Hvala Tjaša za obvestilo o pogostejših utrinkih kot ponavadi.
Odšla sem ven na teraso z mojo ruto in pričakovanjem vsaj kakšnega ugledanega utrinka.
Postavila sem si ležalnik na sredo in se ulegla na brisačo (A si kaj mokra | Itak).
Zazrla sem se v prečudovito nočno nebo. Posuto z zvezdicami. Veliki voz. Severnica. Kasiopeja. To so bila ozvezdja, ki sem jih našla.
Na moji levi nad Zaplato je vzhajala lučka. Taka vtripajoča. Zdaj modra. Zdaj bela. Zdaj oranžna. Zdaj rdeča. Pa spet bela. In še veliko več barv si lahko videl če si dobro pogledal. Mislim, da je bil to vzhajajoči planet. Res ne vem kateri bi lahko bil.
Prvi utrinek. Drugi. Tretji.
Čez nebo se prikradejo meglice. Le najsvetlejše zvezde se vidi skozi.
Ozrem četrti. Peti utrinek.
Moje misli odplavajo. Sanjam z odprtimi očmi, medtem ko večina ljudi že sanja z zaprtimi očmi v globokem spancu. Moje misli odplavajo med spomine in načrte.
Kljub preteklosti in prihodnosti se zavem, da sem tukaj zdaj na tem ležalniku sredi terase in zrem v nebo.
Opazim, da ni videti niti enega oblačka/meglice več. Helena ima prav, da med zasanjanostjo čas neopazno mine.
Ozrem zopet utrinek. Potem pa še sedmega in osmega.
Nato se točno nad mano prikaže tak prelep utrinek, da je vse kar sem lahko rekla samo waaaw.
Malce močnejša lučka, ki za kratek čas preleti delček neba in za nekaj trenutkov za sabo pusti še vidno sled. Preprosto čarobno. Čas se ti za trenutek ali dva ustavi.
Nekaj trenutkov zrem v nebo. Moje oči preskakujejo od ene do druge zvezdice. Pogledam utripajoči planet. Še vedno je tam. Mogoče že malce višje.
Čez nebo pa potuje še ena lučka. Takšna utripajoča. Letalo.
Zopet se kar tako pojavijo meglice, mali oblački. Takšni, da se skozi vidijo majhni oblački.
Tisto letalo se izgubi v enem. In nato prileti na plano.
Moje oči zopet ozrejo utrinek. Deseti po vrsti.
Zopet moje misli odtavajo. Daleč. Daleč proč. V pretekle dni. Prešinejo me lepi spomini. Takšni trenutki, ki so mi pričarali nasmeh na usta.
Misli so se mi ustavile pri nekom.
Ko sem se vrnila v sedanjost sem zopet opazila čisto jasno nebo. Pogled je bil tako prekrasen. Videla se je tudi rimska cesta.
Enajsti in dvanajsti utrinek sta švignila čez nebo.
Ravno, ko sem obrnila glavo na drugo stran se je prikazal trinajsti.
V ušesih mi je donela glasba. Bepop - Komaj čakam. Aventura - Un Beso. Zablujena - Zvečer se dan začne. California - Le spomini. Mutya Buena - B Boy.
Ravno, ko sem hotela prestaviti saj je bil na vrsti Manson sem za nekaj trenutkov samo obstala.
In gledala v nebo, kar z odprtimi usti. Še enkrat tak čudovit utrinek kot prej. Samo gledaš. Svet in čas se ustavita. Pa samo za tisto sekundico, ko se prikaže, potuje in zgine. Za sabo pusti sled, ki pa zgine že ko naslednič pomižikneš. Štirinajsti utrinek. Tako čudovit kot tisti prej. Ubistvu še bolj.
Začne se komad Mr. Big - To Be With You. Mimo švigneta že petnajsti in šestnajsti utrinek.
Začnem se že rahlo tresti od mraza.
Pogledam na uro 01.23. Pogledam v nebo. Sedemnajsti utrinek.
Številka takšna kot številka moje strarosti.
Z velikim nasmeškom, ki se poigrava na mojem obrazu že odkar sem šla ven.
Po malce več kot pol urce ležanja pod milim nebom se zatečem že premražena v toplo sobo za računalnik, da napišem to objavo.
Sedaj pa se odpravljam spat v toplo posteljo. Ozrite se v nebo in si zaželite kaj lepega. Jaz sem si.
RBD - Este corazón
