Gremo mi po svoje 2

Pa so šli po svoje tudi v drugo. Palčki.
Fantje so zrasli. Vsi so nekaj zaljubljeni. Povsod se nekaj plete.
Nastane tipično slovensko pokrajinsko rivalstvo, ki se zgladi ob pijači. Tako res slovensko. Ali pa ob skupnem uničevanju tretjega dialekta. Štajerci. Ljubljančani. Gorenjci.
Gremo mi po svoje 2. Saj so smešne scene in momenti, ampak so zbledeli in se izgubili tako, kot se je sama zgodba izgubila v filmu. Ko inšpektorica odide je filma pravzaprav konec, ampak se še nekaj plete okoli vseh posnetkov. Tistih s helikopterčkom.
In sanje? Pa smo mislili, da jih bo konec. Pa glej ga hudiča, ko ni bilo res. Še vedno se nekajkrat ujamemo v sanjski svet, ki zgleda kot naloge iz prvega letnika pri ustvarjalnosti, ko smo morali v podobo spraviti moro.
Mogoče nisem jaz prava, ki se vpraša zakaj ob teh scenah, ko sem napisala celo dramsko besedilo na to temo, pa vseeno. Zakaj?
Kot tisti vodni balončki, je počila vsa "idila" v filmu. Čez posnetke nimam kaj za reči, ker so čudoviti, ampak celoten vtis filma? V redu in nič več. Tak slovenski film.
Se splača pogledat? Ja, ko greš v ponedeljek v kranjski Kolosej.

Predstavitev je bila uspešno predstavljena in gradivo predano naprej.
Zjutraj so se zveščiči skoraj sami od sebe speli skupaj. Hvala.
Blazno fino se mi je zdelo izkoristiti priložnost med poslušanjem ostalih predstavitev, in sem z enim ušesom pridno poslušala, z desno roko na miški pa pridno klikala in delala na nadaljnjih nešolskih projektih. Čeprav že dolgo nisem bila tako živčna, ko sem predstavljala. No, preden sem predstavljala. Potem sem povedala vse kar mi je padlo na pamet, četudi se sploh ni več skladalo skupaj.
To je bilo to. Jutri pa gremo že z novim projektom naprej. Glavno, da sem pridno delala cel čas, kar je kar malo neverjetno. Od kje ves ta zagon? Oziroma od kje ta konsistenca dela?

Inspiracija v filmih.

Danes sem pa res skoraj mogla dati kamne v žep in eno skalo v avto, da naju ni odneslo. Zjutraj sem si začrtala malo drugačno ruto kot ponavadi, saj se je časovni okvir, ki mi je bil na voljo malo bolj stisnil. In je navigacija v moji glavi takoj ponudila malo drugačno opcijo. Dovolj učinkovito, da sem prišla dve minuti do devetih na faks. Parkirišče sem si pa naredila. Pa je bilo. Avto pa me je še vedno čakal kjer sem ga pustila in ga ni odneslo. Čeprav me je potem kar malo prepihalo, naju je, ko sva šla s pasjim kosmatincem v gozd. Zanimivo je bilo opazovati sneg, kako ga je nosilo naokoli v gorah.

Ob cesti v soju uličnih svetilk. Z lučko v megli. In vazelin za moje ustnice.

No Angels - Daylight In Your Eyes

Čim mau

Maratonsko igranje remija. Dobesedno. Zadnja igra, samo zadnja igra je trajala dve ure. To vem zato, ker sem že ob devetih mislila, da bo konec, pa smo končali šele ob enajstih. Komaj sem sedela na stolu, ampak zgodilo se je, da se je pod potegnjenimi črtami izkupiček prenesel name. Srečna sem bila samo, da je bilo konec, ker je bilo že pravo malo mučenje. Hujši smo kot kakšni hazarderji. S petimi urami igranja. Se mi zdi no, da je bilo toliko časa. Saj niti ne vem več.

Kamilice iz vrta.

Sem pa imela možnost to početi, ker sem s projektom zaključila že prej kot do polnoči zvečer ali še kasneje, kot ponavadi. Urejala sem samo še zadnje detajle in pikslaste printe.
Če sem si pred vikendom natisnila vse predstavitve, sem tu delala samo še naslovnice. Oče me je čudno gledal, ko sem bila ob devetih zjutraj v nedeljo na delavnem mestu. Ponavadi še čez teden nisem tako zgodaj za računalnikom.

Printanje. Rezanje. Leplenje.
Delam projekt pri predmetu Načrtovanje vizualnih komunikacij, ki je nastal kot inspiracija na film La Vita e Bella oziroma Življenje je lepo. Moj izdelek, ki je nastal so trije dnevniki. Za različna obdobja v življenju. In sem uspela skupaj spravit zveščiče. Samo še speti niso. Izgledajo pa kot pravi mali zvezki.

Štrudl.

Včerajšnji sobotni dan pa je bil moj prost dan. Skoraj prost dan.
Odmaknila sem se od vseh stvari, ki jih počnem čez teden. Zavila sem se z dekico in čakala, da vse skupaj mine. Z domačim čajem iz kamilic z vrta. Kako prav pridejo, da me malo pomirijo, da pomirijo bolečino.
Najprej sem začela gledati Goddess. Nek avstralski film. S prepevanjem, ki me je kar zabaval. Ampak sem ga pogledala do polovice. Potem sem se pridružila očetu, ki je gledal White House Down. Ko sem videla Channing Tatuma, sem se kar prikovala na kavč. Tudi če je film čisto preveč ameriški in če me akcijski filmi dolgočasijo. Ta je imel popestritev.
Potem pa je sledila še druga polovica Goddess. Manj mi je bila všeč kot prva. Tista s prepevanjem v kuhinji. Čeprav najbolj luškan je tisti del, ko ona prepeva sinčku.

Toliko za vikend. Aja pa še štrudel.

S Club 7 - Don't Stop Movin'

Kaj pa Dinozaver?

Vsak me kdaj pa kdaj vpraša, kako je kaj z Dinozavrom?
Mislim, da je super. Mislim, da ga bo fino zopet videti.
To je najboljša tema, ki se začne plesti, ker vsi vedo, čeprav morda s kakšnimi nisem govorila že celo večnost, ali jih videla, pa vsi vedo. Vsak me vpraša, komentira ali pohvali. Same fine stvari.
No, ta Dinozaver bo spet na sporedu. Čez dobra dva tedna ga boste lahko spet videli. Upam, da ga ne zamudite, zato si rezervirajte sobotni večer za pol ure ali nedeljsko dopoldne.
Jaz imam načrt, da se dam pod krinko v kavarno in prisluškujem vsem pogovorom naokoli in se mogoče pretihotapim na predstavo. A mislite, da ga izvedem?

Še na Facebooku se lahko pofočkate, pa še dodam kako in kaj.
Skratka sobota, 23. november, ob 18.00 in 19.00 - bo dvakrat igrana.
Druga možnost pa je nedelja, 24. november, ob 11.00.
Predstava se bo odvijala v Kranju, v Stolpu Škrlovec. Če veste, kje je Layerjeva hiša, potem boste tudi to brez težav našli, ker se nahaja v atriju, na vrtu, kakor želite. Layerjevo hišo pa najdete v mestnem jedru na naslovu - Tomšičeva 32, če boste gledali na zemljevid.
Pravijo pa še tole: "Predstava traja pol ure.
Vstopnice v predprodaji lahko rezervirate na e-naslov: gd.tojto@gmail.com
Cena vstopnic v predprodaji: 3 € za otroke, dijake in študente, 5 € za vse ostale. Na dan predstave je enotna cena vstopnice 6 €."

Pravijo, da ne sploh ne splača zamuditi. In se strinjam, ker sem jo videla dvakrat.
Torej, se vidimo?

Tavelik velik printer sedaj dela, ko ima čisto novo glavo in smo danes naprintali že nekaj metrov. Ker baje jaz sicer nič ne delam. Kdo pa bo drugače kriv?
Ampak sem naredila vzorce za lokostrelce in uštimala barve za majčke. Pa da vidimo, kaj bo nastalo. Pridna moram biti na kar nekaj projektih naenkrat. Ampak na vsakemu ravno toliko, da se skoraj komaj pozna. Nekoč pa bo nekaj iz njih, mar ne? V čim bližji prihodnosti.

Ampak najhujši trenutek, kar jih kot oblikovalka poznam, je ta, ko se miška premakne na ikonco shrani in v trenutku, ko gumb miške pritisneš navzdol, takrat računalnik zamrzne.
Oča so mi rekli, naj grem kar na košček čokolade. Glavo sem si morala shladiti tako, da sem šla kuhat kosilo. Šele zvečer sem bila sposobna nadaljevati. Grozno.
To so te tegobe nas bodočih in sedanjih dizajnerjev. Shranjevanje datotek. Minute, ure in dnevi izgubljenega časa.

Olly Murs - Heart On My Sleeve

Mala in velika božična zvezda

Obstajajo meje. Obstajajo meje koliko časa lahko gledaš v fotografije in fotografske projekte iz preteklega leta. Pa je počasi hlapelo vse navdušenje v zrak. Skupaj z ogledom filma. Nekaj o tiskanju knjig in kako na skrivaj snemati fotografije z iPhonom. Pa o tem kako so se želeli približati bolj beli od belega. To je tista meja, ko čakaš, da bo ura eno. In ko je ura eno, se film še vedno vrti. In je pet čez. In je deset čez. Petnajst čez se je končalo.
Ne veseli me, ta predmet imenovan Fotografija. Nekaj o naših avtorskih delih, nekaj o "art statementih" in nekaj o vsej teoriji, ki bi jo morali vedeti sami od sebe. Same velike prazne besede.

Ob cesti čakajoč.

Vsaj mene niso bile prazne besede. Sem natisnila že vse skupaj, čeprav so vsi danes jamrali in pošiljali maile, če se lahko odloži za en dan. Začenja me že skrbeti, če sem bila že malo preveč pridna. Kaj bo, če zmanjka zagona?
Ampak dokler bo, ga bom poskušala izkoristiti. Tako.

Pečenice in zelje za kosilo. Učim se narediti te stvari. Saj kuham, ampak potem, ko potegnem črto ugotovim, da sploh ne znam dosti stvari narediti. Ampak vsakič nekaj novega pa bo. Vedno bolje.

Lučke! Lučke sem si namontirala. Ker sem doživela trenutek, tisti božični, tisto čarobno razpoloženje, ki pride decembra. Bilo je vse megličasto, v Merkurju so imeli že postavljen oddelek z okraski in me je prijelo. Da na plan potegnem lučke in jih razprostrem nad pisalno mizo, nad moj kotiček. Da luštno izgleda.
Mala in velika božična zvezda. Pa dva evra v nakupovalnem vozičku. Pa lopata za kidanje snega za moj avtomobilčič. Da me ne preseneti kakšen snežni metež. Sedaj sem pripravljena. Pripravljena na ta letošnji sneg. Kot mama, ki je na varno spravila solato, da jo ne doleti kakšen sneg. Očitno ga obe od nekje pričakujeva, čeprav se nama vsi smejijo.

Train - Mermaid

Štiri skorajšnje nesreče

Po dolgem času sem pred spanjem pogledala film. Dejanski film od začetka do konca, kar je v današnjih časih kar rekord zame. Včasih sem jih lahko gledala večkrat, sedaj pa mi preprosto zmanjka časa ali razpoloženja za gledanje.
Vendar sem našla takega, ki je bil označen z romantično, ampak je obenem zajemal področje marketinga in oblikovanja. No, predvsem trženja.
Syrup.
Nekaj zanimivih reči je bilo izrečenih. Ena osemnajstinka sekunde je potreba, da možgani sprožijo misel ali idejo za milijon dolarjev.
Pri umetnosti imamo najprej idejo in potem jo poskušamo prodati. Oglaševanje oziroma marketing začne z neizpolnjeno potrebo na trgu in morajo ugotoviti kako jo potešiti. Pri prvem so boljše ideje in izdelki, vendar lahko za njih ni trga. Pri drugem pa je v igri več denarja, vendar je ideja velikokrat zanič. Toliko o teoriji.

Kosilo. Takoj za vogalom. Ja pa ja. V Murgljah pa je res bilo.
Ampak so bili jelenovi medaljoni in slivovi cmoki z čokoladnim moussom za sladico.
Da sva šla na kosilo. Za nekaj najinih trenutkov, dokler nisva nadaljevala dneva vsak s svojimi opravki.

Včasih je čudovito.

Danes mi nekaj hoče, res hoče groziti. Mislim tako po malem se je vesolje postavilo na nasprotno stran meni. Vsaj tak občutek sem dobila.
Prvič je neko dekle teklo čez cesto. To pač ne bi bila takšna panika, če ne bi bilo izven naselja, kjer je hitrost devetdeset. Malo sem morala stopiti na zavoro. Saj to sem preprosto prebolela, če me za naslednjim ovinkom ne bi čakala nova ovira.
No, malo pred naslednjim naseljem pridem iz ovinka in proti meni dva para luči. Ups. Nek avtomobil je šel prehitevati tovornjak pred ovinkom in se mu je komaj sešlo. Jaz pa sem zopet stopila na zavoro. In samo presenečeno strmela predse, ko se je za las izmuznil na svoj pas in nadaljeval pot.
Saj bi tudi to že skoraj pozabila, če ne bi na poti nazaj na avtocesti, pred menoj ven skočil avtomobil. Da bi prehitel tovornjaka. Prazna cesta pred mano, precej prazno za menoj, ampak on se je odločil, da je pravi trenutek, da preskoči na prehitevalni pas ravno v trenutku, ko se mu dovolj približam. Pa sem spet bremzala, tokrat še močneje kot obakrat skupaj prej. In najhuje je bilo, da je model pisal na telefon! Ko sem ga prehitevala, je model strmel v telefon in nekaj tipkal. Niti pogleda ni dvignil. Še nadaljnjih nekaj sto metrov, vse dokler nisem več razločila njegove podobe v ogledalu in že skoraj je peljal po čez, čez polovico odstavnega pasu.
Ne! To še ni bilo vse za ta dan. Ah, kje.
Ko sva šla s psom na sprehod, naju je skoraj povozil avto. Pač midva sva že na sredini prehoda za pešce, ko res iz neznano kje, res ga ni bilo minuto prej niti na vidiku, pridivja en avto, sploh ni pogledal  ne levo ne desno, samo komaj je zvozil tisti svoj ovinek na glavno cesto. Potem pa je presenečeno ugotovil, da ima na prehodu dve oviri. Kljub temu še za kanček ni zmanjšal hitrosti, niti malo! Jaz pa sem z vso silo, ki sem jo premogla našo 40-kilsko pasje bitje potegnila izpred havbe avtomobila. Če bi malo počasneje odreagirala, bi ga zbil ali pa mu povozil tačko.
Kaj naj si mislim potemtakem!?
Se me kdo hoče znebiti? Mi kdo poskuša kaj sporočiti? Me je treba odstranit ali kaj?

Globoko diham in čajčkam medtem, ko čakam, da mi namestijo zimske gume. Jaz sem pripravljena na dozo snega. Obenem pa nič kaj potihem upam, da ga še nekaj časa ne bo. Naj ostane samo na gorah.
Smo pa na današnjih predavanjih sedeli zgolj štirje predstavniki našega oddelka. In razpravljali o vseh stvareh, ki bi jih lahko naša fakulteta izboljšala, pa smo se kar zedinili. Ni kaj, kljub temu, da smo se preselili domnevno zaradi prostora - je največ problemov pravzaprav zajemala prav ta tema.

Ed Sheeran & Passenger (Kygo Remix) - No Diggity vs. Thrift Shop

Supermana, prosim

A povem kaj danes počnem?
Že celo popoldne gledam in poslušam videoposnetke od Lynda.com na temo Adobe Muse. Že celo popoldne se učim in se tepem po glavi, zakaj še nimam nič narejeno in da nimam nobenega sistema več. Vsakega bi po malo in ko pridem do problema, si rečem, da bom pozneje, potem pa me tako zanese da sploh ne vem več, kdaj bom tisto reševala.
Supermana, prosim?

Tako izgleda en dan dizajnerja. Poln zagat in problemov, ki obstajajo v virtualnem svetu. In zaplete se že pri eni na videz enostavni nalogi, ki je izbira barv. Kako šele naprej.
Saj tisto, kar je bilo odpravit s faksem je šlo bolj enostavno skozi in sedaj potrebujem le še printe za predstavitev v ponedeljek. To pa je nekam.
Zdi se mi, kot da vlagam vso mojo energijo samo še v to, da sem pridna. Sicer za koga in za kaj? Potem se vprašam kdaj sem šla nazadnje na čaj in klepet? Morda prejšnji teden enkrat.

Sem se pa nasmejala že takoj zjutraj. Še pred deveto, ko sem bila še sama v učilnici. Čeprav prva pridem, vsaj zadnja ne grem.
Skratka neki dečko je začel zelo zagreto prepevati pesem, ki sem jo prepoznala kot Ubila si del mene od Game Over. To pa je nekaj. Za ob njegovi jutranji kavi in ropotanju kavnega avtomata.

Kreativnosti je dovolj, dela je dovolj, samo mene je premalo.

Game Over - Ubila si del mene

Srečna da printa

Danes so mi povedali, da je mlaj. Pravzaprav je bil včeraj, samo danes se je videl vpliv. Vsi so imeli probleme z nedelovanjem raznoraznih naprav. Jaz pa ravno obratno.
Uspela sem usposobit printar. Sicer je to trajalo in trajalo, ampak tistih devet listov sem pa sprintala in to si štejem v velik dosežek na današnji dan. Naj omenim, da so ti velikosti A3 in printani od roba do roba brez problema.
Moji prsti in nohti pa so prekriti z barvnimi flekci od polnenja barv.

Vzorec na vzorec.

Pridna, da ni kaj. Včeraj sem vse skupaj zmetala na pol, danes pa skoraj do konca in profesorico sem čisto navdušila s svojim delom. Preprosto mi je rekla - to je to. Čeprav sem ji sproti razlagala kaj moram še kje narediti. Očitno je preprosto videla, da ne bom samo govoričila o tem kaj moram, ampak da se tudi nekaj naredi. In se je. Skoraj vse.
Skoraj. Še dva teksta mi manjkata in naslovnica. Potem pa predstavitev naslednji teden.

Danes sem si privoščila nekaj časa preživetega na kavču pod odejo. In serija Once Upon a Time na televiziji. Tri dele mi je uspelo pogledati, dva mi še vedno ostajata, serija pa mi je zanimiva. Kako pletejo, zapletajo in prepletajo zgodbe pravljičnih junakov. Izredno interesantno privlačno je vse skupaj. Da te potegne v pravljični svet nekoč davno tega.

Ste že videli Pink v videospotu z možem in hčerko? Simpatično!

P!nk feat. Lily Allen - True Love

Beležim zmage

Kaj se je zgodili z mojimi kartami pri remiju, res ne bi vedela. Vem samo, da mi je blazno všeč končno stanje in karte. Če nisem mogla več verjeti svojim očem, kako se je vse sestavljalo. Waaw.
In tako sem imela danes rekord. Sedaj imam v lasti pet zaporednih zmag.
To se ne zgodi vsak dan. Se je dogajalo ta vikend. Definitivno.

Priigrala sem si za malo manj kot četrtino tanka. To pa definitivno je rezultat.
Sedaj vse merim samo še v tej merski enoti.

Oddaja Top 4.
Kaj za vraga!?
Saj se sprašujem, kako nam je uspelo to sploh gledati ampak je ravno prav za med našim igranjem, ki gre skupaj s kritiziranjem. Kaj blazno dobrega tako ali pa tako ni reči o tem.
Še vedno ne vem kaj je bil smisel? Mislim kaj so te ženske počele.
Mogoče so oni že kaj naredili iz tega, ampak z vidika gledalca je bilo čisto dvoumno. Bila je samo ena velika reklamna kampanja za T2. Tisti, ki je skupaj montiral tele posnetke, ni ustvaril najboljše naloge. Važno, da so dali dolge slow motion posnetke, kako Tjašina obleka plapola v vetru. Jaz menim, da je bil to smisel in namembnost celotnega šova.
Ta Tjaša Kokalj ali karkoli že je, je obupna voditeljica. Z veliko začetnico obupna. Tako nenaravna in izgleda kot, da se mora res skoncentrirati in mučit, da vsako besedo izgovori. Saj dokler ne odpre ust, je čisto v redu. Čeprav je pa ena stvar, čisto razumem zakaj je njena knjiga napisana na tak način kot je, ker ona očitno tudi funkcionira na ta način. Vse je tako umetno in brez emocij. Kot bi bila robot, ki je nekaj priučen.
Največja napaka v tisti 10 minutni oddaji, ki traja eno uro pa je bila ta - da so pred oglasi pokazali kaj se bo zgodilo po oglasih pa so kazali, kaj se je že pripetilo. In to še ni bilo vse. Na začetku so kazali posnetke iz prejšnje oddaje in na koncu iz naslednje. To pa je sistem. Zaznaj moj sarkazem.

Karte. Oddaje na televiziji in celodnevno delo za računalnikom. Tako je, ko sem "zabušavala" zadnje tri dni, jutri pa moram imeti kaj narejeno. Ups.

Arctic Monkeys - Hold On, We're Going Home (Drake)

Veliko privezano drevo iz Ikeje

A če rečem, da je bil dolg in pester dan - bo to dovolj podroben opis? Ali ravno prav poenostavljen.
Ker na nek način je bilo res tako. Prepotovali sva okoli dvesto dvajset kilometrov, videli prepolna parkirišča in vrste na blagajnah.
Kje sva bili z materjo? V Avstriji. Na drugi strani Alp. V Celovec sva jo mahnili. Po dolgem času.
Tista kolobocija z inštalacijo zaves se je izkazala skoraj za uspešno. Ravno toliko, da je falil samo en izlet do Ikeje in nazaj. Po še ene zavese, tisti kolešček, ki sva ga že dobili in izgubili ter vse ostale luštne stvari, ki jih nepričakovano nabereš.

No, danes sva bile na poti še bolj zgodaj kot ponavadi. Res.
Brat je bil vezan na javni železniški promet in najin štart z njim.
Do Celovca popolnoma prazna cesta. V Celovcu, gneča za zavijanje v nakupovalno središče. Kar nekaj semaforjev sva se načakali. Bil je bolj ogled izložb in stvari od daleč, ker sva iz vseh trgovin odšli praznih rok. Iskala sem novo denarnico, ampak niti to ni bil uspešen nakup. No, nakupa sploh bilo ni.
Skratka od tam greva po tisti najini naključno najdeni bližnjici čisto do Ikeje.
In šokirani. Avtomobili so bili pakirani na travi, ob poti, ki je vodila na parkrišče. Povsod, kjer parkirnih prostoro niti ni bilo. Res nenavadno. Ampak midve ne bi bile midve, če ne bi parkirali blizu vhoda. Seveda sva dobili prosto mesto.
Kaj prosto mesto. Še tisto nesrečno izgubljeno kolešce. Več sreče kot pameti.
Pa sva samo gledali tiste dolge vrste. Nekaj so talali zastonj.
Dunajski zrezki so bili res. Če si imel kuponček, si ob nakupu enega dobil drugega zastonj. Ampak to sploh ni bilo vse, ker se je trlo obiskovalcev v spodnjih prostorih. Dve ženski pred nama na blagajni sta imeli neke kartice za 50€. Ne vem ali so jih to imeli vsi, ali je bilo to zgolj naključje.
Midve pa nič. Samo poln voziček drobnarij in edini popust na Ikea Family Card kartico. Ampak tudi to je nekaj.

Baker na baker dobiček.

Bencin v Avstriji je enak ceni dizla. Kar znese pod evro in trideset na večini črpalk. Škoda, da sama nisem tankala, ampak v moj mali avto pač ne gre meter in pol veliko drevo. Pa sva vseeno prihranili pet evrov na bencinu. Uspešen dan.

Seveda bi bile malo čez drugo še prekmalu doma in sva šel kar naprej do Ljubljane. Dostavit kupljeno in na piškote. Pa ga malo pogledat.
Pa še spotoma v Leclerc se čudit ogromni izbiri in oprezati za znižanimi izdelki. Tipično za naju.

Kovanc na kovanc za tank.

Večer pa zaključen z uspešno igro. Res uspešno. Danes se je sreča prikazala pri meni. Res se je nasmehnila na vsa usta.

Oliver Dragojević - Nadalina

Pokopališče v soju sveč

Spet je leto naokoli in spet se drenjamo okoli pokopališč. Ampak danes smo bili zgodnejši. Danes še ni bilo gruče ljudi, da si komaj prišel kam. Danes je bilo še vse prazno. In smo se spraševali - je kriv le zgolj lep sončen dan ali izkoriščanje podaljšanega vikenda. Prvo predvsem z namenom, da se ljudje odpravijo kam, ali pa zgolj, ker je vedno tako bolj depresivno vreme na prvega novembra.

Prvi november v lučkah.

Z gnečo smo se srečali šele, ko smo ugotovili, da grob ni tam, kjer so predvidevali, da je, ampak na drugi strani. Potem smo bili ravno toliko pozni, da si se moral na ozkem prehodu zdrenjati mimo in so te vsi grdo gledali, ker nisi že cel čas stal tam. Še sploh v primeru, ko si prižgal svečo in se začel drenjati nazaj proti izhodu. Ups.
Ne čakamo vsi na "fajmoštra" v prvih vrstah.
Letos so tisti klasični "pokopališki pogovori" potekali v smeri - o, a imate nov avto, a kaj je tisti bel parkiran pred hišo. Očitno je bil opažen. Druga tema je bila o izpitu za avto. Tretja pa o porabi. To! To so ti pokopališki pogovori.

Skratka po tistem, ko smo jo ucvrli, ali samo odšli iz pokopališča, smo se povabili na kosilo. Malico, baje, ampak je bilo kosilo. Izvrstno, ki je vsebovalo reberca, pečen krompir in filo. Pa še krofe, bobe za povrhu. Pa dolge runde igranja. Ki smo jo z veseljem nadaljevali še doma. Z drugim delom naših upokojencev.

Ampak pokopališče v soju vseh prižganih svečk je fino za videti. Na stotine se jih je svetlikalo v temi.

Architecture In Helsinki - The Cemetery