva to priklicali, po drugi strani pa sva se izognili.
Kakšne 10 minut po tistem, ko sva tablo s tem imenom pustili že daleč za seboj je bilo po radiu izrečeno, da se je v Hotedršici zgodila prometna nesreča in da je popolna zapora ceste.
Šmentana reč. Nekako je bilo res bolje, da sva sredi poti obrnili in se vrnili nazaj. Le kako bi se lahko končalo?
Pa samo zanimivo se mi je zdelo, da tega imena še nisem slišala po radiu. In nato sem ga. Prevečkrat, saj je bilo dolgo časa vse zaprto.

Omar Naber - Bistvo skrito je očem

Pustni zagon

Pustno popotovanje na pustno soboto.


Kranj. Naša kranjska povorka. Sedaj ne vem, morda že dolgo nisem bila, ker se mi je zdi, da so jo sedaj razvlekli čez vse. Tako, da si vsi pogledajo.
Edina pripomba je na dolge vmesne luknje med maskami. Drugačo pa je zanimivo videti vse. Čeprav se mi zdi, da bomo šli Šenčurske godlarje gledati tja iz kjer izvirajo. V Šenčur. Jutri.
Cel kup otrok je bilo. Čebelic. Gusarjev. Svetlolasih rozastih princesk. Dalmatinčkov. Dalmatincev, ki so se premikali kot pingvini, čeprav je otrok oblečen v dejanskega pingvina stal za njim. Pik nogavičk je vse manj. Kot tudi telebajskov. Vem, da je bilo nekoč obdobje, ko je bil vsak drug otrok telebajsek.
Sem ter tja je bil kakšen klovn, nidža junak. Tudi Legolasa sem srečala. Kavbojec.


Povorka je začela z godbo. Potem pa so se vrstile znane pustne maske. Šeme. Vrbovske šjme. Kurenti. Koranti. Ploharji. Liški pustje. Pokači. Orači. Vse živo.
Do skupinskih mask žabic, katerih vsaka mlaka je imela svojo porodnišnico. Ubistvu je bila žabja svadba.

Potem pa je bil še en kup skupinskih mask. Kavbojev. Temper. Hobotnic. Legokock.
Prikupna skupinica dveh čebelic in ene rožice, ki je čakala, da ponosni starši posnamejo fotografijo.
Nekje vmes sem videla še profesorico španščine. Samo bi se morala razkrinkati.
Saj ne da bi bila kakšna posebna maškara pa vseeno. Črpala sem iz 40ih, 50ih let ter si za povrh nadela še masko čez oči. Nimam definicije. Zgolj nekaj v zraku.


Krof pri mami in atu. To je bil pa edin krof oziroma dva, ki sem jih pojedla. Domačih mi ni ostalo čisto nič.
To je pa tako, ko je na obisku cel kup otrok. Krofi hitro izginejo. Sploh, če teknejo.


Najboljši je pa bil kabvojec z indijančkom v roki. Original. Ha.


Postojna. Dejansko obstaja vas z imenom Zagon. Kar je bilo precej ironično in optimistično hkrati. V tistem trenutku.


Naj pojasnim - zgodba se začne nekje ob začetku popoldneva. Po povorki iz Kranja.
Same okoliščine pa še vedno segajo v iskanje skritega avtomobila, kar poteka že skoraj mesec dni sedaj. In samo slutnja je vodila tja, v kraj slovite slovenske jame.
Jaz sumim, da se avto skriva na Notranjskem. Kot sem sumila, da je Peguoet 1007. Pa se izkazalo, da je v resnici Citroen. Šmentana reč. Ampak to so nama razjasnili šele po koncu najinega iskanja. Midve pa sva oprezali za hecnimi "pižoji".


Postojna se je bleščala v soncu. Kot je bilo napovedano. In bilo je precejšne spoznavanje kje kaj stoji. Kje se kaj nahaja. Vse skupaj zna biti blazno zabavno. Z celim kupom obračanja.
Pregledali sva tako celo mesto, okolico jame kot tudi Predjamski grad.
Sedaj vem, da nikoli več ne grem tja. Preveč ovinkov in predolga pot. Čeprav je grad prav prikupen.
In ja, tukaj vmes se je znašla tabla z napisom Zagon. Tista rumena tabla, ki označuje kraje. Haha. Smeh.


Cerknica. Čas pustovanja in Cerknica se v tem času preimenuje v Butale. Avto bi bil lahko tukaj.
Vse je bilo okrašeno. Maškare, šeme so se sprehajale po ulici. Parkiranih avtomobilov je bilo veliko. Zamrznjeno jezero pa je samevalo. Samo nek prodajalec, po vsej verjetnosti žganih pijač, je ostajal.
Sreča se ni nasmihala. In podatek, da je drugačna znamka, kot sva jo imeli v mislih naju je popolnoma iztiril.
Pa sva ubrali pot domov. S soncem za spremstvo. Z zahajajočim soncem. Velikim rdečim.


Upss enka z ekipo, ki je čakala doma. Kot je imel Ron prijatelja Tora na vrtu. Čeprav se verjetno napiše Thor.


Ugotovitev dneva je bila, pri kateri sem ostala rahlo šokirana, da wikipedija uvršča Jezersko med Koroško regijo. Jaz sem ga vse do danes obravnavala za gorenjskega.


Fotografij je zato tako ogromno, ker je končno število vseh posnetih dosegalo število 500 in še čez.

Rednex - Cotton Eye Joe

Pustni krofi

Spekla sem tono krofov. No ne tono, kilo pa. Dvaindvajest lepo vzhajanih krofov.
Zaprla sem se v kuhinjo. Lepo sem jo segrela in eno za drugo pripravljala vse sestavine. Vključno s kvasom, ki je osupljivo narasel.
Vmes pa poslušala kam so skrili 5. avto. Še vedno ne vem, sumim pa da je "pižo" 207 ali 206.
In ne nimamo še sreče z radiom 1. Danes je oče za 30 sekund zamudil polnjenje tanka. Pa se mi je zdelo, da sem dovolj hitro ukrepala, ko sem slišala da so danes v Kranju.
Ja nič. Ostane samo še ena možnost.


Aja krofi. Ja vse je potekalo čisto fino. Z manjo packarijo v kuhinji katero moram še pospraviti. Šmentana reč.
In od prvotne številke jih trenutno ostaja samo še šestnajst. Šest manj.
Kako hitro zginejo, človek še verjeti ne more. Haha.

Ampak najboljša dieta je, da pečeš. Ker sem pojedela samo polovico enega in jih trenutno sploh videti ne morem. Ob vsem tem vzhajanju, obračanju in namakanju.
Tako je to, ja.


V šolo sem šla zgolj in samo zato, da sem se naučila odpreti Photoshop. Višek, a?
Vsaj izvedela sem, da lahko vaje predčasno zaključiš. In sedaj moram zbrati 10 tutorialov. Kar pomeni, da bi imela petke frej. Super.

Moja današnja inspiracija so 50ta prejšnega stoletja.
Ne to nima zveze z ničemer. Še.

Siddharta - Malishka

Esmisel

Čudno je. Samo vzdušje. Samo ozračje.
Tako nelagodno je vse in neprijetno.

Ne vem zakaj, ampak budilke nisem slišala. Pa nisem imela moči, da bi se pobrala iz postelje. Zdi se mi da sem popolnoma izčrpana in vsi vitamini C in sirupi sploh ne pomagajo.

Sem se pa poglabljala v detajle. V malenkosti, ki sem jih vedno gledala a nikoli videla. Predvsem kako so sence vržene.
In če ne drugega sem si vsaj zbistrila glavo, ko sem se s psom potikala po gozdu.
Zasledovala sva srne. Na veliko. In tista mala srnica je zrasla. Prav radovedno je spet zrla vame, jaz pa v njo.
In za nekaj minut sva se zgolj zabavala sredi travnika na snegu. Dokler ga nisem vsa premražena zvlekla nazaj proti domu in se zopet zleknila pod odejo.
Bilo je vse isto, ko sem prišla domov.

Sem pa vsaj Gospo Bovary po najdaljšem času možnem kočno prebrala. Zaključila.
Pa še vedno ne vem v katero smer me ta knjiga vleče. Pusti vtis, ampak ne očitnega, kot ponavadi. Ne znam razložiti.
To je nekaj.

Nisem za nikamor.

Vlado Kreslin & Mali bogovi - Letos bo huda jesen

Pobesiti

Pobesiti ima enak pomen kot povesti, s to izjemo, da pomeni še 'obesiti enega za drugim'.
Na to zanimivo in nikoli slišano besedno sem naletela med branjem. Gospe Bovary. Postavila bom rekord v najdaljšem možnem branju te knjige.

Srečala sem profesorico za umetnostno. Tako na hitro. In na kratko.
Ampak najbolj pa me je presenetil entuzijastičen, navdušen pozdrav bivše sošolke. Res pozitivno šokiral.

Na Pomladno prebujenje grem. Ha.
Če nisem največji obsedenec. Grozno.

Matematika na matematiko. Takšne so srede. Ampak nekateri imajo še eno matematiko vmes. Saj se ti zmeša od vseh številk. Od vseh funkcij in integralov. Ni normalno in človeško.
In če sem tam in piše, še ne pomeni, da sledim.
Poleg tega pa so najbolj nezanimiva predavanja obvezna in obratno. Zakaj to? So to samo posledice Murphyjevih zakonov?
Zveni že tako.

Pehtrana sem izzvala s šmornom. Pa ga je spekel. O tem, kako je naredil šmorn.
Jaz pa se bližam 1000. Vztrajno in počasi.

Če mi kdo reče, da je marec mu ne bom verjela. Čeprav sem ravno iz Zime prešla na Ples. Mucha.

Viseti pod tušom pa je osvobodajoče. In odmaknjeno od sveta. Čeprav se mi zdi, da se bom zdaj zdaj zgrudila na mokra tla.
Moči mi pojenjajo.

The Rolling Stones - Anybody Seen My Baby

Kurenti

Kaj, če nisem zmožna zaupati.
Samo zapreti oči in zaupati. Kaj če ne?
Vem, da ne. Ampak "kaj če" se bolje sliši. Z malo optimizma in upanja.
Ker sem slišala del besedila pesmi v seriji in mi je dalo misliti.

"Close your eyes and trust it, just trust it."
(Pink - Glitter In The Air)

Zdi se mi, da me zadnje čase Ljubljana ubija. Izčrpava vso energijo iz mene. Pa ne Ljubljana kot samo mesto, pač pa namen s katerim sem v prestolnici. To, da visim v vijolični stavbi. To, da se mi venomer nekam mudi. Da me ubija, ker mislim, da zamujam. Ker imam luknje pa ne vem kaj bi sama s seboj. In v glavi se mi vedno pojavla strah, da bom vse skupaj zamudila, da bo časa zmanjkalo. Samo psihiranje je. Nimam se časa sprostiti.
Vse me boli in zdravje peša. V mislih se mi pojavljajo reklame v smisu "proti gripi in prehladu".
Ni zabavna beseda ta - 'venomer'.

Kurenti so skakali po Ljubljani. Pa me ni ganilo. Povešen pogled sem usmerila v tla in s hitrimi koraki v loku obšla veselje. Ob drugačnem trenutku, bi se jim nasmehnila. A ne danes...

Dejstvo, da rabim, še ne pomeni, da je izvedljivo ali mogoče.

Oskarje sem gledala. Najbolje povedano je bilo to, da filmi obstajajo zato, da izginemo pred vsakdanjostjo. Pred resničnostjo in seboj. V svet, ki je širok, pisan in zanimiv. A nikoli dosegljiv. Iluzija.

Včeraj smo imeli par zanimivih dejstev o papirju. Ampak vse se je odvilo v moji glavi.
Če je rečeno, da papir pozitivno vpliva na razvoj človeštva, to pomeni, da razvoj človeštva negativno vpliva na sam planet. Ker razvoj še ni prinesel nič dobrega. Mislimo, da je. To je drugače. Mi mislimo, da smo tako blazno fini in kul, ker hodimo po dveh nogah in razmišljamo ter iz nič ustvarjamo same "pomembne" stvari.
In ne verjamem, da bo leta 2024 9 milijard prebivalstva. Prej je možno, da bomo trenutnih skoraj 7 milijard prepolovili. Saj za toliko ljudi ne bo nikjer prostora.

Imamo vsi svoj prostor po soncem? Ga imam jaz?

Pink - Glitter In The Air

Zlato srce

Kako sem duhovita danes. Pa bom stresala šale naokoli.
To pa samo zato, ker sem slišala da je potres v Narniji, ko Chuck Noriss brcne v omaro. Hahah.

Kaj pomeni s.p.? - Sami pufi.
Kaj pa pomeni d.o.o.? - Dolžni okrog in okrog.
KAJ POMENI SLO? - Samo Lopovi Obogatijo

V: Kako ustreliš modrega slona?
O: S puško za modre slone.
V: Kako ustreliš rdečega slona?
O: Prebarvaš ga modro in ga ustreliš s puško za modre slone.
V: Kako ustreliš zelenega slona?
O: Obmetavaš ga s paradižniki dokler ne postane rdeč, ga prebarvaš v modro in ustreliš s puško za modre slone.
V: Kako ustreliš rumenega slona?
O: Valjaš ga po travi dokler ne postane zelen, ga obmetavaš s paradižniki dokler ni rdeč, ga pobarvaš modro in ustreliš s puško za modre slone.
V: Kako ustreliš vijoličastega slona?
O: Vijoličastih slonov ni!

Zjutraj sem za dobro jutro srečala profesorja risanja. Tistega iz srednje. Na troli. Kar je bilo nenavadno, saj se on res ne vozi s trolami. Ker on je tisti popotnik na kolesu z baretko in aviator očali.
Tistega, ki nam je 4 leta pravil, da bodo minila kot bi mignil, da bomo prekmalu končali na faksih. Pa mu nismo verjeli.
Tistega, ki nas je s svojim kolesom in baretko pospremil na marsikatero razstavo. Ki nas je v prvem letniku prepričal da nimamo pojma o risanju in da ne znamo gledati. Slišati je bilo preveč bizarno, ampak je bilo res. Resnično nismo znali gledati. Učil nas je likovne abesede, ampak še vedno vem, da smo uho izpustili iz nje. Preveč fino nam je bilo. Toliko, da nismo niti vedeli. Vsaj 6. nadstropje nosi v sebi kanček ustvarjalnosti.


Imam zlato srce. Za vratom.
Zjutraj sem ga izbrskala iz predala. Ter si ga nadela in odtavala v nov dan. Prej kot ne odhitela, saj se mi vedno mudi, potem pa čakam.

Maja Keuc bolje zveni v angleščini. Vsaj izsek, ki ga je odpela.
Optimizem?
Čeprav ima tipične Christina Aguilera poze. Res. Saj ne da bi hotela primerjati, samo zanimivo dejstvo.

Šmorn je bil prav posebna poslastica. Zalila sem ga s čokoladno mešanico nutelle in kakava in se je fino namočil. Naslednjič moram samo še mleko najti. Pa bo.
In ne odgovarjam za zgornji fotografiji in cedenje slin.


Oskarji so bili predvidljivi. Enega je odnesla Natalie. Drugega Colin. Kot najboljši film pa so slavili ustvarjalci in udeleženci filma Kraljev govor. Zasluženo.
Za ostale pa še nisem prepričana, kdo je kaj odnesel. Mislim sem pogledala, ampak ne vseh filmov.

Klemen Slakonja - 16 let skomin