Referendum

Če se bo papir obdržal?
Seveda se bo. Ali ni največji užitek najti staro zalogo knjig na podstrešju. Ali ni užitek listati po spominskih knjigah in starih dnevnikih? Gledati stare fotografije.
Pa si sedaj predstavljajte otroka, ki na podstrešju najde 20 let staro elektronsko napravo. Je to užitek? Je to sploh veselje?

Zdi se mi, da se sama vedno bolj vračam nazaj. Da vedno bolj tehnologijo dajem na stran.
Še malo pa bom imela pred seboj tipkalni stroj in ne računalnika. In bom dobesedno tipkala besede na reciklirane liste papirja in jih vlagala v prisrčne mape. Ja to.
In poleg bom prilagala razvite fotografije, ki bodo nastale v enem kliku ne po desetih.
Oh, to bi bil užitek. Ali pa slikati polaroidne fotografije, ko se slika prikaže pred teboj.

Sedaj sem se spomnila na izraz hipster. Sploh ne vem, če je to pri nas že razširjeno, vem da v Ameriki je blazno in na njih gledajo tako z viška, kot se je tukaj gledalo na emote.

Uradno je. Nimam sreče.

A me boste vsi postrani gledali, če rečem, da se mi domače za ob goveji župci včasih zdijo tako fine. Zvoki harmonike so tako pristni in domači.
Kot alpske hiške včeraj. Pač gorenjska deklina, ni kaj.
Še na radiatorju imam tak skoraj gorenjski parazol. Čeprav je dežnik pa tudi ne prav gorenjski. Je preveč moder kot rdeč.
In Slapovi z Ne reci nikadar, so zakon. Pa rečite karkoli želite.
Meni se zdi tako nolstalgično in valčkasto. V spomin mi skače srebrn radio v kuhinji pri mami in ta kaseta. Pa ne vem, če je spomin sploh pravi. Ampak zdi se mi, da je imela kaseto/CD od Slapov. Prav lepa slovenska.

Drevo so prestavili. Teoretično forzicijo, ampak je vseeno že pravo pravcato drevo. Tako, za zajtrk. Ko sem sama še komaj odprla oči v postelji.

Nekateri so res talenti, ni kaj. Ampak drugi. Ha. Človek se vsaj nasmeji.
In jaz sem se valjala od smeha na kavču.

Slapovi - Ne reci nikdar

Čepke kapice

Zbudila sem se iz precej nenavadnih sanj. Iz takšnih, da se mi je začelo smejati že na vse zgodaj zjutraj. O pristnem slovenskem filmu. Ne vem ali bi bolje opisala kot srhljivko s komičnimi elementi ali komedijo s srhljivimi trenutki.
Skratka še v sanjah sem se nasmejala, ko sem videla nekatere znane obraze. Mislim, saj so bili vsi znani in poznani ljudje iz mojega življenja pa vseeno. Razen enega indijskega tipa, ki pravzaprav ne vem iz kje se je vzel.
Neprecenljivo.


Dan se je začel z zajtrkom. In ta se je zgodil v senčnem zavetju hruške. Z jagodami in malinami.
To pa lahko napove en sam fin dan.
In je tudi bil. Takšen blazno fin.


Z vsem soncem in poletnim vzdušjem. Vreme je tako "nenavadno", ker še ni tako vroče, kot bo, ampak je pa že doseglo tisto stopnjo soparnosti, ko ne veš kaj bi sam s seboj.
Pa tudi večeri oziroma noči so že takšne. Prav poletne. Čeprav so te še bolj fine. Mislim večeri so fini, saj so ravno prijetno hladni.
In ne vem zakaj me vsi čudno gledajo, ko rečem da je prijetno hladno? Je to res tako nenavadno?
Ampak prijetno toplo je pa v redu?
Čeprav je to tako kot modrozelena in zelenomodra.


Včasih se je tako fino peljati na izlet, ko veš, da greš na čudovit konec ob sončnem dnevu.
In veter poleti, pardon spomladi, je prijetna zadevščina.


Bled. Z namenom tekmovalnega dela. Atletike.
Ampak brez tipične blejske kremšnite pač ne gre. Skupaj s kepico vaniljievega sladoleda na strani. La dolce vita. Sladko življenje.
Ja, to so tisti pristni drobni trenutki.


Ne vem zakaj, ampak blazno fino se mi zdi se peljati v prtljažniku. Na zadnjem zadnjem sedežu.
Ko sem samo jaz in bežeča pokrajina skozi okno.
Ostali glasovi in debate pa malce zbledijo.


Košček pehtranove potice.


Pet domačih. Pet blejskih. Pet atletskih.


Obožujem pristno alpsko vzdušje okolice. S tipičnimi hišami in še bolj tipičnimi lesenimi ograjami. Na katerih so v veliki verjetnosti izrezana srca.
Tako domače je. Tako pristno. In meni najboljše.

Cher - You Haven't Seen The Last Of Me

Determinantice

Zakaj so okrogle pice pakirane v kvadratnih škatlah?


Če bi name naleteli zjutraj, bi bila obdana z veliko karirastimi listi. Skrita pod dekcami in tuhtala. Na vso moč.
Tako se zgodi, ko se učiš zadnji dan. Zadnje jutro.
Ker trenutek pred tem je vse blazno nepomembno in nepotrebno.


Med vsem tem učenjem pa sem ujela trenutek, ko so listi cvetov tulipana nežno padali na mizo. In je nastala prav zanimiva kompozicija.
Droben trenutek, ko se list odloči in pade na tla. Tako nežno, a odločno. Harmonično.



Saj, ko stojim pred novo stavbo na kateri se bohoti napis 'matematika', se zdi vse izmuzljivo. Vse "znanje", vsa prihodnost.
Pa srečam znane obraze in se skupaj povzpnemo v najbolj nenavadno notranjost. Novost združeno z neko neresnično prihodnostjo in visokimi vrati. Vse je tako grozno tuje. Čeprav bi bilo veliko okno najboljša stvar. Pa ni, dokler gleda na sosednji faks fizike z ljudmi na strehi. Ti fiziki.
Skratka po vseh "pravilih" je super in fin, ampak meni občutek ni všeč. Za trenutek se mi je v glavi odvrtel prizor, ko je ženska tekla po stopnicah in glavni junak, torej Christian Bale za njo.

Rudnik. Videla sem najbolj zanimive in prikupne čeveljce. Takšne z rdečo peto in češnjicami. Mislim, da so iste kot tiste mornarske, samo drugo blago je.
Iskala pa sem kakšen prikupen klobuček. Letos me ima, da se bom vztrajno zaščitila pred soncem in klimo. Sem občutljiva tako na eno, kot na drugo.


Podoba okolice, ko sva se vozili po gorenjski cesti se je spremenila v krajine 19. stoletja. V ravno takšen trenutek, ki sta ga Pernhar in Karinger ujela na platno.

Gledala sem Waitress. Ta film se mi še vedno zdi blazno všečen. Ker je nekako cela zgodba povezana s tistim na koncu. In po tem se jaz počutim blazno fino. Ker se je njej tako dobro izteklo. Vseeno ostaja upanje.
In ker je notri še boljša pesmica. Tudi jaz bi pekla pite in prepevala takšne pesmice.
Bom pa spekla eno pito. Nekoč.

30 Seconds To Mars - Closer To The Edge

Vtičnik

Velikostanje.
Kar ni veliko stanje, ampak velikostanje kot velikost+anje.

Zjutraj je tako mraz, da se malo tresem. Popoldne pa tako vroče, da ne vem kaj bi sama s seboj. Pa kaj za vraga je to? Saj smo šele aprila.
Tako, da sem preživela v zimsko-poletni opravi, kar je po novem spomladansko. No, ne čisto tako sveže kot so listi na drevesih ampak bolj sveže kot tisti, ki so še ostali na tleh.
Ne morem verjeti, kako se je vse razbrstelo. Še predkratkim ni bilo čisto nič zeleno.

Za vratom sem nosila svetinje smrti. Za k indijanski oblekci. Z kvadratasto plapolajočo jopico. In svetlečo modrim trenčem.

In soncu sem kazala hrbet na rimskem zidu.
Potem pa se skrila v senco iglavcev na bolj severni strani.
Tiramusujaste violične stavbe.
Skratka uživala sem v sončnem dnevu. Prevročem za april.

Kaj naj si človek misli, ko sliši nekaj v smislu: "Ko boste to praktično potrebovali, če boste", pri pradavanjih o grafičnih pripravah.
Slovenski šolski sistem hoče izučiti en kup teoretikov. Teh pa imamo že na pretek. Pa še ti tonejo ubogo predalpsko državico.

Minute preživete pot tušom se sprevračajo v miselne presežke. Pa ne toliko v pozitivnem smislu, kot se mogoče sliši.
Imam cele obrede kreganja in dogovarjanja sama s seboj.
Ker se moram prepričati in pregovarjati, saj tok teče prav prosto po prešernu in me včasih spravlja ob živce. No, precej bolj redno kot včasih.
Skratka iz tega nastane potem skoraj polglasno kreganje.
Saj se ne čudim, če se to samo meni dogaja.

In potem imam drug "problem". Skratka samo kreganje je nastalo na podlagi današnjega deja vu-ja. Ker prvotni problem je v tem, da sem imela deja vu deja vu-ja in mi ni čisto jasno kako to lahko počneš. Ker sem videla tisto, kar sem že enkrat mislila, da sem videla oziroma hotela videti. Pa sem bila dobra prepričana, da se bo zgodilo. Seveda se ni, kakopak.
Tako, da sedaj sem v dilemi ali je to zgolj deja vu deja vu-ja v sanjah ali samo deja vu deja vu-ja misli. Takšnih, zaradi katerih se že nekaj časa potem kregam sama s seboj vsak večer.
Ampak tudi, ko se prepričam, da pač tako ne gre več naprej, se teden kasneje pojav star vzorec.
Očitno se bom morala zavestno prisilit in kontrolirati vse. Kar se dogaja v glavi, ker trenutno vse skače naokoli kakor se jim zljubi.

Na koncu tako nisem povedala čisto nič. Razumljivega.

Amaury Vassili - Sognu

Ovratnik

Na glavo se bom postavila s postavitvijo napisov in izbiro fontov.
Nekje sem nekoč prebrala, da je dizajn kršenje pravil - kdo bo potem odločal kaj ja in kaj ne. Pa sem imela že najbolje narejeno - pa se tako ne sme.
Resno? Edino pravilo v dizajnu je to, da ne upoštevaš pravil.

Imela sem kratek izlet do Ljubljane in nazaj.

Se ti močno opravičujem za tole sliko, ampak mi je res razvedrila cel večer, hihi.

Vse me meče s tira. Tako počasi. Z eleganco.
Ampak sem pa posladkala življenje z najbolj preprostim in super pecivom.

In najbolj čudna beseda dneva je definitivno - ovratnik. Sploh ne vem kako lahko stoji skupaj.

Alice Cooper - Poison

Ozmačiti

Zazrla sem se tja gor v nočno nebo in opazila kako cvetovi žarijo.
Cvetovi tistega drevesa tam za živo mejo, ki se razbohoti s cvetovi, katerih barve gredo od nenakšne rožnato-vijolične do bele.
Pa sem šele sredi noči opazila, da so se že razcveteli. Ali pa se bodo takoj, ko jih bo sonce zbudilo. Navsezgodaj, ko bom še spala.
Takšen prizor je prav magičen in še objektiv fotoaprata ne bi nikoli tako dobro ujel tega trenutka in ga opisal s tisočimi besedami.
To je preprosto magičnost noči. Ko vse zaspi, se prebudijo najlepši trenutki.
Saj pravim, ko noč zaspi.

In, ko sem že ravno pri blogu. Danes sem poskušala opredeliti tematiko tega bloga.
Nekako se mi zdi, da ga ne morem popredalčkati.
Je veliko fotografij, ampak ni fotoblog. Je nekaj estetike, ampak ni tako povezam z ustvarjalnostjo. Je razmišlanje, ampak ni čisto tako. Sem pa tu se najde še kakšen recept, komentar iz modnega sveta ali s sveta filma. Pa ni čisto tako.
Vsega je po malem. Z vsako stvarjo je malo začinjen. Jaz pravim, da je samo Blog in nikamor ne spada.
Ne znam ga preprosto položiti v predal z velikim napisom in ga zapreti.

In vem, da bo.

Paul McCartney - Let It Be

Dveletnik

Naš najbolj prikupen član je danes praznoval dve pasji leti. Po človeško.
Vsi smo ga zasuli s čestitkami, ki jih ni razumel. Se je pa blazno razveselil pasje torte. Takšne iz polente z dodanimi hrenovkami, poli salamo in jajci. Tako, ki mu je teknila v trenutku.


Snedel jo je en, dva, tri. Ko je moral tako dolgo čakati, da sem uspela priti domov.
Faks je dolgo trajajoča stvar. Ni kaj.
Čeprav sem se uradno znebila petkov. Za tista dva mesca.
Sem se pa. S takšno desetko. Ampak kaj, ko je to samo delček ocene.

Glavo mi bo razneslo. Kot je veter raznosil vse listje okoli. In pravo nevihtno vzdušje je vladalo. In soparno je bilo. Soparno, aprila!

Oglas. Reklama.
Čezcestni transparent. Kako blazno zabavna beseda je to.


Zsport. Oblačila za vsak šport.
Saj pravim, raztrobite naokoli.

Morcheeba - Enjoy The Ride

Otroška razposajenost

Vsi kdaj vozimo naokoli otroka v sebi.
Nekateri dobesedno. Ko opazujem te dogodivščine skozi okno.

In ko smo že pri otroški razposejenosti, ne vem ali sem že razpravljala o Smrkcih.
Pa ne tistih kul, ki jih mi poznamo. O tistih amerikariziranih.
Dejansko besnim vsakič, ko vidim reklamo. Nekako že, ko samo vidim naslov povezave do predfilma.
O šit. Američani so na splošno gledano tako glup narod. Tako blazno, so nespametni, da kar glava peče.
Iz Smrkcov so naredili katastrofo. Vzeli so eno najbolj poznanih risank kar marsikatere generacije in poskušali ustvariti uspešen film.
Resno!!?
Kot prvo so jih preobrazili v 3D animacijo, ker risati se ne da več. Očitno.
Potem so jih postavili v New York. New York!? Dodali igralce, ki igrajo najbolj butaste vloge v butastih filmih ter jim dodali tipično ameriške lastnosti. Ker Smerketa ni Marilyn Monroe.
No, če česa ne maram so to definitivno "sodobne" predelave klasičnih stvari.
Podobno obupna kot filmski Smrkci pa je "nova" podoba Životinjskega carstva. Zmrazi me vsakič, ko v trgovini vidim čokolade z novim ovitkom.
Zakaj!? Kaj jim je bilo tega treba?


Sama vse bolj ugotavljam, da so mi klasične metode vse bolj in bolj všeč. Dejanskom me tehnologija niti tako ne gane. Saj je fino in fajn. Ampak kaj pa smo mi brez tehnologije? Kaj smo mi brez elektrike - navadne ničle. Predjamski ljudje.

Ta modra bitja so me čisto vrgla s tira.
Pravim, da se produktivni dnevi zdijo tako blazno dolgi. Pozitivno dolgi.


Ponosno sem speljala projekt, da predčasno neham hoditi ob petkih v Ljubljano.
Samo še jutri ga moram predstaviti.


Če izgledam zasanjano odsotna, je to samo iluzija. Sicer ne vem čigava.
Mene sanje tako rade preganjajo.

3 Doors Down - When You're Young

Dogodek v mestu Gogi

Šopek tulipanov lahko spremeni potek dneva. Lahko pričara velik nasmeh na obrazu.
Ker podarjena malenkost je najlepša. Zgolj pozornost.
In pred seboj sem imela največji mafin kar sem jih videla. Tisti iz Šparove restavracije. G-R-O-M-O-Z-A-N-S-K-O.


Tako produktivnega dneva že dolgo ni bilo.
In če človeka skoraj vržeš iz kolesa, je to tudi nekaj specialnega.
Saj se odkupiš z enim poležavanjem na ležalniku sredi vrta pod že malce vročim sončkom.


Bobi. Krofi. Domači. Sveži. Najboljši.
Kurili smo. Prestavljali. Pospravljali. Zbirali ideje.
Vse. Samo, da smo nekaj počeli.


Saj ne, da bi čakali, da se kaj zgodi. Samo zgodilo se je in je počilo. Na križišču. Kar močno. Jaz sem slišala samo bližajoči se zvok siren. Samo sirene so že tako vsakdanji zvok, da ga nitit ne povezujem z nečim. Je samo prisoten.
Potem pa sem slišala pogovor sosedov. O tem kako je počilo in kako je cesta zaprta.
Ker je že večkrat počilo, ampak še nikoli niso tako ceste zapirali.
In vsi vaščani smo se zgrnili tja pogledat kaj se je pravzaprav zgodilo. Bili smo kot v Gogi, čeprav nismo bili tam. Čakali smo, da se nekaj zgodi pa ne zanalašč. Samo radovednost v nas, nas je gnala na prizorišče.
Kjer je bil na bok prevrnjen zelen avto s prerezano streho. Poškodovana naj bi bila samo pločevina.
In krenili smo proti domu. En za drugim ter nadaljevali svoje življenje, kot meščani Goge.
Slovenščina in vsa prebrana dela pač ne bodo šla nikoli iz glave. Sem se že sprijaznila s tem in še vedno presenečam samo sebe kolikokrat se lahko navezujem na kakšno delo.


In dan smo končali ob večerji s kozarcem vina in masaži.
Sliši se super.

Bon Jovi - This Ain't A Love Song

Sistematski

Že dolgo nisem šla tako zgodaj na vlak.
Saj ne, da sem prejšna leta hodila ravno ob tem času ali pa še prej. Pa se mi je danes zdelo to tako nenavadno.
Vlak je čakal, kot je čakal vsakič poprej. Na istem tiru, na istem mestu. Enakem.
Šla sem skozi vrata, skozi katera sem šla vedno in poiskala mesto na katerem sem sedela prevečkrat. Ali pa vsaj nekaj podobnega.
Nisem mogla kaj, da se ne bi nasmehnila sama sebi. Ob tem dejstvu.

Prvi april je, pa me nihče ni dobil na limance. Nihče se ni pošalil. Pa tudi jaz ne.

Čakalnica je bila že polna. Iskala sem znane obraze, da bi vsaj vedela, da sem na pravem mestu. Čeprav koliko študenstskih ambulant pa je poleg Filozofske fakultete. Na koliko vratih piše 'sistematski pregled'.
Žal sem bila še na kako pravem mestu. Kjer sem čakala. In se tresla. Srepo strmela predse.

Nikoli nisem bila navdušena nad kakršnimikoli zdravstvenimi ustanovami. Ni ravno najbolj prijeten občutek biti tam, saj ponavadi veš, da so vsi okoli tebe okuženi z nečim, bolni pa tudi sam nisi v najboljšem stanju. Če pa že si, te pa zadane kaj potem, ko prideš domov.
Tudi vonj, ki napolni nosnice, ko prideš v neprijazen okoliš je naravnost odvraten. Prisiljene čakalnice. Ljudje, ki so nestrpni od samega čakanja. Brošure na kavnih mizicah in slike oziroma plakati na stenah. Nekje v kotu pa vedno stoji ali visi tisto za plašče.
Zdravnice in sestre, ki tekajo naokoli. Niso najbolj prijazna bitja pod soncem.
Sama se izogibam tega vzdušja in takšnih ustanov. Zato ne hodim k zdravniku. Moram potrkati za to.

Kot se izogibam piku igle, ki izsesa kri ven iz telesa. Ampak danes je bilo to tako nahitro in nepričakovano, da sem skoraj skupaj zelezla šele med predavanji in sem se hotela vdreti v zemljo. Še zdaj ne morem pogledati roke. Preprosto že ob sami misli na to se mi naježi koža.
Grozno.

Čakaš. Čakaš. In še vedno čakaš. Eno uro in pol sem čakala samo na tisti dve minuti, da mi je zdravnica potrdila, da sem v redu.
Če ne drugega, je bila vsaj nadvse prijazna z menoj tistih 120 sekund. Čeprav je bilo verjetno vsaj kakšno minuto več.
Čeprav ne vem zakaj me vsi sprašujejo, če sem zadovoljna s faksom. A se mi res na daleč vidi?

Čas sem krajšala tako, da sem brala tisto knjigo Poljubi me, miss. Zgodba se mi zdi tako blazno znana, kot da bi jo nekje že slišala ali pa videle. Pa to knjigo berem prvič. Ampak dogodki, ki se pišejo, so tako znani. Tako blazno, da ne vem kam bi jih uvrstila.
Čeprav prebavljiva pa ravno ni najbolje. Mogoče na silo.
Je tako blazno osnovnošolska ali pa nekaj. Tako blazno neberljiva.
Oh, tako blazno sem razvajena s strani velikih pisateljev in njihovih svojevrstnih slogov, da je to polom na celi črti.
Tako na silo je napisana. Samo zato, ker je morala biti, ne ker je želela biti. Tak občutek sem dobila ven iz tega.
Smešno pri vseh knjigah pa mi je to, da ima uvod, ki zna biti dolgočasen. Dolgo razvlečeno zgodbo s tono nepomembnih opisovanj skupaj z zapletom in potem tako kratek zaplet in konec, da v resnici sploh ne veš kaj se je zgodilo.
Definitivno so mi bolj všeč slogovno zanimive knjige. Ampak rabim kakšno takšno za vmes, da se pravzaprav zavem, kaj gre lahko vse narobe in potem z veseljem in navdušenjem berem naprej.

Ne morem se naposlušati pesmi "L'll Red Riding Hood" v izvedbi Amande Seyfried. Tako nežno in prikupno. Z zvokom kitare.
Rada bi videla film. Rada bi občudovala ogrinjalo.

Amanda Seyfried - L'll Red Riding Hood